MLADINA Trgovina

Razkrita Titova moskovska skrivnost

Dr. Silvin Eiletz, psihiater in preiskovalec arhivov

Dr. Silvin Eiletz, avtor knjige Titova skrivnostna leta v Moskvi.

Dr. Silvin Eiletz, avtor knjige Titova skrivnostna leta v Moskvi.
© Borut Peterlin

Misterij jugoslovanske zgodovine so velike čistke, ki jih je stalinistični režim v drugi polovici tridesetih let opravil med voditelji jugoslovanske komunistične partije, ki so bivali v Moskvi. Tako rekoč celoten vrh je bil odstavljen in postreljen, z eno izjemo - Josipom Brozom Titom ali Valterjem. Doslej so se pojavljali le špekulacije in razmišljanja, da je bila Titova posebnost njegovo tesno sodelovanje z zloglasno tajno policijo NKVD. Nihče ni šel v moskovske arhive, da bi pogledal, kaj pravijo o tem tajni dokumenti.
Dr. Eiletz, ki je pred leti v nemških arhivih našel dokumente, ki so dokazovali, kako je nemški cesar financiral Leninovo oktobrsko revolucijo, se je tokrat odpravil v Moskvo v arhiv RGASPI, »Ruski državni arhiv socialnopolitične zgodovine« v ogromni petnadstropni zgradbi na Bolšaji Dmitrovki 15. Tam je odkril kopico dokumentov, ki razkrivajo, kako je Tito prek trupel svojih tovarišev prišel na položaj generalnega sekretarja KPJ. Leta 2001 je Mladina z dr. Eiletzem naredila intervju ob izidu njegove knjige Zgodovina neke kolaboracije, tokratni intervju pa se nanaša na pravkar izdano knjigo Titova skrivnostna leta v Moskvi.

Kdaj je Tito prišel v Moskvo in kaj je tam počel?

> Ko je bil leta 1934 Tito izpuščen iz zaporov v Lepoglavi in Mariboru, je za pet let izginil. Ta leta so skrivnostna. V Moskvo je prišel leta 1935 brez mandata partije. Sodobni ruski zgodovinar Bondarev se sprašuje, »zakaj je Josip Broz Tito prišel v Sovjetsko zvezo, kjer nihče ni potreboval njegovega delovanja in mu tudi nihče ni nameraval dati odgovornega dela«.
Sam Tito je trdil, da je hotel videti ženo Pelagijo in sina Žarka ter nameraval študirati na Mednarodni leninski šoli. Ženo in sina je sicer videl, toda na leninski univerzi v tistem obdobju Tito ni bil niti en dan.
Kaj ga je gnalo v Moskvo? Moralo ga je gnati nekaj drugega. Šlo mu je za najvišji mandat v KPJ - položaj generalnega sekretarja. Toda kako bi Tito to postal, saj je bil v Moskvi popolnoma neznan?
Generalne sekretarje komunističnih partij po Evropi je postavljala Kominterna. Ta je bila sestavljena iz dveh sekcij: iz oddelka kadrov, ki je bil odgovoren za izbiro kandidatov in ga je vodil Bolgar Damjanov (Belov), in iz tajne policije GPU/NKVD, ki jo je vodil general Moskvin (Triliser). NKVD je bila seveda nadrejena, saj je bila tajna Stalinova policija, ki jo je takrat vodil Jagoda, za njim pa Ježov in Berija.
Titov smoter je bil postati generalni sekretar KPJ. Ker pri oddelku kadrov ni imel možnosti, se je domislil nečesa izvirnega: medtem ko noben drug visoki funkcionar KPJ ni iskal zvez s Stalinovo tajno policijo, je Broz ravno tam zaznal svojo oporo. Z denunciacijami svojih najbližjih tovarišev je hitro navezal dobre stike z NKVD.
Dokumenti, ki sem jih odkril, potrjujejo, da je Tito v Moskvi sodeloval predvsem z NKVD, znotraj Kominterne z generalom Moskvinom in s predstavnikom oddelka kadrov Karaivanovom, hkrati pa je odhajal tudi v osrednjo stavbo NKVD, v Lubjanko, kjer je bil tudi zloglasni zapor, in se sestajal z generalom Jakubovičem.

