Ira Zorko, arhitekt

26. 2. 2010  |  Mladina 8  |  Družba

Boštjan Debelak

Arhitekt, ki hiše izdeluje kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi

Boštjan Debelak v kuhinji, ki jo je oblikoval sam. Ena od njenih posebnosti je steklokeramična plošča, nameščena kar na jedilno mizo.

Boštjan Debelak v kuhinji, ki jo je oblikoval sam. Ena od njenih posebnosti je steklokeramična plošča, nameščena kar na jedilno mizo.
© Borut Krajnc

Ustvarjanje arhitekta Boštjana Debelaka je odličen primer, ki kaže, kako pomembno se je v življenju omejiti in pri tem po možnosti ničesar ne zanemariti. Zavestna omejitev in vztrajanje omogočata razvoj, podoben tradiciji, v kateri se že prepoznana kakovost ohranja in stopnjuje, opuščajo pa se nepotrebnosti in napake. Pri tem je seveda pomembna izbira in arhitekt, o katerem teče beseda, si je za svoje delo vselej izbiral najzahtevnejše prvine svojega poklica. Še v študentskih letih so bili to stoli, med arhitekti priznano najobčutljivejša od nalog pri oblikovanju pohištva. Enako velja v arhitekturi za enodružinske hiše in prav te si je Boštjan izbral za osrednji predmet ustvarjanja. Stole so kmalu obrasle hiše ali pa so morda celo stoli dobesedno zrasli vanje, saj so že tisti prvi izdelki kot v kakšnem semenu ali kalčku imeli v sebi vse ključne materialne, konceptualne in estetske značilnosti prihajajoče arhitekture. Kovaško črna kovina, detajli, ki razumejo korake izdelave, združevanje organskih in pravokotnih oblik, poetika celote, navdihujoča, včasih tudi docela nenavadna zamisel, ki je prisilila uporabnika v telesno-čustveni eksperiment, in pa vselej naraven les, ki so se mu pri hišah pridružile še tople in globoke zemeljske barve.
Za Boštjana je bila, tako kot že za številne arhitekte pred njim, ključna gradnja lastne hiše takoj po diplomi. Morda bi veljalo to nenapisano pravilo celo vključiti v obvezno prakso vsakega arhitekta. Glavni izziv je pomenila le pičle tri metre široka parcela ob slepem zidu vrstnih hiš. Kot že pogosto se je tudi tokrat izkazalo, da lahko težke situacije pri nadarjenem ustvarjalcu spodbudijo dobre in nenavadne rešitve. Prisiljen je bil na novo premisliti standardne bivalne sklope enodružinske hiše in jih spretno, domala po plezalsko razmestiti po pičlo odmerjenem vertikalnem prostoru. V težkih, za marsikoga skrajnih okoliščinah, ki pa so mu finančno edine omogočale želeno realizacijo, je že takoj na začetku razvil bogat in živ arhitekturni jezik, ki se je bil sposoben tudi kasneje brez vnaprej danih klišejev in formalnosti prilagajati posebnim situacijam in potrebam.
Po tej uspešni začetni preizkušnji je videl, da pred težavnimi okoliščinami tudi v prihodnje nima smisla bežati, de se rešitve vselej skrivajo v problemu, in si je pri naslednjih načrtih prostorske omejitve začel postavljati kar sam. Iz začetnih omejitev se je tako porodil koncept, s katerim se je odločil dokazati, da je mogoče uspešno načrtovati precej manjše hiše, kot se navadno gradijo, in jih s tem narediti dostopnejše. Zdaj jih drugo za drugo potrpežljivo in z veseljem snuje že skoraj dve desetletji in prav tako vestno bedi nad njihovo izvedbo. Boštjan izdeluje hiše kot krojač: po naročilu in po meri prostora in ljudi. Proces in način, na katerega vključuje v svoje delo naravo izbrane lokacije, svoje izkušnje in prepričanja ter naročnike, je intimen in izzivalen. Ni arhitekt za vsakega. Kot vsak ustvarjalec je tudi trmast in nepopustljiv v svoji viziji in prepričanosti o kakovosti svojega dela. Vendar bo tisti, ki sprejme njegova izhodišča in vztraja z njim v izzivih ustvarjalnega procesa, gotovo nagrajen s končnim izdelkom. Z marsikaterim od naročnikov ostane tudi po dokončanju hiše v trajnem prijateljskem odnosu, kar med arhitekti in prebivalci njihovih stvaritev ni prav pogosto in v navadi.
