Staš Zgonik

21. 1. 2010  |  Mladina 3

Poženščeni moški

Ali moške res postopoma kastrirajo kemikalije v okolju?

Dr. Boštjan M. Zupančič, pravnik in filozof: “Feminizacija družbe je globoko perverzna posledica feminizacije moških.  Vzrok za to pa je kemija .”

Dr. Boštjan M. Zupančič, pravnik in filozof: “Feminizacija družbe je globoko perverzna posledica feminizacije moških. Vzrok za to pa je kemija .”
© Borut Krajnc

Vloga moškega v družbi se je z leti vsekakor spremenila. Nismo več tako dominantni, nismo edini, ki prinašamo hrano, medtem ko ženske skrbijo za ogenj. Ženske so prevzele pomembne vloge v družbi, razlike med spoloma se tako v socialnem kot v ekonomskem pomenu nezadržno manjšajo. Dobro, avtorju se to niti ne zdi slabo, a kaj, ko je morda tudi on že »žrtev« tega procesa. In tu ne govorimo o procesu emancipacije žensk, temveč o procesu »poženščevanja« moških. Na problem »demaskulinizacije možganov« in nevarnost »globalne pandemije patološkega narcizma« v svoji najnovejši knjigi »Prva od suhih krav« opozarja sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu dr. Boštjan M. Zupančič. Ugledni pravnik in filozof na to v intervjujih, tudi za Mladino, opozarja že dalj časa, pri tem pa kot enega od primerov navaja feminizacijo sodstva, ki je v Sloveniji več kot očitna. Poženščenega moškega Zupančič imenuje »androgin«. Ta je neodločen, neodkrit, goljufiv, nelojalen in ne zna stisniti zob ter speljati stvari do konca. Ženske ne dojema več kot objekt (poželenja), temveč kot subjekt. »Feminizacija družbe« je po mnenju dr. Zupančiča »globoko perverzna posledica feminizacije moških. Vzrok za to pa je kemija«. Točneje, šlo naj bi za posledico delovanja hormonskih motilcev, kemikalij v okolju, ki lahko z »oponašanjem« ženskih ali zaviranjem delovanja moških spolnih hormonov vplivajo na človekovo hormonsko ravnovesje. Pred kratkim si je v intervjuju za Sobotno prilogo Dela celo privoščil trditev, da je »ena tretjina ali najmanj ena četrtina mladih moških v Sloveniji sterilnih«.
Na problematiko hormonskih motilcev v Sloveniji opozarjata predvsem »okoljevarstvena upornika« Anton Komat in dr. Gorazd Pretnar. Šlo naj bi za največjo grožnjo biološkega obstoja človeške vrste. Poleg povsem značajske feminizacije, na primer s povečano skrbjo za videz, pojavom metroseksualcev itd., naj bi povzročali zmanjševanje števila semenčic in s tem povečevali moško neplodnost, odgovorni naj bi bili za vse večjo pogostnost deformacij moških spolnih organov ob rojstvu in raka na modih. Reproduktivna vloga moških in s tem moški spol nasploh naj bi bila v nevarnosti. Se torej moški poženščujemo? In so, kot se v svoji knjigi »Simbiotski človek« sprašuje Komat, spremembe že tako globoke in vpliv hormonskih motilcev že tako močan, da zaradi otopele zaznave ne opazimo grozeče nevarnosti? Članka smo se lotili z namenom ovreči zgornje trditve, dejansko pa smo po raziskovanju ugotovili, da jih ovreči ni tako lahko. Vsekakor pa jih je treba jemati z rezervo.

Povečevanje neplodnosti?

