Božo Repe

31. 7. 2008  |  Mladina 31

Usodna dvoličnost

Napake, nemoč, sprenevedanje in hinavščina mednarodnih dejavnikov

dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani

dr. Božo Repe, zgodovinar in profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani
© Borut Peterlin

Aretacija Radovana Karadžića je sprožila in bo še sprožala številne komentarje in tudi evforične ter bombastične izjave zahodnih politikov, med njimi tudi tistih, ki so Karadžiću priznali status »državnika« in z njim politično trgovali tako rekoč do konca. Zato je ta trenutek bolj kot za različne populistične zgodbice o Karadžićevem skrivanju in njegovi »terapevtski« dejavnosti primeren za premislek o napakah, nemoči, sprenevedanju in hinavščini mednarodnih dejavnikov, predvsem pa za kritično analizo odnosa med mednarodno politiko in mednarodno pravico (to konkretno in simbolično predstavlja Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije).
Že pri vojni na Hrvaškem, ki je bila uvod v pričakovano, a še veliko bolj kruto nadaljevanje, vojno v Bosni in Hercegovini, je mednarodna politika naredila številne napake. Pri BiH pa se je to samo še stopnjevalo. BiH je bila najbolj narodno mešana v nekdanji Jugoslaviji, po popisu prebivalstva iz leta 1991 je v njej živelo 44 odstotkov Muslimanov, 31 odstotkov Srbov in 17 odstotkov Hrvatov. Bili so razpršeni kot proge na tigrovi koži in med poselitvijo pripadnikov posameznih narodov ni bilo mogoče potegniti jasnih ločnic. Prve večstrankarske volitve so potekale decembra 1990, na njih so v skladu z nacionalno sestavo zmagale tri etnične stranke: Stranka demokratične akcije Alija Izetbegovića, Srbska demokratska stranka Radovana Karadžića in Hrvaška demokratična skupnost (podaljšek hrvaške HDZ), ki jo je tedaj vodil Stjepan Kljuić. Radovan Karadžić je postal najbolj iskan vojni zločinec, Izetbegovića je pred haaškim sodiščem, podobno kot Tuđmana, verjetno rešila smrt, Kljuić, goreč zagovornik neodvisne in multietnične družbe, pa se je zaradi svojih nazorov komaj izognil smrti z zastrupitvijo, ki mu jo je namenila HDZ, in je kasneje ustanovil novo stranko. Te tri stranke so v parlamentu sklenile koalicijo, predsednik kolektivnega predsedstva pa je postal Alija Izetbegović. Po slovenski in hrvaški osamosvojitvi in v času najhujše vojne na Hrvaškem konec leta 1991 je BiH sprejela predlog Evropske skupnosti, naj se jugoslovanske republike odločijo, ali želijo postati samostojne države in izpolniti pogoje za mednarodno priznanje. Odločitev je stranke razdelila: Srbi so želeli ohraniti povezavo z Jugoslavijo (ali postati del velike Srbije), Hrvati v Hercegovini so se želeli priključiti Hrvaški ali kot predstopnjo ustanoviti svojo državo, Muslimani pa so bili za neodvisnost, računajoč, da jim bodo število prebivalcev in demografska gibanja zagotovili prevlado v neodvisni državi. Takrat je bosanska obveščevalna služba posnela na desetine pogovorov, v katerih je Karadžić že napovedoval, da bodo Muslimane iztrebili in da je njihova edina možnost sprejetje ponudbe, naj se BiH priključi Srbiji. Ti ubogi Muslimani ne vidijo, kam jih vodijo njihovi voditelji, ne razumejo, da se bo začelo prelivanje krvi, izginili bodo z obličja zemlje, če bodo vztrajali pri neodvisnosti, njihova edina rešitev je sprejeti, kar smo jim ponudili, še to je preveč ... so bile stalnice iz njegovih izjav. V telefonskem pogovoru 15. oktobra 1991 je na primer dejal: »Najprej, nobeden od njihovih voditeljev ne bo preživel. V treh do štirih urah bodo pobiti.