Človeška in naravna mera, kot jo razume Boštjan, zbuja dvom o številnih bivanjskih, pa tudi ekonomskih standardih naše družbe. Kot se morda tudi pretirano poudarja, so njegove hiše majhne. Vendar je to šele začetek. Miesovski modernistični kredo »manj je več«, ki periodično vodi arhitekturo v skrajni esteticizem in togo izčiščenost lepih škatel, namenjenih samim sebi, zanj ni smiseln v formalnem, zato pa toliko bolj v kvantitativnem, praktičnoekonomskem, etičnem in ekološkem smislu. Arhitekt dobro ve, da hkrati tudi »več ni manj«, ko si prizadevamo za kakovost bivalnega okolja. Ker so hiše manjše in ker potrebujejo manjši prostor, so lahko cenejše, vendar to ne pomeni, da so cenene. Nasprotno, so likovno bogate in prostorne, v številnih elementih so Boštjanove hiše celo monumentalne. Monumentalnost v glavnem nima nič opraviti z velikostjo, pač pa z intenzivnostjo spominov, čustev in domišljije, ki jih je arhitektura sposobna ohranjati in priklicati. V svojih bivalnih okoljih se vse premalo zavedamo, kako močno in vsak dan potrebujejo naše duše polnokrvno prostorsko doživetje, kako rade, če je le priložnost, vabijo naša telesa in oči v nenavadne položaje in odnose in imajo zato rade arhitekturo, ki jim to ne le omogoča, ampak od nas to celo zahteva. Hkrati nam s skrbno in z dosledno izbiro plemenitih naravnih gradiv glede na njihove lastnosti in možne obdelave, z načinom spajanja in njihovo izpostavljenostjo vsakodnevni rabi arhitekt kaže, kako pomembno je v prebivališčih ohranjati povezanost med duhom in materijo, da v izbranem kosu lesa ali kamna ne le niso zabrisane sledi njegovega nastanka in oblikovanja, ampak je ta sposoben staranja in trajanja. Manj ali nič laka pomeni več lesa, več globine in neposrednosti. Tako z naraščanjem časa v materiji nastaja duhovna patina.
Fenomen Boštjanove arhitekture bom poskusil ponazoriti z dvema prispodobama: s prometom v Indiji in kepo levje družine, ki sem jo imel nekoč priložnost dalj časa opazovati v dunajskem živalskem vrtu. Prva naj nam pomaga osvetliti dinamičen proces, v katerem nastanejo tako kompleksne in ne komplicirane hiše, druga pa naj pomaga razumeti naravo in posebnost končnega izdelka kot skrbno oblikovanega tihožitja s sposobnostjo trajanja.
Kdor je kdaj z evropskimi očmi videl prometne navade v Indiji ali pa morda le tiste v Carigradu, je opazil kvalitativni preskok k spontanosti in zaupanju, s katerim se vzhodnjaki skoraj kot molekule vode hipoma prepuščajo prometnemu toku svojih cest in velemest. Razlika je že v samem izhodišču, vozi se na polno; voznik pelje tja, kjer je trenutno že neko vozilo, saj ve, da ga takrat, ko bo on na tistem mestu, tam že ne bo več. Sami navadno iščemo prazen prostor in torej vozimo v prazno; gre v resnici za fazni zamik. Ta v bistvu prostorsko-časovni zamik nam lahko pomaga razumeti, kako uspe arhitektu v njegovih po dimenzijah resnično zelo skromnih hišah najti prostor tudi tam, kjer ga po navadni logiki ni oziroma bi ga že zdavnaj moralo zmanjkati. Ker je prostora dejansko premalo za karkoli vsakdanjega in vnaprej normiranega, se prične večstopenjsko gnetenje in prerivanje, v katerem si standardno ločeni prostori jemljejo, sposojajo, menjavajo in dajejo prostor. Vzpostavi se organska dramaturgija: majhna vrata lahko naredijo prostor za sabo večji in morda tudi skrivnostnejši, podobno kot lahko skoraj po čudežu velik umivalnik naredi majhno kopalnico prostornejšo. Majhno okno pred krošnjo drevesa lahko postane slika, nizka dolga okna razkrijejo pogled šele, ko ležemo ali sedemo, tako svetloba in pogledi brez napora vodijo naše gibanje skozi prostor in nam omogočajo, da tudi kadar smo pri miru, stvari in razgledi potujejo k nam. Izboklina je hkrati polica na eni in niša na drugi strani stene. Programsko ločeni elementi se med sabo zlivajo v prostornejšo celoto, ne da bi njihova namembnost izgubila potrebno razpoloženje in intimo. Njegove hiše so bile »enoprostorci«, še preden se je ta zamisel pojavila in našla svoje mesto v svetu avtomobilizma. Gnetenje, opuščanje, prestavljanje in izumljanje traja, dokler se nekako vse ne izide v splošno prežemajoče se zadovoljstvo.