Polemika o škodljivem vplivu hormonskih motilcev se je v javnosti začela leta 1996 z izidom knjige »Naša ukradena prihodnost« (angl. Our Stolen Future), v znanstvenih krogih pa še nekaj let prej, z objavo raziskave skupine danskih znanstvenikov. Z analizo številnih raziskav o številu semenčic v moškem izlivu v preteklih 50 letih so ugotovili, da se je povprečno število spolnih celic v tem času prepolovilo. Sledilo je več podobnih raziskav v drugih delih sveta s podobnimi izsledki, na primer v Franciji in na Škotskem. Vendar povsod vendarle niso prišli do enake ugotovitve. Na Finskem na primer, je število semenčic ostalo na približno enaki ravni. Razlike so se pojavile celo znotraj posameznih držav. Medtem ko naj bi se na primer število semenčic pri Parižanih zmanjševalo, pri moških v Toulousu tega ni bilo opaziti. Številni znanstveniki so bili do ugotovljenega upada števila semenčic skeptični in so za skrb zbujajoče rezultate krivili napake v analizah in pri izbiri populacijskih vzorcev. Je pa treba ugotoviti, da je vendarle čudno, da so te morebitne napake vedno pokazale izključno na zmanjšanje ali stagnacijo števila semenčic, nikoli pa na povečanje.
Vendar, kot poudarja dr. Branko Zorn z Ginekološke klinike v Ljubljani, pravega sklepa razprave o padanju števila semenčic še vedno ni. Skupaj s še nekaterimi kolegi se je leta 1998 tudi sam lotil raziskave, s katero bi ugotovili stanje pri slovenskih moških. »V naši raziskavi nismo opazili postopnega zniževanja števila spermijev, smo pa zaznali negativno spremembo v gibljivosti spermijev. Ugotovili smo tudi spremembe v številu spermijev glede na leto rojstva. Moški, ki so bili rojeni pred letom 1950, so imeli najvišjo koncentracijo, tisti, ki so se rodili po tem letu, pa nižjo. Študije o kakovosti spermijev pri Slovencih nismo nadaljevali.« Po njegovih besedah so danes te raziskave nekoliko utonile v pozabo, kar pa ne pomeni, da jih tematika ne zanima. »V zadnjem desetletju je naša skupina nameravala vsaj trikrat sodelovati pri raziskavah o kakovosti semena glede na onesnaženost okolja v različnih krajih Slovenije. Trikrat so bili projekti zavrnjeni, nazadnje decembra lani.«
Vsekakor, poudarja, danes nimamo dokazov, da bi neplodnost v Sloveniji naraščala. »In vsekakor ne držijo številke, ki sem jih bral v pogovoru z Boštjanom M. Zupančičem v Sobotni prilogi, češ da ima 30 odstotkov Slovencev nizko število spermijev. Ne vem, od kod ti podatki. V letu 2000 je na naši kliniki samo 18 % moških iz skupine neplodnih parov, torej 10 do 15 odstotkov vseh parov, imelo v izlivu manj kot 40 milijonov spermijev, kar je meja normalnega števila.« Prav tako se je treba zavedati, da nizko število semenčic še ne pomeni nujno, da je moški neploden. Na Ginekološki kliniki na leto pregledajo približno tisoč novih moških iz neplodnih parov in z leti se ta številka ni bistveno spremenila. Pri 50-60 odstotkih neplodnih parov je vzrok za neplodnost moški (pri 30 % samo moški, pri 20-30 % parov oba partnerja). Kot poudarja dr. Zorn, so bili zaradi pomanjkljivih diagnostičnih metod v preteklosti prepričani, da je ta delež nižji. Torej je morda občutek o večji moški neplodnosti povezan tudi z zavedanjem o večji vlogi moških pri determiniranju plodnosti para.
Vsekakor pa hormonski motilci niso edini potencialni dejavnik pri zmanjševanju plodnosti. Kajenje ima negativen vpliv na kakovost semena, tudi debelost naj bi zniževala plodnost. Prav tako ima lahko način življenja, na primer prekomerno sedenje ob računalniku, negativne posledice, opozarja dr. Zorn.