Kako so potekale denunciacije tovarišev?

> V obliki pisanja negativnih političnih karakteristik, ki jih je Tito že mesec po prihodu v Moskvo ponudil politični policiji. Prvi dokument, ki sem ga odkril, je z dne 21. julija 1936 in govori o bivšem sekretarju in članu CK Đuru Cvijiću - Krešiću: »On je eden od voditeljev leve frakcije. Ko je bil v Moskvi (1934-1935), se je sicer vedel korektno, toda stalno je obiskoval Ivana Marića - Željezara. Vplival je nanj tako, da je tovariš Željezar prevzel opozicijsko naravnanost proti vodstvu. Tovariš Željezar se je nato pritožil v oddelku kadrov proti vodstvu KPJ. Iz tega je razvidno, da tovariš Krešić še ni odpravil svojih napak in da ima sovražen odnos do nekaterih članov vodstva. Poleg tega govori o različnih napakah in se ne ve, od kod jih jemlje. Še vedno se ni popravil. Ima močno ambicijo in misli, da je samo on sposoben voditi partijo. Ni stabilen in se ne more otresti buržujskih napak. Mislim, da je ohranil svoje frakcijske poglede. Pred menoj je izjavil, da nima zaupanja v vodstvo partije.«

Kakšna je bila njegova usoda?

> Aretiran je bil 7. februarja 1938, obtožen trockizma in 26. aprila 1938 obsojen na smrt in ustreljen. To je bil čas velikih čistk, čas obračuna z akterji frakcijskih bojev v partiji, s privrženci leve in desne frakcije, s trockisti, z buharinovci in drugimi. V Moskvi je bilo takrat vsaj 800 komunističnih emigrantov in vsi so bili likvidirani. Seveda nikakor ne morem trditi, da je Tito o vseh pisal karakteristike. Srbski publicist Pero Simić sicer piše, da je Broz izdal okrog 500 tovarišev, toda Simić ne predstavi nobenih dokazov za to trditev, ki se mi zdi pretirana. Sam sem v arhivu našel 40 karakteristik. Zanimivo je, da Tito svoje tovariše uvršča med člane leve ali desne frakcije, sebe pa ne uvrsti nikamor.

Kakšne oznake je Tito uporabljal pri pisanju karakteristik?

> Za Mavraka - ta mu je leta 1925 odstopil svoje stanovanje, ko je bil Tito v Zagrebu z ženo in s sinom brez dela in stanovanja - pravi, da je avanturist in da nima zaupanja vanj, ker je njegov dober prijatelj trockist. Za Kamila Horvatina trdi, da pripada levi frakciji in da na tovariše gleda od zgoraj navzdol. Za Flajšerja (Grzetića), da rad pije in da je lenuh. »Označil sem ga za škodljivca v partiji, vendar je potem prišel Gorkić, ki je vse pograbil v svoje roke. Moram priznati, da takrat v njem še nisem videl sovražnika, ampak pokvarjenega človeka, ki ga je mogoče poboljšati.«
Ti trije visoki funkcionarji KPJ so bili čez čas aretirani in obsojeni na smrt.
Tu se mi postavlja vprašanje, kako si je Broz upal tako očrniti svoje tovariše, ki so bili v Kominterni večje avtoritete od njega. Imeti je moral močno podporo v NKVD.

Kdo mu je naročal, o kom naj piše?

> V glavnem je naročala NKVD, ki je potrebovala podatke o emigrantih. Stalin namreč emigrantom ni zaupal, saj je znano, da je bil paranoičen. Preganjal je tudi italijanske in nemške emigrante. Le francoskih, angleških in ameriških ni preganjal, ker so za njimi stale njihove vlade in partije, ki so bile legalne. Toda obstaja dokument, kjer Tito - pod imenom Valter, ki mu ga je dala Kominterna - sam ponudi sodelovanje: »Če je potrebno, da izročim še karakteristiko koga drugega, ki ga tukaj nisem omenil, prosim, da se me spomni.« (23. septembra 1938, Valter).

Kakšen položaj je imel v NKVD?

> Bil je vsekakor informator. Ne vem pa, ali je bil tudi agent.

S katerimi načelniki NKVD je sodeloval?

