Staš Zgonik

9. 4. 2009  |  Mladina 14

Dr. Borut Bohanec, predstojnik Oddelka za agronomijo...

...in vodja Katedre za genetiko, biotehnologijo in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani

/media/www/slike.old/mladina/vintvelikabohanec_borut_b520090406_5795.jpg

© Borut Peterlin

Do uvajanja gensko spremenjenih organizmov (GSO) v naše kmetijstvo ima, kot pravi, zelo pozitiven odnos. To je tudi razlog, da je med ekološkimi kmeti in okoljevarstveniki precej nepriljubljen. Po objavi tega intervjuja se bo njegova nepriljubljenost kvečjemu povečala. Nasploh se mu zdi, da je slovensko kmetijstvo, ki ga vse bolj usmerja politika, na katero prek ustvarjanja javnega mnenja vplivajo preslabo obveščeni mediji in premalo poučeni novinarji, ki najraje slišijo najbolj šokantne izjave okoljevarstvenikov, na številnih področjih krepko skrenilo z neke razumne poti.

Kaj je razlog, da imate do GSO tako zelo pozitiven odnos?

> Menim, da gre za eno najučinkovitejših iznajdb 20. stoletja, ki je sicer medijsko zelo razvpita, prinaša pa številne zelo pozitivne novosti. Moje osnovno znanstveno področje je sicer žlahtnjenje rastlin, ki ga ta tehnologija pravzaprav zgolj dopolnjuje. Rešuje tiste težave, ki jih do zdaj nismo mogli rešiti, ali pa ponuja čisto nove produkte, o kakršnih do zdaj nismo niti razmišljali.

S kakšnimi občutki spremljate razpravo o GSO v Sloveniji, pa tudi na ravni Evropske unije?

> Občutki so, milo rečeno, neprijetni. Razprava je ne samo kontraproduktivna, ampak tudi z več vidikov škodljiva. Pri nasprotovanju nekaterim gensko spremenjenim produktom, predvsem zlatemu rižu (to je riž s povečano vsebnostjo provitamina A, ki ga sicer v prehrani jugovzhodne Azije primanjkuje), pa je nasprotovanje celo nekaj, kar bi bilo treba, po mnenju avtorja dr. Potrykusa, kazensko preganjati. Trdi, da so nasprotniki z uspešnim zaviranjem uvajanja tega riža v pridelavo krivi za to, da je še vedno 127 milijonov predšolskih otrok prizadetih, od tega jih do pol milijona oslepi. Ne bom rekel, da je to tudi moje mnenje, vsekakor pa takšno početje povzroča ogromno škodo.

Glede zlatega riža sem prebral, da bi za dejansko zadovoljitev potreb po vitaminu A človek moral pojesti velikansko količino riža na dan ...

> To je iznajdba Greenpeacea. Ta in podobne organizacije so prve tri dni celo podpirale uvajanje tega riža, kar je bil prvi in do zdaj edini primer podpore genski spremembi. Nato pa so si premislile, verjetno predvsem zato, ker so se ustrašile, da jim bo to škodovalo v siceršnjem boju proti genski tehnologiji. In količina riža je bila prvi argument, ki so se ga spomnili. No, v zadnjem času so opravili prehranske teste in vemo, da lahko zadostno dnevno količino provitamina A zaužijemo z manj kot 250 grami riža in ne nekaj kilogrami, kakor so že po nekaj dneh trdili nasprotniki. Za to ugotovitev pa so potrebovali več let.

Ste nad položajem, kar zadeva GSO v Sloveniji, razočarani?

> Ker je zaradi celotne negativne propagande v EU dovoljeno pridelovanje ene same vrste koruze, Slovenija v tem pogledu niti ni v hudem zaostanku za drugimi članicami, ker tudi nismo imeli možnosti, da bi kaj večjega zamudili. Če pa pogledamo Slovenijo kot članico EU, kot državo, ki ima svoj glas, mi je zelo žal, da smo med tistimi, ki se na novosti odzovejo najbolj negativno. Tako se dogaja celo, da glasujemo proti uvedbi gensko spremenjenih modrih nageljčkov.

Zakaj je tako? Zaradi odklonilnega javnega mnenja?

