Cone mrtvih

Vsega hudega vajeni Ljutomer, kjer se vrti peti Grossmannov festival, so zdaj požrli še kanibali

Krvavi sneg

Krvavi sneg

Skupina mladincev in mladink, tipičnih hedonistov, ki preplavljajo šokerje, slasherje in torture porn, krene na žurko. Ne v kočo ob kakem Kristalnem jezeru, ampak v kočo, ki čemi v norveških gorah, kjer jih čakajo motorne sani, slab punk, ekstremni športi in še bolj ekstremni zombiji. »Pazite, da koga ne ugriznejo,« panično dahne nekdo. Jasno, najprej ugriznejo prav njega. Ob tem mu odprejo še glavo, da njegovi možgani padejo na tla. Kot jajce. Le da iz tega razbitega jajca ne nastane palačinka, ampak vojni zločin. Kot se namreč izkaže, to niso navadni zombiji, ampak zombiji-ekstremisti, nacistični zombiji, zombiji-nacisti, ki - še vedno uniformirani - prežijo na norveške civiliste. Lahko si rečete: Ha, nacizem je preživel! Ali pa: Norveška se še vedno ni denacificirala! Toda Krvavi sneg, ki ga je posnel norveški wunderkind Tommy Wirkola, avtor filma Ubil bom Bulja, parodije Tarantinovega fuja Ubila bom Billa, se ne jemlje tako resno, ampak vse skupaj, vključno z resnobo in Hamsunom, pošlje na led - ko nacistični zombiji obkolijo dva nemočna tipa, izvlečeta motorko in sekirico. In začne se vikinški pokol z motorko. Ciničen, burlesken in karnevalski - z živim smislom za grozo, gorje & gravž. Ko zombi, ki so ga verjetno intonirali Laibachi, nekega tipa ugrizne v roko, si jo ta v izogib zombifikaciji ročno odžaga z motorko! Bi res radi vedeli, kaj stori, ko ga zombi ugrizne v tiča? Največ, kar lahko rečem, je, da so njegove možnosti zelo omejene. Hedonizem je le še kubistični vic, ki si ga pripovedujejo zombiji.
Zombije imate povsod. Imate jih v Coni mrtvih, srbskem šokerju, v katerem igra Ken Foree, nekoč fetiš Georgea Romera (Zora živih mrtvecev), danes fetiš Roba Zombieja in drugih kočijažev cine-trasha. Imate jih v kratkih filmih, recimo v Disko zombiju in Hodim kot zombi, ki so nastali na setih Cone mrtvih - v pavzah. In imate jih v pakistanskem gozdu, nekje pri Islamabadu, kjer se dogaja Klavnica. V urdujščini. Čakajte, da začnejo filme o zombijih snemati Iračani. Ali pa talibani. Preklicujem - talibani jih ne bodo. Toda vse, kar bi posneli, bi lahko prikazali v Ljutomeru, na petem Grossmannovem filmskem festivalu, kjer te dni vrtijo filme, ki niso za nežne in zakompleksane, filme, ki se za dober okus, humanizem in politično korektnost ne zmenijo, pač filme, kakršne je nekoč snemal Karol Grossmann, avtor prvega slovenskega filma - jasne, razločne, preproste, elegantne, direktne, nizkobudžetne.
Nekatere so posnele punce, ki so ravno dopolnile 18 let. V nekaterih igrajo fantje, ki ne bodo nikoli dopolnili 18 let. V enem Indonezijo terorizira terminatorka, v drugem Srbijo obišče terminarosch, v tretjem se Mehika prelevi v pandemonij, v četrtem Turčijo rešuje superjunak, v petem Filipine rešuje superjunaški pritlikavec, v šestem se Slovenija prelevi v »plan 9« - v spet nekem drugem pa Indonezijo pred nizozemskimi zavojevalci rešuje magični bojevnik Jaka Sembung, ki ga morate videti, da bi verjeli v katarzično vrednost trasha. Kdor ne ceni trasha, bo težko razumel Bergmana. Ali pa Fellinija. Ljutomer, edini slovenski filmski festival, ki slavi žanr, je tudi edini slovenski filmski festival, ki slavi trash. Še več - od vas terja, da zlezete v lik. Sili vas v kultizem, fetišizem, kompletizem. Temu se reče festivalski state of mind.