« Trakovi s posnetki so bili poslani zahodnim obveščevalnim agencijam, bosanske oblasti so neštetokrat prosile zahodne države, naj se uresničitev teh načrtov prepreči, a se v času, ko bi bilo to še mogoče, ni. Še več, po pisanju pomočnice Carle Del Ponte Florence Hartmann (Paix et châtiment, Flammarion, 2007) so Karadžić in njegovi prek posebnega odposlanca imeli stalne stike s francoskim predsednikom Françoisom Mitterrandom. Tudi kasneje je bilo - tokrat z delovanjem zahodnih obveščevalnih služb - Karadžićevo delovanje stalno spremljano in ves čas predvidljivo. Načrti Radovana Karadžića in njegovih političnih sodelavcev so imeli take razsežnosti, da so sprva povzročali skrbi celo glavnemu vojaškemu izvajalcu teh načrtov, Ratku Mladiću. Ta je maja 1992 na šestnajsti seji skupščine bosanskih Srbov dejal: »Ne moremo niti očistiti niti prerešetati vsega sveta, da bi ločili Srbe od drugih in da bi ohranili samo Srbe, drugi pa bi odšli. Ne vem, kako bosta gospoda Karadžić in Krajišnik to pojasnila svetu. Eh! To bi bil genocid.« Karadžić in njegovi so se kljub tem pomislekom odločili za vojno, v kateri naj bi bili bosanski Muslimani fizično in vojaško uničeni. Svojih načrtov niso skrivali. Novozelandski diplomat David Harland, predstavnik OZN za civilne zadeve z najdaljšim stažem v BiH (Biljana Plavšić in Radovan Karadžić naj bi ga bila po pisanju Florence Hartmann celo obvestila o načrtovani srbski politiki), je v pričevanju pred haaškim sodiščem januarja 2007 povedal, da je bila srbska taktika povzročiti Muslimanom čim več trpljenja in tako prisiliti njihove voditelje, da bi sprejeli srbske zahteve, a ne iti tako daleč, da bi sprožili oboroženo posredovanje mednarodne skupnosti.
Mednacionalne napetosti v BiH so se odkrito začele kazati kmalu po prvih večstrankarskih volitvah (prikrito pa že veliko prej, dejavnost srbske obveščevalne službe v Bosni je bila zaznana in dokumentirana že v osemdesetih letih). Srbi, ki jih je vodil Radovan Karadžić, so, okrepljeni s podporo iz Beograda in ob nakopičenem vojaškem orožju in tehniki (JLA jo je pripeljala iz Slovenije, zahodne Hrvaške in Makedonije in bi zadostovala za nekaj let vojne), po zgledu hrvaških Srbov začeli ustanavljati avtonomne oblasti. Avgusta 1991 je Srbska demokratska stranka začela bojkotirati sestanke predsedstva, 24. oktobra je umaknila svoje poslance iz bosanske skupščine in ustanovila »srbsko nacionalno skupščino« s sedežem v Banjaluki. Novembra 1991 so se bosanski Srbi na samoorganiziranem referendumu opredelili za to, da ostanejo v skupni državi s Srbijo in Črno goro. Devetega februarja 1992 so ustanovili Republiko srbsko v BiH in jo razglasili za del federativne jugoslovanske države. Vsa ta dejanja je vodstvo BiH razglasilo za neustavna in neveljavna. Odgovor je bil 7. marca razglasitev neodvisnosti in avgusta opustitev imena Bosna in Hercegovina, tako da je ostala zgolj Republika srbska. Sledeč srbskemu zgledu so Hrvati 18. novembra 1991 razglasili Hrvaško skupnost Herceg-Bosne, ki je imela sedež v hrvaškem delu Mostarja in jo je vodil Mate Boban (umrl je leta 1997, večjemu delu njegovih sodelavcev pa je sodilo haaško sodišče). Trajala je do marca 1994, vmes pa se je 28. avgusta 1993 razglasila za republiko. Imela je svoje vojaške enote, Hrvaški obrambni zbor (HVO), ki so bile ustanovljene 8. aprila 1992 v kraju Grude in jih je v glavnem oskrbovala in opremljala Hrvaška, v njih pa je bilo sprva tudi veliko Bošnjakov. HVO se je boril proti Srbom, med aprilom 1993 in marcem 1994 pa tudi proti Muslimanom (Bošnjakom). V obeh, srbski in hrvaški entiteti, so po nastanku začeli izvajati in izpeljali etnično čiščenje ter uničili kulturne in verske spomenike pripadnikov drugih narodov.
