Jure Aleksič

21. 8. 2008  |  Mladina 34

Vinko Ošlak, kristjan

 

/media/www/slike.old/mladina/vint_velika_olak_4449_bk.jpg

© Borut Krajnc

Na Vinka Ošlaka, to macolo nepotvorjenega krščanskega etosa, sem prvič naletel pred leti na neki vseslovenski fešti krščanske omladine, ne spomnim se več, kje. V običajnem metežu pobožnih želja in lene dogme je name napravil nepozaben vtis srčni sivobradi kerlc, ki je za poduk pozornih ušes še nastajajočih kristjanov udrihal po vsem prenarejenem, hinavskem in zlaganem ... In najbolj je udrihal po samih temeljih takrat še vedno njegove lastne matične institucije, ki je v stoletjih ugrabila čudoviti Jezusov nauk ter ga prikrojila svojim tuzemskim, od drobnih grehov zabuhlim potrebam. Ko sva se po mejlu menila za intervju, sem mu polaskal, da ga imamo s prijatelji glede marsičesa za sijajnega misleca - a mi je odgovoril, da kaj posebej sijajen mislec že ne more biti, če je potreboval tako dolgo, da je izstopil iz katoliške cerkve. Za lokacijo je predlagal Maksimarketovo kavarno, saj tam vedno parkira svoje »motovilo, ki bi se mu samo pogojno lahko še reklo avto«. Po treh urah usklajevanja dveh v osnovi neuskladljivih platform sem bil utrujen kot po skrajšani izmeni v idrijskem rudniku. Ko sem mu med kosilom kasneje povedal, da mu blazno zavidam, da se veseli smrti, se je veseljaško zahehetal v svoj golaž: »Ja, saj to pa res! To sem pa včasih celo sam sebi skoraj malo fouš!«

Pa začniva tam, kjer se je vaš zadnji profil za Mladino končal. Ko ste na stara leta izstopili iz katoliške cerkve, vas je zelo osupnilo, ker vas je večina bivših kolegov zaprepadeno spraševala, kaj bo z vašo penzijo - skoraj nobeden pa, kaj bo z vašo dušo! Kako je torej zdaj, dve leti kasneje, s penzijo - in kako z dušo?

> No, socialno gledano sem še vedno v hudi stiski. Upokojitev bo možna šele čez nekaj let in do takrat sem prepuščen sebi. Nekaj upov mi je padlo v vodo: sodeloval sem z nekaj časopisi, ki so se izkazali za zelo nezanesljive. Edina dobra partnerja, ki me tudi nista nikoli skušala cenzurirati, sta Dnevnik in Primorske novice. Dogovarjam se še za kako knjigo, lastno ali prevod - a tam honorarji hodijo tako počasi, da ti lahko včasih plačajo res samo še pogreb. Kar zadeva dušo, stanje ne bi moglo biti boljše, a to stanje je že dolgo enako. Ko si enkrat odrešen, si odrešen.

Tudi, če po tem ubiješ tisoč ljudi?

> Ena večjih laži, ki jih širi katoliška cerkev, je, da smo vsi ljudje Božji otroci. Človek je po Adamovem grehu ta status izgubil in ima za duhovnega očeta hudiča. To je osnovno stanje in tako je Jezus povedal svojim učencem v 8. poglavju evangelija po Janezu. Cerkev pa širi zelo nevarne laži, ob katerih se ljudje hitro uspavajo - češ, saj sem bil vendar krščen! Pa kaj? Tudi Adolf Hitler je bil krščen. Božji otrok v resnici postaneš šele ob ponovnem rojstvu, ko z vsem srcem iskreno sprejmeš Jezusa kot odrešenika. Takrat postaneš Božji sin ali hči in tega statusa ne moreš več izgubiti.

Tudi, če po tem ubiješ tisoč ljudi?

> Tudi v tem primeru ostaneš sin, le da tak sin ne bo dobil vsega tega, kar bi dobil, če ne bi pobil tisoč ljudi. Malo cinično povedano, sicer ...

