Kako skuhati ljudožerca

Umrl je Aleksander Solženicin, ruski pisatelj, ki je življenje preživel v gulagu

'Šuhov ni nikdar zamujal vstajanja. Vselej je vstal ob signalu. Do razporeditve na delo je bilo poldrugo uro časa, s katerim je razpolagal sam, ne pa država, in kdor se znajde v taboriščnem življenju, lahko v tem času kaj zasluži: iz stare podloge lahko komu sešije prevleko za rokavice; bogatemu sojetniku - tistemu, ki dobiva pakete! - lahko odnese posušene klobučevinaste škornje naravnost k ležišču, da ne bo bos skakal po tleh, se prerival in iskal iz skupnega kupa svoj par; ali pa, recimo, steče od enega skladišča k drugemu, da bi pomagal, pometel ali karkoli prenesel; morda se splača pohiteti v jedilnico, kjer bi zbral sklede z miz ter jih odnesel v umivalnico za posodo, za kar dobiš kakšno jed, toda za ta posel se vedno natepe veliko lakotnikov, celo preveč, pri čemer ne vzdržiš, da ne bi polizal sklede, če so v njej ostanki.'
Tako se je začel roman En dan Ivana Denisoviča, ki ga je napisal Aleksander Solženicin in ki ga je leta 1962 - v novembrski številki - objavila sovjetska revija Novi mir. Roman v resnici ni bil roman, ampak bolj romanček, novela. Bralcu je dal pač to, kar je obljubljal v naslovu: en dan v življenju Ivana Denisoviča Šuhova. Problem je bil v tem, da Šuhov ni bil kdorkoli, ampak politični zapornik, interniran v nekem sibirskem taborišču, kjer vlada, kot pravi nekdo, »zakon tajge«. In ta nekdo, »stari taboriščni volk«, je Šuhovu nekoč tudi razkril skrivnost preživetja v taboriščih: »V taborišču propadajo tisti, ki ližejo sklede, ki se zanašajo na ambulanto in hodijo h komu ovajat.« Ironija je v tem, da v Enem dnevu Ivana Denisoviča vsi ližejo sklede, vsi se zanašajo na ambulanto in vsi hodijo ovajat - tudi Šuhov. In kljub temu izgledajo zelo slabo. Vsi so upadli, utrujeni, podhranjeni, podhlajeni. Temperatura je stalno trideset, štirideset stopinj pod ničlo. Tu nič ne raste. Med žičnimi ograjami pa še manj. »Najbolj nasitljiv za taboriščnika je junij: sleherne zelenjave zmanjka in namesto nje kuhajo kašo.« Kaša sicer ni kaša, toda vsaj razglašajo jo za kašo. »Najhujši je julij: v kotel valijo sesekljano koprivo.« In to je vse. Pozimi cepajo le slano korenje. In zdaj je zima. Še ena zima prisilnega dela. »Ni hujšega trenutka kakor ta čas odhoda na delo. Tema, mraz, prazen trebuh, za cel dan. Jezik se ti ne obrne. Nihče se noče pogovarjati.« Škripa le sneg. Težko si predstavljamo, da bi izgledali bolje, če ne bi lizali skled, če se ne bi zanašali na ambulanto in če ne bi hodili ovajat. Nič, skrivnost taboriščnega preživetja, ki jo razkrije »stari taboriščni volk«, je le še ena tipična sibirska dilema, podobna tisti iz romana Park Gorkega: kaj storiš, če v Sibiriji padeš v ledeno jezero? Imaš le dve možnosti: da ostaneš v ledeni vodi in takoj umreš - ali pa da iz ledene vode zlezeš in umreš čez trideset sekund.
