16. 6. 2011  |  Mladina 50  |  Konzum

Running sushi & wok, Supernova, Ljubljana

Na vrtiljaku

  • ocena: 2 / 5

vrtiljak

vrtiljak
foto: Kislarepa

 

instant suši

instant suši
foto: Kislarepa

 

Supernova sije tja do ljubljanske obvoznice, sušijem pa se rola od desetih zjutraj do devetih zvečer, ob nedeljah le do treh popoldne. Če hočete, se z njimi pomenite na 01 427 68 88.

Specialitete:

bera mlačnih kitajskih jedi in na sobno temperaturo ogretih sušijev.

Vina:

bolje rečeno pivo, domače, kitajsko in japonsko, s katerimi velja zaliti instantni scenosled. Za dezinfekcijo poskrbi pest kitajskih žganjic ali ogreti sake.

Z vsemi poživili in zdravili smo se odvrteli za manj od 25 € na osebo.

Ker se v tem času veselega pričakovanja pač spodobi, si je tudi ata Ilovar zaželel par krogov na vrtiljaku, a edini, ki polni prebavila, je stal v Supernovi. Kitajska podjetnost in konkurenčnost pač ne poznata meja in medtem ko se je domovina zlagoma polnila z oštarijicami eksotičnih imen in na las podobne notranje opreme, so si novi rodovi izmišljevali, s čim bi nadgradili ponudbo. Z nadrobnejšo izbiro navadno kar najcenejših sestavin, kakim avtorskim podpisom, s širitvijo ponudbe izven standardov za vzhodnoevropske narode, z vedno svežo pekinško raco v izložbi? Seveda ne. Najnovejšemu geslu, ki se utegne lepo prijeti pri vedno lačnem in varčnem prebivalstvu, je ime all you can eat in v prestolnici polni trebuhe na dveh linijah, pri takoimenovanem mongolskem žaru ob Cesti na Brdo in ob tekočem traku sušijev na Rudniku. O Mongolih, če katerega izsledite v vesoljski centrali v pritličju bloka, kdaj drugič. O Japoncih, ki so bili za izgovor podjetju v Supernovi, pa le toliko. Menda bi bili Ilovarjevi zadnji, ki bi se upirali, ko bi se suši iz prestižne delikatese prelevil nazaj v okusno, lahko prebavljivo malico. In bi beljakovin željne stranke sproti kibicirale, kaj zvija in secira suši mojster, rezultate pa sproti, najsi je vmes tekoči trak ali le šank, metale v brezdanje žrelo. Ko bi bilo v Jadranskem morju še kaj ribe, ko bi ustrezala vsaj dostava. Ljudska inačica pa je zaenkrat v izkušnjo na vrtiljaku, katerega pritličje je namenjeno sušijem, hladnim sladicam, sočivju in solatam, prvo nadstropje pa toplemu kitajskemu scenosledu in ob katerem se poraja nekaj kočljivih vprašanj. Denimo - koliko krogov naredi na plastičnem krožniku servirana, neredko tudi pod pokrovom dušeča se jed, preden pride do naslovnika? Ali jedi, ki ne gredo v promet, tudi zamenjajo, gredo potem v pomije ali le v vnovično obdelavo? Če je soditi po sparjenem kitajskem cvrtju, pretežni mlačnosti prvega nadstropja, prepotenih, na krožnik nalepljenih sušijih, usahlih pomarančah, utrujeni raci in presušenih jiaozi žlikrofih, je odgovor lahko le na moč neprijeten. Brez tekočega traku bi mojstri iz Supernove, ki ne pretiravajo z maščobami, zlahka shajali nad tukajšnjim občekitajskim povprečjem, tako, po vseh kilometrih naokoli, pa so iz oštarije naredili menzo. Kjer niti nisi presenečen, če se ti desetkrat na uro odvrti isti kup pommes frites, kjer si le ata Ilovar med službo privošči, da pogoltne kislo sladki pedoč in, takoj, žganjico, kjer nudijo želeje z okusom »zelenega jabolka« in »breskve« in kjer naredijo tako slasten suši z rakovimi palčkami, da ga niti ponoči, ko ni prič, ne more pokončati drugače vedno hvaležen službeni pes. Sijajna zabava, a le zasilna prehrana.