No, tak sin gre najbrž v pekel!

> Ne! Ne! Ne! Ne! Gre v nebeško kraljestvo, vendar ne dobi vsega tistega, kar bi drugače dobil. Človek ni odrešen po dobrih delih, temveč izključno samo po veri v Jezusa Kristusa. Odrešeni smo po milosti, plačani pa po delu, kakor je obljubljal, a ne izpolnjeval socializem.

Torej bi bilo teoretično možno, da bi bil neodrešen človek za svoja dobra dela poplačan v peklu?

> Mja, morda tako, da bi imel njegov kotel pač nekaj stopinj manj. Ampak naj končno vendarle odgovorim na vaše vprašanje o pobitih tisoč ljudeh: tisti, ki je zares sprejel Kristusa, tega apetita nima več. Ker ni več suženj greha.

No, ampak zgodovina naravnost poka po šivih od ljudi, ki so srčno verjeli, da koljejo prav za Kristusa.

> Ampak »biti prepričan« pač ni isto kakor »biti« oziroma v resnici sprejeti Kristusa. Saj nam ni treba iti prav daleč nazaj. Tudi zdaj umrli ustaški taboriščni poveljnik Šakić je dejal, da je spal kot nedolžno dete. Bil je katoličan - in na pogrebu mu je govoril katoliški duhovnik ter ga postavil za zgled vsem Hrvatom. Tu se zelo dobro vidi, kaj ta cerkev uči ljudi.

In kako je lahko človek zares prepričan, da je odrešen?

> Odrešenega človeka je mogoče prepoznati po tem, da ne teka več za navideznimi dobrinami tega sveta, za njegovo častjo in slavo, da ne išče bogastva, oblasti in veljave. Potrditev pa v negativni obliki prihaja tudi od sveta. Dober znak odrešenosti se mi je vedno zdel, da je takemu človeku na tem svetu navadno dokaj neudobno - da ima ves čas neke probleme z večinsko skupnostjo, s sosedi in pogosto celo z družino ... Ne, ker on ne bi živel v miru z njimi, ampak ker svet njegovega miru ne prenese in se ob njem vzdraži. Zato pravi apostol: »In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« To pomeni, da od družbe, ki si je udobno postlala, odrešeni človek ni deležen kakih silnih časti in pohval. Drugi, zelo zgovoren prepoznavni znak pa je zavračanje nasilja kot metode oznanjevanja in vabljenja k spreobrnitvi. Čim kdo za širjenje svojega mišljenja ali vere ali za nasprotovanje drugemu mišljenju ali veri uporablja nasilje, to pomeni, da je njegov nazor napačen. Tam neham diskutirati.

Kaj pa Franklin Delano Roosevelt, ko je napovedal vojno Hitlerju?

> To je bilo povsem upravičeno, razen če kdo meni, da je škoda, ker se Hitlerjev režim ni uveljavil po vsej Evropi in svetu.

Ampak to je tudi nasilje! Tukaj vi, kolikor razumem, nehate diskutirati!

> Bog ne prepoveduje zakonite rabe sile, prepoveduje pa nasilje. Prej sem govoril o nasilju kot argumentu za pravilnost vere. To je absolutno nedopustno; drugo pa je sila in prisila, ki ju kaka država uporablja za vzdrževanje pravnega reda in preprečevanje nasilja in za pomoč tistim, ki se sami ne morejo braniti.

Bi Jezus torej bombardiral Dresden?

> Po človeški presoji ne, a tu je treba ločevati: Dresden ni bil isto kakor vojna proti Hitlerju. Dresden je bil po moji presoji eden vojnih zločinov zaveznikov, kakor je to bila uporaba atomske bombe nad Hirošimo in Nagasakijem.

Pa bi se Jezus izkrcal v Normandiji? Mar ne bi Jezus po evangeliju Hitlerju moral nastaviti drugo lice?

