Marjan Horvat

 |  Mladina 32

Desetletja zamud

Ker primanjkuje denarja, smo tako rekoč na začetku digitalizacije gradiva Narodne in univerzitetne knjižnice in našega kulturnega bogastva sploh

Mag. Karmen Štular Sotošek, vodja Službe za digitalno knjižnico, nam je pojasnila, da najbolj zahtevno gradivo obdelajo v digitalno obliko v samem NUK-u, ostalo pa zunanji izvajalci.

Mag. Karmen Štular Sotošek, vodja Službe za digitalno knjižnico, nam je pojasnila, da najbolj zahtevno gradivo obdelajo v digitalno obliko v samem NUK-u, ostalo pa zunanji izvajalci.
© Borut Krajnc

Ob koncu lanskega leta je luč sveta zagledala Evropska multimedijska knjižnica Europeana, digitalizirana zakladnica »evropske in svetovne dediščine« ter »vir navdiha in idej«. Tako so zapisali na njenem portalu. In takoj, že ob predstavitvi strežnika, je ponudila javnosti dva milijona digitaliziranih vsebin, do leta 2010 pa se bo ta številka povzpela na 10 milijonov, saj v mreži ponudnikov sodeluje tisoč knjižnic, muzejev in arhivov iz EU.
Danes imate na spletni strani http://www.europeana.eu/portal dostop že do štirih milijonov digitaliziranih knjig, časopisov, fotografij, plakatov, notnih, pa tudi avdio- in videozapisov. Brezplačno. Držijo besede Jill Cousins, izvršne direktorice Europeane, ki je ob predstavitvi nove »Aleksandrijske knjižnice« dejala: »Mi zmoremo več kot drugi iskalniki. Na primer, zadetki pod geslom Wolfgang Mozart bodo ponudili pisma, ki jih je pisal očetu, izvirne partiture, filme in avdiozapise njegove glasbe.«
Čeprav je namen Europeane oblikovati spletno okolje za evropsko zgodovino in za ponazoritev njenih multikulturnih in večjezikovnih okolij z novimi tehnološkimi orodji ter novimi prijemi muzejev, knjižnic, arhivov in avdiovizualnih arhivov iz vse Evrope, vseeno ta proces ne poteka gladko. Europeana je v bistvu šele na začetku razvoja. Tudi zaradi različno urejenih avtorskih pravic po evropskih državah, predvsem pa zaradi pomanjkanja denarja v nekaterih državah. Najdlje so v digitalizaciji kulturne dediščine prišli Francozi, saj so do zdaj za portal prispevali že 52 odstotkov predvidene količine vsebin, sledijo jim Britanci z desetimi in Finci z osmimi odstotki gradiva. Hitro napredujejo tudi Nizozemci, ki bodo do leta 2013 digitalizirali 20 odstotkov vse pisne dediščine. Seveda sta hitrost in uspešnost digitalizacije v posameznih državah odvisni tudi od zavedanja o pomenu predstavitve svojega nacionalnega bogastva na portalu.
Sloveniji je uspelo obdelati poldrugi odstotek gradiva iz svoje kulturne dediščine. Tako je lahko ob začetku delovanja Europeane prispevala za portal okrog 35.000 digitaliziranih vsebin, kar je le delček že obdelanega gradiva na spletnih straneh (http://www.dlib.si) Digitalne knjižnice Slovenije. Toda kot zmeraj se zapleta pri denarju, saj bi morala država, če bi hoteli narediti potreben korak v digitalizaciji teh vsebin, globlje poseči v svojo mošnjo.
Mag. Karmen Štular Sotošek, vodja Službe za digitalno knjižnico, je pojasnila, da so »prve projekte digitalizacije začeli leta 1996. To so bile razglednice in nato Kopitarjeva zbirka. Bili so dostopni na spletu, vendar razpršeni na različnih straneh. Potem smo prisluhnili željam uporabnikov in skladno z usmeritvami v drugih državah ponudili dostop do digitalnih objektov z enega mesta. Ta mejnik je bil leta 2005. Takrat smo ponudili nekaj tisoč digitaliziranih vsebin.« Danes je digitalno obdelanih že okrog 300.000 različnih vsebin oziroma približno milijon in pol strani. Vse skupaj je lepo in pregledno urejeno v več zbirk. In kaj te ponujajo? Prek 10.000 slovenskih znanstvenih člankov, 200.205 člankov starejše in sodobne periodike, 9500 portretov znanih Slovenk in Slovencev, 3700 plakatov in več kot 450 knjig ter 253 visokošolskih del, 105 starih zemljevidov in 15 načrtov Ljubljane ter 60 starih zvočnih posnetkov.