Tako se počuti Ivan Denisovič Šuhov, jetnik tega gulaga, ko tuhta, kako naj dela, da bi se čim bolj spotil, kako naj se čim bolj spoti, ne da bi potem zaspal, kaj naj obdrži, čevlje ali škornje, kajti škornji so dobri za zimo, toda slabi za poletje, obojega pa ne more obdržati, koliko gramov tehta njegov kos kruha in kam naj ga skrije pred ostalimi jetniki (zašije ga v slamo svoje postelje), kaj naj stori, da ga pri hrani ne bodo ogoljufali, kako naj v belo krpico nalovi čim več drobtinic, kako naj si prizvijači kašo, kako naj kaj malega zasluži, kako naj pride do tobaka, kako naj v taborišče pritihotapi poleno ali dve, kako naj čim ceneje kupi čim več, kako naj se ogreje na luni, kako naj izpolni vse naloge, kako naj prestane vse kontrole in preiskave, kako naj se drži vseh pravil in kako naj si v ambulanti »izmami« današnji dan ali pa kako naj se ta dan izogne vsaj težki, mučni, naporni gradnji bližnjega socialističnega mesteca: »To mestece je za zdaj golo polje s snežnimi zameti, in preden bi sploh pričeli gradnjo, bi morali izkopati jame, postaviti vanje stebre in po njih napeljati bodečo žico, da ne bi zbežali.« Gulag nosijo s sabo, kamorkoli gredo. In ko je dneva po dobrih 100 straneh konec, se Ivan Denisovič Šuhov pogreza v spanje, toda »docela zadovoljen. Čez dan je imel mnogo sreče: niso ga zaprli v samico, brigade niso pognali na socmestece, pri kosilu si je prizvijačil kašo, brigadir je zabeležil visoke procente, zidal je z vnemo, pri preiskavi niso odkrili žagice, zaslužil je nekaj pri Cezarju in kupil je tobak. Povrh vsega ni zbolel, premagal se je. Dan je minil brez tegob, skoraj srečno. Takšnih dni je preživel od signala do signala tri tisoč šeststopetdeset in tri. Te tri dneve so navrgla prestopna leta
En dan Ivana Denisoviča ni pokazal le, kako preživeti gulag, ampak predvsem, kako funkcionira gulag: jetnika tako poniža, da komaj preživi, obenem pa mu vdahne občutek hvaležnosti - občutek, da je preživel s profitom. Jetniki so bili prisiljeni garati, delati »z vnemo«, da bi si prislužili dodatni obrok - tisti obrok, ki jih je obdržal pri življenju. Še več, Solženicinov roman je mnogim razkril, da gulag sploh obstaja. In to širom sveta. En dan Ivana Denisoviča je namreč hitro potoval - in postal globalni bestseller. Senzacija. Na Japonskem so izšle tri verzije! Fan mail!

Atomska bomba št. 1

En dan Ivana Denisoviča je začel pri nas izhajati že decembra 1962 - v tedaj popularnem tedniku Tovariš. Feljtonsko. Vse tja do začetka marca. In preveden je bil zelo doživeto, ekspertno, insajdersko. Ni čudno: prevedel ga je France Klopčič, ki je v sovjetskem taborišču preživel dobrih osem let, specifično - 2.981 dni. Skoraj toliko kot Solženicin in njegov alter ego, Ivan Denisovič Šuhov, ki ga v romanu internirajo zato, ker naj bi leta 1942 pustil, da so ga Nemci ujeli, s čimer je izdal domovino in postal nemški špijon. V resnici so ga le ujeli. In to je bilo vse. Solženicina, ki je med II. svetovno vojno poveljeval izvidniški topniški bateriji, se bojeval na fronti, sodeloval v nekaterih najbolj slavnih bitkah (Leningrad, Orel-Kursk) in dobil celo dve odlikovanji, tudi Rdečo zvezdo, so janurja 1945 aretirali in obtožili, da je »od leta 1940 pa do aretacije med svojimi znanci širil protisovjetsko agitacijo in deloval za ustanovitev protisovjetske organizacije«. Med drugim naj bi nastopal tudi proti Stalinovemu kultu osebnosti - v pismih nekemu prijatelju je opozarjal, da se je »Stalin oddaljil od leninizma, da je kriv za poraze na začetku vojne in da se izraža na nekulturen način«. Niso mu sodili, ampak so ga na osem let obsodili kar na podlagi nekega posebnega odloka. Ker pa je bil matematik, je prvih pet let odslužil v kaznilnici, »kjer so se ukvarjali z znanstveno-raziskovalnim delom na tako visoki ravni, da bi si vsak svoboden znanstvenik štel v čast, če bi bil zraven.« Zadnja tri leta pa je prestal v Ekibastuzu, velikem rudniškem revirju na severu Kazahstana, v specialnem taborišču, kjer je nastal En dan Ivana Denisoviča, kjer se je izuril za zidarja in livarja in kjer so jetniki nosili številke na sprednji strani pokrivala, na prsih, na stegnu in na hrbtu. Ko so ga leta 1953 spustili, je radio ravno poročal, da je umrl Stalin. Ne da je to kaj pomenilo: niso mu dovolili vrnitve v evropski del SZ, ampak je moral podpisati dokument o svojem »večnem pregnanstvu«. Pregnali so ga v Kok-Terek, na rob puščave, severozahodno od jezera Balhaš, kjer je poučeval matematiko in - vsaj tako je sam trdil - prebolel raka.