> Lahko nastavim svoje lice, in to predlaga Gospod, nikakor pa ne lice svojega otroka ali bližnjega. Tako vojak, ki brani varnost državljanov, torej lice drugega, te pravice nima. Ko se sklicujemo na evangelij, moramo vedeti, kaj ta resnično uči.

Okej, ampak če bi bila kompletna Amerika in Evropa takrat sestavljeni iz stoodstotnih odrešenih pravovernih kristjanov, mar ne bi bila njihova dolžnost, da Hitlerju vsi skupaj in vsak posebej nastavijo drugo lice?

> Krščanstvo tega ne uči. Jezus je to izrekel v zelo konkretnem kontekstu. On sam je kajpada nastavil drugo lice in vse svoje telo kot žrtveno jagnje, po Pavlu pa je recimo povedal, da ima država meč za to, da varuje zakonitost. Brez uporabe sile in prisile država ne more obstajati. Če v Sloveniji razpustite policijo, potem ne preživite niti petnajst minut. Vsako odvrženo orožje takoj pobere kak razbojnik. In odkrito povem, da imam še vedno raje, da ima v rokah brzostrelko kak komunistični miličnik kot pa kak liberalni razbojnik.

Koliko se najdete v sintagmi »verski fanatik«?

> Ho ho ho, no ja ...

Naj pojasnim: ko sem se o intervjuju z vami pogovarjal z nekaj ljudmi, so bili vsi po vrsti zintrigirani, eden pa še prav posebej. Ta vas sicer pozna in spoštuje kot klenega in iskrivega gospoda, po drugi strani pa od tega teksta pričakuje predvsem, da bo dobil vpogled v delovanje možganov »verskega fanatika«. In če dobro pomislim, je nekdo, ki za svojo vizijo skoraj tik pred zdajci žrtvuje udobno penzijo, glede svoje vere tako smrtno resen, da bi najbrž res lahko govorili o fanatizmu...

> Mene pa bi recimo zanimal vpogled v možgane osebe, ki uporablja besedo »fanatik«, pa sploh nima pojma, kaj ta beseda pomeni. Fanatik prihaja iz latinske besede fanum, ki pomeni svetišče - tisto, kar je sveto. V tem izvirnem pomenu besede sem seveda prav rad fanatik.

No no, besede pač pomenijo predvsem tisto, kar pomenijo v danem trenutku - in v danem trenutku beseda »fanatik« pomeni recimo »maltene do neprištevnosti zagret pripadnik« ...

> Ne bi se strinjal, da imajo besede samo aktualni pomen. Morda za splošno publiko, ampak za tistega, ki hoče kaj zares dognati ... No, vsekakor sem fanatik v smislu odnosa do svetosti Boga. Ampak samo do Boga in do ničesar zemeljskega. Ker v trenutku, ko ti postane sveto kar koli zemeljskega, si že v nevarnosti, da se moraš zateči k nasilju. Kristjanova pozicija pa je pravzaprav zelo udobna: je na strani najmočnejše vojske v vesolju, ki ima zmago avtomatično že v žepu - in se mu torej ni treba zatekati k nasilju, ko mu je to tako ali tako tudi prepovedano.

Lepo, lepo. No, to osebo, ki jo zanimajo vaši fanatični možgani, je konkretno še posebej zbodel vaš poziv papežu ob njegovem obisku Turčije, naj se muslimani pokristjanijo. Ker bi bilo to za mnoge muslimane skrajno žaljivo, razmišlja ta oseba, bi najbrž tekla kri ... In zato to osebo zanima, koliko muslimanskih smrtnih žrtev bi bilo po vašem še sprejemljivih za ta cilj. 500? 7000? 400.000?

> To ni moja izvirna ideja, to je bila zamisel Primoža Trubarja. To o tveganju prelite krvi morate vprašati tiste, ki v imenu vere pobijajo, ne pa kristjana. Noben kristjan ne sme v imenu vere nikogar ubiti - kaj ubiti, še klofute ne sme nikomur primazati! Zato je to vprašanje za koga drugega, saj so ubijali v imenu pokristjanjevanja le navidezni, zgolj deklarirani, ne pa tudi resnični kristjani!

