Vanja Pirc

9. 7. 2009  |  Mladina 27

Časovna banka Slovenije

Skupina študentov naj bi jeseni začela prvi projekt, ki po vzorih iz tujine izenačuje vse oblike dela in bo skušal z medsebojno izmenjavo storitev tesneje povezati lokalne skupnosti

Delovni sestanek ustanoviteljev naše prve časovne banke: Tibor, Lucija, Luka, Martina, Špela, Goran in njihov mentor dr. Slavko Gaber

Delovni sestanek ustanoviteljev naše prve časovne banke: Tibor, Lucija, Luka, Martina, Špela, Goran in njihov mentor dr. Slavko Gaber
© Miha Fras

V zadnjem času so se v javnosti pojavile informacije, da naj bi jeseni zaživela prva časovna banka na naših tleh. Gre za pojav, ki nima praktično nobene zveze z bankami in drugimi finančnimi ustanovami, saj časovne banke ne upravljajo denarja, temveč čas. Banke so torej le po svojem imenu, njihova osnovna ideja pa se zdi povsem enostavna. Vsako delo je enakovredno. Vredno je eno uro. Ko nekomu ponudiš eno uro dela, v zameno dobiš eno uro nekega drugega dela. Ura varovanja otrok je tako enakovredna uri popravljanja računalnika. Ali peke piškotov. Ali učenja angleščine. Ali sprehajanja psa. Ali striženja las. Ali pa polaganja keramičnih ploščic. Ker se vsako sodelovanje zabeleži v posebni bazi, je ves čas jasno, kdo je opravil kakšno delo in za koga, koliko ur dela je vložil in koliko jih je dobil nazaj.
Koncept časovnih bank je v 80. letih v ZDA vzpostavil dr. Edgar Cahn, ustanovitelj in predsednik društva Time Dollar USA. Zamislil si jih je kot nov in drugačen način prostovoljnega povezovanja in sodelovanja ljudi, predvsem sosedov v manjših skupnostih, ki ne bi temeljil na plačevanju z denarjem, pa tudi ne na »navadnem« prostovoljstvu, temveč bi uvedel menjavo storitev, znanj in spretnosti s pomočjo alternativne valute, v tem primeru časa. Alternativne valute seveda niso nič novega, obstaja vrsta primerov alternativnega denarja, čekov in kartic, a le časovne banke se od ostalih projektov razlikujejo po tem, da je vsako delo znotraj njih ovrednoteno enako.
Mnogi so sicer skeptični glede tega, ali je smiselno izenačevati vrednost vseh vrst dela, od denimo zobozdravstvenega do čistilnega. Skeptični so tudi glede tega, koliko ljudi je mogoče v dobi, ko je vse ovrednoteno z denarjem, tudi zato, da bi si lahko prihranili nekaj časa, sploh pritegniti k takšnemu sodelovanju. Po drugi strani so takšni projekti, ki skušajo na svoj način pripomoči k socialni državi in družbeni pravičnosti, prav danes bolj aktualni kot kadarkoli prej. Prav zdaj, ko smo priča finančni in gospodarski krizi, ko je ugled finančnih institucij omajan in ko se brezposelnost povečuje, s tem pa se poleg dohodkov izgubljajo tudi potencial ljudi in socialni stiki med njimi, se je smiselno vprašati, kolikšen del življenja lahko pravzaprav še izmaknemo logiki kapitalizma. Uveljavljeni sistem časovnih bank je sicer danes odločno prešibak, da bi skušal spodkopati in nadomestiti obstoječi denarni sistem, trudi pa se, da bi postal prijaznejša alternativa njegovemu uporabniku.
V ZDA danes deluje več sto časovnih bank, vse so vzpostavljene na lokalni ravni, največja med njimi pa šteje okoli 1000 članov. Konec 90. let se je koncept skokovito razširil tudi v Veliki Britaniji. Po podatkih njihove krovne organizacije Time Banking UK imajo danes aktivnih 122 časovnih bank, 98 jih je v nastajanju. V njih trenutno aktivno sodeluje 8953 članov, ki so med seboj doslej izmenjali že 690.855 ur dela. Časovne banke poznajo tudi v številnih drugih državah po vsem svetu, denimo v Kanadi, Čilu, Dominikanski republiki, v Španiji, na Portugalskem, Švedskem, Novi Zelandiji, v Južni Koreji in na Japonskem, kjer si z njimi pomagajo predvsem pri skrbi za starejše. Pri nas je trenutno najbližji približek časovni banki Borza znanja, kjer pa si je mogoče izmenjevati le znanje, ne pa tudi storitev. Med pravimi časovnimi bankami nam je trenutno najverjetneje najbližja časovna banka Palček, ki deluje na drugi strani slovensko-italijanske meje in se ukvarja predvsem z izmenjavo storitev, povezanih s skrbjo za otroke.

