Veljko Njegovan

5. 6. 2008  |  Mladina 23  |  Kultura  |  Plošča

Sphericube: Jugda

2008, Sphericube/RSQ

+ + +

 

Izdaja prvega albuma za vsako mlado skupino pomeni nekakšno vodilo za bodoče delovanje in ustvarjanje. Navsezadnje so prvenci navadno nosilci izvirne ustvarjalne energije, mladostnega zanosa in neobremenjenosti, kar jih pozneje postavi na posebno mesto v diskografiji posameznega izvajalca. Primer prekmurske zasedbe Sphericube je poseben: v sklopu Klubskega maratona RŠ 2004 so se mladi in neizkušeni fantje dokazali z izvrstnimi, iskrenimi nastopi po vsej Sloveniji, to pa jih je katapultiralo v sam vrh še neuveljavljenih skupin. Članstvo v združenju Prekmurje Noise Conspiracy, solidarnostnem združenju mladih neuveljavljenih prekmurskih glasbenikov, je še bolj utrdilo njihov status in jih postavilo na slovenski glasbeni zemljevid kot eno izmed obetavnejših koncertnih atrakcij. Vse skupaj je sprožilo velika pričakovanja klubske publike, ki je vztrajno čakala na rezultate minulega dela prekmurskih atmosferikov - težko pričakovano prvo ploščo. Zaradi dolgotrajnega iskanja založbe, ki bi bila pripravljena izdati prvenec in s tem zadovoljiti interese in želje skupine, je nastala velika zamuda, ki je pripeljala do opazne spremembe v glasbenem izrazu. Plošča je pred kakšnim tednom končno izšla, in to s prvo tiskano izdajo spletnega glasbenega časopisa RSQ, kar za skupino pomeni izvrstno promocijo, za Slovenijo pa morebitno zapolnitev vrzeli v glasbenem novinarstvu. Jugda, kot se prvenec imenuje, predstavlja skupino Sphericube v nekoliko drugačni luči, kot smo je bili vajeni z nastopov, pri čemer še najbolj izstopa uvedba vokalov. Med devetimi skladbami je kar pet vokalno-instrumentalnih, česar pred dvema letoma nikakor ne bi pričakovali od »postrockovske« skupine. V klasičnih rockovskih zasedbah so vokali navadno postavljeni v ospredje, pri Sphericubu pa se stopijo z instrumentalno spremljavo in delujejo kot dodaten glasbeni inštrument, plod vnaprej premišljenega aranžerskega dela. Lahko rečemo, da se Sphericube še zmeraj drži postrockovske formule: komadi so izrazito dodelani, še zmeraj temeljijo večinoma na instrumentalnih, hipnotičnih zvokih usklajenih kitar, ki so pospremljeni z izvrstnim, na trenutke melodičnim basom in zares udarnimi bobni. Instrumentalni del albuma je tisto, kar se je od Sphericuba pričakovalo in je hkrati njegova izrazitejša lastnost, še posebej na dveh zaključnih skladbah, s frippovskimi kitarami prežeto Pluss in zasanjano, atmosferično Rebirth, ki poslušalca dejansko odpelje v neskončna eterična prostranstva. Vpeljava vokalov pomeni slabšo plat albuma. Kljub perfekcionizmu, ki ga gojijo člani Sphericuba, se vokali nekako ne ujemajo z instrumentalno spremljavo, saj zaradi enoličnosti vodijo v neizogibno monotonijo. Težko pričakovani prvenec tako zbuja mešane občutke (to je posledica predolgega obotavljanja benda z izdajo plošče) v času zatona glasbenega žanra, ki ga poznamo pod imenom postrock.

 

 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.