France Klopčič je zapisal, da je Solženicinov roman »izpoved čiste resnice brez olepšavanja«. Tudi v SZ so mnogi dahnili: »Tako je bilo!« Govorili so o »novem sijajnem talentu«, o »literarnem čudežu« in o družbeno-kulturnem prelomu, ki ga je s to »atomsko bombo« povzročil Solženicin. Sovjetski pisatelji so ugotovili, da ne bodo mogli pisati več tako kot nekoč. Solženicin je bil nova velika stvar. Mihail Šolohov, avtor Tihega Dona, je sporočil, naj ga v njegovem imenu poljubijo. Aleksander Tvardovski, pesnik in urednik revije Novi mir, ki je objavila En dan Ivana Denisoviča, pa je rekel, da je rokopis odnesel domov, se slekel, zlezel v posteljo in ga začel brati, toda že ko je prebral prvo stran, je bil tako fasciniran, da je vstal, si oblekel svečano obleko, si zavezal kravato in obul čevlje: »Usedel sem se k mizi in nadaljeval z branjem nove klasike.«
En dan Ivana Denisoviča je odmeval. Vsi - izdatno tudi pri nas - so pisali o Solženicinu in o tem, da je razkrinkal »temno stran« Sovjetske zveze, komunizma in stalinizma. En dan Ivana Denisoviča je bil ekstaza poststalinistične odjuge, ki jo je šest let prej na 20. kongresu Komunistične partije SZ sprožil novi sekretar Nikita Hruščov, ko je obsodil stalinizem in Stalinov kult osebnosti. Leta 1956 so tudi Solženicina, rojenega leta 1918 v Kislovodsku, razbremenili vseh obtožb, saj je glavni vojaški tožilec ugotovil, da je bila obsodba nepravilna, da se je »hrabro vojskoval za očetnjavo, večkrat pokazal osebno junaštvo in bil za zgled vojakom enote, ki ji je poveljeval«, in da je med drugim res nastopal proti kultu osebnosti Stalina, da pa s tem ni zagrešil kaznivega dejanja. Točno, leta 1962 je bilo kritiziranje Stalina dovoljeno, leta 1945 pa ne. »Nikoli nisem bil mnenja, da so me po nedolžnem kaznovali, saj sem izražal nazore, ki takrat niso bili dovoljeni
A da ne bo kakega nesporazuma: En dan Ivana Denisoviča je izšel šele, ko ga je požegnal Hruščov, ki se mu je očitno zdelo, da je Solženicinov roman literarna metafora njegovega kongresnega govora. Toda jeseni 1964 je Hruščov padel. Prišel je Brežnjev. Odjuga je pojenjala. Demokratizacije je bilo konec. SZ je spet krenila proti ledišču. Vrnila se je trda linija, vrnile so se dogme, vrnil se je kult Stalina. In Solženicin je bil na lepem neobjavljiv. Romanov Rakov oddelek in Prvi krog ni hotel nihče objaviti. V Prvem krogu se je spet vrnil v gulag, le da tokrat v gulag posebne vrste, v katerem je zaprta znanstveno-tehnična inteligenca, ki rešuje vsemogoče zapletene probleme. Dogaja se decembra 1949, tako da v njem nastopa tudi Stalin, »najmodrejši izmed vseh najmodrejših«, nočni prisluškovalec »glasovom iz groba«, ki ravno praznuje svoj sedemdeseti rojstni dan in ki je do tedaj za svojo nesmrtnost naredil že vse, pa vendar ostal frustriran, ker njegovi sodobniki v njem »ne odkrivajo vseh globin genialnosti«. No, Rakov oddelek pa se dogaja leta 1955, dve leti po Stalinovi smrti, na neki taškentski onkološki kliniki, med rakavimi bolniki, zato so Solženicinu očitali, da skuša sovjetske bralce »mučiti in duševno potreti« in da rak v njegovem romanu sploh ni medicinska bolezen, ampak alegorija Sovjetske zveze, v kateri vidi bolno, agonično, razpadajočo, rakasto tvorbo: vsak stavek so razumeli kot ezopski, šifrirani napad na Sovjetsko zvezo. Namigovali so celo, da je namerno zbolel za rakom, da bi ga lahko v Rakovem oddelku uporabil kot alegorijo Sovjetske zveze!

