Igor E. Bergant

 |  Mladina 41

Na maršruti

S prevladujočim nestrokovnim in nedomišljenim pristopom TV Slovenija posledično banalizira obravnavo nedvomno pomembnih družbenih tem, celo tistih, v katerih igra zelo aktivno vlogo.

Igor E. Bergant, novinar RTV Slovenija

Igor E. Bergant, novinar RTV Slovenija
© Borut Krajnc

V zadnjih dveh desetletjih ertevejevskega politiziranja z desne in leve od zunaj navznoter ter od znotraj navzven smo se na to že tako privadili, da je vse skupaj postalo del naše folklore. Nič več nas ne more presenetiti. Niti obljube o cenejšem in predvsem boljšem televizijskem programu, ki jih je delil politik. Niti priložnostne levitve poslancev v parlamentarnem odboru, ki se ukvarja z RTV, v računske sodnike. Celo opazka nekdanjega člana nadzornega sveta RTV Slovenija Nikole Damjanića o vodstveni »bandi« na RTV, ki je predvsem zrcalo njegove (ne)omike v javnem nastopanju, je postala politikum. Vse to samo kaže, da stanje v tej hiši očitno ne bo nič drugačno, vsaj dokler bo RTV Slovenija vrhunska politična tema, celo po volji mnogih njenih lastnih ljudi.
Morda pa se vendarle nekaj premika? Prejšnji teden je direktor TV Slovenija Jože Možina na seji programskega sveta RTV Slovenija javno napovedal prenovo osrednjega TV Dnevnika, saj naj z gledanostjo - ki je sicer le eno izmed meril uspešnosti - ne bi mogli biti več v celoti zadovoljni. Je vodstvo RTV Slovenija po več kot treh letih mandata samokritično sprevidelo tisto, kar so pred tem opazili tudi gledalci? Informativni program je jedro poslanstva javne televizije, smo še enkrat slišali. To seveda drži. In ker je TV Dnevnik paradni konj informativnega programa, ki je torej matična ladja celotne televizijske flote, lahko dobre volje vzkliknemo: končno se premikamo naprej! Premike (!?) je z vidika stroke treba vsestransko in konstruktivno podpreti. Naj skočim iz kože politične živali in skušam povzeti, v čem je poleg siceršnjega politično motiviranega kritikantstva drugih dejanski problem TV Dnevnika.
Denimo v tem, da so se v zadnjih letih na voditeljskem mestu zvrstili in zamenjali številni kolegi. Da TV Dnevnik trenutno sploh nima izkušenih niti prepoznavnih gostiteljev, ki bi znali v povezovanje smiselno vpeti žlahtno profesionalno konservativno resnost, začinjeno z domiselnostjo in celo duhovitostjo, ko je to na mestu. Kar je navsezadnje smisel tovrstne televizijske moderacije. Namesto tega je (dosedanji?) pristop rešitve iskal povsem drugje in v drugačnih skrajnostnih: na eni strani v zadržanem in skoraj mehaničnem podajanju vsebin, z enoličnim (in dikcijsko pogosto povsem zgrešenim) poudarjanjem pomembnih tem, brez kakršnekoli empatičnosti glede na vsebino. Drugi pristop je zahtevnejši in cilja na všečnost, pri čemer se še največkrat poigrava s cenenim populizmom. Tako po logiki prav hitro postane plen plehkih vsebin, ki so si v osrednjih poročilih javne televizije v zadnjih letih priborile vidno mesto.
Nedavni primer brezposelne Mariborčanke, ki je bila posebna gostja TV Dnevnika, je skrajen, a slikovito ponazarja filozofijo vsebinskih sprememb v TV Dnevnikih nacionalke v zadnjih letih. V dvoboju z oddajo 24ur na POP TV, ki ga javni TV Dnevnik ta čas zanesljivo izgublja, rešitve iščemo v nekakšnem približevanju »malemu« človeku. Strokovno to ne bi bilo sporno, če bi obravnavo tem, ki zahtevajo največjo strokovno tankočutnost, zaupali novinarskoobrtno najboljšim sodelavcem. Recimo, da kaj takega občasno uspe regionalnim dopisnikom, zagotovo pa ne za tovrstne naloge pomanjkljivo usposobljenim in javnega nastopanja ne dovolj veščim mlajšim kadrom. Tudi sicer v živih dnevniških vklopih z različnih prizorišč poročevalci skoraj praviloma ne povedo nič tehtnega, v javljanjih so govorno in vsebinsko nezanesljivi, v pogovorih le redko dejansko poslušajo sogovornika (kar, mimogrede, največkrat velja tudi za voditelja) ... In sploh, neposredno igranje z občutki ali čustvi »malega človeka« je v novinarskem smislu hoja po robu. Dobro pripravljeni in angažirani prispevki so lahko vrhunski, diletantski polizdelki (in ti prevladujejo) pa so bolj podobni tabloidnim konkurentom, kot so si mnogi na TV Slovenija pripravljeni priznati.