Politika Srbov in Hrvatov v BiH je bila sicer posledica dogovora med Tuđmanom in Miloševićem iz 25. marca 1991. Srečanje je potekalo ob robu enega od neuspešnih sestankov predsednikov jugoslovanskih republik v dvorcu Karađorđevo v Vojvodini (kasneje so sledili še številni drugi skrivni sestanki obeh), dogovorila pa sta se o delitvi BiH (sicer tudi o odstranitvi Markovića s položaja jugoslovanskega premiera). A ker ni bilo jasno, kako naj bi delitev izpeljala (Milošević je zahteval 66 odstotkov ozemlja), je bila stvar prepuščena razmeram na terenu, torej vojni in razmerju sil (sta se pa Boban in Karadžić v duhu dogovora obeh predsednikov maja 1992 dogovorila za skupen vojaški nastop proti Muslimanom).
Devetindvajsetega februarja in 1. marca 1992 je bil izpeljan referendum. Muslimani in Hrvati so glasovali za neodvisno državo (pri 67-odstotni udeležbi je 98 odstotkov udeležencev glasovalo za neodvisnost), Srbi so referendum večinoma bojkotirali. Tretjega marca 1992 je bila razglašena neodvisna država, tudi z močno podporo ZDA, ki so računale, da se bo Bosna tako izognila vojni. Ministri za zunanje zadeve EU so izide referenduma priznali. Naredili pa so prvo veliko, lahko bi rekli izhodiščno napako, ki se je potem vlekla vse do daytonskega sporazuma: Karadžiću, enako pa vsem drugim lokalnim »small mind« nacionalističnim politikom, kot so bili skladiščnik Goran Hadžić (vodja SAO Vzhodna Slavonija, Baranja in Srem - Republika Srbska krajina, poleg Mladića najbolj iskan zaradi vojnih zločinov v Vukovarju), zobozdravnik Milan Babić ali poveljnik lokalne policije v Kninu Milan Martić, je priznala status politikov, s katerimi so se pogovarjali najvišji predstavniki EU ali odposlanci ameriškega predsednika in OZN. Radovan Karadžić in Mate Boban sta bila povabljena na pogovore v Lizbono, ki jih je vodil tedanji veleposlanik Portugalske pri EU Jose Cutilliero. S tem sta, kot je ugotovila mednarodna komisija za Balkan uglednega Aspenskega inštituta, »debitirala kot sogovornika EU« (Unfinished Peace. Report of the International Commission on the Balkans, Washington, 1996). V Lizboni je bila zakoličena odločitev, da je BiH, kjer je bilo nacionalno mešano vsako večje mesto, lahko le država »s tremi ustanovnimi deli«, zasnovana na »nacionalnih načelih«. S tem je EU opustila decentralizirani model BiH, ki naj bi bila razdeljena na kantone z enakimi nacionalnimi in drugimi pravicami za vse. Začel se je boj za to, kolikšen odstotek naj bi imela vsaka entiteta. Vodja Muslimanov Alija Izetbegović je predlagano razdelitev zavrnil, prav tako Mate Boban, seveda ne iz načelnih razlogov, ampak zaradi premajhnih odstotkov ozemlja. T. i. Cutillierov načrt etnične delitve BiH je bil podlaga za vse poznejše neuspešne načrte do leta 1995 (Vance-Ownov, Owen-Stoltenbergov, akcijski načrt EU, ki ga je pripravila t. i. Kontaktna skupina EU), in tudi za daytonski sporazum, ki je bil v resnici torej evropski načrt, izpeljan z ameriškim »kavbojskim« pritiskom. Vse, kar se je bistvenega spreminjalo (spremenilo), so bili odstotki in to, da so bošnjaško-hrvaški del federacije nazadnje združili, poseben status pa dali le srbskemu delu (Republiki srbski).
