Borut Mekina

22. 5. 2008  |  Mladina 21

Podmazovanje Patrie

Finska policija ima informacijo, da je bil nekdo v Sloveniji »nagrajen« z več kot tremi milijoni evrov podkupnine

21. junija 2006 je Patria pred GZSjem razstavila osemkolesni oklepnik. Na fotografiji: Ivan Črnkovič, direktor Rotisa, Heikki Hulkkonen iz Patrie, Jorma Wiitakorpi, direktor Patrie in Franjo Bobinac, direktor Gorenja

21. junija 2006 je Patria pred GZSjem razstavila osemkolesni oklepnik. Na fotografiji: Ivan Črnkovič, direktor Rotisa, Heikki Hulkkonen iz Patrie, Jorma Wiitakorpi, direktor Patrie in Franjo Bobinac, direktor Gorenja
© Bobo

Ime mu je Kaj Björkqvist. V sagi, morda celo kriminalki o slovenski trgovini z orožjem je sredi tega meseca dobil glavno vlogo. Ima tudi temu primeren naziv: je glavni preiskovalni inšpektor policije v državi, ki je znana po najbolj brezkompromisnem odnosu do klientelizma in korupcije. Mednarodni javnosti se je razkril prejšnji teden, ko je tudi Fince presenetil s še nerazkritim številom preiskanih hiš in nerazkritim številom zaslišanih uslužbencev največjega finskega orožarskega podjetja Patria. To je osumljeno, da je do posla v Sloveniji, pravzaprav do največjega nakupa orožja od osamosvojitve države prišlo s podkupovanjem. Jasno, da na kocki nista samo nakup 135 oklepnikov in ugled Patrie, ki računa, da bo svoja vozila prodala še drugim vzhodnoevropskim državam, članicam Nata. Na kocki je predvsem kredibilnost slovenske države, ki oklepnike kupuje.
Björkqvist, ki se očitno zaveda kočljivosti položaja, v katerem se je znašel, minule dni ni bil pripravljen razkrivati podrobnosti. Več od tega, da so nekateri finski državljani osumljeni podkupovanja pri slovenskem nakupu oklepnikov 8 x 8, slovenska in finska javnost nista izvedeli, zato ni bilo jasno, kaj imajo Finci v rokah. Tudi obrambnemu ministru Karlu Erjavcu je pošla siceršnja odločnost, s katero je mesece in mesece zatrjeval, da je bil posel speljan zakonito in transparentno in da so očitki ter kritike na njegov račun predvsem politično spodbujeni. Sedaj velja geslo: počakajmo, da Finci končajo preiskavo in predstavijo podrobnosti.

