Jure Trampuš

 |  Mladina 7  |  Politika

Komu bo Pahor popustil naslednjič?

Izsiljeni kompromis je prinesel novo izsiljevanje

V ponedeljek so Marjan Podobnik in predstavniki Stranke slovenskega naroda v parlament prinesli podpise za razpis referenduma. Dva dni kasneje pa so se že razšli, Podobnik ne bi imel referenduma, mariborska stranka pa bi ga imela.

V ponedeljek so Marjan Podobnik in predstavniki Stranke slovenskega naroda v parlament prinesli podpise za razpis referenduma. Dva dni kasneje pa so se že razšli, Podobnik ne bi imel referenduma, mariborska stranka pa bi ga imela.
© Borut Krajnc

»Lahko bi sklenili, da ne naredimo nič,« je konec decembra novinarjem Dnevnika razlagal Borut Pahor, ko je govoril o odnosih s Hrvaško. »Vendar bi se problem kotalil kot snežna kepa, na koncu pa bi butnil ob drevo referenduma. Referendum bi odnose med državama res zastrupil.« Pahor je torej konec decembra trdil, da je prižgana rdeča luč Hrvaški tudi posledica groženj z referendumom. Slaba dva meseca kasneje je postalo jasno, da se je Pahor uštel. Ali pa da je bil naiven, brez prave taktike in strategije. Zahteva po referendumu se je kljub blokadi pogajanj Hrvaške z EU vseeno pojavila, referendumska zahteva je bila resna, čeprav sta jo ob tihi podpori majhne SLS vložila zunajparlamentarna stranka in Zavod za varovanje narodne dediščine Marjana Podobnika. »Dosegli smo pravi kompromis,« je v sredo, po dnevih usklajevanj, v parlamentu zadovoljno predel predsednik vlade. Sprejeti kompromis naj bi poenotil Slovenijo, jo navzven prikazal kot močno reprezentanco in hkrati izboljšal njene pogajalske možnosti.
Resnica je popolnoma drugačna. Nepotreben kompromis je najprej posledica slabega vodenja politike, težave z ratifikacijo sporazuma, s katerim se je slovenska vlada pred letom že strinjala, in hkrati sporočilo mednarodni javnosti, da v mejnem sporu obe sosedi uporabljata le še izsiljevanje in politični populizem. Dejanja slovenske politike so podobno nekredibilna, kot so bila dejanja Hrvaške, ki se je najprej strinjala s sporazumom Drnovšek-Račan, a je kasneje od njega odstopila. Tudi Slovenija se je najprej strinjala s Hrvaško v Natu, potem pa se je kar naenkrat spomnila na mejo in Piranski zaliv. Od zunaj se vidita le Slovenija in Hrvaška, odtenki so za poznavalce.
Najprej o kompromisu - o tem, da »sprejmemo izsiljevanje in odgovarjamo s popuščanjem«, kakor je fenomen Pahorjevega vladanja opisal Franco Juri. Dogovor, dosežen v parlamentu, se bistveno ne razlikuje od tistega, kar je v izhodišču zahteval Marjan Podobnik. V sklepu o varovanju slovenskih interesov so omenjeni teritorialni stik z odprtim morjem in tudi zaselki na levem bregu Dragonje, Piranski zaliv in Hotiza. In to čeprav so politiki vladnih strank (recimo Ivo Vajgl), pa tudi opozicijskih (recimo Janez Janša) javno trdili, da je poimensko navajanje spornih točk škodljivo. Zakaj? Takšnih spornih točk je na meji najmanj štirinajst, vsaj tako je ugotovila slovensko-hrvaška skupina mednarodnih pravnikov, in zato je poimensko navajanje samo nekaterih nesmiselno. Argumenti za in proti so se torej vsak dan spreminjali v skladu s ciljem, ki ga je želela doseči vladna politika.
Kompromis pa opozarja še na nekaj drugega, usodnejšega. Da je vladna večina pripravljena popuščati kakršnimkoli zahtevam katerekoli skupine, ki ima nekaj politične moči. Ali pa celo takšne, ki je sploh nima. Pahor je najprej popustil pri Dimitriju Ruplu, ko ga je vzel v svoj kabinet, potem je popustil pri Janševem izsiljevanju z zaključnim računom in sedaj, še v tretje, pri Podobnikovi grožnji z referendumom. Pahor ima prav, ko trdi, da bi bil referendum slaba rešitev, vendar bi morala spretna politika nacionalistične grožnje najprej predvideti in jih potem, če ne drugače, tudi s političnimi, pravnimi ali proceduralnimi koraki onemogočiti. Pahor tega ni storil. Še več, tako čislani veto na približevanje Hrvaške EU je nacionalizem celo spodbudil. V trenutku, ko se visoka politika, ko se najvišji državni politiki zatečejo k skrajnim političnim dejanjem, kar ultimativni veto v mednarodnih odnosih gotovo je, se v polju politike odprejo možnosti, da marginalne skupine stopijo še korak naprej, dlje od uradne politike. Da gredo v radikalizacijo svojih stališč.
Kaj pa je z zapleti v zvezi z Natom Slovenija sporočila mednarodni javnosti? Celo Branko Grims je v parlamentu priznal, da Slovenija v očeh mednarodne javnosti izgublja veljavo. Hkrati sprejeti kompromis nima kakšne mednarodne pravne veljave, je papir o zunanji politiki, ki je namenjen notranji, ki ni zavezujoč in ga lahko parlament s kakšnim drugačnim sklepom že čez nekaj mesecev razveljavi. Ko bodo slovenski pogajalci nekoč v parlament prinesli mednarodni sporazum, ga bo morala potrditi parlamentarna večina, ne glede na to, ali bo ali pač ne bo v skladu z zamislimi Marjana Podobnika.
Zgodilo se je torej točno to, na kar vseskozi opozarjajo Pahorjevi kritiki. Če je kompromis politikov cilj in ne sredstvo, lahko pripelje do slabih odločitev. Zato ni bilo nobeno presenečenje, ko je Stranka slovenskega naroda spremenila svojo zavezo in od dogovorjenega kompromisa odstopila. To še ne pomeni, da referendum res bo, pomeni le, da se bo moral predsednik vlade še enkrat usklajevati z marginalno politično stranko, ki svojo ideologijo gradi na bizarnem prepričanju, da so Slovenci v teh krajih živeli že veliko pred Karantanijo. Ta stranka je na zadnjih volitvah dobila vsega 2629 glasov, sodeluje pa tudi z domoljubnim društvom Hervardi, ki zastopa skrajna stališča, povezana z Neslovenci, ki je sodelovalo pri pogromu v Ambrusu, ki ostro nastopa proti priseljencem, muslimanom, izbrisanim ...
Po nekaterih podatkih naj bi bil svetovalec Dimitrij Rupel, sicer član opozicijske SDS, tisti, ki je Pahorju predlagal, naj decembra ne sprejme Sarkozyjevega predloga o reševanju spora med Slovenijo in Hrvaško. Pahor se hkrati pred vsako večjo politično potezo, tudi tokrat je bilo tako, usklajuje s svojim političnim nasprotnikom Janezom Janšo. Zdi se, da se (zunanja) politika dela v SDS in ne v vladi. A prav Janez Janša in njegova stranka sta tista, ki v političnem prostoru pridobivata zaradi nespretnih, nespametnih, neodločnih in neprepričljivih potez neizkušenega predsednika vlade.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.