> Zaradi splošnega nezaupanja, ki pa izvira iz senzacionalističnih člankov in vsemogočih objav, ki to področje prikazujejo, namesto v zelo pozitivni, vseskozi v zelo negativni luči. Če je v družbi tako stanje, potem seveda tudi politiki, četudi morda osebno menijo drugače, tega z glasovanjem ne smejo pokazati, ker jih to lahko stane kariero.

Kako je mogoče, da negativne informacije tako prevladajo nad pozitivnimi? Je ljudi laže strašiti kot jih navajati na novosti?

> Vsekakor. Najučinkovitejše pa je izkoriščanje neznanja ob hkratnem strašenju. Obstaja dober primer, ko so pred norveško univerzo ljudi spraševali, ali bi jedli gene. Odgovor je bil seveda: »To pa že ne.« Prav tako pa, če nekomu neprestano ponavljaš, da je nekaj grozno nevarno - enako kot pri GSO tudi pri pesticidih -, potem se logično ustvari negativno javno mnenje. Se pa to v EU počasi vendarle spreminja. Zadnja javnomnenjska raziskava Eurobarometra je to zelo jasno zaznala. Zlasti je opazen premik pri vprašanju, komu verjeti, znanstvenikom ali nasprotnikom - različnim zelenim organizacijam. Zdaj smo na ravni EU pri razmerju 50 : 50. V slovenskem prostoru je to razmerje še vedno precej v prid nasprotnikom GSO, tako da smo po naprednem razmišljanju pri dnu.

Bi lahko navedli tri argumente, s katerimi bi javnost najučinkoviteje prepričali, da bi začela razmišljati drugače?

> Osebno ne verjamem, da je to mogoče doseči z dobrim govorniškim nastopom. Bolj bi stavil na nove produkte. Kar nekaj je takih, ki že obstajajo, vendar jih še ni na trgu in zato niso v uporabi. Obstaja korenje, ki dokazano varuje pred osteoporozo, solata, ki pozdravi diabetes, vijolični paradižnik, ki zmanjšuje obolevnost za rakom, čebula, ki ne solzi in je varovalno živilo. Če bi potrošniki lahko kupili taka živila, bi se javno mnenje spremenilo. Vendar se po mojem mnenju to še dolgo ne bo zgodilo.

Zakaj?

> Kar nekaj podobnih proizvodov se je v preteklosti že pojavilo; na primer paradižnik s trikrat večjo vsebnostjo likopena je bil razvit že leta 2002 (likopen zmanjšuje pojav nekaterih vrst raka). Razvila ga je neka majhna univerzitetna skupina, vendar ni imela podpore velike industrije, ki bi edina zmogla spraviti stvar na trg. Celotno področje je tako visoko regulirano, da za odobritev novega produkta potrebujete večdesetmilijonske vložke sredstev. In tudi ko vam enkrat uspe tak izdelek spraviti na trg, še vedno potrebujete veliko pravno službo in druge aparate, s katerimi lahko to vzdržujete. Takšne razmere po mojem dejansko ustrezajo le multinacionalkam. Torej tisti, ki najbolj nasprotujejo uvajanju GSO, različne zelene organizacije, z zahtevami po strogi regulativi dejansko pomagajo multinacionalkam vzdrževati monopolni položaj na trgu. Monopol pred majhnimi raziskovalnimi skupinami, ki lahko razvijejo zelo zanimive nove produkte, vendar ti zaradi premajhne materialne podpore ne bodo nikoli prišli na trg. Multinacionalke trg že imajo. Zakaj bi nanj spustile nove tekmece? Skratka, mislim, da so tisti, ki najostreje nasprotujejo GSO, največji zavezniki multinacionalk, ker jim pomagajo vzdrževati status quo. Sicer pa so sistem regulative ob sproščanju GSO vzpostavili Američani, EU pa ga je pripeljala do skrajne nesmiselnosti. Regulativo, ki naj bi bila namenjena ugotavljanju morebitnih tveganj za človeka ali okolje, smo postavili na glavo in jo pripeljali do točke, ki dejansko onemogoča dajanje novih izdelkov na trg.

Obstaja precej raziskav, ki govorijo o nevarnostih GSO, na primer, da ti vplivajo na imunski sistem, plodnost. Jeseni so bili objavljeni izsledki avstrijske raziskave, ki naj bi dokazala negativen vpliv gensko spremenjene koruze na plodnost pri miših.