Rak na modih in deformirana spolovila

O zmanjševanju kakovosti semena in povečevanju neplodnosti torej za zdaj ni neizpodbitnih dokazov. Obstaja pa anomalija, ki strokovnjake zelo skrbi. »Pogostnost raka na modih z leti narašča. V 20 letih se je v Sloveniji pogostnost pomnožila za štirikrat. To spremembo vse bolj opažajo tudi po Evropi,« opozarja dr. Zorn. Po podatkih UK Cancer Research iz leta 2002 naj bi bila Slovenija po pogostnosti raka na modih celo na četrtem mestu v Evropski uniji, z več kot osmimi primeri na sto tisoč prebivalcev. Kot poudarja dr. Gregor Majdič z ljubljanske Veterinarske fakultete, eden redkih, ki se pri nas ukvarja s problematiko hormonskih motilcev, za ta pojav dejansko še vedno ne poznamo vzroka, domneva pa se, da bi lahko šlo za povezavo s hormonskimi motilci v prednatalnem obdobju, torej ob izpostavljenosti v maternici. »Moda zarodka so na hormone zelo občutljiva. Že pred rojstvom se pravzaprav določi, kako bodo funkcionirala kasneje.« Poleg hormonskih motilcev naj bi sicer na pojavnost raka sicer vplivale tudi genetske predispozicije, saj je bilo dokazano, da je pri temnopoltih Američanih pogostnost raka bistveno manjša kot pri belcih.
Danski strokovnjaki so postavili teorijo, po kateri imajo vse navedene težave, od zmanjšanega števila semenčic do povečane incidence raka in pogostnosti deformacij na spolovilih, skupni izvor v izpostavljenosti hormonskim motilcem v maternici. Najbolj problematično naj bi bilo obdobje v tretjem mesecu nosečnosti. Šlo naj bi za tako imenovani »sindrom disgenetičnega moda«. Osnova za to so spet ra-ziskave na živalih. Na ljudeh bo to zelo težko kadarkoli zanesljivo dokazati, saj bi bile take raziskave na ljudeh etično nedopustne. Dr. Zorn pa opozarja na pomembno odkritje, in sicer korelacijo med koncentracijo strupov v krvi in urinu ter zmanjšano razdaljo med anusom in spolovilom pri fantkih. »Krajša razdalja med anusom in spolovilom pa je značilna za deklice.«
Ena od sestavin sindroma disgenetičnega moda naj bi bile, kot rečeno, tudi deformacije moških spolnih organov ob rojstvu, predvsem kriptorhizem (nespuščena moda) in hipospadija (nenormalno odprtje sečnice). Tudi ti primeri naj bi se z leti pojavljali pogosteje in naj bi bili znak negativnih vplivov hormonskih motilcev na zarodek v maternici. Po trditvah Antona Komata imamo v Sloveniji na leto 150 kirurških posegov na novorojenčkih zaradi nespuščenih testisov in 60 posegov zaradi hipospadije. Opozarja sicer, da uradne statistike ni na voljo. Teh podatkov zato ne moremo vzeti kot dejstva. »Lani sem govoril s kirurgom, ki mi je rekel, da operira samo še defektne lulčke, toliko je tega,« je dejal v intervjuju za Mladino. Za strokovno mnenje o tej problematiki smo se obrnili na prof. dr. Tadeja Battelina z ljubljanske Pediatrične klinike. »V Sloveniji imamo multidisciplinarno skupino za motnjo v diferenciaciji spola, kar vključuje tudi motnje na spolovilih. V okviru te skupine beležimo težje motnje, take, ki potrebujejo celostno diagnostiko in obsežne kirurške posege. Blage izolirane hipospadije niso vedno obravnavane v okviru naše skupine. Če pa je motnja bolj izrazita, povezana s kriptorhizmom, pa jo obravnavamo in je vključena v register. V teh primerih nismo v zadnjih 20 letih zaznali nikakršne povečane pogostnosti. Gre za enega do pet težjih primerov na leto.« Popolne statistike torej ni na voljo, verjetno pa bi pričakovali, da bi ob povečevanju pogostnosti teh primerov naraščala tudi pogostnost najhujših. Kot poudarja dr. Battelino, so raziskovalci dokazali večjo pojavnost urogenitalnih deformacij pri živalih, pri ljudeh pa to ni bilo nesporno dokazano. Na našo srečo je ravno pred kratkim v strokovni reviji Journal of Pediatric Urology izšel članek skupine raziskovalcev z Univerze Columbia v New Yorku z naslovom »Povečevanje pogostnosti hipospadije: Ovrženje mita«. Kot ugotavljajo, pregled do danes zbranih epidemioloških podatkov »jasno pokaže, da velika večina dokazov nikakor ne govori v prid trditvam o naraščanju pogostnosti hipospadij«. Še več, ugotavljajo celo, da za kar dve od treh komponent domnevnega sindroma disgenetičnega moda, torej tako zmanjševanje števila spermijev kot povečevanje števila deformacij spolovil, ni kliničnih dokazov. Po njihovem mnenju je uporabljanje izsledkov raziskav na laboratorijskih živalih za opozarjanje na nevarnost določenih kemikalij za usodo človeštva, na podlagi do zdaj znanih dokazov, neupravičena.