Neznancu 3,6 milijona

Nekatere podrobnosti iz skandinavske preiskave pa so le pricurljale na dan. Mladina je dobila informacijo, da naj bi bila Patria nekemu slovenskemu podjetniku, ki javnosti ni znan, plačala dva odstotka od 180 milijonov evrov. Kot je znano, je celoten posel vreden 278 milijonov evrov, razlika med tem zneskom in 180 milijoni naj bi nastala, če odštejemo protidobave. Del tega zneska, približno 3,6 milijona evrov, bi lahko omenjeni neznanec nato nakazal naprej. Šlo je, skratka, za informacijo, ki ni dokazljiva. Lahko bi jo potrdil ali zanikal le Björkqvist, ki je preiskavo začel.
Nekaj je gotovo: Björkqvist, katerega oddelek naj bi se bil že več kot leto dni, od lanskega marca, ukvarjal s primerom, naše informacije ni zanikal. Telefonirali smo mu na mobilni telefon in ga vprašali, ali je njegova skupina v dosedanji preiskavi korupcije na Finskem naletela na kakršnekoli indice, ki bi našo informacijo potrjevali. Torej, da naj bi bil nekdo v Sloveniji prejel dveodstotno nagrado pri poslu z oklepniki. »Natančno vam ne morem odgovoriti. Ampak nekaj takšnega. Dobili smo informacijo, da naj bi podkupnina znašala od enega do dveh odstotkov,« je odgovoril. Dodal je, da finska policija o natančnih zneskih, ki naj bi jih bila plačala Patria, še ni prepričana (»we cannot confirm«), vendar pa se znesek, o katerem smo ga spraševali, »sliši znano« (»sounds familiar«). V pogovoru ga je zanimalo, kdo bi lahko bila oseba, ki naj bi ji bila Patria v povezavi s poslom v Sloveniji plačala nekaj milijonov evrov, »ker imamo seveda precej imen iz Slovenije,« je dodal, a nam imen, za katera je izvedel, ni hotel razkriti. »Preiskavo smo začeli prejšnji torek in trajala bo še mesece. Prejšnji in ta teden so moji preiskovalci pregledali ves material, ki smo ga zasegli. Tega materiala je veliko in veliko je tudi podatkov. Še nekaj časa bomo potrebovali, da se bomo prebili skozi vse. Ampak prihajamo vse bližje in bližje. Delo želimo opraviti pravilno in kakovostno
Za zdaj kaže, da Björkqvist nekaj ima v rokah. Poleg tega, da so na Finskem zaradi Patrijinega posla s Slovenijo sprožili preiskovalni postopek, zaslišali več ljudi, zaposlenih v Patrii, opravili več hišnih preiskav v več finskih mestih, to dokazuje tudi odločitev finskega sodišča, da enemu izmed aretiranih podaljša pripor. Finska policija je v torek sprva aretirala dva osumljena, v četrtek, 15. maja, še tretjega. Po finski zakonodaji lahko policist človeka spravi za rešetke za največ tri dni. V tem času mora sodniku predstaviti dovolj argumentov, da aretirani ostane v priporu. To se je zgodilo v petek, 16. maja. Tega dne je Björkqvist sodnika prepričal, da je enega od priprtih zadržal v zaporu. Po vseh razpoložljivih podatkih gre prav za Reija Niityenena, regionalnega zastopnika Patrie za Slovenijo in Hrvaško, ki je bil v zvezi s poslom večkrat na obisku v Sloveniji.
Slovenska policija se je zavila v molk, zato ne moremo izvedeti, ali so jo Finci sploh povabili k skupni preiskavi. Če bi Finci, denimo, zaupali slovenskim organom pregona, in za zdaj ni razlogov, da jim ne bi, bi seveda lahko sprožili mednarodno preiskavo in morda opravili hišne preiskave v obeh državah hkrati. Se pa pred očitki brani druga »napadena« stranka v postopku - Patria. V njej so prepričani, da stoji za policijsko akcijo zgolj bolj ali manj umetno ustvarjena situacija v Sloveniji. Predsednik uprave finske Patrie Jorma Wiitakorpi je na primer dejal, da se po njegovih podatkih preiskava finske policije ni začela zaradi indicev, na katere naj bi bili naleteli na Finskem, ampak naj bi bila finska policija dobila namige o morebitni korupciji iz Slovenije. Še bolj neposreden je bil predstavnik Patrie v Sloveniji Andrey Mladenov. »Če nekje nekdo trdi, da je finsko podjetje povezano s korupcijo, začne finska policija takoj preiskovati. Saj veste, da je Finska ena od najbolj nekoruptivnih držav. Finci nismo slepi. Če so tukaj, v Sloveniji, od začetka leta časopisi polni zgodb o Patrii in če se potem še zgodi, da gospod Ivan Prebil, član upravnega odbora konkurenčnega podjetja (Viator & Vektor oziroma Sistemska tehnika, op. a.), dobi vpogled v zaupno Patrijino dokumentacijo, postanejo naši ljudje pozorni,« je dejal Mladenov. So morda za finske odzive krive razprave s političnim nabojem v parlamentarni preiskovalni komisiji, ki jo vodi Milan M. Cvikl (SD)?