Na dan, ko so ZDA priznale BiH, 7. aprila 1992, so srbske paravojaške enote z okoliških hribov začele močno topniško obstreljevanje Sarajeva, vojaški pohod na Zvornik, Fočo, Višegrad in druga mesta pa je začela JLA. Iz njenih enot je na začetku operacij, 12. maja 1992, nastala Armada Republike srbske, ki je štela okrog 80.000 pripadnikov, vodil pa jo je Ratko Mladić. Armado so še naprej financirali iz Jugoslavije (Srbije). Srbski načrt je bil razmeroma preprost: zasesti dolino Drine in Posavje, vzpostaviti enotno ozemlje z Republiko Srbsko krajino na Hrvaškem, zasesti čim več Hercegovine in zajeti Sarajevo v obroč ter tako streti muslimanski odpor. Ker so bila ozemlja nacionalno mešana, je to pomenilo tudi množično etnično čiščenje, pobijanje civilistov, zapiranje moških v koncentracijska taborišča, posiljevanje žensk. Načrt etničnega čiščenja so tako rekoč v celoti uresničili. V šestih tednih so nadzorovali dve tretjini bosanskega ozemlja, leta 1994, ko so bili na vrhuncu moči, pa 70 odstotkov. Hrvati in Bošnjaki so se šibko upirali, v Bosni pa se je začel tudi »boj vseh proti vsem«. Tako so spopadi med Bošnjaki izbruhnili leta 1993 in 1994 v Cazinski krajini, spopadli so se pripadniki vojske federacije in vojaki Izetbegovićevega nasprotnika Fikreta Abdića, prav tako se je začela vojna med Bošnjaki in Hrvati; ti so s Srbi sklenili zavezništvo in nato skupaj napadali Bošnjake. Embargo OZN na prodajo orožja nekdanjim jugoslovanskim republikam je bil izrazito v škodo Bošnjakom in Hrvatom, različna mnenja držav (Francija in tudi Velika Britanija sta bili bolj naklonjeni Srbom, Nemčija in ZDA so vztrajale pri podpori Hrvatom in Muslimanom) in nemoč Evropske unije pa so bosansko agonijo le podaljševali. Posledice teh razmer so bile tihotapstvo, kriminal, tajno kupovanje orožja. Med številnimi neuspešnimi diplomatskimi pobudami za končanje vojne in rešitev krize je bil t. i. Vance-Ownov načrt z mirovne konference januarja 1993, po katerem bi bila Bosna razdeljena na deset avtonomnih provinc in Sarajevo, ki bi bilo demilitarizirano območje, prvi pogoj za to pa bi bila prekinitev ognja. Vsaka etnična skupina naj bi imela večino v treh od desetih provinc, Sarajevo pa bi bilo nacionalno mešano. Načrt so zavrnili Srbi, deležen je bil tudi številnih kritik mednarodne skupnosti.
Leta 1994 so se Hrvati in Bošnjaki (I-zetbegović in Tuđman) dogovorili za zavezništvo in federacijo (washingtonski in dunajski dogovor marca 1994), kar je bila posledica ameriškega pritiska (Clintonove priprave na volitve za drugi mandat). Bošnjaško in hrvaško vojsko so začeli uriti ameriški »svetovalci«, s tiho privolitvijo ZDA pa so jo opremile islamske države. Učinek spremenjene ameriške politike je bil viden najprej na Hrvaškem, v operacijah Blisk in Nevihta.
