Matej Bogataj

21. 1. 2010  |  Mladina 3  |  Kultura  |  Knjiga

Yasunari Kawabata: Snežna dežela

Prevod in spremna beseda Iztok Ilc, Založba Sanje (zbirka Roman), Ljubljana 2009, 157 str., 19,95 EUR

+ + + +

Presevanje, zrcaljenje

Kawabata je nobelovec in Snežna dežela sodi med njegove najboljše romane, preberemo, da je pisal tudi podlistke, romane, ki so izhajali v nadaljevanjih v časopisih, romane za mlade dame in podobno, kar velja vsaj v evropski tradiciji za tolažniško, se reče trivialno čtivo. Snežna dežela je čudežen in očarljiv roman, nabit s pridušeno eksotiko, na vsak način zgodba iz nekih drugih časov in krajev. Od uvodnega prizora na vlaku, ko protagonist opazi mlado dekle, ki spremlja bolnega mladeniča, ga preveva skrivnostno razpoloženje. V toplicah, kamor hodijo turisti pozimi smučat, jeseni pa opazovat jesensko obarvane gozdove, se znova in znova znajde možak Shimamura, bogat rentnik, in se dobiva z eno od gejš, ki je vanj zaljubljena.

Prihaja po opravljenem delu z gosti opita prenočit, ga malo emocionalno izsiljevat in razgrajat, kazat in obenem skrivat svojo ljubezen. Shimamura, kot se očitno za japonskega poročenega mačota spodobi, je precej brezbrižen, ves čas razmišlja o odhodu, v tem je atmosfera malo podobna Mannovi Smrti v Benetkah, ves čas opreza za tisto drugo punco, ki jo je srečal na vlaku. Ta ga nekako obseda s svojo mladostjo, s svojo skrivnostnostjo, nedostopnostjo; očitno je predhodnik tistega, kar na Zahodu danes imenujemo pedofil, saj opaža maščobne gube na vratu svoje 'že' dvajsetletne gejše in malo tudi konkubine. Roman je lepljenka posameznih poglavij, ki so se za silo sprijela s kratko zgodbo, ki je temelj, kompozicija je ohlapna, nobenega suspenza in klimaksa ni, čeprav je konec čudno drastičen, s truplom, ki leti z balkončka v kinematografu. Kawabatu gre za posebne atmosfere, ki jih najprej povežemo z daljnevzhodnimi lesorezi in akvareli, za poetiko trenutka, ki jo najbolj zajame pesniška forma haiku ali tanka, gre za drobne impresionistične prizore, ki kažejo stvari, kot so v danem trenutku. Ta lepota je vnaprej obsojena na minevanje in propad, pogosti so opisi gora pa rojenja kačjih pastirjev, vešč, ki se napol žive oprijemajo papirnatih sten prenočišča, snega in sneženja. Gre za posebno estetizirano in rahlo zabrisano estetiko odseva in zabrisa, kot jo poznamo iz nekaterih sodobnih azijskih filmov. Edini pravi epski opis je tradicionalno beljenje in sušenje dragocenih tkanin za kimono, za katerega zvemo, da je dobesedno prepisan iz nekega priročnika oziroma turistično-etnološkega vodnika. Povezava Kawabate z vzhodnjaško mentaliteto in kulturo je verjetno že stereotipizacija, evropski modernizem, ki je bil krogu okoli avtorja blizu, je z destrukcijo fabule in razpršenostjo glasov legel na azijsko nelinearnost, tako da je učinek mešanica impresionizma, deskripcionizma in modernizma s primešano melanholijo in brezstrastnostjo in z nedvomnim esteticizmom.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.