Ob Coni mrtvih in Krvavem snegu za glavno nagrado tekmujejo še ameriški psihošoker Moja mrtva punca, v katerem tinejdžerja najdeta golo, zvezano, zombificirano bejbo (Frankensteinovo nevesto, heh), britanski torture porn Jezero groze, v katerem se parčku zgodijo ils (če veste, kaj hočem reči, in vem, da veste), in finska Savna, v kateri se dvema kartografoma, sicer bratoma, po koncu rusko-švedske vojne zgodi gotska verzija Solarisa. Nista edina, ki ugotovita, da je kraje, ki jih ni na zemljevidu, najbolje ignorirati. Ti tekmovalni šokerji, ki za fantazijo pustijo bolj malo, bi bili kakopak zvezdniki festivala, če Ljutomera ne bi v prvi osebi obiskala Ruggero Deodato in Jörg Buttgereit, ki ju imate lahko za duhovna očeta te nove šokerske senzibilnosti - za auteurja, ki sta intonirala vso to ekstremnost sodobnih šokerjev.
Buttgereita je na spisek Most Wanted vrgel Nekromantik (1987), čisti mondo trasho, eden izmed najbolj razvpitih, najbolj ekstremnih in najbolj prekletih - tudi najbolj prepovedanih - filmov osemdesetih. Jörg je v njem detabuiziral vse, kar je bilo mogoče detabuizirati, vključno z eksplicitno nekrofilijo - kopanje v krvavi vodi, polni zdrobljenih koščkov človeškega mesa, in seks z okostnjakom (kondom!), ki se ga še držijo vlažni, mastni koščki mesa, sta bila popolni reklami za vegetarijanstvo. Jörg je svojo šokterapijo nadgradil še s Kraljem smrti, v katerem je izpovedal svojo ljubezen do samomora (samomor je tu res kralj), in Schrammom, v katerem je presunljivo popisal smrt ostudnega serijskega morilca, tako da je vsem, ki hočejo prekiniti z mesom, to tudi res omogočil. Slednja dva je videl tudi vsega hudega vajeni Ljutomer, tako da je njegov najnovejši epos, Kapetan Berlin proti Hitlerju, v katerem Hitlerjevi možgani čudežno preživijo in ki bi ga lahko vrteli na double-billu s Krvavim snegom, lažje požrl. Naši fantaziji je prepuščeno le to, kako bi izgledal Hitlerjev film o Buttgereitu.
Deodato, eden izmed kraljev evropopa (z dolgo kilometrino), je snemal vesterne, kriminalke, filme katastrofe, dekamerotike, postapokaliptične barbariade in slasherje, pogosto reducirane na histerični, franšizni, absurdni, nelogični, kontraestetski pot-pourri, toda zlate črke filmske zgodovine je dobil leta 1977, ko je posnel Zadnji svet kanibalov, s katerim je formatiral kanibalski žanr, ki ga je tri leta kasneje dopolnil s škandaloznim Holokavstom kanibalov: od štiričlanske filmske ekipe, ki se odpravi med amazonske kanibale, ostane le material, ki ga je posnela! V opomin vsem tistim, ki mislijo, da je kanibalizem le mit. No, sporočilo je bilo protiimperialistično: civilizacija je le topli obrok! V tem stampedu groze, gorja & gravža se je kanibalski ciklus najbolj približal snuffu. Holokavst kanibalov, ki se je filmom o zombijih le nasmehnil, je bil italijansko darilo želodcu svetovne kinematografije, videl pa ga je tudi Ljutomer, ki je Deodatov state of mind ohranjal še s filmoma Hiša na robu parka in Udari in zbeži.
Evropski trash je filmska elita vedno prezirala, toda v njegovi - tudi Deodatovi - banalnosti in v njegovem pretiravanju je bilo nekaj sublimnega in transgresivnega. Zavedal se je svoje cenenosti, svoje neposrednosti, svoje ekscesnosti, svoje absurdnosti, svoje efemernosti, svoje kulturne izrinjenosti, svoje outsiderske pozicije in svoje popolne odvisnosti od trga. Trash je subkultura zase, svoja lastna metafora, svoja lastna ironija, izgubljena v afektiranem boju za preživetje. Holokavst kanibalov so propagirali s sloganom: »Člane ekipe, ki so posneli ta film, so kanibali žive odrli!« Poznate danes še koga, ki je za umetnost pripravljen umreti?

Cona smrti

Cona smrti

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.