Provizije ali podkupnine

Patria se s podobnimi argumenti brani tudi na Finskem, zato smo, denimo, zasledili komentar, v katerem je finski novinar sklenil, da je neverjetno, da bi policija začela preiskavo zaradi slovenskih notranjepolitičnih razprtij. Tudi to smo vprašali Björkqvista, a je Patrijine navedbe zanikal. Dejal je, da preiskave niso začeli zaradi prahu, ki ga dviguje Cviklova preiskovalna komisija. »Ne, ni težava v vaši parlamentarni komisiji, prav tako ni težava v vprašanjih, ki se postavljajo v Sloveniji. Seveda vemo za Cviklovo komisijo. Vemo, da je tema v slovenski javnosti precej priljubljena, poznamo odmeve. Ampak trditev, da smo preiskavo začeli zaradi tega ali pa zaradi medijev v Sloveniji, je napačna. To je preiskava, ki smo jo začeli na Finskem,« odgovarja Björkqvist.
Sicer pa je finska policija preiskavo v Patrii začela zaradi poslov v Egiptu, v zvezi s katerimi je znanih veliko več dejstev in vprašanj, kakršna bodo morda prišla na dan tudi v slovenskem primeru. Zgodba z Egiptom se je začela s člankom, ki ga je za največji finski dnevnik Helsingin Sanomat napisal novinar Jyri Raivio. Upokojeni finski podpolkovnik Erkki Heinil je v članku javno zahteval preiskavo Patrijinih metod ob prodaji havbic kalibra 155 milimetrov Egiptu. Podpolkovnik, ki je bil med projektom vojaški svetovalec Patrie, je ugotovil, da havbice ne delujejo tako, kot bi morale. Bile so havbice z napako. O tem je seveda obvestil Egipčane, a iz neznanih razlogov teh napaka ni motila. Tako se je podpolkovniku porodil sum, da so bile posredi podkupnine. Kaj drugega pa je lahko razlog za to, da je kupec zadovoljen s predrago pošiljko?
Novinar finske televizije Magnus Berglund je kasneje tudi zares dokazal, da je Patria v Egiptu imela posrednika, ki je dobil 10 odstotkov provizije od celotnega posla, provizija pa je bila plačana prek nemškega bančnega računa. Direktor Patrie Jorma Wiitakorpi še vedno zanika, da naj bi bilo v tem primeru podjetje delovalo v nasprotju s poslovno etiko, saj naj bi bil takšen način plačila želja posrednika, finski organi pa do epiloga še niso prišli. Sedaj se je nekaj podobnega zgodilo še v Sloveniji. Se bomo tudi pri nas kmalu ukvarjali z vprašanjem, ali je pri posameznih transakcijah šlo za podkupnine ali zgolj za dobre provizije. In seveda: ali so bile tudi v Sloveniji patrie preplačane, zadovoljstvo kupca, torej obrambnega ministrstva, in drugih vpletenih s poslom pa bi lahko bilo znak, da so bile posredi podkupnine.
Najglasnejši avtor teze, da smo v Sloveniji za patrie plačali preveč, je Milan M. Cvikl, vodja parlamentarne preiskovalne komisije. Cvikl in še nekateri drugi člani, ki so dobili vpogled v dokumentacijo in pogodbe, so naredili svoj izračun. In sicer takole: zaradi tega, ker so se med pogajanji s Patrio spremenile zahteve zveze Nato, se je obrambno ministrstvo s Patrio pogajalo dvakrat. Cvikl je tako dobil na razpolago, preprosto povedano, dve razpredelnici in ju med seboj primerjal. Iz ponujene prve konfiguracije je izračunal, koliko stane kakšen element, in to primerjal s sklenjeno pogodbo. Če bi prvotne cene v razpredelnicah prevedli v novo strukturo ponudbe, pravi Cvikl, je mogoče izračunati, da je bila zadnja ponudba, na podlagi katere je bila sklenjena pogodba, dražja za kar 23,8 odstotka ali več kot 50 milijonov evrov. Tega pa javnosti ne more dokazati, pravi, saj naj bi bile konfiguracija in cene za posamezne elemente Patrijina poslovna skrivnost. Cvikl se ob tem sprašuje, zakaj so se med pogajanji države s Patrio pogoji za državo poslabšali. Razmišlja celo, da je bilo že od vsega začetka predvideno, da zmaga Patria oziroma njen zastopnik v Sloveniji Rotis, zaradi česar si je ta na začetku upal dati zelo ugodno ponudbo. Bila je za približno 17 odstotkov ugodnejša od ponudbe konkurenčne Sistemske tehnike.
Do podobnih sklepov je prišel sodni izvedenec dr. Ivan Prebil, ki je sicer postal tudi član upravnega odbora konkurenčne Sistemske tehnike. Prebil, profesor na ljubljanski Fakulteti za strojništvo, je preučil vso dokumentacijo in v končnem mnenju ugotovil, da komisija za ocenjevanje z obrambnega ministrstva nekaterih trditev o prednostih patrie ne more dokazati z dokumentacijo. In seveda, da se je cena izbranega paketa vozil med pogajanji dvignila.

