V službi stand up komedije

Novi slovenski komiki osvajajo klub za klubom

Stand up komedija je v popolnem zagonu. Mladi komiki zadnje leto osvajajo klub za klubom. Tin Vodopivec v klubu Gromka na Metelkovi, 22. april 2008.

Stand up komedija je v popolnem zagonu. Mladi komiki zadnje leto osvajajo klub za klubom. Tin Vodopivec v klubu Gromka na Metelkovi, 22. april 2008.
© Borut Peterlin

Boston, ZDA. Ameriški temnopolti komik Tony Woods se tik pred nastopom še zadnjič preveri v ogledalu, si popravi klobuk, ki deluje kot nekakšen humorni dodatek k videzu zvodnika, nato pa vehementno zakoraka na oder v objem bleščečih žarometov. »Kako se počutite?«« nagovori občinstvo in čez nekaj sekund, ko se navdušenje poleže, skoraj očitajoče doda: »Seveda se počutite fantastično! Vam je lepo. Vi ste prišli na šov. Jaz sem pa v službi!«
Stand up komedija se je v desetletjih iz zakotnih underground klubov preselila v centre ameriškega šovbiznisa, pri tem pa ni nikoli pozabila na svoje korenine. Tudi Richard Pryor, za mnoge nesporno št. 1 svetovne stand up scene, je pred leti v nekem intervjuju povedal, da se je vedno rad vračal v klube, kjer je začenjal. Pot do uspeha je sicer dolga in naporna. Sam humor je na začetku skoraj drugotnega pomena, komiki se morajo namreč najprej spopasti s tremo, spodrsljaji na odrih, provokatorji ter negativnimi kritikami, ki temeljito preizkušajo človekovo samozavest, in tudi v resnici se jih veliko po nekaj poskusih ne vrne več na oder. Tudi uveljavljeni komiki radi 'potarnajo', kot recimo Doug Stanhope na nekem nastopu: »Stand up, to je mrtev šport, ljudje. Če bo kdo od vas kdaj delal samomor, naj napiše, da ga je storil zaradi mene. Naredite mi to uslugo, res potrebujem medijsko pozornost.«

