Boštjan Napotnik

18. 3. 2011  |  Mladina 11  |  Konzum

Slanikova pojedina, Hotel Union, Ljubljana

Na razstavi

  • ocena: 1 / 5

za či

za oči
foto: Boštjan Napotnik

za usta

za usta
foto: Boštjan Napotnik

Slanikova pojedina,
Grand hotel Union, Miklošičeva 1, Ljubljana
Odprto vsako leto na pepelnično sredo - naslednjič torej 22. februarja 2012.

Razstava tekmovalno nalakiranih ribjih konstrukcij je brezplačna, udeležba pri plenjenju toplo-hladnega bifeja pa stane 65 evrov na jedca.

Kar nehajmo se sprenevedati in povejmo naravnost: Slovenci ne maramo rib. Če za začetek prisluhnemo portretu slovenske duše, kot jo portretira ljudska pesem (konkretno komad Dekle je po vodo šlo), bomo ugotovili, da so naša dekleta v vedra zajete ribe raje spuščala nazaj v potok, kot da bi jih skuhala v juho ali vrgla nad žerjavico. Tudi sodobnejši viri ne poročajo o posebni afiniteti do rib, saj so v zlatem obdobju slovenske popevke ribiči bolj kot ribe lovili dekline (vir: Majda Sepe - Ribič, ribič me je ujel), dandanes pa ribič Pepe ob sobotnih dopoldnevih otroke raje kot za lovljenje rib usposablja za lov na lisice. No, skeptikom lahko postrežemo tudi s trdimi številkami: po podatkih svetovne kmetijske organizacije je Slovenec leta 2007 pojedel 9,36 kilograma rib, rakov, lignjev, hobotnic in drugega vodnega življa. To nas uvršča globoko pod evropsko povprečje, ki je 20,55 kilograma. Manj ribovja od nas pojejo le Albanci, Bolgari, Bosanci, Makedonci, Romuni in Slovaki. Ja, celo Čehi (10,41) in Avstrijci (13,36) nas nažigajo, kaj šele Hrvati (15,31) ali Italijani (24,40).

Del krivde za porazno ribojedniško stanje lahko zagotovo pripišemo tudi gostinskemu sektorju, saj se v preštevilnih obratih lotevajo odganjanja onih, ki bi jim ribe morebiti že zadišale, z učinkovito kombinacijo nizke kakovosti in visoke cene. No, ribji nepopularnosti navkljub pa v osrčju naše dežele enkrat na leto poteka kulinarični dogodek, ki je posvečen izključno ribjim jedem. Slanikova pojedina v hotelu Union je ljubljanski gospodi že 86-krat pomagala preživeti šok, ki ga s prepovedjo uživanja mesa takoj po pustni mesenosti človeku zavda pepelnična sreda.

Reč je razdeljena na dva dela: na brezplačno razstavo tekmovalnega tipa, na kateri je mogoče videti z obilico sijočega laka prelite dizajnerske smislice kuharjev od tod in od ondod, in na plačljivi hladno-topli bife. In sem smo uleteli konzumisti in si jeli na krožnike zlagati primerke več kot 30 ribjih jedi in bili za začetek zadovoljni že s tem, da na seznamu nista bili navedeni ne blitva s krompirjem ne tržaška omaka. Na hladnih pladnjih so prevladovali fletne terine, rulade, aspiki, galantini, strjenke, pastetke in drugi rezultati oblikovalskih vaj v slogu brigade hotelskih kuharjev. V pozitivnem spominu so ostale zapisane terina sleda s koprovo omako, jastogovi medaljoni v aspiku, pastetka iz dimljenih rib, v mešani coni so se znašle dimljena skuša, jegulja in postrv s hrenovo strjenko, pri večini v lignje ali sipe zavitih terin/aspikov pa je bilo nujno intenzivno prežvekovanje gumastih mehkužcev. Je pa res, da so bile običajne hobotnične solate manj spektakularne za oko, pa zato toliko bolj prijazne do jezika.

Ob prehodu na toplo fronto nam je bila bolj kot starošolsko zgoščena mediteranska ribja juha všeč lažja čorbasta z zakuhanimi ribjimi žličniki, nato pa smo ob ogrevanih banjicah ugotavljali, da bo očitno tudi pri temle bifeju topli del potegnil krajši konec. In res je bilo tako, saj so nas v resnično dobro voljo spravili le osličev file na črnem fižolu, rimski ribji cmok in sled, ocvrt s koruzno moko in z gorčico, druge reči pa so bile bodisi simpatično zamišljene, a slabo izvedene (ocvrta polenovka s sezamom), bodisi preveč navadne za tak kao spektakel (gratinirane klapavice) ali celo na menzni ravni (gratinirani kaneloni z ribjim nadevom). Že res, da so bile tortice, predvsem čokoladna s pomarančami, čisto fletne, a tisti del, zaradi katerega smo pravzaprav prišli, je glede na to, da gre za enkraten dogodek, in glede na vplačane evre vendarle ponudil premalo. V resnici pa tako ali tako ne gre za pojedino, ampak za razstavo: lepih jedi in pomembnih ljudi.