> Take raziskave »izbruhnejo« enkrat do dvakrat na leto. Najpogosteje gre za študije, ki so zelo šibko podprte in ki večinoma navajajo kaj, kar je bilo že vsaj nekajdesetkrat preučeno, avtorji pa pridejo do diametralno nasprotnih ugotovitev. Zelo redke od teh študij sploh doživijo kakršnokoli znanstveno kritiko, ker večinoma niso objavljene v relevantnih publikacijah. Za tiste, ki jih je bilo mogoče preveriti, pa se je do zdaj še vedno izkazalo, da gre bodisi za nekorektno opravljene raziskave ali za namensko zavajanje in prilagajanje podatkov željam »zainteresiranih« skupin. Področje GSO spremljam že zelo dolgo in verjemite mi, če bi poznali kake relevantne alarmantne raziskave, bi bili znanstveniki prvi, ki bi jih podprli in opozorili na problem. Žal pa poznamo tako veliko namenoma negativno prikazanih podatkov, da si navadno rečemo, »joj, že spet«, pri pregledu pa vedno najdemo kako napako. Pri tej zadnji raziskavi na miših, ki ste jo omenili, je bila napačna že sama zasnova poskusa, pa tudi selekcija mišjih parov, saj neplodna samica ni bila izločena.

Kaj potem porečete na to, da se številne države, na primer Francija, Avstrija itd., odločajo za varnostni pridržek pri gojenju GSO? Ali tamkajšnje vlade poslušajo napačne ljudi?

> Sedaj se dogaja, da jih iščejo politiki. Francoski predsednik Sarkozy je recimo lani jeseni imenoval ad hoc komisijo, da je sestavila mnenje o koruzi MON 810, ki ima edina dovoljenje za pridelavo v EU. Francija, tako kot vse države EU, ima znanstveni odbor za sproščanje GSO v okolje, a je Sarkozy vseeno imenoval neko novo komisijo. Ta je izdala negativno mnenje. Ko smo bili dolžni to mnenje preštudirati v slovenskem znanstvenem odboru, skoraj nismo mogli verjeti očem. Šlo je za osnovne znanstvene napake, niti citati niso bili pravilni, kaj šele, da bi bile pravilne trditve. Torej, politika je sestavila skupino, ki je naredila to, kar je politika od nje pričakovala. Tu se po mojem kažejo znaki dekadentnosti naše trenutne evropske kulture. Če verjamemo alarmističnim in netočnim informacijam, vztrajno pa zavračamo točne, z našim načinom razmišljanja in odločanja nekaj ni v redu.

Zanimivo, da ste uporabili izraz »alarmističnim«. Z izrazom alarmisti namreč podnebni dvomljivci označujejo tiste, ki dajejo katastrofične napovedi glede podnebnih sprememb ...

> To seveda nikakor ni moje področje, lahko pa vam povem svoje osebno mnenje, mnenje občana, ki je o tem kar precej prebral. Po mojem je vloga človeka pri podnebnih spremembah krepko prenapihnjena. Kot agronom pa vam lahko povem, da ogljikov dioksid rastlinam zagotovo koristi. Ob večji količini CO2 rastline nedvomno bolje rastejo. Poskusi so pokazali, da bi imela pšenica za 20 odstotkov večji donos na hektar, če bi se količina CO2 v ozračju podvojila.

Pravite, da je gensko spreminjanje pravzaprav zgolj sodobna oblika žlahtnjenja rastlin.

> Na svetovni ravni se je hektarski donos v 20. stoletju povečal kar za petkrat, vsaj polovico tega povečanja pa je zagotovilo žlahtnjenje rastlin, torej oblikovanje novih, izboljšanih sort s celo vrsto različnih postopkov, od križanja do različnih biotehnoloških metod. In tehnologija GSO je samo zadnji kamenček v mozaiku. Žlahtnjenje sicer ni namenjeno zgolj izboljšanju donosa. Zadnja leta je usmerjeno predvsem v izboljšanje kakovosti in odpornosti. Vinsko trto je treba škropiti 15-krat na leto prav zato, ker je bilo pri njej opravljenega zelo malo žlahtnjenja. Sorte grozdja, ki jih pridelujemo, so lahko stare tudi več sto let. Sicer pa imajo nove sorte ključnih poljščin zaradi žlahtnjenja obilnejši pridelek in so tudi bolj odporne. To pa zato, ker so z žlahtnjenjem pridobile nove gene za odpornost. Paradižnik, ki ga jemo vsak dan, ima vgrajene gene iz desetih različnih vrst. Ne sort paradižnika, ampak različnih vrst rastlin. Številni agronomi so prepričani, da paradižnik sploh ne bi bil več kulturna rastlina, če teh genov ne bi imel. Tudi za to, da danes v Sloveniji še vedno pridelujemo krompir, se imamo zahvaliti žlahtnjenju. Če s križanjem vanj ne bi vnesli genov za odpornost proti virusom, ga ne bi bilo mogoče pridelovati.