Všečna ločnica - ampak »pravi« musliman najbrž tudi ne ubija ...

> Ni res. Nekatere sure v Koranu ukazujejo preganjanje in umor drugovercev. V Novi zavezi tega ni.

V Stari pa, kolikor vem, je ...

> Ampak ne kot nalog za pobijanje ljudi druge vere in širjenje lastne, ampak je šlo za izjemo - tam, kjer je Bog namenil ozemlje za izvoljeno ljudstvo Izraelcev. Kanaaniti, ki so prej živeli tam, so bili podvrženi strašnim kultom, kjer so denimo metali v ogenj žive otroke - in ti niso bili več sposobni odrešitve. Bog je 400 let poskušal, pa ni šlo - zato jih je ukazal iztrebiti, da ne bi teh kultov sprejeli še Hebrejci. A to naročilo je bilo zgodovinsko in krajevno omejeno in ni splošna dovolilnica za pobijanje drugovercev. Naročilo za iztrebljanje ne velja za nas v času Nove zaveze, ko Bog naroča oznanjevanje samo v duhu ljubezni in spoštovanja.

Nova zaveza je za nas relevantnejša od Stare zaveze?

> V smislu naročil je za nas edina relevantna. Njeno bistveno sporočilo je, da nismo več sužnji postave - da torej nismo več vezani na soboto, na t. i. nečiste jedi, na obrezo in tako naprej ... Bistvo Nove zaveze je svoboda. Ne odrešuje nas postava, temveč Jezusova žrtev. Kristjan je v bistvu neverjetno svoboden človek. Res edino, kar potrebuje, je vera v Jezusa, da je res Kristus.

Če je Bog vsemogočen, zakaj ni potem ustvaril česa boljšega? Zakaj ni ustvaril po popolnosti sebi enakega bitja ali pa celo kaj superiornejšega - zakaj je napravil ravno to ubogo opico, ki je v bistvu v marsičem sprogramirana tako, da si želi natanko tisto, kar ji je prepovedano?

> Vaše razmišljanje bi držalo, če bi bil človek koncipiran kot žival ali kot angel, torej avtomat dobrega. A Bog je pri človeku naredil izjemo in mu dal svobodo, torej tudi svobodo postati drugačen od tistega, kar si želi Bog. Bog bi take človekove odločitve seveda lahko preprečil, a je gentleman, ki spoštuje fair play. Svobodo, ki je največje tveganje v zgodovini vesolja, je dal in je zdaj ne bo kar umaknil. Ta svoboda ima lahko zelo hude konsekvence, a Bog je svoj račun izpeljal tako, da je rezultat pod črto pozitiven. Zahtevati od Boga, naj bi ustvaril kaj sebi enakega ali celo še od sebe višjega, pa je hud spodrsljaj v logiki, saj to, kar je po definiciji najvišje, ne more ustvariti ne sebi enako visokega, kaj šele kaj višjega. Kako hočete stopnjevati okroglost pravilnega kroga?

Kaj pa vprašanje strašno različnih osnovnih izhodišč za odrešitev? Nekdo, ki je bil položen v zibko pobožnih sodarjev iz Šlezije, ima za pravočasno osvojitev in posvojitev pristnega Jezusovega nauka najbrž precej več možnosti kakor nekdo, ki je na svet privekal kot prvorojenec masajskega vojščaka. Kaj ni to - glede na to, da se igra za tako visok vložek, kot je večnost - malce problematično?

