Mirt Komel

28. 5. 2009  |  Mladina 21  |  Politika

Slovenec, ta izredni sadež

Domoljubni diskurz je na prvi pogled nedolžen. A v njem se skriva običajni, trdi nacionalizem

Mirt Komel, sociolog, Fakulteta za družbene vede

Mirt Komel, sociolog, Fakulteta za družbene vede
© Borut Krajnc

Zadnje čase smo priča razmahu tega, kar bi lahko imenovali »domoljubni diskurz«. V najizrazitejši in najpogosteje rabljeni obliki je »diskurz domoljubja« mogoče najti na skrajni desnici, kjer je logika argumentacije - prignana do absurda - približno taka: vsa retorika o »avtohtonosti slovenstva«, »slovenskih koreninah« in podobnih rastlinskih metaforah predvideva, da se kot »Slovenec rodiš« iz »slovenskih tal«. Ta retorika posameznika reducira na vegetacijsko raven, na rastlino, ki svoj obstoj dolguje zemlji, ki je kakopak »nacionalno opredeljena«. Kot da so kateri kos zemlje kdaj koli vključili v popis prebivalstva in ga vprašali: »Hej, zemlja, katere narodnosti pa si?« Podobno logiko najdemo pri zelo aktualnem vprašanju »slovenskega morja« - mar »slovensko« morje šumi slovensko? Še dobro, da ribe molčijo ... Toda ta specifični sadež, »Slovenec«, ni preprosto rastlina, saj v njem teče prav posebna kri, ki jo posameznik podeduje od staršev in ki se napaja z materinim mlekom, to pa jo zaznamuje s svojevrstno »čistostjo«.
Vrhunec »domoljubnega diskurza« in njemu ustreznega fenomena »domoljubja« je tik pred zdajci odpovedani Shod za svobodno Slovenijo, »shod vseh domoljubnih društev« v organizaciji »vseslovenske domoljubne koalicije«, Hervardov. »Domoljubi« se sicer na vsak način skušajo distancirati od kakršnih koli »negativnih konotacij«, ki se jih pripisuje fenomenu »domoljubja«, kot je razvidno, denimo, iz uvodnega besedila na spletni strani Hervardov: »Zavedamo se, da nas bodo nasprotniki (nestrpno in brez povoda) takoj etiketirali ter označili za nacionaliste (v negativnem pomenu besede), ksenofobe, nestrpneže in podobno. Naš odgovor je preprost in enostaven. Smo domoljubi in kot takšni tudi nacionalisti, vendar v tem ne vidimo nič slabega! Nacionalisti smo izključno v pozitivnem pomenu tega pojma. Nestrpni pa nismo nič bolj kot tisti domestofobi, ki nas vnaprej obsojajo za nekaj, česar nismo storili!« Samooklicani »domoljubi« se torej opredeljujejo za »nacionaliste«, toda izključno v »pozitivnem« pomenu, ter se s tem skušajo distancirati od »negativnih pomenov besede«, ki iz njih delajo »ksenofobe, nestrpneže in podobno«. Poskus izčiščenja »pozitivnega« nacionalizma od »negativnega« proizvede natanko prej omenjeni »diskurz domoljubja«, ki zafunkcionira kot nacionalizem »brez negativnih konotacij«.
Napak bi sklepali, da je »domoljubje« fenomen, ki je doma samo na skrajni desnici. Zdi se, da se je skozi nekritično sprejemanje domoljubja kot »prečiščenega nacionalizma« ta fenomen pritihotapil malodane v obči politični diskurz. Vzemimo nekaj naključno izbranih primerov, ki pa se nanašajo na tako rekoč celotno »slovensko ideološko-politično sceno«. Bivši premier Janez Janša je 7. septembra 2007 na Cerju TIGR označil za »domoljubno organizacijo«, pred samo ceremonijo pa odšel na Nanos. To izkušnjo opisuje takole: »Šele ko si na vrhu Nanosa, bolje razumeš ta rodoljubna čustva, ki so takrat preplavljala najbrž velikansko večino Primorcev, ki so trpeli pod fašizmom.« Predsednik Danilo Türk je 29. oktobra 2008 na slovesnosti po vojaški vaji na Počku dejal, da država, »ki nima dobre in sposobne vojske, ne more veljati za varno. Država, ki ne zagotovi svoje varnosti, pa ne more biti spoštovana. Mi pa želimo biti varni in spoštovani, zato moramo imeti domoljubje in vojsko, ki nam to domoljubje zagotavlja.« Sedanja ministrica za obrambo Ljubica Jelušič je 27. marca 2009 v Kamniku na slovesnosti ob obletnici rojstva generala Maistra dejala, da »bi Maistru težko pridali politični predznak - kar ga je najbolj zaznamovalo, je bila ljubezen do domovine«. Pri tem je prav posebej poudarila, da je »domoljubje večja vrednota od vsakodnevnih političnih opredelitev in ne bi smela biti povezana z različnimi ideologijami«. Kaj nam ti trije citati povedo, kaj nam govorijo, kaj imajo skupnega? Janez Janša, tradicionalno »desni« politik, je bil na podlagi domoljubja v svoj objem pripravljen sprejeti celo TIGR in upor proti fašizmu je bil po njegovem predvsem »rodoljubno dejanje«; predsednik Danilo Türk, »politično nevtralen« politik, je po funkciji nastopil kot vrhovni poveljnik oboroženih sil in dejal, da za to, da »smo varni in spoštovani«, potrebujemo domoljubje in vojsko, predvsem slednjo, da zagotavlja prvo; in navsezadnje, ministrica Ljubica Jelušič, ki pripada »levi« politični opciji, je dejala, da je »domoljubje večja vrednota od vsakodnevnih političnih opredelitev« in da domoljubje presega »različne ideologije«.
Sedanji premier Borut Pahor je po 7. kongresu SD dejal, da so vsi kandidati za volitve v evropski parlament »prepričani patrioti« (to zlahka prevedemo v »prepričani domoljubi«) in »da je ob pripadnosti stranki pomembna tudi pripadnost in lojalnost državi, iz katere se prihaja, in da, ko pridejo navzkriž strankarski in nacionalni interesi, nacionalni vedno zmagajo«. Ta izjava dejansko nazorno povzema, v čem je težava, namreč da se mešajo tri ravni: strankarska, nacionalna in državna. Podobno kot ministrica Jelušičeva tudi premier Pahor očitno daje prednost domoljubju (ki ga eksplicitno izenačuje z nacionalizmom) pred »strankarskimi interesi« (za katere se razume, da so partikularni, in, v vsakdanji govorici vzeto, »ideološki«). Kako odgovoriti na to »moderno, tako zelo moderno« mračnjaštvo? Predvsem tako, rečeno s Hannah Arendt, da se ljudem omogoči njihova politična predpravica biti državljan pred njihovo antipolitično dolžnostjo »biti pripadnik te ali one nacionalne skupine«. Skratka, treba je ponovno izpeljati sekularizacijo, tokrat ne več na ravni ločitve Države in Cerkve, temveč na ravni ločitve Države od Nacije.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.