Izvor skrbi

In zakaj številni znanstveniki sklepajo, da bi za (še neprepričljivo nedokazani) pojav zmanjševanja kakovosti semena in prav tako nedokazano povečano pogostnost deformacij spolovil utegnili biti odgovorni hormonski motilci? Eden od razlogov je lekcija iz preteklosti. V letih med 1945 in 1971 so več milijonom žensk z rizičnimi nosečnostmi predpisovali snov dietilstilbestrol (DES), ki deluje podobno kot naravni ženski spolni hormon estrogen in ki naj bi preprečeval spontani splav. Z naknadnimi študijami se je izkazalo, da je DES negativno vplival na razvoj spolnih organov v moških zarodkih, razvoj raka na modih v kasnejšem življenju in tudi manjše število semenčic. Torej, snovi z estrogenskim delovanjem so škodljivo vplivale na »moškost«.
Drug pomemben razlog za povezovanje kemičnih motilcev hormonskega ravnovesja z reproduktivnim zdravjem moških pa so številni poskusi na živalih, ki so dali skrb zbujajoče rezultate. A treba se je zavedati, da so pri poskusih na živalih raziskovalci večinoma uporabljali precej večje odmerke, kot smo jim v okolju izpostavljeni ljudje. Dr. Gregor Majdič je v zadnjem času preučeval vpliv škropiva atrazin na miši. Škropivo je sicer od leta 2003 prepovedano, vendar pa se verjetno še vedno uporablja na črno, saj ga je ponekod v vodi še vedno preveč. »Atrazin je še vedno kontroverzna snov, še vedno ni jasno, ali ga lahko štejemo med hormonske motilce, vendar pa so rezultati naših poskusov na živalih precej skrb zbujajoči, saj smo pri precej nizkih odmerkih ugotovili razlike v velikosti mišjih gnezd,« pravi dr. Majdič. In prav vpliv atrazina na zdravje ljudi so želeli raziskati skupaj z ekipo dr. Zorna z Ginekološke klinike. Sredstev jim, kot rečeno, niso odobrili. Kot pravi dr. Majdič, po do zdaj znanih podatkih odmerki kemikalij, ki naj bi motile hormonsko ravnovesje in ki smo jim ljudje izpostavljeni v vsakdanjem življenju, ne morejo povzročiti kakšnih hudih posledic. »Je pa problem mešanje, nalaganje različnih snovi. To področje pa dejansko premalo poznamo. Večina izvedenih raziskav se je namreč osredotočala na eno snov.«
Če je izpostavljenost tem kemikalijam visoka, pa je zadeva bolj jasna. »Pri epidemioloških študijah je bilo brez dvoma ugotovljeno, da izpostavljenost velikim odmerkom kemikalij, ki povzročajo hormonske motnje, lahko škodljivo vpliva na zdravje ljudi,« pravi dr. Lucija Perharič, vodja oddelka za toksikologijo na Inštitutu za varovanje zdravja. Tako Majdič kot Perharičeva pa ob tem opozarjata, da je sklepanje o vplivu snovi na zdravje ljudi prek izsledkov raziskav na živalih lahko problematično. »Nujno je, da poznate razlike v delovanju hormonskega sistema. In učinkov, ki jih zaznate pri laboratorijskem glodavcu, pri človeku ne boste nujno opazili. Zato je treba biti pri interpretaciji rezultatov zelo previden,« opozarja dr. Perharičeva.