V knjižni zbirki najdemo nekaj več kot 450 naslovov. Med njimi celoten opus Ivana Cankarja, tudi Erotiko. Gre za poskenirana dela izvirnih izdaj. Se pravi z začetka 20. stoletja. Tu so tudi Kettejeve Poezije, Murnove Pesmi in romance. Za ljubitelje poetičnega realizma je digitaliziran Janko Kersnik s Kmetskimi slikami. Zgodovinarji lahko prelistajo precej knjig iz 19. stoletja. Tudi stara nabožna besedila in šolska čtiva. Biser posebne vrste je prvi knjižni prevod Wagnerjeve opere Lohengrin.
V fotografski zbirki so fotografije pesnikov Aškerca, Kajuha, Prešernove hčere Ernestine Jelovšek, škofa Jegliča, senatorjev Dravske banovine in drugih. Tu so tudi tihe poznavalke preteklosti - razglednice - z Jurijem Vego, Francetom Prešernom, staro Ljubljano; karikature Maksima Gasparija in Hinka Smrekarja; reprodukcije Cankarjevih risb in rokopisov - skupaj več kot 9400 enot.
Med več kot tisoč notnimi zapisi se lahko seznanite z deli Ipavcev, Fajglja, Rista Savina, Stanka Premrla, Emila Adamiča, Slavka Osterca, Marija Kogoja in drugih. Odkrili boste tudi uglasbitve slovenskih narodnih pesmi in pesmi iz prelomnih trenutkov zgodovine (Sokolska koračnica). Ena izmed prvih uglasbitev Prešernove Zdravljice je digitalizirana.
Plakatov je skoraj 4000. Razkrivajo pestrost zgodovinskih dogodkov na naših tleh. Vabijo na prireditve, tabore, cirkuške nastope, razstave in kongrese; oglašujejo loterijo, športne stave in domačo proizvodnjo. Posebno zanimivi so politični plakati avtorjev Maksima Gasparija (za koroški plebiscit leta 1920) in Ive Šubica (po 2. svetovni vojni). Ogledate si lahko tudi slovenske plakate za filme svetovnega formata (Metropolis, 1926) in slovenske produkcije (Vesna, 1953).
Za marsikoga bodo stari zemljevidi, objavljeni na portalu, prava poslastica. Tu je Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ogledate si lahko Valvasorjeve zemljevide Kranjske in še številne druge, vse tja do zemljevida Sebastiana Münstra, ki prikazuje slovensko etnično ozemlje že v 16. stoletju. Poleg tega boste v zbirki Zemljevidi našli tudi stare načrte mesta Ljubljana (od 1820 do 1920).
Stari rokopisi ponujajo svojevrstno obliko lepopisja in poleg zgodovinske vrednosti še občutek lepote. Rokopisi od vsega knjižničnega gradiva najočitneje kažejo, da ima vsak zapis svojo zgodbo in svoje življenje. To še posebej velja za rokopise, ki so nastali pred iznajdbo tiska. O tem se lahko raziskovalci in študentje prepričajo tudi ob 542 z roko zapisanih notnih listih in besedilih iz arhiva revije Novi akordi. Poseben mik pa ima digitalizirana oblika Supraseljskega kodeksa, ki sodi med najstarejše slovanske pisne spomenike.
Zelo zanimivo je staro časopisje. Na spletnih straneh najdemo celotne letnike Ljubljanskega zvona (1881-1941), Kmetijskih in rokodelskih novic (1843-1902), Doma in sveta (1888-1944), Slovenskega gospodarja (1867-1941), Učiteljskega tovariša (1861-1941) in številnih drugih. Potem je tu še starejše časopisje, recimo Vedež (1848-1850), Dolenjske novice (1885-1919), Zora (1872-1878). Najbolj pa so v Digitalni knjižnici ponosni na digitalizirano izdajo Laibacher Zeitunga (1784-1785, 1786-1791, 1799-1801, 1814-1918) z vsemi prilogami. Lani so se s tem projektom ukvarjali kar vse leto.