> V glavnem z generalom Jakubovičem in s Karaivanovom, ki sta mu naročala, o katerih tovariših naj napiše karakteristike, zraven pa še podroben opis samega sebe. Tega je Tito napisal na štirih straneh.

Sekretar KPJ Milan Gorkić je šel v Moskvo kot prvi mož jugoslovanske partije, a je bil tam aretiran in ustreljen. Ga je njegov tesni sodelavec Tito v Moskvi branil?

> Nasprotno, čeprav je bil Čižinski (Gorkić) prvi Titov promotor. Potegnil ga je iz anonimnosti, spravil ga je v najožje vodstvo KPJ. Prek njega je Josip Broz Tito že leta 1936 postal član CK KPJ v Jugoslaviji.
Na začetku je o njem poročal, da živi skromno, da se ne podi za ženskami, da zna izbirati ljudi. Nato je vnesel že negativen odtenek: »Gorkić vse drži v svojih rokah, čeprav je težko reči, zakaj tako dela.« Ko je začutil, da Gorkić izgublja podporo v Moskvi, je v karakteristike vnesel negativne formulacije. »Takrat ga še nisem sumil, da je saboter in sovražnik. Gorkić je bil karierist in je hotel uničiti tovariše, ki bi mu mogli škodovati,« se konča njegova karakteristika. Milan Gorkić je bil leta 1937 poklican v Moskvo in aretiran ter kasneje likvidiran. Položaj generalnega sekretarja je bil tako prost.

Kdo je potem sestavljal vrh jugoslovanske partije?

> Največ komunističnih emigrantov je bilo v Parizu, kjer sta bili tedaj dve skupini iz nekdanjega vodstva KPJ, ki sta se borili za prevzem oblasti in druga drugi pripisovali »gorkičevščino«: Valterjeva in Željezarova skupina. V prednosti je bila Željezarova skupina, katere člani so bili privrženci legendarnega komunista Petka Miletića, ki mu je Kominterna mislila izročiti položaj generalnega sekretarja KPJ, ko bi se marca 1939 vrnil iz zapora. Kako se je na to odzval Tito? Željezara je obtožil frakcijskih bojev, uničevanja enotnosti partije, sodelovanja s trockisti in ga izključil iz partije. Toda ker so francoski komunisti podpirali Željezara in njegov »vzporedni center« KPJ, izključitev ni pomenila nič. Ne le to, v Jugoslavijo so pošiljali kurirje, ki so širili vesti, da Tito nima podpore v Kominterni, da je partijski vrh razklan. V takšnih razmerah je Tito napisal 12 strani dolgo pismo generalu Moskvinu in v njem očrnil Željezarov krog ter od generala pričakoval, da ga bo prek francoske partije odstranil. Moskvin, ki je vodil NKVD v Kominterni, je imel prav v Parizu odlično organizirano skupino za likvidacijo nasprotnikov. Vodil jo je ruski komunist Serebrjanski. Ta skupina je leta 1930 ugrabila belega generala Kutjopova in leta 1936 generala Müllerja.
Moskvin bi morda likvidiral omenjene voditelje »vzporednega centra« v Parizu, toda na Valterjevo pritožbo je odgovoril generalni sekretar Kominterne Dimitrov, ki je bil formalno nad Moskvinom. Dimitrov je bil sicer Titu naklonjen, toda bal se je tudi za svojo glavo, predvsem pa izredno krutega generala Moskvina. Tukaj se moramo poglobiti v Kominternin sistem: Dimitrov ni odločal o mandatarjih, temveč se je o njih odločalo v oddelku kadrov, ki ga je vodil Belov (Damjanov). Tudi on je bral Valterjevo pismo, toda odgovor je prepustil Dimitrovu. Ker so se bali drug drugega, se je Dimitrov moral bati tudi Belova, ki je odločal o mandatarjih. A s tem, da se je Dimitrov spravil na Tita (Valterja), je držal Belova v šahu.
Ko je Dimitrov prebral Valterjevo poročilo, je moral biti kar iz sebe, saj do takrat ni vedel, kaj počenja v Parizu. Najbolj pa ga je razjezil Valter s svojimi ukrepi in predlogi, saj se je vedel, kot da bi bil mandatar Kominterne.