Kakšen delež rastlinskih sort, ki jih gojimo v Sloveniji, je bil pri nas tudi vzgojen, koliko pa smo jih uvozili?

> O deležih natančno ne morem govoriti, gotovo pa je tujih sort krepko prek 90 odstotkov. Večina sort, ki jih zdaj pridelujemo, je produkt tujih evropskih ali pa ameriških podjetij. Naša podjetja bolj zastopajo in prodajajo tuje izdelke. Kljub temu je precej sort krompirja spet slovenskih, tudi pri hmelju lastne sorte še vedno prevladujejo, zaradi njihove kakovosti slovenski hmelj dosega visoko tržno vrednost.

Ali to, da je večina sort uvožena, pomeni, da so manj prilagojene lokalnim razmeram in ali zato potrebujejo večjo količino pesticidov?

> Ne pri vseh vrstah, pri nekaterih pa je to res. Ta neprilagojenost se sicer ne izraža toliko v večji potrebi po pesticidih kot v tem, da se uvožene sorte na naše lokalno okolje ne odzivajo enako, kot bi se, če bi jih žlahtnili pri nas, torej je učinek žlahtnjenja manjši. Je pa uvoz novih sort svetovni trend. Semenarska podjetja postajajo multinacionalna, se širijo, hkrati pa zmanjšujejo svoje oddelke za raziskave in razvoj. Ko se na primer združijo tri različna podjetja, ohranijo en sam raziskovalni oddelek, saj to blagodejno vpliva na stroške, žal pa se s tem zmanjša tudi število novih sort. So pa ta podjetja tako močna in velika, da je na trg zelo težko prodreti, razen če vam uspe najti nišo, kak zelo prodoren izdelek.

Omenili ste, da je vsaj 50 odstotkov povečanja donosa kmetijskih rastlin posledica žlahtnjenja. Kaj pa je zaslužno za preostali delež povečanja?

> Gnojila, pesticidi, mehanizacija, tehnologija pridelave. Razmerje pa je seveda odvisno od vrste rastlin. Nekaterih, na primer breskev ali pa vinske trte, danes brez pesticidov praktično sploh ne bi bilo, kivi pa lahko pridelujete tako rekoč brez škropljenja. Vsekakor nam celoten sklop inovacij omogoča današnjo blaginjo. Samo še trije odstotki populacije se ukvarjajo s kmetijstvom in prehranijo vse druge. Drugi imamo torej čas, da se ukvarjamo s čim drugim.

Kakšen problem je danes pojavljanje odpornosti proti pesticidom?

> Čedalje večji. Iz preprostega razloga. Že 40 let je jasno, da je treba s pesticidi kolobariti, torej ne stalno uporabljati istih. Število dovoljenih pesticidov pa se je v tem času zelo zmanjšalo in se še zmanjšuje, to pomeni, da imajo pridelovalci na voljo vedno manjšo izbiro in so prisiljeni večkrat škropiti z istimi sredstvi. Pridelovalci breskev recimo povedo, da so včasih njihova drevesa zdržala 20-letni cikel, danes jih morajo menjati že po osmih letih. In še ta cikel se utegne skrajšati. Menim, da večji del razlogov za našo željo po zmanjšanju uporabe pesticidov izvira iz medijsko nekorektno obravnavane problematike uporabe škropiv.

Na primer?

> Saj skoraj ne mine mesec, da nas ne bi svarili pred nevarnostjo uporabe tega ali onega pesticida. Logično, da so ljudje prestrašeni, še posebej, če je zraven še slika mrtvaške glave. Ostanki pesticidov v hrani so po resnih znanstvenih raziskavah povsem na dnu seznama snovi, ki pomenijo tveganje za naše zdravje, tudi količinsko gre za zelo majhne koncentracije. Dejansko so na vrhu seznama po kronični nevarnosti mikotoksini (toksične ali mutagene snovi, ki so proizvodi nekaterih gliv, ki okužijo na primer žita), po akutni pa mikrobni agensi.