> To bi veljalo, če bi šlo za katero izmed religij, ki so v svoji osnovi elitistične, torej zelo zahtevne. Dopisujem si z nekim indijskim profesorjem, ki mi veliko piše o Sri Ramakrišnu kot svojem velikem učitelju, zraven pa pravi, da mi ne more priporočiti nobene njegove knjige, če je ne preberem v originalu, saj se v prevodu preprosto preveč izgubi. In da so Ramakrišnove ideje že v osnovi tako kompleksne, da jih lahko razume le neki odstotek ljudi. Ja, mu odpisujem, hvala lepa vendar za tako teologijo! Biblija je narejena tudi za vsakega bedaka. Zanjo ni potrebna prav nobena velika intelektualna potenca. Oziroma: vsak umski preprostež ima, da se reši, enake možnosti kakor največji genij.

Pa saj vendar ne gre samo za intelekt, temveč še toliko bolj za osnovni imprint okolja, v katerem si se rodil. Ker se je vaš prijatelj rodil v Indiji, je pač objel Ramakrišna! Če bi se rodil v Žužemberku, bi bilo za to statistično najbrž precej manj možnosti.

> Vidite, moje opažanje pa je, da se ta čas v pristno krščanstvo veliko več ljudi spreobrne v Turčiji kot pa recimo v Sloveniji. To ni noben paradoks. Najteže je namreč spreobrniti tako imenovanega kristjana, ki misli, da je bilo to že narejeno! Prevarali so ga s teologijo, ki uči, da je že krst dovolj za novo rojstvo in izbris greha. Resnično krščanstvo pa je sprejetje Jezusa s polno pametjo in z vsem srcem. Takemu gledanju je primarno okolje po vsem svetu enako sovražno, razen morda v zahodni Evropi, ki je takemu gledanju najbolj sovražna, saj tam za zdaj kraljujejo tako imenovani kristjani. Musliman ima več možnosti, da spregleda, saj slej ko prej trči ob protislovnosti Korana ...

Koran je torej protislovna knjiga?

> Seveda. Naj navedem samo tole: Koran v osnovi priznava štiri evangelije, malo naprej pa reče, ampak Judje in kristjani so te knjige ponaredili. Protislovje je v tem, da je moč tako sodbo izreči samo, če predložiš kak konkreten dokaz, torej original teh evangelijev.

Dajte dajte, po tej logiki bi moral jaz zdajle vas terjati za konkretno fotografijo Jone v kitovem trebuhu! Najbrž tudi nimamo magnetofonskega posnetka Jezusove pridige na gori?

> Medijski človek bi moral vedeti, kako lahko je ponarediti fotografijo in da zvočni posnetek na sodišču ne velja kot dokazno gradivo ...

Če si smem dovoliti, da tudi jaz vas malo poučim o osnovnem pomenu besed, potem v tem konkretnem primeru ne gre za protislovje, temveč prej za omalovaževanje. Ampak dobro, bom vprašal takole: če je islam zlagana in protislovna religija, kakšna je potem njegova vloga v Božjem načrtu?

> Zgodovinsko dokazano je to kompilacija judovstva in krščanstva. Mohamed je bil nepismen človek, ki ni bral ne judovske postave ne evangelijev - je pa na svojih trgovskih potovanjih srečeval tako krščanske menihe kakor tudi predstavnike judovske skupnosti. In od njih veliko stvari slišal - a kaj, ko je bilo med njimi takrat tudi že veliko heretikov! Biblije nikoli ni držal v rokah, zato je pač nastala taka kompilacija. Što se babi htilo, to se babi snilo pravijo Srbi ...
Drugi del tega ozadja pa je, da je rojstvo te vere pogojeno z vojskovanjem. Razširjena je bila na bojnem polju.

No, o tem se tudi jaz sprašujem! Islam se je na začetku tako eksplozivno res razširil zato, ker je bil Mohamed povsem izvenserijski vojskovodja in je spektakularno izvojeval nekaj zmag, ki jih po logiki stvari preprosto ne bi smel. Ampak te zmage so bile tako velike, da mu je pri njih najbrž malo moral pomagati tudi vaš Bog - ali pa ga vsaj ni prav z ničimer oviral. Sklepajoč iz tega se sprašujem, ali nenadni razmah islama torej ni bil nekako v skladu z Božjimi željami?!