Kakšen je bil odziv prvega moža Kominterne Georgija Dimitrova?

> Zadnje dni decembra 1938 je Tito doživel nepričakovan udarec s pismom Dimitrova, v katerem je ta Valterju naravnost in odkrito povedal, da nima popolnega zaupanja izvršnega komiteja Kominterne. »V vodstvu KPJ so vsi frakcionaši in Vi ste frakcionaš. Vaša dela so zelo nepomembna, gnila.« Valterju so povedali, da ni osrednji voditelj KPJ. Toda Dimitrov je bil naklonjen Titu. Ali je Dimitrov pisal z namenom, da bi Tito razumel, da gre za življenje ali smrt, in bi se umaknil iz spopada za položaj prvega moža KPJ?

Kako, da je v času vsesplošnih čistk Tito preživel, če pomislimo, da je bil tedaj likvidiran celo prvi mož tajne policije NKVD Genrih Jagoda?

> Tudi njemu je grozila smrt. Stalin mu je dal nalogo prevesti v srbohrvaščino Zgodovino vsezvezne komunistične partije boljševikov, Tito pa je za pomoč pri prevajanju prosil starega komunista Ćopića, ki je veliko bolje obvladal ruščino. Tik preden sta končala prevod, so agenti NKVD nenadoma aretirali Ćopića. Neki jugoslovanski Nemec iz Banata, agent Kominterne, je namreč sporočil, da so v četrtem poglavju prevoda trockistični stavki. Skupaj s Ćopićem je bil pred kontrolno komisijo Kominterne tudi Tito obtožen, da je trockist. Izvršni komite Kominterne je zahteval njegovo smrt: zanjo so glasovali Bolgari Kolarov, Blagojeva in Belov, dva člana pa sta se vzdržala.

Kdo je rešil Tita?

> Karaivanov je rešil Josipa Broza, saj mu je pokazal obdolžitvene dokumente in mu pojasnil, kako se je treba zagovarjati. Zgodovinar Bondarov je o tem dejal: »Samo tesne zveze z oddelkom kadrov - ki je bil pod nadzorom GPU/NKVD - so rešile Josipu Brozu življenje.«

Mu je kdaj vrnil uslugo?

> Karaivanov se je leta 1944 vrnil v Bolgarijo, kjer je imel velike težave zaradi neenotnosti med komunisti. Tito ga je leta 1945 povabil v Beograd in za vedno je ostal tam. Sovjetska oblast je protestirala, toda Tito ni izročil človeka, kateri ga je nekaj let prej rešil.

Prof. Sima Marković, doktor matematičnih ved, je bil eden od ustanoviteljev KPJ. Konec tridesetih let je izginil v stalinističnih čistkah, dvajset let kasneje ga je sovjetsko vrhovno sodišče rehabilitiralo, Tito pa je potem pripomnil, da je bil žrtev Stalinove politike. Kaj pravijo dokumenti o Titovem odnosu do Markovića?

> Tito je napadel tudi Simo Markovića, bivšega sekretarja CK KPJ, ki je bil še kot emigrant v Moskvi znatno više od Josipa Broza. Tito je o njem napisal, da okoli sebe zbira nezadovoljne nekdanje člane desne frakcije. »Z njim nisem imel nikakršnih pogovorov o partiji, poznal sem ga kot vodjo desne frakcije. Do mene ni imel zaupanja, ker je vedel, da sem eden od tistih, ki lahko uničijo njega in njegovo frakcijo. Srečal sem ga samo desetkrat.« Nekaj mesecev kasneje je NKVD aretirala Markovića, Tito ga je vrgel iz partije, leta 1939 pa je bil v Moskvi likvidiran.

V Moskvi sta se za nasledstvo spopadala Petko Miletić in Tito. Kako je potekal boj?