In tu smo pri omenjeni skladni gmoti spokojno dremajoče levje družine, v kateri lev in levinja ter njuni mladiči, pa še kakšen bolj oddaljen sorodnik z neštetokrat videno, a vselej osupljivo lagodnostjo mačke brez najmanjše izgube prostora, kaj šele energije, neslišno ustvarjajo prepredeno celoto. Čeprav je vsak od elementov neokrnjeno in vitalno živo bitje, je nemogoče ugotoviti, čigav je kateri rep ali šapa. Zdaj si poskušajmo predstavljati, kako nenavadno in gotovo tudi vznemirljivo je prebivati v na podoben način prežetih prostorih in ob pomoči nezmotljive intuicije arhitekta najdevati v njih prostor za bedenje in spanje, druženje in samovanje, razgledovanje, prhanje, kopanje, kuhanje in branje. S pazljivo obdelavo, barvo in razporeditvijo vgrajenih pohištvenih in zidnih elementov, s pravimi proporci površin in odprtin za naravno ter umetno svetlobo so njegove hiše od znotraj večje, kot so od zunaj. Podobno kot pri možganih, katerih površina je veliko večja od površine glave, v kateri so. Poetika teh hiš njihove prebivalce povezuje z bližnjo in oddaljeno stvarnostjo. Ko se seznanimo s praktično filozofijo te arhitekture, lažje razumemo, da je zid lahko tudi začetek in ne le meja in konec nečesa.
Ko znotraj hiš, ki so podobne malce večjim kosom pohištva, odkrivaš njihove prostorske kvalitete, pomisliš, da morda niti niso tako majhne, pač pa so druge, bolj vsakdanje hiše v resnici prevelike in predvsem zelo slabo izkoriščene. Tako nas Boštjan uči, da je arhitektura kultura, ki si jo moramo znati privoščiti tudi v vsakdanjem življenju. Da v naših življenjih potrebujemo manj, kot si mislimo, in da je prav zato lahko tisto, kar imamo, dobro premišljeno, naravno in kakovostno. Hišica na deželi, v stiku z naravnim okoljem, naj ne bi bila dražja od stanovanja v mestu, pa četudi je to le garsonjera. Treba je le, kot pravi njihov avtor, najti dovolj majhno parcelo, kar je morda še najtežje, in pravega arhitekta, kar pa, kot vemo, tudi ni vedno najlažje.
Človek sodobnega sveta se ne more do kraja načuditi, kako je brezčasni tradiciji gradnje prebivališč nekoč uspelo tudi v skrajno zaostrenih razmerah preživetja vedno znova vzpostaviti harmonijo med praktičnostjo, pomenom in trajanjem ter v najmanjših predmetih in arhitekturah ustvariti lepoto, v kateri seveda ni nikoli manjkal svet domišljije in čudenja. Ta kolektivni simbolni svet v Boštjanovi arhitekturi nadomešča avtorjeva etika in poetika, ki navdih ponovno išče v neposrednem doživljanju naravnega sveta, v gibanju sonca, zemlje in lune, v ritmu našega življenja, cikličnosti družine, v potrebi po druženju in samoti. Konceptualna zgostitev zahteva od njega, da je vsak element v hiši mnogopomenski in da opravlja več nalog.