Razvoj stand up komedije pri nas

Informacijska revolucija je v zadnjih dvajsetih letih bistveno pripomogla k temu, da se je umetnost stand up komedije razširila na vse štiri strani sveta; na internetu najdemo imena standuperjev iz Venezuele, Kolumbije, Kenije, Južnoafriške republike, Kitajske, Hongkonga, Nepala itd. Pri nas je stand up odločno na pohodu in že dobro leto dni osvaja klub za klubom. A tu pravzaprav ne moremo govoriti o zametkih stand upa v Sloveniji, temveč kvečjemu o njegovem ponovnem zagonu.
Stand up je slovenski javnosti prvi predstavil Jernej Kuntner, znani gledališki igralec in humorist. Konec devetdesetih je na podlagi svojih igralskih izkušenj razvil karakterno stand up persono zdravnika v resni krizi srednjih let, dr. Petra Nastrana. »Material za stand up nastope sem črpal iz svojega življenja. Stvari, ki so se mi dogajale, sem po potrebi karikiral in jih polagal v usta dr. Nastranu,« pripoveduje Kuntner. »Potem sem se spoznal z Danijelom Srako, ki je študiral režijo v ZDA, in začela sva se pogovarjati o tem, da bi pri nas organizirala redne stand up nastope. Januarja 2000 je bil v Sloveniji izveden prvi stand up šov z naslovom Nove zvezde komedije. Prostor nama je zagotovil Zoran Kofol v klubu Antica v Stari Ljubljani. Tam sva bila pol leta gosta, jeseni pa se je vsem trem porodila ideja, da zaženemo svoj lastni klub, in tako je v Mostah nastal Mansion pub stand up comedy club.« Kuntner in Sraka sta zbrala ekipo prvih komikov, pridružila sta se jima Violeta Tomič in Primož Preksavec, pozneje pa tudi Janez Cankar ter Damjan Perne. V Mansion pubu so nastopi potekali dvakrat na mesec, ekipa Novih zvezd komedije pa je gostovala tudi po drugih klubih po Sloveniji tja do leta 2002, ko jo je Kuntner dokončno razpustil zaradi pomanjkanja časa. »Sprejem občinstva je bil že takrat perfekten, ljudje so lačni te zvrsti komedije. V Mansion pub je na stand up večere najprej zahajalo okoli 100 ljudi, a kmalu je število naraslo na 200,« pravi Kuntner.
Po zatonu Novih zvezd komedije je stand up scena v Sloveniji zamrla, dokler je niso slabi dve leti pozneje začeli ponovno postavljati na noge novi, mladi ter ambiciozni komiki iz Kopra in Kranja. Njihovi začetni koraki so nastajali praktično skoraj sočasno, vendar je preteklo še nekaj časa, preden so se njihove poti združile, razširile in popeljale slovenski stand up na raven, kjer je danes. V primorju se je začelo s projektom Cel smeh, ki ga je organiziral in vodil Perica Jerković. »Do vsega skupaj je prišlo povsem spontano,« razlaga Perica. »Bil sem aktiven v koprskem klubu študentov in se ukvarjal predvsem z videom. Potem pa sem na premieri komičnega filma z naslovom 'Ko bom velik' nagovoril občinstvo in doumel, da lahko na takšen način veliko enostavneje posreduješ neko sporočilo ljudem kot pa recimo s filmi. Začel sem se zanimati za stand up in želel v Kopru organizirati redne nastope po vzoru ameriške temnopolte zasedbe The original kings of comedy. Projekt Cel smeh je nastal tako, da sem organiziral avdicijo. Pričakoval sem okoli dvajset ljudi, prišla sta dva. Eden od njiju, Mladen Pahović, še vedno nastopa z mano. Sčasoma se nam je takrat pridružil še kdo, nastopali smo v koprskem gledališču, kmalu pa smo začeli sodelovati tudi z B&B Showom iz Kranja.«
Miki Bubulj in Ranko Babič, znana po sodelovanju v Boom teatru, gledališki komediji Izbrisani in po svoji oddaji B & B Show na televizijski postaji TV 3, sta v Kranju odprla vrata stand upu leta 2004, ko sta začela nastopati po lokalih ter klubih, kar ju je kmalu napeljalo na idejo, da organizirata spektakelski nastop, kot ga v Sloveniji še ni bilo. »Aprila 2006 sva v Kino centru v Kranju, ki premore okoli 500 sedežev, priredila stand up spektakel po vzoru ameriških The original kings of comedy in Def jam comedy,« pripoveduje Ranko. »Ljudje takrat v glavnem še vedno niso imeli natančne predstave, kaj je to stand up, vendar je bil uspeh kljub temu fantastičen. Naslednje leto je bilo zanimanje tolikšno, da sva morala nastopiti dvakrat v istem večeru. 14. maja bova v okviru tedna mladih v dvorani Primskovo v Kranju organizirala že tretji tak nastop.« Kot drugi stand up komiki tudi B & B material za skeče črpata iz svojega življenja. Pripovedujeta o svojih težavah, ljubeznih, seksu, stanovanjski problematiki. »V bistvu imava veliko tematike na temo čefurjev, ker najini starši prihajajo iz Bosne. Govoriva o tem, kako mi sami gledamo nase in pa kako na nas gledajo drugi,« pravi Miki. »Seveda gre za parodijo, samoironijo. Čefurji so pač že sami po sebi smešni, ker so že stereotipno oblikovani v vicih, v najinih nastopih pa sva videla, da se znajo tudi Slovenci pošteno nasmejati na svoj račun.«
Svež prispevek k nadaljnjemu razvoju stand upa v Kranju sta nekoliko pozneje dodala mlada talenta Klemen Bučan in Tin Vodopivec. Prvi je svoje igralske sposobnosti preizkušal v filmu Tu pa tam in v Izbrisanih, drugi zase pravi, da je vedno čutil potrebo po nastopanju v javnosti, že od osnovne šole. Klemen je pripovedovalec zgodb, Tinov nastop pa je sestavljen iz kopice kratkih dovtipov iz vsakdanjega življenja, od nakupovanja v veleblagovnicah pa do tega, kako odgnati nadležne prodajalce knjig. »Material razvijam kadarkoli,« pravi Tin. »Med študiranjem mi včasih misli odtavajo drugam in velikokrat se končajo pri idejah za nove skeče. Tako potem sam pri sebi vadim na glas, dokler jih ne izpopolnim. Seveda pa je namišljena publika veliko bolj prizanesljiva.« Dril na pamet je osnovna komponenta stand up nastopa in kdo ve, če ni prav na to namigoval tudi ameriški komik Steven Wright, ko je na odru izjavil: »Veliko se pogovarjam sam s sabo. In to zelo moti ljudi, ker uporabljam megafon.«

