Marjan Horvat

30. 7. 2008  |  Mladina 30

Cerkev svete preproščine

Na uradu za verske skupnosti je (še vedno) ne marajo

Cerkev svete preproščine (CSP) je edino samoniklo religijsko gibanje na slovenskih tleh, kjer so verniki hkrati tudi duhovniki, ki »iskreno in globoko verjamejo v človeka, njegov razum in njegovega duha«, kjer se navdihujejo ob razpravah filozofov in iščejo ključe razumevanja tega in onega sveta ter »svojim članom lajšajo breme verske izpopolnitve« s priporočili nedeljskih izletov v naravo. Država v osebi direktorja Urada za verske skupnosti, dr. Draga Čeparja, pa ji ne dovoli legalnega delovanja z vpisom v register verskih skupnosti.
CSP, gibanje študentov sociologije, profesorjev in diplomantov drugih fakultet, ima svoj statut, naslov in evidentirano članstvo. Ko je leta 2004 na Urad za verske skupnosti napotila prošnjo za priznanje, jih je dr. Čepar zavrnil zaradi diskriminacije, kajti po statutu »duhovnik/ca CSP (lahko) postane državljan/ka Republike Slovenije ali tujec/ka z najmanj univerzitetno visokošolsko izobrazbo ali visokošolsko izobrazbo z opravljenim magistrskim študijem oziroma ustrezno specializacijo ter najmanj desetimi leti delovnih izkušenj, objavo vsaj enega verskega ali strokovnega besedila v referenčnih publikacijah in nesporno moralno držo«. Po Čeparju gre za diskriminacijo v članstvu, kar je v nasprotju s 14. členom ustave, ki določa, da ljudje ne morejo biti diskriminirani na podlagi pridobljene izobrazbe, vendar je birokrat za priznanje verskih skupnosti v deželi na sončni strani Alp spregledal, da lahko postane ud CSP, tudi »kdor teh pogojev ne izpolnjuje, če tako odloči skupščina«. Svoje pa je reklo tudi upravno sodišče, ki je menilo, »da vsaka verska skupnost, torej tudi CSP, vsakemu posamezniku ni na razpolago kar tako, ampak da lahko vsi posamezniki vanje vstopajo pod enakimi pogoji«, kar je za pobudnike registracije le dodaten dokaz, da Urad za verske skupnosti zavlačuje s CSP v register. Sicer pa imajo vse verske skupnosti svoja določila o članstvu, saj so lahko v nekaterih tudi samo moški, v drugih ženske in v CSP pač le formalno izobraženi.
Pričakovali bi, da se po nekaj letih zgodba o registraciji CSP na Uradu za verske skupnosti konča, vendar se je ta leta 2007 razglasil za nepristojnega za odločanje o vprašanju registracije verske skupnosti in vlogo CSP zavrgel, kar je po mnenju dr. Gregorja Lesjaka, sociologa s Filozofske fakultete in soustanovitelja Cerkve svete preproščine, žalostna podoba pravne države, kjer lahko njen urad »odkloni registracijo verske skupnosti z vsakršnim, tudi smešnim ali ne-argumentom, verska skupnost pa mora potem vsaj leto dni čakati na Upravno sodišče, da spet uravna postopek in zadevo vrne v ponovno odločanje. Krog je tako sklenjen, pravnega sredstva (tožbe) pa sploh ni mogoče uveljaviti«.
No, 17. 6. 2008 je Upravno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se zahteva o registraciji CSP vrne Uradu za verske skupnosti v ponovno odločanje, kar le pomeni, da bodo verniki CSP, po nekajletnem pravnem bojevanju, morali z iskanjem mesta pod soncem nadaljevati tam, kjer so začeli. Zgodbo lahko razumemo na različne načine. Za nekatere je provokacija, za druge žalitev verskih čustev. Za tretje pa poskus prisiliti državo, da je pri registraciji verskih skupnosti uvidevna, saj država nima pravice določati, v katerega boga kdo veruje, v kakšni skupnosti ga bo častil in kakšen naj bo, če sploh obstaja, ta bog.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.