Oglejmo si za primer stebra, ki podpirata streho pri njegovi lastni hiši in ki imata poleg osnovne tektonske funkcije še številne druge kvalitete. Pozimi, ko sta gola, se zdi, kot da bi dve od visokih okoliških dreves stopili pod napušč oziroma da sta se postavili tako tesno ob hišo, da s svojima krošnjama ustvarjata baldahin nad prebivališčem in v hišo sredi mesta pripeljeta kvaliteto gozda. Zaradi ločne strehe, ki jo vitka stebra podpirata, hkrati delujeta kot mogočni struni harfe, po kateri se v ritmu letnih časov bohotijo in osipajo listi vzpenjavke, kar dodatno pomaga ustvarjati prijetno ozračje, svetlobo in vonjave. Hkrati gre tudi za star trik slikarjev pejsaža, ki so za boljšo predstavo globine v prostoru brezen in dolin risali drobne ptice. Še učinkovitejši je ta princip v arhitekturi, kjer preprost element, kot je pergola, drevo ali steber pred oknom, še posebej če je to veliko kot soba, povzroči, da vsak najmanjši premik očišča stanovalca oživi globino prostora za oknom vse do horizonta. Če imaš že v izhodišču na voljo le pol navadnega vrta in le pol navadne hiše, potem je ena od rešitev ta, da hiša postane neločljivi del vrta in vrt s tem del hiše.
Za Boštjana bi lahko rekli, da je sodobni tradicionalist, saj navdih črpa iz modrosti, grajenih izrazov tradicionalnih kultur in lepote neokrnjenih naravnih prostorov. Tudi ni naključje, da se značilni elementi njegovih hiš razbirajo kot vzorci, ki jih Christopher Alexander niza ob opisovanju brezčasnega načina gradnje: dvovišinski prostor v središču, veliko okno na jugu, majhna okna na ključnih mestih, zaobljena streha, okroglo stopnišče, leseni steber, naravni materiali, kopalnica v sobi, galerije in mostiči, zemeljske barve, pot sonca in lune, majhne hiše, izbrani pogledi, ognjišče, vrt v hiši - hiša v vrtu.
Na svoj avtorski način ustvarja sodobno nadaljevanje te tradicije, ki pa logično in naravno tipološko ustreza aktualni dobi človekove individualizacije. Njegove hiše imajo močneje poudarjene značilnosti samostojne, navzven in navznoter jasno izražene in raznolike osebnosti. Tako posredno dokazuje, da arhitektura brez arhitektov ne obstaja, pa čeprav gre »le« za anonimne mojstre, kot je tudi sam kljub svoji nadarjenosti, znanju in uspehom najpogosteje anonimen za širšo strokovno in laično javnost svojega prostora.
Boštjan je vsaj toliko kot arhitekt in oblikovalec tudi ozaveščen prebivalec planeta, ki je zelo zgodaj razvil odnos do sveta in z njim povezan način življenja. Tega je najprej preizkusil in ga še naprej preizkuša na sebi, hkrati pa te zase odkrite kvalitete prek svoje ustvarjalnosti deli z drugimi. Zato je morda premalo, če rečemo, da so to samo hiše, saj gre v resnici za prebivališča v eksistenčnem in ontološkem pomenu besede.
Njegov način ustvarjanja je lep primer, kakšna bi v družbi lahko bila vloga arhitektov. Arhitektura je prastara umetnost iskanja simbioz, možnih in potrebnih preobrazb, in stikovanj, racionalni, a hkrati tudi intuitivni in umetniški proces, skozi katerega morajo iti posamezni elementi, da lahko navzven in navznoter ustvarijo skladno celoto. Bilo bi prav zanimivo videti, kaj bi nastalo, če bi se v prihodnosti na pobudo katere od skupnosti lotil naselja hiš ali imel priložnost zasnovati katerega od javnih objektov. V državi in družbi, ki bi pri njem naročala načrte za svoje upravne in javne zgradbe, bi si želel živeti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.