Atomska bomba št. 2

16. maja 1967 je Solženicin detoniral še eno »atomsko bombo«. Četrtemu kongresu Zveze pisateljev Sovjetske zveze je namreč poslal pismo, v katerem je poudaril troje. Prvič, da cenzura pači, siromaši, hromi in ubija sovjetsko literaturo, da jo zapira pred zunanjim svetom, da ji jemlje vodilno vlogo v svetu in da jo je treba takoj ukiniti. Drugič, da Zveza sovjetskih pisateljev svojih članov ni zaščitila pred obrekovanji in šikaniranji, da ni zavarovala njihovih pravic in da se je »malodušno odkrižala vseh, katerih preganjanje se je končalo z izgonom, s taboriščem ali s smrtjo«. In tretjič, da je sam povsem blokiran - organi državne varnosti so mu zaplenili roman Prvi krog in ves literarni arhiv, romana Rakov oddelek mu noče nihče objaviti, dramo Novinec in vlačuga so prepovedali, filmskega scenarija Tanki vedo za resnico noče nihče ekranizirati, povesti, ki jih je objavila revija Novi mir, noče nihče izdati v knjižni obliki, preprečujejo mu vse javne nastope in javna branja, obenem pa ga obrekujejo, recimo, da je taboriščni rok prestal kot kriminalec, da se je med vojno prostovoljno vdal Nemcem, da je izdal domovino in da je delal za gestapo. Pisma, ki ga je podprlo več kot 100 sovjetskih pisateljev, ni hotel nihče objaviti, toda vsi so ga ostro napadli, medtem ko so se obrekovanja le še stopnjevala. Tračarili so, da je zbežal v Združeno arabsko republiko, da je zamenjal državljanstvo, da je shizofrenik, da je njegova preteklost taboriščnika postala njegova fiksna ideja in da je med vojno ustanovil teroristično organizacijo. En dan Ivana Denisoviča so skrivaj metali iz knjižnic, njegovega imena pa se javno ni več smelo omenjati. Roke in noge je imel zvezane, usta pa zamašena. Tiste, ki so brali njegove knjige, so metali iz služb. No, nekateri so oznanili, da so ga prezgodaj spustili na svobodo, in obenem obžalovali, da ni umrl v taborišču. Solženicin pa je po drugi strani svaril, da njegove romane - Rakov oddelek, Prvi krog - v SZ »izdajajo« skrivaj, kot »branje za anonimni krog izbrancev«, da se nekontrolirano razmnožujejo in da bodo slej ko prej zašli v tujino, na zahod, kjer jih bodo samovoljno in ilegalno izdali. Kar se je potem tudi zgodilo: Rakov oddelek, Prvi krog in Avgust štirinajstega - pa tudi avtobiografija Teliček in hrast - so izšli na zahodu, ne da bi prej izšli v SZ. Podobno kot nekaj let prej Pasternakov Doktor Živago.
