Stanka Prodnik

29. 1. 2009  |  Mladina 4  |  Kultura

Portret Rape Šuklje

Mala šola meščanskega feminizma

Rapa Šuklje

Rapa Šuklje
© išo Čadež

Vajeni smo, da so nedeljski večeri na prvem programu nacionalke rezervirani za takšne in drugačne portrete znanih ljudi, kjer se kot izpraševalca praviloma menjata Sandi Čolnik in Lado Ambrožič. In če večina nedelj mine v znamenju tolčenja po prsih pol pozabljenih moških, ki nam na vsak način želijo dopovedati, da brez njih ne bi bilo sveta, kaj šele Slovenije, kot jo poznamo, se je zadnjo nedeljo odvil pravi balzam za dušo.
Dokumentarec o Rapi Šuklje je bil sicer nekoliko konservativno zastavljen, a kljub temu eden bolj simpatičnih, kar smo jih videli zadnje čase. Seveda k temu pripomore tudi to, da je Rapa res velika frajerka, ki jo še danes redno videvamo na gledaliških premierah. 85-letna gospa z Beethovnove je za razliko od svojih moških kolegov sposobna rahlo samokritičnega pripovedovanja svoje življenjske zgodbe, ki jo z radijsko izšolanim glasom občasno začini še s kakšno pikro. Tako omeni Frana Milčinskega Ježka, ki je v radijski menzi prosil, če mu lahko zelje in muhe servirajo ločeno, svoje moške kolege pa pohvali, da so na radiu vedno govorili spodobno, brez nepotrebnih kletvic. Rapa, ki nam prizna, da je v resnici Marija Roza, je preživela Ravensbrück, predvsem pa premnoge filmske festivale, ki so bili zanjo, kot pravi, garanje. Pet filmov na dan, redno poročanje Ljubljani o svojih vtisih, potem pa še tiskovne konference s tipi formata Luchino Visconti, ki je novinarjem razložil, da sicer ne znajo pisati filmskih kritik, ampak da jih sam tako ali tako ne bere. Rapa se lahko pohvali, da je v živo videla Alfreda Hitchcocka, Pasolinija in njej najljubšega Tarkovskega. Seveda, ko Rapa mimogrede omeni znano ime, gre za res. Kaj drugega od ženske, ki je bila zraven, ko so nastajale prve slovenske filmske oddaje in revije, nato pa še gledališke, niti ne moremo pričakovati. Ko pa omeni še zasluge za slovensko književnost, ko je prevedla Brontëjevo, Wilda, Hardyja in ko so njeno ime na enega od prevodov zapisali kot Repa, smo se samo še dokončno zaljubili. No ja, zagotovo Rapi za 85. rojstni dan ne bi posneli nič drugega kot slavospev; njej in njeni meščanskosti, njenim znancem in zaslugam pri Borštnikovih nagradah. Pa vendar: Ana Nuša Dragan nam je za petdeset minut dovolila, da si oddahnemo pred veliko vrnitvijo Maria in drugih dveh nedeljskih ponočnjakov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.