Feminizacija karakterja

Ugotovili smo, da obstaja nekaj skrb zbujajočih indicev, ki kažejo na morebitno fiziološko ogroženost moškega spola. Kaj pa sociološko in psihološko? Ali je sprememba vloge moškega v družbi res posledica kemične kastracije? Se je moški karakter res nepopravljivo spremenil? Kot pravi psihiater dr. Slavko Ziherl, bi spremembe, ki jih opaža, težko opisal z izrazom »poženščenost«. »Vsekakor pa so, če sklepam po ljudeh, ki v zadnjih 30 letih prihajajo v mojo ambulanto, opazni nekateri pozitivni premiki. Opažam, da se je zamajala tradicionalna vloga moškega v čustvenem smislu. Včasih je veljalo, da naj moški ne bi kazal čustev, naj ne bi jokal, moral bi se obvladati. Tradicionalna moška vloga se spreminja, vendar sam to ocenjujem kot pozitivno. To nima nič opraviti s poženščenostjo, upadanjem moškosti. In tudi ni posledica kakšnih hormonskih vplivov. Gre za večjo tolerantnost, za spremembo vlog v družini, za čisto kulturne spremembe, ne nazadnje pa tudi za spremembe življenja v družbi, tudi z ekonomskimi spremembami. Ko so se ženske začele vključevati v ekonomsko življenje, ko so začele pridobivati ekonomsko moč, se je to jasno poznalo tudi na spremembi vlog v posameznih družinah, s tem pa se je postopoma spremenila tudi vloga moškega v družbi nasploh.«
Dr. Battelino po drugi strani meni, da se sociološko moški vsekakor »poženščujejo«, hkrati pa poudarja, da je to zelo široka tematika, ki presega njegovo znanje. »Kot prvo, danes je fantovsko pretepanje družbeno nesprejemljivo. Ko sem bil mlad, je bilo to drugače in so se fantje ''masovno mlatili''. In bolj si se mlatil, bolj si bil ''dec'', kar poznamo tudi iz številnih filmov polpretekle dobe. Dandanašnja moda je praktično uniseksualna. Imate metroseksualni tip moškega, ki si brije noge, diši, je servilen, pazi na vsak košček hrane, nima mišične mase. Vendar so ti moški ravno tako plešasti itd. Nihče ni dokazal, da bi bilo mogoče te družbene spremembe pripisati delovanju oziroma nedelovanju hormonov.«

Samo brez panike

Kaj povedati za konec? Opozorila o morebitnem škodljivem delovanju kemikalij v okolju na človeka vsekakor niso povsem »iz trte izvita«. Rezultati poskusov na živalih so lahko razlog za zaskrbljenost, tudi nekatere epidemiološke raziskave na ljudeh dajejo skrb zbujajoče rezultate, vsekakor pa je govorjenje o katastrofi, o življenjski ogroženosti človeštva zaradi izginjanja moškega spola pretirano. »Ko slišim opozorila o katastrofalnem vplivu hormonskih motilcev na moškost, pomislim na dve možnosti. Ali ima tako opozorilo povezavo z industrijo, ki vidi profit v možnosti, da bi se katera snov v določenem izdelku prepovedala in bi začeli uporabljati konkurenčen izdelek, ki te snovi ne vsebuje. Druga možnost pa je, da gre za populizem. Sam verjamem v medicino, ki temelji na znanstvenih dokazih. Zato podpiram prizadevanja za kakovostne prospektivne klinične raziskave, ki bodo lahko dale kakovosten odgovor na za zdaj odprto vprašanje o vzročni povezavi med v okolju prisotnimi hormonskimi motilci in motnjami spolne in reproduktivne funkcije pri človeku,« pravi dr. Tadej Battelino.
Kot poudarja dr. Gregor Majdič, kot posameznik prav veliko tako ali tako ne moremo narediti. Kemikalije so tako ali tako povsod okrog nas. »Menim, da ni treba zganjati panike. Stanje vsekakor ni tako alarmantno, kot ga prikazujejo nekateri. Največja izpostavljenost je bila tako ali tako pred verjetno 20 leti, za nazaj pa tega ne moremo popraviti. Večinski mehanizem delovanja je delovanje na dolgi rok, torej da se izpostavljenost v maternici pozna šele v odraslem življenju. Dejansko lahko danes zelo malo naredimo zase. Vsekakor pa je treba biti previden. Nujno potrebne pa so prospektivne raziskave (načrtovane za dolgo vnaprej) pri ljudeh, da bomo lahko dobili prave odgovore o tem, kaj se dejansko dogaja. Za zdaj nimamo nobenih trdnih dokazov, da bi bili hormonski motilci povezani s človekovim zdravjem.«
Dr. Lucija Perharič je kritična do Boštjana M. Zupančiča, ki se s svojimi trditvami spušča na področje, ki ga strokovno ne obvlada. »Sama se ne bi upala spuščati v pravna vprašanja na tako lahkoten način, kot se dr. Zupančič spušča v toksikološka. Nisem pravnica, zato menim, da s takim ravnanjem kažem primerno spoštovanje do pravne stroke.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.