Posredniki in pogajalci

Patria ima v Sloveniji kar nekaj posrednikov, katerih vloga ni popolnoma jasna. Sosednja Hrvaška se, denimo, o nakupu oklepnikov pogaja neposredno s Patrio, saj je Hrvaška pri razpisu med pogoji navedla, da bodo oklepnike v vsakem primeru izdelovali v domačem podjetju Đuro Đaković. Tudi pri poslu s Poljsko je Patria morala sodelovati s poljskim vojaškoindustrijskim mastodontom Wojskowe Zaklady Mechaniczne, ki je v lasti države. V Sloveniji pa to ni bilo Gorenje, TAM ali Sistemska tehnika, temveč podjetje Rotis, »družba za proizvodnjo in trgovino na debelo in drobno z mešanim blagom, d. o. o.«, ki se ukvarja z izdelovanjem »ležajev, zobnikov, sornikov, puš in drugih strojnih elementov«. Tudi Andrey Mladenov, predstavnik Patrie v Sloveniji, je v telefonskem pogovoru priznal, da je bil postopek v Sloveniji zaradi tega veliko bolj zapleten.
A sedaj pride na vrsto ena izmed zadnjih izjav obrambnega ministra Karla Erjavca, ki je na novinarsko vprašanje, zakaj se Slovenija ni pogajala neposredno s Patrio, odgovoril, da je tako želela Patria. »Mi smo želeli neposredno pogodbo s Patrio, a je ta rekla, da je njihov zastopnik v Sloveniji podjetje Rotis, baje pa to tudi ni vplivalo na samo oceno.« Drugače povedano, Patria se je na Poljskem ali Hrvaškem podredila želji naročnika, v Sloveniji pa je, po Erjavčevih besedah, očitno postavila pogoj - podjetje Rotis. To je bilo zanimivo tudi za finske novinarje. In da bi bila stvar še zanimivejša: ko je eden izmed njih o tem v off-the-record pogovoru vprašal Patrijinega predsednika uprave Wiitakorpija, naj bi mu bil ta dejal, da je posrednika pri poslu dejansko zahtevala Slovenija.
Domneva ni tako neverjetna. Ministrstvo za obrambo je razpis za patrie objavilo decembra 2005, Marija Badovinac Črnkovič, solastnica podjetja Rotis, pa je dejala, da so v Rotisu pooblastilo za zastopanje Patrie dobili septembra 2005. Rotis je stopil v stik s Patrio, je dejala Badovinčeva, ko je izvedel, da bo razpis objavljen. V tem ni seveda nič spornega. Je pa zanimivo, da neko manjše podjetje verjame v zmago pri največjem orožarskem poslu doslej in o tem prepriča veliko Patrio. Jasno je, da to zbuja sume, ali niso v ozadju še kakšni drugi vzvodi. In če želimo pri Rotisu v vlogi posrednika videti politiko, to ni težko. Prvi mož Rotisa Ivan Črnkovič je, ko je bil uslužbenec obrambnega ministrstva, takrat je bil obrambni minister sedanji premier Janez Janša, vodil projekte nabav. V tistem času je bil Jože Zagožen, ki je sedaj prvi nadzornik v Gorenju, direktor uprave za logistiko na obrambnem ministrstvu. Ko se je sedaj Rotis spustil v boj za oklepnike, sprva ni bilo videti, kakšne proizvodne zmogljivosti sploh lahko ponudi v Sloveniji. A je k sreči prišla rešitev - Gorenje. Mimogrede: zakaj pa ni bilo Gorenje v igri že od vsega začetka?