Kaj pa pravite na opozorila, da je rastlina, na primer koruza, ki zraste iz semena, namočenega v pesticid, v celoti strupena in da ni čudno, da potem čebele umirajo, ko se pasejo na njej?

> Lani smo najprej spremljali zgodbo, da čebele množično umirajo zaradi škropiv, dejanski vzrok umiranja čebel pa je bil objavljen le v pismih bralcev, ko je kmetijsko ministrstvo pojasnilo, da je bil od 30 pomorov čebel en sam posledica insekticida. V tem primeru je šlo za tretirano seme koruze, v drugih 29 primerih pa so bili krivi drugi vzroki! Ampak to očitno ni bila vest za naslovnice. Izjave, češ da se strupi koncentrirajo v koruznih metlicah (latih), če smo tretirali seme, pa niso vredne resnega odgovora. Gre za tipičen primer strašenja ljudi z napačnimi podatki. Kvečjemu nasprotno je res. Kot so mi razložili kolegi, čebele pridejo na koruzo le, če so na njej uši, saj jih zanima medena rosa, ki jo uši izločajo. Uši pa seveda lahko preživijo zgolj na nezastrupljeni koruzi. Je pa zanimivo tudi poimenovanje fitofarmacevtskih sredstev v medijih. Ko je bil lani govor o odmiranju čebel zaradi varoje in je ministrstvo čebelarjem razdelilo akaricid (akaricidi so podobni insekticidom, delujejo na pajkovce, mnogi so precej toksični) za zatiranje varoje, so mediji pisali, da gre za zdravilo za čebele. Ko pa gre za zdravila za rastline, kot so insekticidi in fungicidi, jih slabšalno imenujejo pesticidi.

Koliko resnice je v opozarjanju, da pesticidi delujejo kot hormonski motilci, da moški spol počasi izginja, da je vse več neplodnih?

> To je zgodba iz 90. let prejšnjega stoletja. Takrat se je o tem razpravljalo v zahodnih državah. Razprava je zamrla, ker je bilo dokazano, da so bili statistični podatki o zmanjševanju količine spermijev napačni in da kakšnega relevantnega upada, ki bi bil večji od naravnih nihanj, sploh ni. Spadajo pa ta opozorila v tipičen nabor tem, s katerimi je mogoče ljudi čim bolj prestrašiti.

Koliko je uporaba pesticidov nujna, koliko pa gre za dobro promocijo proizvajalcev?

> Škropiva so za kmete velik strošek, zato bi jih, če bi bilo to mogoče, z velikim veseljem izločili iz uporabe. Se pa to pogosto ne da, odvisno sicer od vrste. Prav delo žlahtniteljev je usmerjeno v to, da bi našli sorte, pri katerih bi bilo treba uporabljati čim manj pesticidov. V Franciji naj bi imeli vinsko trto na treh odstotkih pridelovalnih površin, na njih pa naj bi porabili kar 50 odstotkov vseh škropiv, ker je pač trta rastlina, ki potrebuje pogosto škropljenje. Enako velja za naše ekološke kmete. Ne mislite, da oni ne škropijo trte. Prav tako jo škropijo, samo z drugimi sredstvi, recimo z bakrenimi ali žveplovimi pripravki. Ta način je bil izumljen v začetku 20. stoletja in večinoma umaknjen iz orožarne navadnih kmetov, v imenu vračanja k naravi pa bordojsko brozgo ponovno uvajajo ekološki kmetje. Trdim, da je težka kovina, kot je baker, neprimerljivo bolj škodljiva kot pa dobro preučen sintetični fungicid, ki je hitro razgradljiv in se nikjer ne nabira. Žal pa gre trend v drugi smeri. V Sloveniji sta ekološko kmetijstvo in uveljavljanje ekološko pridelane hrane postala državna doktrina. To pa pomeni prej škodo kot korist za kmetijstvo in zdravje prebivalstva.

Za vas je torej ekološko kmetovanje nazadnjaško?!