Novim izzivom naproti

Po preselitvi iz Kopra v Ljubljano se je Perica spoznal z enim od predstavnikov Impro lige, Andrejem Težakom - Teškyjem. Okoli njiju dveh se je januarja 2007 oblikovala ekipa z imenom Komikaze, v njej so bili še Mladen Pahović, Boštjan Gorenc - Pižama in Rok Ružic, ki nastopa pod imenom Rox de Gaba. Kot Tešky je tudi Pižama uveljavljen član Impro lige. »Za stand up sem se odločil, ker je bil to zame nov izziv. Impro liga je namreč gledališka improvizacija, ko skupina nastopajočih na odru odigra neki komičen dogodek po predlogu občinstva. Stand up pa je nasprotje tega, saj zahteva vnaprej naučen material in varčnost z besedami,« razlaga Pižama. »Čeprav je res, da moraš biti tudi v stand upu pripravljen na improviziranje. Pride namreč do situacij, ko te izzove provokator iz publike ali pa odpove mikrofon. Na te stvari moraš biti pripravljen.« Pri nas provokatorstvo skorajda ne obstaja, zaradi nepoznavanja same stand up komedije kvečjemu prihaja do nepotrebnih nesporazumov. Tako sta nedavno v klubu Gromka na Metelkovi dve osebi iz občinstva mlade komike obtožili širjenja nestrpnosti do Romov. Do takšnih situacij prihaja tudi drugod; najbolj odmeven tovrsten primer je bil, ko je ameriška stand up komedijantka Sarah Silverman v televizijski oddaji Conan O'Brien Show v enem izmed skečev omenila Azijce z žaljivo besedo chink. Predsednik organizacije Media Action Network for Asian Americans, Guy Aoki, je zaradi tega sprožil medijsko kampanjo zoper Silvermanovo, nanjo pa je odgovorila v enem od svojih nastopov: »Ta Guy Aoki je v vseh glavnih časopisih objavil oglas, v katerem me je označil za rasistko, kar me je kot Židinjo zelo prizadelo. Zbala sem se, da Židje izgubljamo nadzor nad mediji.« S tem je poslala jasno sporočilo, da se nobena skupina ljudi ne more imeti za nedotakljivo, ko gre za humor.
Ekipo Komikaze sestavljajo med seboj zelo različni komiki. Mladen govori o svojih najbolj intimnih kompleksih, recimo o ženskah, s katerimi je poskušal seksati, pa mu ni uspelo. »Ponujam svoj pogled na nekatere te stvari, poskušam se toliko približati ljudem, da me začutijo. Veliko ljudi ima podobne probleme kot jaz in tako se lahko poistovetijo z mano. Če se odzove kdo iz publike, vzpostavim stik, ni pa moj stil, da bi žalil obiskovalce,« razloži Mladen. Rox de Gaba se do občinstva vede drugače, vedno preizkusi, ali se Slovenci res znajo smejati na svoj račun: »Na odru najprej zbodem svojo publiko, kar je sicer res proti pravilom stand upa, a to vseeno rad počnem. Prilagajam se lokalnemu okolju. V Škofji Loki sem se šalil, da iz tega kraja ne izhaja noben znan človek, v Krškem me je čudilo, da nimajo šest glav, v Novem mestu pa sem jih spraševal, koliko časa se še misli njihovo mesto imenovati 'novo', če je pa staro že 700 let. Dobra publika bo to razumela in sprejela šalo na svoj račun, čeprav se mi je nekajkrat že pripetilo, da sem jih razjezil ali užalil, in potem so me zaradi tega sovražili do konca nastopa.« Rox se od drugih komikov razlikuje po tem, da zavzame izrazit odnos do stvari, o katerih pripoveduje. Gre za klasično in bolj tvegano tehniko stand upa, ko ni najbolj pomembno to, kaj poveš, temveč predvsem, kako to poveš. Sekundo tišine v tem primeru publika občuti bolj kot sicer in jo je zato tudi težje spet pridobiti. »Včasih je problem tudi v tem, ker obiskovalci pričakujejo nekakšen kulturni dogodek, in potem so presenečeni, če kdo v nastopu uporablja psovke in podobno,« pravi Rox. »Vendar je res, da ljudje na splošno vedno bolj sprejemajo stand up sceno takšno, kot je in kot mora biti.«