Toda Solženicin je za razliko od Pasternaka nevaren, so svarili: Pasternak je bil odtrgan od življenja, Solženicin pa je živ in bojevit, človek idej! Prav so imeli: tako rekoč vsi zahodni mediji so objavili njegovo pismo Četrtemu kongresu. Z vsem pompom. Objavili so tudi vsa njegova naslednja pisma. Hja, spet z vsem pompom. Hladna vojna je dobila literarni twist. Solženicin je študiral matematiko, dopisno tudi literaturo, skoraj pa je postal igralec, toda zaradi preslabega grla so mu to kariero odsvetovali - in vendar je postal igralec, le da se ni izražal z glasom, ampak s pismi. In intervjuji, ki jih je dajal zahodnim časopisom in v katerih je svoja razsuvanja in razkrinkavanja sovjetskega režima vedno bolj stopnjeval, še posebej na začetku sedemdesetih, obenem pa je tudi opozarjal, da ga stalno zasledujejo, onemogočajo in pozivajo, naj izgine iz SZ, da mu podtikajo, da je Žid, da ima tri avtomobile in da je bil rojen v graščini, da mu stalno grozijo, prisluškujejo, zadržujejo pošto, vrtajo v strop in celo strežejo po življenju, da ga bodo verjetno ubili in to potem razglasili za samomor. S tem si je manevrski prostor v SZ zmanjševal, na zahodu pa povečeval: bolj ko je bil doma neobjavljiv, bolj nemoteno so ga objavljali na zahodu. Zahod je postal njegov kopilot. Ko ga je neki pisatelj zaničljivo vprašal, kako si razlaga to, da ga tako radi tiskajo na zahodu, mu je odvrnil: »S čim pa si morete vi razložiti, zakaj me tako trdovratno ne marajo tiskati v domovini?« Zahodne vlade so bile zgrožene, zahodni mediji pa so sovjetski režim svarili: »Roke stran od Solženicina! Ves svet vas gleda!«
V SZ so mu očitali, da je »protisocialen«, da v preteklosti vidi le mrak in nezakonitosti, nobenih svetlih žarkov, radosti in junaštev, da vse to počne iz maščevanja, da na zahodu podžiga »protisovjetsko gonjo«, »protisovjetski hrup« in »protisovjetski strup«, da pusti, da njegovo ime in njegova dela zlorabljajo za »najbolj umazane cilje«, da ga zahod izkorišča v ideološkem boju proti Sovjetski zvezi. Solženicin je afera - škandal. Zahtevali so, naj vse demantira, naj bo vojak svoje domovine, naj udari po zahodni propagandi, naj se distancira od zahoda in zahodnih komentarjev njegovega pisma ter od »provokatorjev in sovražnikov naše dežele«. Ker pa se ni distanciral, so oznanili, da mu »ugaja vloga, ki so mu jo odmerili naši ideološki sovražniki«. Jasno, njegova dela so razglašali za obrekovanje Sovjetske zveze, za senzacionalizem z »vsiljivo politično tendenčnostjo«, češ da se v njih »življenje zrcali napak, na protisovjetski način«. Šolohov je zabičal, da »Solženicin ne sme več prijeti za pero«. Solženicin je kasneje dokazoval, da Šolohov sploh ni avtor Tihega Dona in da je rokopis ukradel nekemu Kozaku, ki je umrl leta 1920.
Njegovi romani in pisma pa so žgali zahod. Režim je trdil, da jih na zahod tihotapi kar sam Solženicin, in sicer prek svojih prijateljev, v kovčkih z dvojnim dnom, Solženicin pa je trdil, da to počne KGB, in sicer zato, da bi ga kompromitiral. Očitali so mu celo, da »gmotno podpira kapitalizem, ker ne jemlje honorarja«. Ni ga mogel - njegove knjige so izhajale piratsko, ker SZ ni bila podpisnica mednarodne konvencije o avtorskih pravicah. In dalje, režim je trdil, da romane na zahodu izdaja zato, da mu jih ne bi izdali doma, Solženicin pa je trdil, da jih doma ne izdajajo zato, da bi jih izdali na zahodu. Sovjetski režim se je ujel v catch 22: ker so Solženicinove romane prej kot v SZ izdali na zahodu, kjer so jih razglasili za kritiko sovjetskega režima, jih v SZ niso mogli izdati, ker bi bralci v teh romanih avtomatično videli to, kar je v njih »dešifriral« zahod. Leta 1969 so ga izključili iz Zveze pisateljev, naslednje leto pa je dobil Nobelovo nagrado. »Judežev denar za izdajo lastne domovine,« so vreščali sovjetski mediji. Toda Nobelove nagrade mu niso mogli izročiti. Solženicin ni hotel iz SZ, ker se je bal, da ga ne bodo spustili nazaj - predsednika švedske Akademije pa niso spustili v SZ.