> Bog v svojem strateškem načrtu, ki nam je znan samo v obrisih, dopušča vrsto napačnih prerokov. Tudi Hitler je eden takih, tudi on je hotel ustvariti novo religijo. Pred leti sem bral zanimivo debelo knjigo Hitlers Religion nemškega zgodovinarja Hesemanna, ki je v washingtonski knjižnici naletel na zaboj s Hitlerjevo osebno knjižnico. Neznansko zanimiva štorija! Zaboj je bil štirideset let neodprt, iz njega pa je bilo po obsegu in strastni podčrtanosti knjig mogoče sklepati, da je bil Hitler eden najbolj načitanih Nemcev tistega časa. Iz vsebine knjig in dopisanih komentarjev je bilo mogoče sklepati, da je bila Hitlerjeva osebna agenda skrajno religiozna - da mu je nova oblika vere, ki jo je v vsej njeni ezoteričnosti skušal vzpostaviti, v resnici pomenila veliko več kakor pa koncept nemškega naroda. Kakor koli že, Bog dopušča v zgodovini veliko teh malih antikristov, glavni pa pride tako šele na koncu.

V enem izmed svojčas sicer zelo popularnih evangelijev, ki potem vseeno ni prišel v uradni kanon Biblije, eden izmed učencev vrta v Jezusa glede nezdružljivosti totalnosti pekla s totalnostjo Božje ljubezni. Jezus o tem sprva ne želi govoriti, a ker učenec vrta in vrta, mu da Jezus potem vseeno vedeti, da pekel ni večen. Mislite, da je kaj možnosti, da bi bilo to res?

> Hja, to je seveda humanistično stališče. To globoko razumem in bi si kot človek tudi sam želel, da bi bilo tako. A Božja pravičnost pravi drugače. Zakaj, tega ne vem. To nam bo Bog še pojasnil. Če bi lahko glasoval, če bi me Bog vprašal za mnenje, potem bi si sam želel, da tiste lopove pač takoj izniči, ne pa, da jih tam celo večnost rensta. Moj predlog bi bil, naj jih ugasne, kakor ugasneš televizor.

Vam je ljubši ateist ali agnostik?

> No, tu je spet osnovni problem, da današnji agnostiki ne vejo, o čem govorijo. Namreč agnoeo pomeni v grščini ''ne vem'', v filozofskem smislu pa to pomeni, da ''ne vem'', ali zunaj moje zavesti sploh kar koli obstaja ali ne. Pravi agnostik dvomi o obstoju vsega razen svojih sanj. Ampak v redu, če štartava iz vašega ožjega pojmovanja besede, potem imamo spet dve vrsti: razumnega in nerazumnega agnostika. Pomagajva si s tole metaforo: imate oficirja, ki vodi svojo vojaško enoto čez teren, nakar pride do planjave, pred katero je napis POZOR, MINSKO POLJE! Oficir sicer ne more vedeti, ali mine tam tudi so, a če je razumen, potem bo ravnal, kakor da so. Če je nerazumen in bo izhajal iz tega, da ni nobenega stoodstotnega dokaza, potem bo enoto pač peljal čez in zelo možno je, da bo zletel v zrak. Kadar gre za tako pomembne reči, kakor je večnost, potem se razumen agnostik obnaša, kakor da Bog je.

Zanimiva metafora, Bog kot minsko polje ... Ampak tukaj v bistvu govoriva o Pascalovi stavnici, kajne?

> Tako je, Pascal je vse to povedal v malo drugačnem jeziku. Sicer pa moram reči, da je »minsko polje« še zelo šibka prispodoba tega, kar je Božji srd za človeka, ki vztraja v grehu. Jezus pravi, kakor beremo pri Mateju: »Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v peklenski dolini!« In to je Bog. To pa je za celo neskončnost huje kakor minsko polje!