Izvirnik, ki ga v TV Dnevniku posnemajo, je pač na ogled nekje drugje. Odkar je Kanal A 5. februarja 2007 začel predvajati oddajo »Svet«, se je eden izmed njegovih zaščitnih znakov - uporaba »dramatičnega sedanjika« - tudi v prispevkih v nacionalkinih osrednjih poročilih dramatično povečal. Slovenski in tuji strokovnjaki ugotavljajo, da naj bi bila njegova poročevalska uporaba v slovenščini smiselna le v izjemnih primerih, predvsem ko gre za dejansko dramatične dogodke ali neobičajno zavzetost novinarja v izjemnih okoliščinah, ki poudarja njegov položaj (na primer raport z bojišča). Če z nesmiselnimi dramatizacijami banalnega (»Pridemo do občinske stavbe in povprašamo vratarja, če je župan v pisarni ...«) skušajo gledalce nagovarjati v bulvarskem dnevniku komercialne televizije, gre v nacionalkini kopiji za še en primer lažne neposrednosti. Da zdrsu v tak pristop občasno podležejo tudi v 24 urah, pač ne more biti niti problem niti v opravičilo TV Dnevniku. Dejstvo je, da javni servis, ki ga prebivalci te dežele financirajo tudi z RTV-prispevkom, v tako rekoč vseh pogledih caplja za večjima komercialnima ponudnikoma osrednjih poročil. Namesto da bi vsaj pri sebi izčiščeval novinarske standarde, s profesionalnim pristopom preverjal in raziskoval, prek lastnih specialistov komentiral in višal raven javnih razprav, ponuja kopije, ki niti ne morejo biti boljše od originalov.
S tem smo prišli do prepoznavnosti. Nacionalka je kadrovski osip v informativnem programu nadomestila s kadri velikega komercialnega tekmeca. Žal je šlo pri tem predvsem za na POP TV drugorazredno garnituro, kar se še vedno pozna, in to ne le v TV Dnevniku. Vrhunec je bil seveda prihod Vladimirja Voduška, ki je s svojim prihodom na TV Slovenija pred dvema letoma poskrbel za prvi večji strukturni, vsebinski in strokovni premik v TV Dnevniku. Še pomnite? Njegove zgodbe so bile praviloma rezervirane za začetke oddaj, novinarski pristop pogosto nekonvencionalen, javljanja v kamero poudarjeno udarna (in nekajkrat multimedijska: hkrati še s telefonom in obveznim računalnikom) ... Karkoli si kdo misli o Vladimirju Vodušku: na TV Slovenija je v drugem in kratkem delovanju zapustil globok pečat.
Ko je odšel, so imeli pri TV Dnevniku občasno spet hude težave, s čim začeti oddajo. Včasih je bilo to lepo sončno vreme (pa čeprav poleti), sicer pa zagotovo velike (ali manjše) notranjepolitične teme. Še sreča, da imamo zdaj gospodarsko krizo. Paradoksalno je, da se je po vključitvi Slovenije v Evropsko unijo poročanje o (slovenski in skupni) zunanji politiki zelo očitno umaknilo na obrobje. Svetovnih tem je čedalje manj, peščica dopisnikov (z izjemo bruseljskih, seveda) je v TV Dnevniku premalo izkoriščenih. O potiskanju mednarodnih tem na obrobje poročanja jasno priča tudi lanska primerjalna raziskava dr. Marka Prpiča med TV Dnevnikom in 24 urami. Rezultati za TV Slovenija niso bili ugodni. Je to morda razlog, da se v tedaj še bistveno manj samokritičnem vodstvu TV Slovenija z njo niso pretirano ubadali? Seveda je načeloma prav, da gledalci dobijo verodostojne informacije o domačem dogajanju, a prav tako potrebujejo tudi umestitev v globalni kontekst, še bolj kot prej. In še zlasti od javne nacionalne TV-hiše. Izbor in razporeditev dnevniških tem je jasno sporočilo usmerjenosti programske (in ne strankarske) politike.