Imena, ki se sedaj pojavljajo v zgodbi, povezani z nakupom patrij, poznamo še iz druge stare zgodbe. Znano je, da je Gorenje leta 1989 že imelo orožarske ambicije - proizvajalo naj bi brzostrelko MGV, ki so ji nekateri ljubkovalno ali ironično rekli mali gospodinjski vrtalnik. Ker se orožarski imidž očitno ni skladal s podobo podjetja, ki izdeluje gospodinjske pripomočke, je Gorenje raje ustanovilo podjetje Orbis. Temu je tedanji obrambni minister Janez Janša izdal celo dovoljenje za brezplačno uporabo vojaških prostorov v Primožih. »Prostor in režim uporabe določi poveljnik Specialne brigade MORIS polk. Tone Krkovič,« je zapisal Janša. Projekt se je razvijal naprej in proizvodnjo streliva so želeli že preseliti v Grosuplje, kjer so odprli podružnico javnega podjetja Snežnik, posle komercialnega direktorja pa naj bi v njej prevzel Ivan Črnkovič. A se to ni zgodilo, ker je Janšo na čelu obrambnega ministrstva zamenjal Jelko Kacin (LDS). Ta je dejal, da je »javno podjetje Snežnik razpustila vlada, ker nismo pri uvozno-izvoznih poslih potrebovali nobenih posrednikov«. Dodal je še en razlog: »Ko imaš enkrat svojo proizvodnjo, jo lahko nadziraš, če, denimo, proizvajaš tanke, oklepnike, ker so to preveliki kosi, da bi kateri zmanjkal.«
Imeni Toneta Krkoviča in Darka Njavra, nekdanjih Janševih sodelavcev, pa sta se v zvezi s podjetjem Rotis pojavili tudi na zaslišanju direktorja podjetja Viator & Vektor Zdenka Pavčka. Na zaslišanju pred državnozborsko preiskovalno komisijo je Pavček pred nekaj tedni dejal, da sta ga, še preden je obrambno ministrstvo na razpisu izbralo Patrio, obiskala Krkovič in Njavro, mu v roke potisnila dve vizitki in pojasnila, komu naj telefonira, če želi dobiti posel. Na eni od vizitk, je povedal Pavček 13. maja, je bilo tudi ime Patrijinega zastopnika za Slovenijo Reija Niityenena, ki je po sedaj zbranih podatkih edini, ki ga je finsko sodišče aretiralo. Sicer sta Krkovič in Njavro kasneje za STA zanikala, da naj bi bila pri Pavčku zaradi patrij. Vendar se je Krkovič, ki se je pri Pavčku oglasil dvakrat, enkrat tudi v vojaški uniformi, ko naj bi mu bil Pavček predstavljal proizvodnjo Steyrjevih oklepnikov, zapletel. Dejal je, da je o tem obvestil načelnika generalštaba Ladislava Lipiča, ta pa trdi, da mu dovoljenja za obisk podjetja ni dal.
Obstajajo še drugi indici, ki kažejo, da je imelo podjetje Rotis oziroma Patria v javnem razpisu nekatere prednosti. Petnajstega maja 2006 je Sistemska tehnika ministrstvu za obrambo na zahtevo ministrstva poslala dopolnilo k ponudbi zaradi dodatnih vprašanj. Sistemska tehnika je odgovorila v roku, Patrii pa to očitno ni uspelo, zato je obrambno ministrstvo 16. maja, ko je prvotni rok že potekel, rok podaljšalo. Do izteka naslednjega roka, 29. maja 2006 ob 15. uri, naj bi bila Sistemska tehnika v skladu s spremenjenimi zahtevami obrambnega ministrstva vložila dopolnila k ponudbi, dokumentacijo na 1500 straneh, ki pa je na obrambnem ministrstvu verjetno niti niso pregledali. Komisija na obrambnem ministrstvu je namreč končno poročilo o ocenjevanju ponudb pripravila še isti dan, 29. maja. Kasneje so pojasnili, da bodo »pri poglavju C4I« upoštevali le pojasnila, prejeta do 15. maja 2006, »zato, da se na ta način zagotovi enakopravna obravnava vseh ponudb, ker tudi v primeru nadaljnjega podaljšanja roka ne bo pridobila vseh zahtevanih pojasnil«. To bi lahko dokazovalo, da Rotis zahtevanih dopolnil sploh ni poslal.