Genocid v Srebrenici, največji množični poboj v Evropi po drugi svetovni vojni, ki je potekal julija 1995, je Karadžić napovedoval dalj časa. Genocid je povezan z drugo veliko napako, tokrat jo je storila OZN, ki se razen pri razdeljevanju človekoljubne pomoči ni želela vpletati v vojno v BiH, zato je dogajanje definirala zgolj kot »humanitarno katastrofo«, ne pa kot surov napad. Čeprav je bila človekoljubna pomoč posledica želje po pomoči in je rešila veliko življenj oziroma prebivalstvu omogočala preživetje, je definicijo, ki je o vsem skupaj govorila kot »o naravni katastrofi, ki nima zveze s politično strategijo« (poročilo Mednarodne komisije za Balkan), mogoče vzeti kot izraz zgrešene politike OZN. Ta je pač izhajala iz njene šibkosti. Dodatna napaka je bila storjena nekoliko pozneje, ko je OZN privolila v oblikovanje t. i. »varovanih območij« (»safe areas«), ki pa jih ni zmogla ustrezno zavarovati. To je zelo dobro vedel in izkoristil Karadžić. Že julija 1993 je na zasedanju skupščine bosanskih Srbov obljubljal »prelivanje krvi« v Srebrenici, saj je mesto ostalo eno od redkih območij, ki so se upirala sicer uspešno izpeljanemu srbskemu etničnemu čiščenju. Julija 1994 je Karadžić dal Mladiću prva konkretna navodila v zvezi s Srebrenico: z operacijami ustvariti razmere popolne negotovosti, ki bodo prebivalcem Srebrenice in Žepe vzele vsako upanje v življenje in obstanek. Miroslav Deronjić, predsednik občine Bratunac (ki je svojo občino že uspešno etnično očistil), je v pričevanju pred haaškim sodiščem povedal, kaj mu je 9. julija dejal Karadžić: »Miroslav, vse morate pobiti. Vse, ki jih boste lahko ujeli.« O tem, da so dobili navodilo, naj vse ujetnike pobijejo, so pričali tudi drugi. Po pokolu 15. oktobra 1995 je Karadžić pred skupščino povedal, da je za načrte vedel, da je odobril »radikalno misijo« (označeval jo je za »pregon Turkov skozi gozd«) in da zaradi tega nima slabe vesti. Genocid (poboj več kot 8000 Bošnjakov, ki so jih prej slekli in jim vzeli vse osebne predmete) so zagrešile enote Vojske Republike srbske pod poveljstvom Ratka Mladića in ob sodelovanju paravojaških enot iz Srbije (t. i. Scorpions). Vdrle so na t. i. varovano območje pod nadzorom 400 nizozemskih vojakov, vendar ti niso preprečili, da bi Bošnjake odpeljali, čeprav so vedeli, kaj jih čaka (zaradi njihovega ravnanja so prizadete družine pozneje tožile nizozemsko vlado). V pokolu je bilo ubitih tudi več žensk in otrok, tako da je bilo ubitih 8373 ljudi, mednarodno sodišče za vojne zločine pa je poboj označilo za genocid.
Ko so Srbi le mesec pozneje z obstreljevanjem središča Sarajeva z okoliških vzpetin (Sarajevo je bilo sicer tarča njihovega obstreljevanja več kot 1000 dni, obkoljeno pa 43 mesecev) povzročili nov pokol, je bilo potrpežljivosti (in sprenevedanja) mednarodne skupnosti vendarle konec. Očitno (in končno!) je bila Srebrenica preveč celo za diplomate z zelo debelo kožo. Sodišče v Haagu je izdalo tiralico za Karadžićem in Mladićem. Pod pritiskom ameriške in druge javnosti je ameriški diplomat Richard Holbrooke začel učinkovito mednarodno akcijo. Posledica te pa je bila hkrati tretja velika, tokrat ameriška napaka: poleg številnih drugih kompromisov in negativnih stranskih učinkov, kot kaže, tudi zaveza, da naj pred haaško sodišče ne bi bila privedena glavna krivca za vojno in etnično čiščenje ter genocid v BiH Radovan Karadžić in Ratko Mladić.
Ustvarjena je bila široka mednarodna koalicija proti Srbom in ta jih je osamila. Natova letala so začela bombardirati njihove postojanke na terenu, hrvaško-muslimanske enote so začele široko ofenzivo in osvobodile obsežna ozemlja. Po mesecu bojev je bil bosanskim Srbom zaradi neugodnih zunanjih okoliščin podporo prisiljen odreči celo Milošević.