Gibanje za družbene spremembe

A zdaj bomo, kot kaže, prvo pravo časovno banko dobili tudi pri nas. Njen pobudnik je nekdanji šolski minister in poslanec, zdaj pa predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Slavko Gaber, pod njegovim mentorstvom pa projekt pripravlja skupina študentov različnih študijskih profilov. Lucija Gelze in Špela Dovžan sta študentki socialne pedagogike, Jaka Simončič je študent magistrskega študija prava, ostali pa so študenti Fakultete za družbene vede; Martina Hakel in Goran Gaber, sicer mentorjev sin, študirata mednarodne odnose, Luka Lieber sociologijo, smer kadrovski management, Lenart Lah pa prav tako sociologijo, a smer analiza evropske socialne politike, pred tem pa je študiral tudi ekonomijo. Zadnji se je ekipi kot zunanji sodelavec pridružil Tibor Kranjc, sicer tudi član oblikovalske skupine Zek, ki bo poskrbel za celostno grafično podobo časovne banke. Goran pravi, da so tako pisano ekipo vzpostavili zato, da bi pokrili čim več področij in dobili čim več različnih pogledov na celoten projekt.
Zakaj so se odločili zagnati prav časovno banko? Luka pravi, da tudi zato, ker pomeni odmik od klasične ekonomije in od tržnega gospodarstva, v katerem živimo: »Časovna banka je drugačen način, na katerega lahko deluje banka. Poleg tega ima naša banka tudi številne prednosti - obresti in inflacije recimo ne pozna.« »Ja, pri nas ni nikoli krize,« ga dopolni Goran. »Povezovanje, družbena kohezija, to so ideje, ki stojijo za našim projektom. Obenem pa tudi ne gre za klasično dobrodelnost, ki bi bila enosmerna. Gre za proces, ki osmišlja tistega, ki daje, in tistega, ki prejema.« Prav zato želijo, da projekt ne bi postal le nekakšna začasna, premostitvena rešitev v času krize, s katero bodo skušali malo »poštukati« neugodne razmere na trgu dela, temveč bi zaživel kot nek drugačen, nov pristop k delu in k vlogi človeka v ožji in tudi širši družbi.
Prepričala jih je tudi ena ključnih idej, na katerih temelji koncept časovnih bank. Gre za pravilo, da je delovna ura enaka delovni uri kateregakoli drugega dela. »Tudi če si pravnik in nekomu ponudiš pravniško svetovanje, v zameno pa dobiš uro košenja trave, je tvoje delo enakovredno delu nekoga drugega. Če bi bila v realnosti ura nekega dela ovrednotena na osem evrov, drugega pa na 3,5 evra, te razlike tu izginejo. Tako postane cenjeno tudi neformalno znanje, ki si se ga naučil tako, da se je preneslo iz roda v rod - recimo štrikanje. Če nekaj znaš, za to, da svoje znanje ponudiš nekomu drugemu v časovni banki, ne potrebuješ potrdila, ki pa bi ga najverjetneje potreboval, če bi želel to delo opravljati na trgu dela,« pravi Lucija.
Odločili so se, da sami ne bodo pobudniki idej o možnih storitvah, ki bi si jih lahko uporabniki izmenjevali znotraj časovne banke, saj nikomur ne želijo omejevati izbire. Že zdaj pa domnevajo, kaj bi utegnilo zanimati posamezne skupine sodelujočih. »Pri mladih bo to najverjetneje izmenjava znanja, recimo prek inštrukcij ali medsebojne učne pomoči, zaposleni bodo najverjetneje izmenjevali znanje, povezano z njihovo službo ali hobiji, pri starejših pa bodo to verjetno znanja, ki so jih obvladali v času zaposlitve, ali pa varovanje otrok,« pravi Špela. Še ena skupina, na katero močno računajo, da se bo vključila v projekt, so socialno ogroženi. Želijo si, da bi se v projekt vključili vsi, od brezdomcev do emigrantov, in se s tem uprli stereotipom, da ne zmorejo ponuditi ničesar, kar bi lahko cenili z vidika kapitalističnega sistema. Da je vključevanje socialno izključenih v projekt časovnih bank še posebno dobrodošlo, priča tudi poročilo o časovnih bankah, ki sta ga pred leti izdala Economic and Social Research Council in New Economics Foundation, saj ugotavlja, da so imele časovne banke posebno pomemben vpliv prav na ljudi z nizkimi dohodki, saj so jih podučile o prednostih prostovoljnega dela in o tem, da lahko ne glede na nizek ekonomski status tudi sami sodelujejo pri njem. Raziskave tudi sicer kažejo na pozitiven vpliv, ki ga imajo časovne banke na skupnosti. V eni od časovnih bank v ameriški zvezni državi Virginia so pred leti denimo ugotovili, da so njeni člani nudili tako dobro podporo obolelim za astmo, da se je njihova hospitalizacija zmanjšala za 75 odstotkov.
