Marjan Horvat

17. 7. 2008  |  Mladina 26  |  Politika

Zamolčani mož dialoga

»Rdeči« škof Vekoslav Grmič

Odkritje doprsnega kipa Vekoslava Grmiča v Svetem Juriju ob Ščavnici, 22. junija

Odkritje doprsnega kipa Vekoslava Grmiča v Svetem Juriju ob Ščavnici, 22. junija
© Marko Pigac

Minulo nedeljo so ob 85. obletnici rojstva in 40. obletnici škofovskega posvečenja pred cerkvijo v Svetem Juriju ob Ščavnici odkrili doprsni kip dr. Vekoslava Grmiča. Osrednji govornik je bil predsednik republike dr. Danilo Türk, mašo pa je daroval mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej, edini visoki cerkveni dostojanstvenik na slovesnosti. Predsednik Türk je pomen škofa Grmiča za Slovence primerjal s Primožem Trubarjem: »Najprej gre za globoko in etično utemeljeno privrženost krščanskemu nauku in veri, ki je oba velika moža motivirala pri njunem delu. Nadalje, gre za širino duha. Oba sta bila evropsko oblikovana intelektualca, hkrati pa v svojem praktičnem delu popolnoma privržena slovenskemu narodu in njegovim potrebam. In končno, intelektualna odprtost je pri obeh omogočila veliko privrženost dialogu.«
Kaj je naredil dr. Grmič, da se ga še danes, tri leta po njegovi smrti, vrh RKC sramuje in ga zanika?
Grmič se je rodil junija 1923 v sedemčlanski kmečki družini, osnovno šolo je končal v Sv. Juriju ob Ščavnici, se šolal na mariborski klasični gimnaziji in maturiral leta 1945 na ptujski. Spoznaval je bedno življenje viničarjev, težakov in brezpravnih ljudi in se zapisal boju proti krivicam. »Tukaj se je rodila moja usmeritev, ki je šla vedno v smer socializma. Tukaj ima korenine,« se je spominjal pozneje. Sicer je imel Grmič vse možnosti za napredovanje v novi družbi, saj so mu ponujali tudi štipendijo za študij filozofije, ko se je po dobrem letu dela na radgonskem okraju odločil, da bo študiral teologijo. Vztrajal je in imel novo mašo leta 1950, kjer je v čast novomašniku spregovoril njegov takrat že znameniti rojak dr. Anton Trstenjak.
Prvo delovno mesto je kot mladi duhovnik dobil na Vranskem. Ob kaplanskem delu se je posvetil nadaljnjemu študiju teologije in doktoriral na Teološki fakulteti v Ljubljani s temo »Teološke vsebine strahu v eksistencializmu«, kar je zahtevalo tudi dobro poznavanje sekularne filozofije, to pa mu je pozneje pomagalo, da je lahko tvorneje vstopal v dialog z drugače mislečimi. Zanj je bilo usodno srečanje z mariborskim škofom Maksimiljanom Držečnikom v času 2. vatikanskega koncila v Rimu, kjer je Grmič študiral. Škof Držečnik ga je po tem srečanju predlagal za pomožnega škofa, kar je februarja 1968 potrdil Pavel VI. s papeško bulo.
Skladno s svojim škofovskim geslom »Oznanjaj evangelij!«, ki mu je bil zvest v svojem duhovniškem, profesorskem in publicističnem delovanju, je gradil dialog med verujočimi in ateisti in v slovenski teološki svet vnašal ideje iz teologij, ki so se pod atributoma osvoboditve človeka in dobrih namenov socializma pojavljale v občestvu brezpravnih in revnih zlasti v Južni Ameriki in na evropskem vzhodu. Bil je velik zagovornik reform 2. vatikanskega koncila, ki pa so po smrti dobrega papeža Janeza XXIII. usihale. S prihodom poljskega kardinala Karola Wojtyle na vatikanski prestol in po pogovoru z njim je bilo Grmiču jasno, da ne bo nasledil umrlega škofa Držečnika v Mariboru. Leta 1978 je sicer postal kapitolarni vikar mariborske škofije, vendar naslova krajevnega škofa ni dobil zaradi svojih zamisli o teologiji osvoboditve in njegove vse preveč »rdeče« škofovske politike. Ironično, Wojtylova napoved reevangelizacije Evrope je bila pravzaprav bistvo Grmičevega »Oznanjanja evangelija«, vendar so se pota med hierarhijo RKC in njim razšla.
Med tistimi temami, ki so najbolj ločevale škofa Grmiča od uradne katoliške hierarhije, predvsem v ljubljanski škofiji, je bil njegov jasni odnos do NOB in kolaboracije z nacizmom. Bil je oster kritik vseh deviacij na partizanski strani, vendar podpore RKC domobranstvu ni prenesel. Zapisal je: »Subjektivno gledano so seveda bili domobranci večinoma zapeljani in svoje zmote in prevare niso spoznali, ker je bilo celo uradno vodstvo KC v Ljubljani na njihovi strani in jih je spodbujalo k boju, kakor je tudi pred okupacijo bilo zagovornik katoliškega integralizma, antisocializma in militantnega katolicizma«. V svojih poslednjih spisih razmišlja tudi o položaju človeka v sodobni družbi, kjer prevladuje sla po dobičku. Grmič zariše nazorno črto med kapitalizmom in krščanstvom, ko pravi, da je »kapitalizem že po svojem bistvu nasproten človekoljubju in dejansko objektivno sloni na egoizmu. Kapitalistu je glavna motivacija skrb za vedno več premoženja, skrb, kako bi lahko s premoženjem služil dobrobiti ljudi, svojim podrejenim, pa je bolj ali manj drugotnega pomena. Kapitalizem je daleč proč od evangelija, in bolj ko se ravna po logiki tržnega gospodarstva, po neusmiljenih trendih globalizacije, in pri tem pozablja na svojo drugo, socialno plat, ki bi ji moralo služiti vsako imetje, toliko manj je krščanski.« Mariborski nadškof dr. Franc Kramberger je na pogrebni slovesnosti marca 2005 dejal, da je bil Grmič »mož molitve, mož dialoga, plodovit teološki pisatelj, ki mu je šlo za človeka. V človeku in po človeku je odkrival Boga, dušo, vrata sebi in drugim«. In bil je pokončen mož, kar je pokazal ob obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, ko pred njim ni pokleknil in mu ni poljubil prstana. O tem je dejal: »Z vsakim človekom se samo rokujem, tudi s človekom, ki ga še tako spoštujem ... Človek ni Bog. Pred človekom se ne poklekne: moti me, kadar politiki iz političnih razlogov poklekajo pred papežem in mu poljubljajo roke, kar se je ob papeževih obiskih v Sloveniji v resnici zgodilo.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.