Novembra 1995 so se v letalskem oporišču v Daytonu začeli pogovori, ki so se jih udeležile vse sprte strani. Še vedno je obstajala težnja, da se jih udeležita tudi Karadžić in Mladić, češ da bo s tem zagotovljeno večje jamstvo. Odposlanec francoskega obrambnega ministrstva je trdil, da dogovarjanje z nekom, ki je le obtožen vojnih zločinov, ne pa tudi obsojen zaradi njih, ni prekršek. Karadžićevo navzočnost je zavračal Milošević (temu pa bosanski Srbi niso priznavali pooblastila, da karkoli sklene v njihovem imenu), češ da je v preteklosti že zavrnil veliko načrtov, prepričan pa je bil, da bi »mednarodna skupnost sprejela Mladićev podpis na kakršnemkoli mirovnem načrtu«. Zaradi strahu pred javnim mnenjem so se potem navzočnosti obeh odpovedali. V Daytonu se tudi ni razpravljalo o genocidu, vojnih zločinih in aretacijah, ker so velike sile menile, da je to preobčutljiva tema in bi lahko ogrozila pogajanja.
Richard Holbrooke, ki je bil sicer prepričan, da morata biti Karadžić in Mladić aretirana, saj sicer sporazum ne bo imel možnosti za uspeh (ameriška vlada je pozneje ponudila 5 milijonov dolarjev nagrade za informacijo, kje se skrivata), je dobil neprijetno nalogo, da se pogodi o njunem umiku (Karadžićev predstavnik v Daytonu je bil Aleks Buha, zunanji minister Republike srbske). Po (domnevnem) tajnem delu dogovora med Holbrookom in Buho, ki so ga v ZDA vedno zanikali, Buha in Karadžićeva družina pa obstoj sporazuma potrjujeta (domnevno besedilo s ponarejenim Karadžićevim in Holbrookovim podpisom je bilo aprila 2004 objavljeno v časopisu Zona sumraka in marca 2007 v časopisu Fokus), naj bi Karadžić za umik v petih letih dobil 600.000 ameriških dolarjev in stanovanje, umaknil naj bi se na dogovorjeno mesto, ne bi smel zapustiti ozemlja nekdanje Jugoslavije, za njegovo varnost naj bi skrbelo najmanj šest oseb, ZDA pa bi ga obveščale o vsem, kar bi lahko ogrozilo njegovo varnost. Dogovor bi se lahko prekinil sporazumno ali enostransko, na pobudo ZDA. Ali je bil tak dogovor sklenjen in če je bil, koliko časa je veljal, najbrž še dogo ne bomo izvedeli.
Dramatična daytonska pogajanja so se uspešno končala 27. novembra. BiH je obstala kot neodvisna država, vendar sestavljena iz bošnjaško-hrvaške federacije (51 odstotkov ozemlja) in Republike srbske (49 odstotkov). Njen obstoj naj bi zagotavljali pripadniki enot OZN in Nata. Štirinajstega decembra je bil o tem podpisan sporazum v Parizu, v BiH je bilo razporejenih okrog 60.000 pripadnikov mednarodnih sil.
Posledice vojne so bile po nepopolnih (in različnih) podatkih okrog 200.000 mrtvih, več kot 2.200.000 beguncev (skoraj polovica prebivalstva), okrog 50.000 mučenih, 20.000 posiljenih žensk, v deželi je bilo 715 koncentracijskih taborišč.
Kljub tem grozljivim številkam (ali prav zaradi njih) številne države niso hotele iskreno pomagati sodišču v Haagu, saj bi to razkrilo zgrešenost njihove politike in nenačelno vlogo v bosanski oziroma jugoslovanski tragediji. Kot pričata Carla del Ponte in Florence Hartmann, se je sodišče stalno spoprijemalo s poskusi velikih sil, da bi prikrile dokaze. V ozadju vsega je bil, kot domnevata, »konsenz o pasivnosti«. Ta del »očiščenja« EU, ZDA, OZN in druge vpletene dejavnike torej še čaka. V imenu žrtev, trpljenja in navsezadnje vseh, ki si želimo boljšega sveta.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.