V redu, ampak glede na realnost bi jaz tole metaforo zastavil malo drugače: oficir pripelje enoto pred planjavo, pred katero je sicer res napis POZOR, MINSKO POLJE!!!, ampak tudi cel gozd drugih napisov, med njimi: BLIŽNJICA!!!, KDOR NE GRE TUKAJ ČEZ, JE DEGEN!!! in celo POZOR, MORSKI PES!!!. Napisov je ogromno, oficirjev razum - instanca, ki jo je bil v pomanjkanju boljših prisiljen privzeti kot najvišjo - pa mu pravi, da nima nobeden med njimi bistveno večje verjetnosti, da bi bil resničen ...

> Tudi na to je Pascal že odgovoril: razumen agnostik bi izbral tisti napis, s katerega ignoriranjem bi tvegal največ. V nekem smislu je vsak kristjan tudi agnostik, ampak razumen agnostik: saj ljudje seveda ne vemo, ali Bog obstaja ali ne. Gre za to, da znamo toliko matematike, da »izračunamo«, kako je pametno staviti Nanj.

Po mojem bi zares pameten agnostik predvsem skušal nekako ovrednotiti vire posameznih napisov. Ker če bi bili ljudje samo kalkulirajoče lutke svojih največjih možnih strahov, saj potem bi vendar imeli ... Hja, približno nekje takšno družbo, kot jo tudi imamo.

> Glede ovrednotenja virov se strinjam. Kristjan, ki stavi, kakor je stavil začetnik verjetnostnega in stavnega računa, pa seveda ni kalkulirajoča lutka - ne vem, kako bi lutka mogla kalkulirati! - in svoje vere tudi ne sprejme na podlagi kalkulacije, pač pa na podlagi poslušanja Božje besede, ki ji zaupa.

Govorili ste o matematiki. Pa zastaviva takole: reciva, da imava v sobi po enega predstavnika vsake vere na svetu. Vsak od njih ima približno stoodstotno prepričanje o svojem prav in približno ničodstotno prepričanje o prav vseh drugih. Če torej vsa vaša prepričanja seštejeva in deliva s številom prisotnih, potem je matematična verjetnost, da ima kateri koli izmed vas prav, zanemarljivo majhna.

> Govorite, kakor da za resničnost trditev v Bibliji ni nobenih dokazov! Pa jih je vendar toliko!

Recimo?

> Samo primer. V času, ko je nastala Jobova knjiga, ni bilo na svetu nobene astronomske šole ali mita, ki bi približno poznal realno pozicijo Zemlje v vesolju. Takrat so vsi po vrsti mislili, da počiva Zemlja na vodi ali na hrbtu gromozanske želve ali kaj podobnega - samo Jobova knjiga je vedela, da je Bog obesil Zemljo v nič: »On razpenja nad praznino severno nebo, zemljo drži obešeno nad ničem.« Tudi »praznino« vesolja lahko razumemo šele od 20. stoletja. Dejansko je praznina vesolja nepredstavljiva: 10-31 gramov na kubični centimeter prostora. Zgodovina in arheologija sta sčasoma potrdili vse biblične navedbe - tudi če so vmes dolga leta veljale za napačne. Tipičen primer bi bili Hetiti, za katere so znanstveniki dolga leta trdili, da so povsem izmišljeni, ter s tem veselo spodbijali Biblijo. Danes pa vemo, da so bili Hetiti celo ena največjih civilizacij takratnega časa. Vrsta takih reči je. In potem je tukaj tudi vprašanje prerokb: Biblija je edina tovrstna knjiga, ki se izpostavi človeški presoji, da jo lahko kontrolira. Da lahko odkljukava prerokbe. V Bibliji je takih prerokb okrog 3000, in dobra polovica se jih je že izpolnila!

To pomeni, da se jih slaba polovica ni ...