Atomska bomba št. 3

Solženicin je govoril, da bi morali sovjetski pisatelji pisati take romane, »ki bi ljudem na zahodu vzeli vid«. In leta 1973 je lansiral knjigo, ki je zahodu vzela vid in sapo: Arhipelag Gulag. Prvi del. In potem še dva dela. Zahod se je dobesedno stresel: vprašanje je, če je kdaj prej - oh, ali pa kasneje - kakšna knjiga tako udarila: tako tektonsko, tako prelomno, tako globalno. Arhipelag Gulag je vse spremenil, ko je pokazal, da gulag, v katerem je životaril Ivan Denisovič, ni bil le anomalija ali pa eksces, ampak del sistema - del otočja gulagov, v katerih je hiralo in shiralo na milijone ljudi. Gulag ni bil Stalinov izum - Stalin je le radikaliziral to, kar je začel Lenin. In seveda: otočje gulagov je bilo tako vitalno, da SZ brez njega ekonomsko ne bi preživela. Celo hidrogenska bomba je nastala v gulagu. Enega izmed treh rokopisov so mu leta 1973 zaplenili: kje je skrit, je po dolgem zasliševanju razkrila neka ženska. »Ko se je vrnila domov, se je obesila.« V SZ so ponoreli, češ da »enači sovjetske ljudi s fašističnimi morilci«. »Ja,« je siknil Solženicin, »enačim fašistične morilce in morilce iz ČK-GPU-NKVD!« Tožilstvo SZ pa je pozval, naj kaznuje »uslužbence in posebne oddelke, ki so zakrivili genocid«. Disident-profet-mučenik se ni prelevil le v lustratorja, ampak je legitimiral tudi izenačevanje komunizma in fašizma, gulaga in holokavsta, s čimer je prikimal desnici, ki je komunizem in fašizem itak izenačevala, in spodmaknil ravnotežje levici, ki je v kapitalizmu še vedno videla večje zlo kot v komunizmu in ki je še vedno verjela v utopije in revolucije - in ki je predvsem verjela, da je disfunkcionalni sovjetski komunizem le inkubator komunizma, iz katerega lahko vendarle zraste pravi, novi komunizem, tak z direktno demokracijo. Že kitajski komunizem - ali vietnamski ali pa kubanski, da ne govorimo o alžirskem - se jim je zdel korak naprej.
Rezultat: Arhipelag Gulag je - predvsem v Franciji, kjer je najprej izšel - mnoge fanatične levičarje dobesedno spreobrnil v fanatične desničarje, v fanatične protikomuniste. Andre Glucksmann, francoski filozof, nekdanji maoistični levičar, je takoj objavil dve knjigi, Kuharico in ljudožerca in Gospodarje mislece, ki nista puščali nobenega dvoma, da so bili štirje filozofski asi iz 19. stoletja, Hegel, Fichte, Marx in Nietzsche, anticipatorji totalitarizma in kulta smrti 20. stoletja, češ da je 20. stoletje njihove teorije le potegnilo do skrajnih konsekvenc. Z eno besedo: gulag in holokavst sta njihova dediščina. Hu! Glucksmann je bil pač pretresen, šokiran. Kar je bilo čudno: za gulage se je vedelo že vse tja od tridesetih let. Sploh pa, taisti Solženicin, ki ga je zdaj tako šokiral, je dobrih deset let prej to itak »razkril« v Enem dnevu Ivana Denisoviča. Nič, po zatonu revolucije leta 1968 so mnogi levičarji, trockisti in maoisti, med katere je sodil tudi Glucksmann, iskali tehten in kredibilen razlog, da se vključijo nazaj v kapitalizem in potrošniško družbo, potemtakem v tisti »režim«, ki so ga nekoč prezirali. In Arhipelag Gulag je bil dovolj tehten razlog, pa tudi dovolj kredibilen, da niso izgledali le kot oportunisti. Da bi se ločili od svojega mladostnega ekstremizma, so namočili filozofe iz 19. stoletja. Podobno kot sam Solženicin: da bi se ločil od svojega mladostnega stalinizma, je razkrinkal gulag. Hja, da bi se počutili bolje, so se prelevili v desničarje. Toda po drugi strani je to vendarle tipično: v največje protikomuniste se vedno prelevijo prav nekdanji komunisti. Tudi pri nas, le da so gulag zamenjali s povojnimi poboji. Zakaj se morajo levičarji ob pogledu na »pošast« preleviti prav v desničarje, da bi se počutili bolje, ni jasno. Je pa Joseph Brodsky trdil ravno obratno: da so bili stalinistični zločini bolj dediščina avtoritarnosti stare Rusije in ruske ortodoksne cerkve kot pa marksizma.