> Đilas piše, da največja težava za KPJ niso bili trockisti, temveč eden od najbolj priljubljenih voditeljev - Petko Miletić; po njem se je imenovala celo republikanska brigada v španski državljanski vojni. Prek teh, ki so bili izpuščeni iz zaporov, je imel zveze po vsej državi. Miletić je ogrožal enotnost - najprej v zaporu, nato pa tudi v emigraciji. Petko Miletić je hotel vodstvo partije prevzeti sam. Imel je zveze z emigranti v Parizu, ki so nasprotovali Titu.
Josip Broz Tito je napadel Petka Miletića, svojega najnevarnejšega konkurenta. Ta naj bi bil trockist, frakcionaš, slabič, ker naj bi se bil slabo vedel pred policijo. O njem poroča vse najslabše v številnih pismih.
»Zanimivo, da je takrat, ko so jeseni 1937 nekateri tovariši v državi začeli govoriti, da se je P. Miletić pri policiji vedel nedostojno za komunista, in zahtevali raziskovanje, Gorkić poslal v državo strogo pismo, v katerem je prepovedal vsako nadaljnjo diskusijo ali raziskovanje primera P. Miletića.«
Ko je bil Petko Miletić izpuščen iz zapora v Sremski Mitrovici, je začel javno govoriti, da v vodstvu KPJ sedijo vohuni. Ob podpori Bolgara Belova, ki je bil glavni kadrovik Kominterne, je prišel v Moskvo in obtožil Tita, da je trockist. Tito ga je izključil iz partije in napisal novo karakteristiko: »CK ga je junija 1939 izključil iz partije. Njegovo izključitev so zahtevali tovariši iz Beograda in drugih mest, ker je bil njegov boj proti partiji nevaren za enotnost KPJ in ga je bilo treba napraviti neškodljivega. Petko Miletić se je boril proti Moši Pijadeju in drugim, ki naj bi bili izročili druge komuniste policiji. Petko Miletić je veliko tovarišev ideološko zastrupil s klevetami.«
Petko Miletić je potem nepojasnjeno izginil v stalinističnih čistkah.

Tito je pisal slabe ocene o tovariših, toda kakšne ocene so o njem pisali drugi?

> Iz dokumentov je znana le ena. Flajšer (Gržetić) je bil takrat predstavnik KPJ pri Kominterni. Februarja 1937 je malo pred aretacijo poročal Kominterni o Valterju (Brozu) med drugim, da je »tovariš Valter viden partijski delavec, dober in preverjen partijec«. Avgusta istega leta je bil Flajšer (Gržetić) aretiran in 3. oktobra obsojen na smrt in ustreljen v Moskvi.
O Flajšerju (Gržetiću) je ohranjena karakteristika: »Do 1928 je bival v Jugoslaviji. Takrat naj bi bil odkrito zavzel trockistične pozicije. Leta 1929 se je odpravil v Moskvo. Ko je leta 1930 končal MLŠ (Mednarodno leninsko šolo), je bil imenovan za inštruktorja pokrajinskega komiteja KPJ v Dalmaciji v Splitu. Stanoval je v hiši nekega vidnega fašista in z njegovo hčerko naj bi bil imel intimen odnos. V istem mestu se je družil z načelnikom mestne policije. Tudi z njegovo hčerko naj bi se bil sestajal in večkrat tudi fotografiral. Nato se je družil z neko Slovenko, ki je delala v italijanski protivohunski službi, ki pa je točno vedela, da je odgovoren komunist, ki je prišel na ilegalno delo iz Moskve. To zadnje je Flajšer priznal pred komisijo CK KPJ. Flajšerja je jugoslovanska policija dobro poznala kot komunista, a ne glede na to ni bil nikoli aretiran. Leta 1934, ko je bil Flajšer na ilegalnem delu v Splitu, se je srečal z načelnikom policije in ni bil aretiran. Flajšer je tesno povezan z Gorkićem, s katerim vsak dan pijančuje. Flajšer je tako kot Gorkić pokvarjen človek, ima pet žen, od katerih se tri učijo v MLŠ. Sedaj si Flajšer prizadeva, da bi odpotoval v inozemstvo, ker se boji, da ga pokličejo v NKVD.«
Ta negativna karakteristika je sicer brez podpisa, je pa gotovo Titov (Valterjev) izdelek, kot je mogoče sklepati iz drugih dokumentov. Valter je o njem s svojim podpisom zapisal: »Ko je prišel v Moskvo kot predstavnik KPJ, sem ga bolje spoznal pri delu in v svojem življenju. Med nama so bili odnosi zelo hladni že leta 1936. V zasebnem življenju ljubi ženske, toda kljub temu je zelo previden. Poleg tega je dobil že dva disciplinska opomina in njegovo delovanje je bilo škodljivo za partijo. Nasprotoval je tudi boju proti frakcijam. Leta 1934 sem ga srečal na Dunaju in je name napravil slab vtis. Takrat sem prosil Piecka, naj ga razreši s položaja partijskega predstavnika, kajti s svojim vedenjem škoduje naši partiji.«

Kaj je Tito pisal o Kardelju, Đilasu, Rankoviću, Mačku, tudi negativne kritike?