> Gre za tehnologijo, ki se trži kot edina do zdravja in okolja prijazna, dejansko pa gre za pridelavo hrane enake kakovosti ob manjšem pridelku. Za manjše pridelovalce, za vrtičkarje, je tak način zelo pozitiven, ker res ni primerno na vsakem vrtu uporabljati najrazličnejših zaščitnih sredstev, saj obstaja velika verjetnost, da bodo uporabljena napačno. Žal pa je stvar krepko ušla iz teh okvirov. Zdaj postajamo talec treh odstotkov kmetij, ki so se odločile za tak način pridelave. Prvič gre zanje še enkrat več subvencij iz vašega in mojega žepa, kar je najpogosteje tudi glavni razlog, da se razglašajo za »ekološke«. Drugič pa smo temu prilagodili celotno strategijo odnosa do škropiv in zdaj še do gensko spremenjenih sort. To je v izrecnem nasprotju z dejanskimi potrebami Slovenije, ki je prehransko ogrožena država! Smo država, ki ima izredno razdrobljeno kmetijsko strukturo in ki v vseh letih po osamosvojitvi ni storila ničesar, da bi to stanje popravila. Na evropski ravni je spodnja še znosna velikost kmetije 40 hektarjev, pri nas so kmetije povprečno velike 6,5 hektarja. V ZDA je 400-hektarska kmetija majhna. Ob tem pa je še produktivnost nizka tudi zato, ker majhnemu kmetu dohodek iz kmetije ni primarni ali edini vir zaslužka. V teh razmerah iskati rešitev v ekološkem kmetijstvu, ki pomeni pridelavo manjše količine hrane, ki se povrhu vsega še ne prodaja prav dobro, je res sporno.

Koliko je Slovenija samozadostna, kar zadeva proizvodnjo hrane?

> Nedavno sem prebral analizo, ki ugotavlja, da je Slovenija zelo velik neto uvoznik hrane, saj uvozimo kar za 800 milijonov evrov več hrane, kot je izvozimo! Razliko zaslužimo v drugih panogah, a kaj če še te zaidejo v krizo?

Kaj to pomeni na evropski ravni?

> Na evropski ravni je znan podatek o količini pridelovalnih površin na prebivalca. In Slovenija je povsem na repu. V EU so za njo le še Malta in države Beneluksa, pri čemer je v slednjih stvar nekoliko drugačna, ker je njihovo kmetijstvo dejansko zelo učinkovito. Če se primerjamo s sosednjimi državami, pa imajo vse po najmanj trikrat večji obseg pridelovalnih površin na prebivalca. To pomeni, da je naša prehranska varnost ogrožena. Ne poznam bogate države, ki bi imela v kmetijstvu tak primanjkljaj. Kako naj bomo med najrazvitejšimi, če pa smo prisiljeni večino hrane za svoje potrebe uvoziti? Kar pa je še huje, kmetijske površine pozidavamo.

Pozidavamo? Imate o tem kaj več podatkov?

> Letos objavljena analiza gibanja količine kmetijskih površin med letoma 2002 in 2007 je pokazala, da se je v teh letih površina njiv zmanjšala za 34 tisoč hektarjev, to pa je skoraj 16 odstotkov vseh površin. Del tega je posledica spreminjanja njiv v travnike, del pa je izginil zato, ker smo te površine pozidali. V tem času smo pozidali skoraj 3600 hektarjev! Več kot polovica pozidanih njiv je bila višje ali najvišje kakovosti. Že tako smo na repu, pa še te omejene njive pozidavamo.

Kdo je po vašem glavni krivec za to?

> Politične stranke vseh barv, ki jim je bilo v interesu oblikovanje majhnih občin. Občinski prihodek župana tako večidel zagotavljata prav spreminjanje namembnosti zemljišč in draga prodaja, nato pa od dejavnosti, ki se tam razvijejo, pobira še davke. Številna območja v Sloveniji smo vključili v območje Natura 2000, po tem smo v evropskem vrhu. Torej, nerodovitno zemljo smo maksimalno zaščitili, rodovitno, ki je naša največja dragocenost, pa smo prepustili prostemu trgu. Če mene vprašate, je to trenutno največji politični škandal v Sloveniji. Druge stvari, o katerih se pogovarjamo, so popravljive. Lahko si premislimo in uvedemo drugačne kmetijske prakse, ko pa enkrat kmetijsko površino spremenimo v asfalt ali trgovsko hišo, tega zlepa ni mogoče popraviti.

Če se še malo vrneva k vprašanjem GSO. V koalicijskem usklajevanju je zakon o soobstoju GSO. Kako gledate nanj?