In kakšno je to sporočilo? Žal premik v vsesplošno neokusnost javnega, v čemer nacionalka pluje s tokom. Žrtve tega toka in smeri so tudi lastni dobri novinarji in teme (enih in drugih je še kar nekaj), ki s svojim delom kljubujejo začrtani maršruti. S prevladujočim nestrokovnim in nedomišljenim pristopom TV Slovenija posledično banalizira obravnavo nedvomno pomembnih družbenih tem, celo tistih, v katerih igra zelo aktivno vlogo. Značilen primer so povojni poboji in Huda Jama. Niti druge informativne oddaje ne morejo prikriti nacionalkinih »dnevniških« težav. V zdaj elitnih Odmevih imamo voditelja, ki ga pestijo vidne in slišne težave z oblikovanjem vprašanj ter poslušanjem odgovorov, ki ne pozdravlja in predstavlja gostov ... Sogovornikov je veliko oziroma vse več, voditelji so še vedno pomanjšani na vlogo, ki jo imajo v tenisu pobiralci žogic (kako dobra je lahko igra ena na ena, je nedavno gledalcem in predsedniku uprave Gorenja Franju Bobincu pokazal Slavko Bobovnik). Za nadgradnjo dnevniške domačijske bližine v Odmevih so v zadnjem obdobju gostili celo pevski zborček in (žal le ponaredek) svetega Miklavža.
In če gremo še dlje? Kaj nam v najpomembnejšem večernem terminu sporoča edini kolikor toliko strukturirani nacionalni (prvi) TV program? Da navkljub dobrim nastavkom in know-howu ob ponedeljkih ne znamo pripraviti tedenske različice raziskovalne oddaje Tarča (ki je v za oddaje tega tipa povsem neprimerni mesečni frekvenci postala prava selivka med dnevi in celo programi). Da se v torkovi Piramidi, ki zrcali naše razumevanje infotainmenta, z vso resnostjo norčujemo iz javne besede. Da nam je, potem ko nam je dal Jonas nogo (ali smo mu jo dali mi), v četrtek ob osmih spet primeren Tednik ... V petek si nazdravljamo (s čimer ni nič narobe, če je z mero), tradicionalne sobotne zabavne oddaje je nadomestil še en film (enega imamo že v sredo). Kakšna sreča, da imamo ob nedeljah vsaj zimzelenega Maria. Seveda še zdaleč vse na SLO 1 ni slabo. Saj prav za to gre: tudi dobre oddaje so žrtve populističnega pristopa, ki je na koncu (po pričakovanju) izgubil gledalsko bitko še s Kanalom A. A posledice so še strašnejše, saj moramo upoštevati še SLO 2 in najnovejši SLO 3. Z manj športnih vsebin je drugi program postal še večje razdejanje in še manj gledan, kot je bil prej, tretji pa je nekakšen eksperimentalni program, ki je v veselje le ozkim strankarskim elitam, sicer pa nima skoraj nikakršne gledanosti. Res, (pre)drag eksperiment, ne glede na ceno ...
Kakšna politika neki? Problem je denar. Sploh če RTV Slovenija ne zna izkoristiti privilegiranega položaja na komercialnem tržišču, ki ji v startu ponuja RTV-prispevek. Problem je tehnična opremljenost? V njej izgubljamo korak celo z domačo zasebno konkurenco in ponudniki na tržišču. Problem so kadri. Na vseh področjih. Populistično mnenje, da smo sodelavci RTV Slovenija njeno največje bogastvo, je že dolgo brezvredna oguljena fraza za lahkoverne. V resnici smo strošek dela in (z menoj vred) slabši, kot mislimo, da smo. Lahko pa se vsaj vprašamo, ali so za najnovejše premike, ne le v informativnem programu, res najbolj primerni tisti, ki so doslej strokovno delo usmerjali tako, kot so ga. Na primer, ali je najbolj primeren tisti odgovorni urednik razvedrilnega programa, ki premore bistveno manj humorja od predsednice konservativne krščanske stranke (in brezsramno odreže njen duhoviti odgovor na provokativno vprašanje voditelja satirične oddaje)? In potem še javno trdi, da ne pozna nobenega medija v tujini, ki bi se (v satiričnem programu!?) »praktično sistematično« ukvarjal s svojimi kolegi in vodstvom. Saj, v tem je problem, da jih ne pozna. Če bi jih (ZDF, BBC, RAI, NBC, ORF ...), tega, kar je, ne bi niti rekel, še manj pa storil ... In, kot rečeno, to zelo očitno ne velja le za njega.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.