> Seveda ne! Saj se še ni mogla, ko je pa večina teh prerokb vezana na konec časov! Ena najspektakularnejših prerokb je bila tista o obnovi države Izrael, ki je bila geografsko in vsesplošno tako eksaktna, da piše celo, kaj bo ta država izvažala! Spet matematika: po verjetnostnem računu je verjetnost, da se bo izpolnilo deset teh prerokb, zanemarljivo majhna, kaj šele dobrih 1500! In to tako dobesedno, kakor so bile napisane: da bo Kristus prodan za 30 srebrnikov - ne za 29 in ne za 31! Da si bodo razdelili njegovo oblačilo! Da bo ... Matematik in kibernetik dr. Gitt nam je pripravil slikovito primerjavo, kako onkraj vseh možnih predstav majhna je matematična verjetnost, da bi se izpolnilo vseh 3268 svetopisemskih prerokb. Za primerjavo verjetnosti bi morali za uresničenih 25 prerokb napolniti z rjavimi mravljami kopalno kad do roba, da bi med njimi po naključju v prvem poskusu izvlekli edino rdečo mravljo. Za polno število prerokb pa bi morali z mravljami napolniti toliko enako velikih vesolij, kakor je to, ki ga poznamo, kolikor gre mravelj v eno vesolje, kar da 1 z 896 ničlami vesolij, pa bi verjetnost še ne bila dosežena. Toliko za premislek.

Ampak, od kod vendar vemo, da je bil Jezus prodan za 30 srebrnikov, če ne samo in predvsem iz Biblije?!

> Dokaz za verodostojnost teh trditev je to, da so jih pisali tudi neuki ljudje, ki Stare zaveze pogosto sploh niso poznali! Še večji dokaz pa je tole: če bi ti ljudje kakor koli lagali, bi Judje naravnost planili po njih, saj so na vsako domnevno vrzel ali nedoslednost komaj čakali! Pa ni bilo enega samega protesta judovske skupnosti, da bi bilo kar koli v evangelijih neresničnega. V Jeruzalemu so imeli farizeji takrat mogočno »teološko fakulteto«, ki je prežala na vsako vejico! Celo Jožef Flavij - ki je bil kristjanom izrazito nenaklonjen - ne skuša oporeči niti eni sami trditvi.

Ondan sem na History Channelu gledal dokumentarec o tem, da znanstveniki ugotavljajo, kako se osnovni štirje evangeliji glede Kristusovega vstajenja ne poklapajo niti po nekaterih bistvenih datumih ...

> Saj, kako bi se pa vendar tudi lahko, ko pa ni tam notri naveden niti en sam datum?!

Ne po konkretnih datumih, ampak Jezus v enem izmed evangelijev umre na drug dan kakor v drugih treh.

> Ma veste kaj, tudi sam sem ondan gledal tak film, ki je skušal iz tega, da naj bi bil Jezus rojen 25. decembra, izpeljati ne vem kakšne naveze na druge religije. Ampak veste kaj? Jezus NI BIL rojen 25. decembra!

Kdaj pa je bil?

> Ne vemo! Morda celo 25. decembra, ampak z enako verjetnostjo, kakor velja za kateri koli drugi dan v letu! Nikjer ni zapisano! To je tipičen primer manipulacije. Cesar Konstantin je ta dan izbral, ker je bil to prej dan obnovljenega sonca, torej poganski praznik.

Torej je božič povsem arbitraren praznik?

> Božič sploh ni krščanski praznik in dolga stoletja ga tudi niso praznovali. Edini pravi krščanski praznik je velika noč. Ampak dobro, saj niti nimam problema s tem, da Jezusovo rojstvo praznujemo 25. decembra, če smo se tako pač dogovorili ...

Se veselite smrti?

> Ja, seveda! Veselim se tega, da bom odšel domov! Saj bi bil najbrž neumen, če bi takrat rekel: ne ne, jaz bi rad bil še malo tule v taborišču, smo se s sojetniki ravno naučili igrati karte!

Ha ha, Zemljo torej tudi vi doživljate kot koncentracijsko taborišče?

> Tako je. Nihče z nekim minimumom opažanja in sočutja ne more zanikati, da je ta svet nekakšen malo razblažen Auschwitz.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.