Sicer pa je digitalizacija gradiva v NUK-u velik zalogaj tudi s tehničnega vidika. Matjaž Kragelj, ki je odgovoren za celovite informacijske rešitve v oddelku za digitalno knjižnico, je pojasnil, da so postopki digitalizacije različni, odvisno od gradiva, ki se obdeluje. »Članki se skenirajo v nižji ločljivosti kot rokopisi, kjer je pomemben vsak zavoj črke ...« Rokopisno gradivo skenirajo v ločljivosti 600 dpi, slikovno v 400 dpi, kartografsko v 300 dpi, časopisi in publicistično gradivo, kjer je bistvena vsebina, pa so obdelani v nižji ločljivosti. Slikovno gradivo potem spremenijo v format JPG ali GIFF, besedila pa v obliko PDF in jim potem znižajo ločljivost na 72 -120 dpi. Tako nastanejo operativne kopije, ki so na voljo povprečnemu uporabniku, do arhivskih kopij pa navadni uporabniki nimajo dostopa. To je namreč digitalna zakladnica, ki hrani v računalniških omarah NUK-a arhivske kopije, te pa ta čas še niso ustrezno shranjene. Zato se bodo na jesen selili v nove prostore na Leskovškovi ulici, ki bodo sodobno opremljeni z novimi računalniki. Tam bo tudi 150.000 evrov vreden hladilni sistem, ki bo »digitalno zakladnico« varoval pred segrevanjem računalnikov - glavno nevarnostjo za »preživetje« zakladnice. Skrajni čas, kajti digitalizirani fond v NUK-u se na leto poveča za okrog pet terabajtov, za to pa so potrebni zmogljivi in sodobni računalniki za arhiviranje.
Bibliotekar Janko Klasinc je v manjši sobi, ob črnem optičnem bralniku, pojasnil, kako poteka skeniranje in s kakšnimi težavami se pri tem delu ubadajo. Novi skener, vreden 25.000 evrov, jim omogoča skeniranje od zgoraj, pri čemer knjig ni mogoče poškodovati. Ko gre za knjige z občutljivejšo vezavo, jim ta optični bralnik omogoča delo pod manjšim kotom. »Obstajajo tudi dražji skenerji, ki so posebej narejeni za najobčutljivejše gradivo. Tam se kamera spusti v samo knjigo in jo poslika pod ustreznim kotom...« V NUK-u žal ne premorejo skenerja za digitalizacijo faksimilov, kjer je potrebna ločljivost 600 ali 800 dpi, sedanji je primeren predvsem za digitalne kopije, torej za Digitalno knjižnico.
Večino dela pri digitalizaciji opravijo v sodelovanju z zunanjimi izvajalci, saj le tako lahko zadovoljijo vse potrebe po digitaliziranem gradivu. Le občutljivejše stvari obdelajo sami. Sicer pa je »dodana vrednost« digitalizacije v tem, da imate poleg tekstovnega digitalnega gradiva na voljo tudi predogled v obliki html. To pomeni, da je mogoče neko besedo v knjigi ali na celotnem portalu najti z iskalnikom. Zato obstaja program OCR, ki spremeni vidni zapis besed v digitalizirano obliko. Profesionalne različice tega programa so že zelo natančne. »Kar zadeva novejše gradivo, dosegamo 99-odstotno natančnost. Naredi manj napak kot pretipkavanje,« pravi Klasinc. Seveda pa takšen program ni uporaben pri starejših knjigah, še manj pri rokopisih. »Načelno velja, da se ''OCR-iranja'' na splača izvajati pri knjigah, ki so bile natisnjene pred izumom strojnega tiska. Recimo leto 1800 je zadnja meja,« pravi. Toda tudi novejše knjige so lahko sporne. Klasinc je pokazal prvi slovenski prevod knjige Pripovedke iz 1001 noči, ki ga ravno obdelujejo in se je ohranil s konca 19. stoletja.