V zadnjem letu in pol je na slovenskem klubovskem prizorišču stand up naredil izjemen preboj. Klemen Bučan ocenjuje, da je doslej nastopil okoli osemdesetkrat, od tega petdesetkrat v preteklem letu dni. Nastopi se vrstijo tudi po dvakrat na teden in skorajda ni večjega kraja, ki ne bi gostil mladih komikov. Eden največjih dogodkov leta 2007 je bilo gostovanje standuperjev na mariborskem festivalu Lent, kjer si je njihove nastope ogledalo od 150 do 200 ljudi na dan. Stand up je svoje korenine pognal tudi v Mariboru, kjer led prebijajo Jure Murko, Jurko Starc, Stojan Stojič, Martina Ipša in Andrej Colarič - Cole.
K naštetim uspehom je bistveno pripomoglo sodelovanje med komiki, njihovo skupno nastopanje in s tem skupna samopromocija. »Dogaja se, da nas po nastopih nagovorijo posamezniki iz občinstva in izrazijo željo, da bi se tudi sami preiskusili v stand upu. To je za nas zelo dobrodošlo,« pravi Tešky iz Komikaz.
Eden izmed takšnih je Marko Murč, ki se je s stand upom seznanil na internetu in nato še v živo v klubu Gromka. Navezal je stik s Tinom in Klemnom ter skupaj z njima in Roxom de Gabo nastopil v klubu Izbruhov bazen v Kranju. »Že dva dni pred nastopom sem imel tremo, prepričeval sem se, da to zmorem, vendar sem na odru skoraj okamenel. Govoril sem nesamozavestno, niti samemu sebi nisem verjel, moj končni občutek je bil, da sem precenil samega sebe. Razmišljal sem o tem, ali naj sploh nadaljujem,« pripoveduje Marko. »A ker se enostavno nisem želel kar tako vdati, sem se v Mariboru udeležil delavnice stand upa, ki jo vodi Željko Vukmirica. Tam sem sicer dobil neko znanje, vendar pa menim, da te nobene delavnice ne morejo pripraviti na trenutek, ko zakorakaš na oder in se soočiš s publiko. Odločil sem se, da bom še nekajkrat poskusil, v svoje nastope sem vložil veliko truda in to se mi je obrestovalo.« Murč je sedaj član Komikaz. Dva izmed izstopajočih zastopnikov lokalne stand up scene sta tudi Klemen Mauhler, izjemno nadarjen imitator, in pa Vid Valič, ki je lani stand up pripeljal v KUD France Prešeren v Ljubljani.
Slovenski komiki se pripravljajo na nove izzive v okviru stand up nastopanja. Za osmi maj je v KUD-u France Prešeren načrtovan dogodek Last comic standing, ki ga organizira Jaka Mihelič, voditelj oddaje Stand up šat na Radiu Študent. »Gre za idejo, ki spet prihaja iz Amerike,« navaja Mihelič. »Stand up komiki se bodo s svojimi retoričnimi sposobnostmi soočili na odru, občinstvo pa bo izbralo končnega zmagovalca. Prenos dogodka bo potekal v živo na frekvenci 89,3 MHz Radia Študent.«
Na podlagi vseh uspehov, ki so jih dosegli domači komiki, bi mogoče bil že čas, da se v Ljubljani ali kje drugje spet odpre stand up klub, kot je bil to pred leti Mansion pub. Glavni pogoj za kaj takega je dovolj veliko število nastopajočih, ki so v razmeroma kratkem času sposobni sproducirati nove vsebine. »Strinjam se, da nam manjka takšen klub,« pritrjuje Pižama, »vendar o nekih konkretnih načrtih glede tega za zdaj še ne moremo resno govoriti. Kot je tudi še nerealno pričakovati, da bi se kdo od nas lahko preživljal izključno s stand up komedijo. Vendar polnimo klube po vsej Sloveniji, julija se vračamo na Lent in vsake tri, štiri tedne se v Gromki odvije stand up večer. Ljudje so se na to navadili in množično prihajajo, kar pomeni, da se bo stand up scena pri nas razvijala tudi v prihodnje.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.