Snovalci prve slovenske časovne banke trenutno tuhtajo še zadnje podrobnosti glede tega, kako naj bi funkcioniral njihov projekt. »Trenutno iščemo končno rešitev, naš kolega je prav zdaj v Londonu, kjer se je srečal s predstavniki ene od tamkajšnjih časovnih bank, vse pa kaže, da bomo pobrali določene lastnosti iz modelov, ki že obstajajo,« pravi Goran. Kot kaže, bodo iskali ravnotežje med najbolj uveljavljenima, ameriškim in angleškim sistemom. Prvi je bližje prostovoljstvu kot takšnemu, saj deluje brez posrednikov in zato sodelujoči prek banke sami iščejo ljudi, s katerimi si bodo izmenjevali izkušnje, pri drugem pa celotna ponudba in povpraševanje potekata prek posrednikov. Sistema želijo skombinirati zato, ker bi koordinatorji oziroma brokerji lažje aktivno spodbujali uporabnike k izmenjavi storitev, po drugi strani pa ne želijo onemogočati nikogar, ki bi želel storitve poiskati sam. Koordinatorji bodo vsaj v začetni fazi kar člani ožje ekipe, ki vzpostavlja časovno banko, saj projekt tudi najbolje poznajo. To funkcijo pa bodo sčasoma lahko prevzele tudi osebe, ki v bazi ne bodo našle storitev, ki bi jih želele izmenjati s tistimi, ki jih same ponujajo, a bodo pripravljene vseeno sodelovati pri projektu. In če ne bodo želele postati koordinatorji, ali bodo svoje znanje potem lahko izmenjale tudi kako drugače? »Potem bodo svoje ure lahko tudi podarile. Če res nič ne potrebuješ, lahko podariš ure sosedu, sorodniku, skratka nekomu, ki jih potrebuje,« pravi Luka. »Res je, naša časovna banka bo specifična tudi zato, ker ne bo šlo nujno za direktno izmenjavo v smislu, da jaz naredim nekaj tebi in moraš potem nujno tudi ti narediti nekaj meni, temveč bo lahko meni to uslugo naredil tudi nekdo drug,« se strinja Špela. Še mimogrede, kako bodo financirali delo koordinatorjev? »Z urami, seveda,« pravi Lucija. Seveda. Ponekod v tujini si sicer pomagajo tudi z donacijami in celo državnimi sredstvi.
Prva slovenska časovna banka naj bi septembra zaživela v Ljubljani. Čeprav želijo, da bi bile posamezne enote banke čim manjše in da bi se v njih združevale majhne skupine ljudi, stiki med njimi pa bi bili zato toliko večji, bodo ljubljanski projekt vzpostavili na ravni celotnega mesta, saj bi z osredotočanjem zgolj na Šiško ali Bežigrad lahko preveč omejili njegov namen. Naslednji mesec bodo najverjetneje ustanovili društvo, v okviru katerega bo delovala časovna banka, medtem pa bi morala biti končana tudi spletna stran, ki bo sploh omogočala izmenjavo storitev, znanj in spretnosti. Trenutno se dogovarjajo o možnostih vzpostavitve takšnega projekta tudi na Vojniku, v Šentjurju, Škofji Loki in morda še kje. Zdaj upajo le še, da bo njihovo dejavnost kot povezovalno in dobronamerno razumela tudi država. V tujini so izmenjave v okviru časovnih bank praviloma neobdavčene, v nekaterih državah dovoljujejo le prenos znanja in veščin, ne pa tudi storitev. V ZDA so člani časovne banke upravičeni do cenejšega zdravstvenega zavarovanja, do ugodnosti pri najemu prostorov za delovanje časovne banke, s »časovnimi dolarji«, kot imenujejo ure izmenjave, pa lahko celo kupujejo dobrine, kot so hrana, oblačila in pohištvo; drugod zaradi strožjih davčnih omejitev tega ne prakticirajo.
Ekipa je zdaj, dva meseca pred lansiranjem projekta, prepričana o njegovem uspehu. »O projektu smo se veliko pogovarjali s sorodniki in vrstniki, in ko smo jim neuradno predstavili idejo, jim je bila kar všeč, zato mislim, da nam bo uspelo,« pravi Špela. Tudi ostali so optimistični. Morda tudi zato, ker interes za tovrstne izmenjave očitno res obstaja, o čemer smo se lahko prepričali tudi med samim pogovorom. »Recimo, da moj bend nujno potrebuje plac za vaje, ker so nas pred kratkim vrgli ven. Če bi nam nekdo dal plac in bi mu mi v zameno za ta plac to oddelali, bi bila to dobra varianta. Raje vidim, da nekaj naredimo, da lahko vadimo v nekem placu, kakor da ga plačujemo in obenem propada,« je po intervjuju razmišljal Tibor. »No, saj lahko v bistvu vadite tudi pri meni doma,« mu je pomenljivo odgovoril Goran. »Ja, če bomo travo kosili, pa nosili vrečke iz trgovine,« je bilo takoj jasno Tiborju. Kot kaže, bodo sistem prvi preizkusili kar člani ekipe.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.