> Že v uvodu predloga zakona je zapisano, da želimo v Sloveniji razvijati ekosocialno kmetijstvo in spodbujati sonaravne oblike kmetovanja, torej dati prednost ekološki pridelavi. Zakon je zelo restriktiven, favorizira en način pridelave in diskriminira drugega, uvaja register pridelovalcev, ki bi si vendarle dovolili pridelovati gensko spremenjeno hrano. Morali se bodo registrirati in opraviti poseben izpit. Potem pa je tu določba, zaradi katere trdim, da ne gre za zakon o soobstoju, ampak za zakon o preprečevanju pridelave GSO, in sicer, da mora kmet, ki želi pridelovati GSO, recimo koruzo, pridobiti dovoljenje vseh sosednjih kmetov. In če bi se slučajno zgodilo, da bi pelod njegove koruze »okužil« koruzo sosednjega kmeta, je predvidena kazen do 125 tisoč evrov. To so drakonske kazni za neobstoječ prekršek. Če je gensko spremenjena koruza sproščena v okolje, je to zato, ker dokazano ne škoduje niti okolju niti zdravju ljudi. Evropsko ekološko kmetijstvo pa si je samo postavilo pravilo, da njegovi proizvodi ne smejo vsebovati GSO; to ni v nikakršni povezavi z zdravjem ali okoljem!

In če bo tak zakon sprejet?

> Zakonski osnutek me spominja na slovensko ustavo. Tudi ustavo smo spisali z zelo dobrimi nameni, čim bolj demokratično. V njej so tudi določbe, ki nam danes, ko ta demokracija deluje, povzročajo precej težav. V mislih imam možnost referendumov, njihovo veljavnost ob vsakršni udeležbi, možnost, da majhna skupina ustavi sprejemanje pomembnih dokumentov ... Skratka, to so ustavne določbe, za katere danes vemo, da niso najučinkovitejše. Vendar sem prepričan, da se še zlepa ne bodo spremenile, ker je nekaj že sprejetega kasneje izjemno težko spremeniti. Enako je pri tem zakonu. Ko bo enkrat sprejet, zlepa ne bo mogoče zbrati parlamentarne večine za spremembo. Preprečeval bo pridelavo, četudi bodo na trg prišli povsem novi produkti.

Na primer?

> Prvi je že napovedan. Gre za koruzo, pa tudi druge poljščine, odporne proti suši. Je že v postopku, leta 2012 bo v ZDA na trgu. Za Slovenijo bi to pomenilo, da bi celotno Prekmurje lahko pridelovalo koruzo. To je tipičen primer velike spremembe v kmetijstvu, ki bi se jo res splačalo uvesti, pa je zaradi takega zakona ne bomo mogli. Pri pisanju zakonov je treba gledati v prihodnost, ne pa zgolj na trenutne politične razmere in morebitne kratkoročne koristi. Sicer pa Slovenija v Bruslju glasuje tudi proti odobritvi gojenja sort gensko spremenjene koruze, odporne proti koruznemu hrošču. Semena koruze z insekticidi, o katerih je bil govor pri čebelah, tretirajo ravno zaradi obrambe proti koruznemu hrošču. Torej proizvodi, ki bi nam koristili, že obstajajo, a jih nočemo.

Ste član slovenskega Znanstvenega odbora za sproščanje GSO v okolje in dajanje izdelkov na trg, ki mora, tako kot odbori v drugih državah članicah, pregledati vse vloge za odobritve novih gensko spremenjenih produktov na ravni EU. Odbor večinoma daje pozitivna mnenja, država pa nato v Bruslju glasuje proti. Kako to?

> To je pač samo mnenje znanstvenega odbora, ki nima nikakršnih izvršilnih funkcij. Odločajo politiki.

Glede na to, da vas politiki ne upoštevajo, vam to jemlje zagon?

> K sreči nisem predsednik tega odbora. To funkcijo zaseda moja kolegica prof. Branka Javornik. Njo verjetno to nekoliko bolj prizadene. Je pa res včasih depresivno, moram priznati. Nekajkrat smo se v odboru že resno spraševali, ali je še primerno, da pri tem delu vztrajamo.

Še nekaj. Ali poznate kakega znanstvenika, ki nasprotuje širjenju GSO, pa ga vi kljub temu priznavate kot avtoriteto, ga spoštujete?

> (nekaj trenutkov tišine) Razmišljam ... Ta trenutek se ne morem spomniti nobenega. Bi rad, pa se ne spomnim. Na žalost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.