Korupcijska klavzula
Pogajalsko skupino ministrstva za obrambo je vodil polkovnik Dragan Bavčar. Nedavno, v času aretacij na Finskem, je napredoval v brigadirja. V generalštabu so kot enega od razlogov za napredovanje navedli prav njegove zasluge pri uspešnem uvajanju Patrijinih oklepnikov v Slovensko vojsko. Na novinarsko vprašanje o provizijah pri takšnih poslih je Bavčar nedavno dejal, da »v pogajalskih izhodiščih ni bilo nikakršnih provizij in niti pol sekunde ni bilo govora o tem«. Erjavec je pripomnil, da provizije pri poslih z javno upravo niso v navadi in da pogodba s Patrio in z Rotisom vsebuje tudi protikorupcijsko klavzulo.
V tako imenovani protikorupcijski klavzuli, ki je vključena v pogodbo med obrambnim ministrstvom in Patrio, je zapisano, da se izvajalec, torej Patria, pri poslu s Slovenijo zavezuje, da ne bo dal ali obljubil kakršnegakoli darila ali plačila v denarju ali kakem drugem dragocenem predmetu posredno ali neposredno kateremukoli funkcionarju, uslužbencu ali zaposlenemu v katerem od državnih organov, politični stranki ali kandidatu politične stranke. In sicer »z namenom podkupovanja«. Poleg tega ne bo napeljeval takega funkcionarja, uslužbenca ali drugega zaposlenega, stranko ali kandidata k zlorabi položaja ali k vplivanju na katerikoli zakon ali odločitev naročnika ali drugega pristojnega organa zato, da bi s tem »pridobil, obdržal ali usmeril posle« k sebi ali svojim povezanim podjetjem. V teh primerih naj bi bila pogodba nična. A zanimivo, kot je povedal vodja protikorupcijske komisije Drago Kos, v slovenskem kazenskem zakoniku besedne zveze ali pogoja »z namenom podkupovanja« sploh ni. Po njegovem pri slovenskem poslu ne bo težko dokazati podkupnin. Predvsem glede na to, da je finsko sodišče že priprlo enega izmed osumljenih, to pa naj bi pomenilo, da ima zelo resne argumente.
Da je imela sedanja vlada zadržke glede tega, da bi Sistemska tehnika dobila posel z oklepniki, prejšnja vlada pa je bila Sistemski tehniki naklonjena, je jasno. Znano je pismo o nameri, ki ga je 20. avgusta 2004 nekdanji obrambni minister Anton Grizold podpisal z Zdenkom Pavčkom, predsednikom uprave podjetja Viator & Vektor, ki ima v lasti Sistemsko tehniko. Sistemska tehnika se je na projekt začela pripravljati že precej zgodaj. Viator & Vektor je delež v Sistemski tehniki od države kupil avgusta 2003, novembra 2003 pa so Sistemsko tehniko povezali z družbo Steyr Daimler Puch, ki je v lasti ameriške multinacionalke General Dynamics. Vse zato, da bi dobili licence in se pripravili na novo proizvodnjo oklepnikov. Pa vendar jim ni uspelo. Do sedaj je veljalo, da zato, ker so bili slabši in dražji od Patrie.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.