Solženicina so leta 1974 aretirali, ga obtožili veleizdaje, mu vzeli državljanstvo in ga izgnali na zahod - najprej v Zahodno Nemčijo, od koder je potem prek Švice emigriral v Ameriko, kjer je začel oznanjati tipično konzervativni evangelij: napadal je moderni zahod, dekadentne zahodne vrednote, zahodno popkulturo in rock, predel o moralnem zatonu in bližnji kataklizmi, za moralno »katastrofo« krivil ateiste, nasprotnike vietnamske vojne dolžil za genocid, relativiziral zločine carske Rusije, navijal za vrnitev k tradicionalni, patriarhalni, paternalistični, ruralni družbi, k zemlji in h krščanskim vrednotam, podžigal patriotizem in nacionalizem, se zavzemal za bolj centralizirano, avtokratsko oblast, hlipal nad usodo Rusov, ki so ostali zunaj meja Rusije, dokazoval, da Ukrajinci v tridesetih niso bili žrtve ruskega genocida, in glorificiral rusko ortodoksno cerkev. Leta 1994, po vrnitvi v Rusijo, je izgledal kot Tolstoj, ki hoče postati ruski car. Ironično, naselil se je v dači, ki je ležala med dačama, v katerima sta nekoč živela Mihail Suslov in Konstantin Černenko, poststalinistična stalinista, leta 2007 pa je pustil, da mu je državno odlikovanje izročil Vladimir Putin, nekdanji KGB-jevec.
Počutil se je bolje. V resnici se je počutil tako dobro, da je že prej, leta 2001, objavil knjigo 200 let skupaj, v kateri je dokazoval, da so bili Judje tako žrtve gulaga kot krivci zanj, ker da je bilo v morilski mašini terorja in torture, ki sta jo sprožila Lenin in Stalin, disproporcialno veliko Judov, celo toliko, da je imelo »rusko ljudstvo revolucionarni teror za judovski teror.« Jude je zato pozval, naj prevzamejo kolektivno odgovornost za svoje »grehe«. Kar je bilo nerodno, pa ne le v luči antisemitizma, ki so mu ga očitali, ampak še bolj v luči izenačevanja komunizma in fašizma. Če Jude okriviš za genocid nad Rusi in če obenem izenačiš komunizem in fašizem, je tako, kot bi rekel, da je Jude za njihove »grehe« kaznoval že Hitler! Izenačevanje komunizma in fašizma je nerodno, ker vodi v antisemitizem.
Aleksander Solženicin je bil otrok 20. stoletja, ki je inštaliralo koncentracijska taborišča. Stalno je živel v gulagu. V pravem gulagu, v gulagih, ki so obsedali njegove romane, v SZ, ki je bila otočje gulagov - in tudi ko se je preselil v Ameriko, se je povsem osamil, »gulagiziral«. V Cavendishu (Vermont) je živel odrezan od sveta. Bil je kot SZ - brez gulaga ni mogel živeti. Kar pa ne čudi. S tem, ko je Solženicin razkril funkcioniranje gulaga, je razkril funkcioniranje sodobnega kapitalizma, ki delavca zasužnji in izžame do zadnje kaplje znoja, obenem pa mu vdahne občutek, da je skozi dan vendarle prišel s profitom. »Če odštejemo spanje, živi taboriščnik v svoj prid le deset minut zjutraj, ko zajtrkuje, potem pet minut pri kosilu in pet pri večerji.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.