Ta knjiga je sicer ena izmed mnogih, ki jih skenirajo po programu EOD. Gre za e-knjige po naročilu, to pomeni, da ima digitalna knjižnica pri tem tudi tržno priložnost. Takšno trženje ponujajo že v trinajstih ustanovah v EU in vsak lahko naroči knjigo v elektronski obliki, če je izvzeta iz zaščite avtorskega prava in je ni več na trgu. V NUK-u so na voljo knjige, ki jih hranijo, natisnjene pa so bile med letoma 1500 in 1945. Knjige lahko iščete po avtorju, naslovu, predmetnih oznakah, letu izida, založniku ... in jih naročite s klikom na gumb EOD, ki je znotraj bibliografskega zapisa. Teh knjig je že precej in so v iskalniku označene z EOD. Nedavno si je za čez poletje očitno nekdo zaželel prav posebno zbirko iz 19. stoletja, saj so v NUK-u pripravili 36 knjig z naslovom »Alkoholizem, olikani Slovenec in barabinska opica«. Težava je le v tem, da jih vsi še ne bodo mogli brati, saj ta storitev vključuje zagotovilo, da bodo takšne knjige na voljo drugim uporabnikom šele po določenem času - najpogosteje v letu dni.
Mag. Zoran Krstulović, pomočnik ravnatelja za vodenje strokovnega dela NUK-a, ki bdi nad projektom, je povedal, da gradiva, ki je digitalizirano, ne dajejo več v roke uporabnikom, to je eden izmed stranskih učinkov digitalizacije. »Kot vemo, je uporaba, če malo karikiram, največji sovražnik gradiva.« Zato je zanimivo vedeti, po kakšnem ključu se v NUK-u lotevajo digitalizacije knjig. Krstulović je razložil, da so se zadnja leta odločali za obdelavo tistih knjig, ki so za uporabnike najzanimivejše. »Te podatke dobimo iz letnih statistik, čisto izkustveno pa tudi vsak knjižničar ve, katere revije gredo najpogosteje v izposojo.« Pomembno je še kulturnozgodovinsko merilo, saj so že »digitalizirali Škofjeloški pasijon, Supraseljski kodeks, pa tudi Slavo Vojvodine Kranjske. To gradivo je sicer namenjeno bolj specialistom, a je takšna kulturna dobrina, ki naj bi jo poznal vsak Slovenec.« Krstulović pri tem poudarja pomen razvejenega sodelovanja z Javno agencijo za raziskovanje in z založniki sodobne znanstvene periodike. Prav pred nekaj dnevi so presegli magično mejo in dobili v last 10.000 znanstvenih člankov, ki niso potrebni digitalne obdelave, »saj nam založniki pošljejo že formate PDF, ki so primerni za tiskarno«.
Zagate nastajajo zaradi avtorskih pravic, kajti vsak založnik se načeloma sam odloča, ali bo dal znanstveni članek NUK-u ali ne. Nekatere revije dajejo svoje gradivo s časovnim odlogom, druge sploh ne. »Tako smo denimo z revijo Sodobnost sklenili dogovor, da nam posredujejo članke z enoletnim zamikom. V tem času lahko založnik opravi še kakšen biznis, potem pa je to zanj tako ali tako mrtev kapital. Zamik pa je lahko tudi večleten. Dejansko na tem področju šele orjemo ledino. Bomo videli, v katero smer bo šlo.«
Pri avtorskem pravu se marsikdaj zapleta in v NUK-u so že predlagali nekatere spremembe zakonodaje, ki zadevajo avtorske pravice. Tudi če gre za zaščiteno gradivo, bi lahko NUK omogočil vpogled vanj, vendar se za zdaj glede tega nič ne premakne. Krstulović meni, da načelno velja pravilo, da tisto, »kar je narejeno z javnim denarjem, mora biti dostopno javnosti. Seveda pa morajo mediji navesti vir. Gre za gradivo, ki ni več zavarovano z avtorskimi pravicami.«
Toda čeprav bi te težave lahko odpravljali sproti, se za zdaj ni mogoče nadejati, da bi okrog 200.000 knjig, 10.000 revij in povrh še ogromno avdio- in videogradiva kaj kmalu dobili s klikom na računalniško miško. Za to bi potrebovali okrog 55 milijonov evrov. »Posla bi se morali lotiti tako kot Francozi ali Nizozemci, mi pa zdaj na leto poskeniramo le nekaj zgodovinskih časopisov. Laibacher Zeitung je denimo izhajal 150 let in potrebovali smo leto dni za digitalizacijo. Če bomo šli naprej s takšnim tempom, bo trajalo desetletja, da bomo uredili le časopise in revije. Knjig pa se v bistvu nismo še niti resno lotili...,« pravi Zoran Krstulović.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.