> Nikakor, saj so spadali v krog Josipa Broza.

Do kdaj je sodeloval z NKVD?

> Njegova zadnja karakteristika, kolikor je do sedaj znano, je bila tista o njegovem dolgoletnem prijatelju Vladimirju Ćopiću. Ko se je Tito vrnil v Jugoslavijo, ga je razglasil za »škodljivca«, marca 1939 so ga izključili iz KPJ. Mesec za tem je bil Ćopić ustreljen v Moskvi.

Katero obdobje ste proučevali v arhivu?

> Kar je Josip Broz zatajil, razkrijejo moskovski arhivi. Tito o svojih skrivnostnih letih v Moskvi od leta 1935 do 1940 ni nikoli odkrito govoril. Kopinič, ki je bil sočasno v Moskvi, sicer poroča o Titu, toda njegovo sramotno delovanje tudi Kopiniču ni bilo znano. Kopinič piše, da so se širile govorice, češ da je Tito izdajal tovariše, toda prepričan je bil o njegovi plemenitosti. Da pa imajo te govorice resnično podlago, razkrijejo samo moskovski arhivi RGASPI. In ti so zelo zgovorni. Šele v Moskvi je Josip Broz namreč doumel, kaj je komunizem in da je komunizem v bistvu stalinizem. Da so nosilni stebri stalinizma psihoza groze, sumničenja, strahu in denunciacij. In da to ni omejeno na časovno obdobje, dokler se režim ne ustali, temveč je ustrahovanje bistvo stalinizma. Vse to je namreč doživel na svoji koži. Postalo mu je jasno, da če bo hotel ohraniti oblast v Jugoslaviji, ki jo je mislil prevzeti, mu bo to uspelo samo z neprestanim ustrahovanjem ljudstva.
Ruski sodobni zgodovinar Nikita Bondarov poudarja, da je študij moskovskega obdobja v Titovi biografiji zelo pomemben, kajti »iz let 1935 do 1939 izvirajo tako rekoč vsi pomembni dogodki v prihodnjem Titovem življenju«.

So na voljo dokumenti tudi o vojnem in povojnem obdobju, o sporu s Stalinom?

> Ne, niso dostopni.

Kako vam je uspelo priti do teh podatkov?

> Potovanje v Moskvo sem dolgo pripravljal. Telefonsko sem bil v stalnem stiku z arhivom, deloma z direktorjem dr. Andersonom, v glavnem pa z njegovim namestnikom Valerijem Nikolajevičem Šepeljevom. Imel sem tudi stike z zdravnico dr. Ljudmilo Emeljanovo, ki sem jo spoznal pred desetimi leti na mednarodnem psihoterapevtskem kongresu na Dunaju. Tudi ona mi je veliko pomagala. Arhivarka me je vprašala, ali sem prišel z družino, pa sem ji rekel, da sem sam, in se je začudila, da si upam pri svojih letih v Moskvo. Tja pa me je vodila misel, da če jaz ne bom povedal resnice o Josipu Brozu Titu, je ne bo povedal nihče.

Obstaja v arhivu dosje z imenom Tito?

> Ne, na vsaki strani dokumenta je žig RGASPI s signaturo, kjer so štiri številke: Fond, Opis, Dokument, Stran. Najpomembnejši sta prvi dve številki. Njun položaj pokažejo arhivarji. Nato pa je treba iskati naprej, odpirati mape z dokumenti in pregledati, ali je v njih kaj zanimivega. Dokumenti so strogo tajni, a ko izberem dokumente in jih dam fotokopirati, se doda na vsako stran še žig: »Rassekrečeno.«
S tem se pove, da dokument ni več strogo tajen in da je na razpolago raziskovalcu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.