Matej Bogataj

21. 5. 2008  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga

Feridun Zaimoglu: Leyla

Cankarjeva založba, prevedel Slavo Šerc Ljubljana, 2007, 546 str., 27,95 EUR

+ + + +

/media/www/slike.old/mladina/knjigaferidun_zaimoglu.jpg

 

Oče gospodar

Zaimoglu, rojen v Anatoliji, živi pa v Nemčiji, svoji naslovni junakinji sledi od otroštva, ki ga preživlja v zaprti muslimanski patriarhalni družini na narodno mešanem ozemlju z očetom Čečenom, takoj zraven, sosedje in prijateljice iz šole, so Kurdi in že kaj kmalu zgodba zdrsi v preteklost, ko je bila dekličina mati žrtev skupinskega posilstva vojakov. Jasno nam je, da smo dregnili v turbulentne čase turške zgodovine, v tiste, ko se je utrjevala ideja o turški enotnosti. Vendar pa v središču zanimanja ni samo zgodovina, Leyla je roman, napisan skozi dekliško in potem žensko optiko, o odraščanju in vražah in ritualih v drugačni in precej eksotični kulturi. Čeprav se dogaja okoli polovice prejšnjega stoletja, so navade podeželanov, pa tudi stroge družbene zapovedi tisto, kar nam odškrtne popolnoma tuj svet. V tem je to čtivo podobno obširni Kairski trilogiji egiptovskega nobelovca Mahfouza; tudi tam je v ospredju razlika med zapovedanim in moralnim ter niti ne tako skritim in prikritim svetom, v katerem je vse živo od poltenosti in kjer se možaki izdatno nalivajo z alkoholom, tudi prepovedanim. Leyla nas popelje v skrivni svet družbeno odstranjene in zastrte ženske, njenega prebujanja, sledimo ji v Carigrad in potem v Nemčijo, kamor odide za svojim možem. Pri tem je opazno njeno postopno napredovanje v vednosti o pravem stanju sveta, o nespravljivi razliki med zapovedanim in tistim, kar se v praksi vsak dan dogaja. Tudi jezik iz začetnega, neokretnega, kot da bi Leyla komaj sledila vtisom in bi o njih govorila z muko, stavki kot da se trgajo in iščejo svoje mesto, napreduje; jezik postaja vse bolj orodje za kritiko družbene hipokrizije in ženske brezpravnosti, čeprav ta angažma ni v ospredju. Zaimoglu ne moralizira, bolj je udarna njegova karakterizacija, predvsem takrat, kadar opisuje dejanja in nemogoče vedenje očeta, ki je od prvega stavka skoraj pošastna figura, zmerjavec, falirani trgovec, drobni lopov in žaljivec, pretepač žene in nasilnež nasploh, pijanec in prešuštnik, tihotapec opija, skoraj poosebljeno zlo, dokler se njegov lik proti koncu ne pokaže v skoraj tragični luči. Verjetno je ravno nekaj pripovednih obratov tisto, kar naredi to sicer ponekod tudi ohlapno in ekstenzivno pisavo izredno učinkovito. Namesto stereotipnega pisanja o ženski kot žrtvi v muslimanski družini in družbi mu uspe zmakniti optiko tako, da vidimo tudi vse druge kot ujetnike prevladujočih razmer; patriarhalni in mačistični moški so prav tako obsojeni na družbeno vlogo, ki ji ne znajo ubežati, ki se ji ni mogoče izogniti. Zaimoglu družbeni krč popiše suvereno in ponekod stilno silovito, drugod se zgodba malo popase na opisih banalnih hišnih opravil in zavije v popise in katalogizacijo sicer čisto eksotičnih interjerjev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.