Planet slumov

Zakaj so slumi skladišča presežnega človeštva, zakaj živijo v večni gospodarski krizi in zakaj revolucijo vedno znova odpovejo

Slum na smetišču na Šri Lanki

Slum na smetišču na Šri Lanki
© Arne Hodalič

Če ste sijajni šokumentarec Duhovi Cité Soleila, ki je bil sicer posnet pred nekaj leti in ki je zdaj končno prišel tudi v naša kina, videli že prej, pred srhljivim potresom na Haitiju, ste se gotovo vprašali: ali je od sluma Cité Soleil sploh kaj ostalo? Cité Soleil, ki velja za pojem ekstremne slumovske bede, za enega izmed najnevarnejših slumov zahodne poloble in enega izmed najbednejših slumov severne poloble, je namreč del Port-au-Princa, ki ga je potres praktično zravnal. Toda dobili smo dve različni zgodbi: po eni naj bi bil Cité Soleil povsem razrušen, tako da se je bilo vanj nekaj dni nemogoče prebiti, po drugi pa naj bi čudežno preživel, ali natančneje - v primerjavi s preostalimi deli mesta naj bi jo relativno dobro odnesel, tako da je mednarodna nevladna organizacija Zdravniki brez meja tam že v nekaj urah odprla svojo bolnišnico.
Ne le da so slumi največje koncentracije urbane revščine na svetu in ne le da za nameček ležijo še na smrtno nevarnih, potresnih tleh, ampak je tudi nemogoče reči, kakšno je njihovo »naravno stanje«. Razlog več, da se boste ob gledanju Duhov Cité Soleila spraševali: zakaj se revščina lepi na revščino? Zakaj revščina ustvarja še večjo revščino? Zakaj ljudje ostajajo v slumih, ki ogrožajo njihovo zdravje in varnost? Zakaj se ne preselijo na podeželje? Zakaj v slumih ljudje izkoriščajo drug drugega? Zakaj med njimi ni solidarnosti in zakaj se ne uprejo? Zakaj slume vodijo ulične tolpe? Zakaj v slumih ni demokracije? In zakaj prebivalstvo slumov nima nobene politične moči?
Če hočete odgovore na ta vprašanja, morate nujno prebrati drobni tisk, recimo slovito, že kar kultno knjigo Planet slumov, ki jo je napisal Mike Davis in ki je - v prevodu Boruta Cajnka (Rdeča zbirka založbe /*cf.) - nedavno izšla tudi pri nas. Za začetek, mestno prebivalstvo bo po številu zelo kmalu - in prvič v zgodovini človeštva! - preseglo podeželskega, saj hitrost urbanizacije v tretjem svetu močno prekaša urbanizacijo v viktorijanski Evropi, tako da smo pred »epohalnim prehodom«. Zemlja se namreč urbanizira hitreje, kot so pričakovali in napovedovali: ne pozabite, Kitajska je samo v desetih letih pridobila več mestnega prebivalstva kot Evropa v vsem 19. stoletju. In seveda, več kot milijon prebivalcev ima že 166 kitajskih mest. »Leta 1950 je bilo na svetu 86 mest z več kot milijon prebivalci; danes jih je 400, do leta 2015 pa jih bo vsaj 500.«
Ciudad de Mexico je imel leta 1950 tri milijone prebivalcev - danes jih ima več kot 22 milijonov. Seul-Injon je imel leta 1950 milijon prebivalcev - danes jih ima 22 milijonov. Sao Paulo je imel leta 1950 dobra dva milijona prebivalcev - danes jih ima 20 milijonov. Pa Mumbaj, Delhi, Džakarta, Dhaka, Kalkuta, Kairo, Manila, Karači, Lagos in Šanghaj - danes imajo od 13 do 19 milijonov prebivalcev. Leta 1950 so jih imeli le kak milijon ali dva. Mesta z rekordno hitrostjo prehajajo v velemesta, velemesta v hipermesta, hipermesta v somestja, somestja v leviatane in megalopolise, ki bodo leta 2025 imeli že po 25 milijonov prebivalcev (npr. Karači, Dhaka, Džakarta in Šanghaj), medtem ko naj bi jih imel Mumbaj celo 27 milijonov. Metropolitanska regija Rio/Sao Paulo jih ima že zdaj 37 milijonov, kitajski megalopolisi pa naj bi bili dejansko le uvod v »strnjeni urbani koridor«, ki se bo raztezal od Kitajske prek Japonske do zahodne Jave.
Slumi, ki jih ob prenaseljenosti in prenatrpanosti tepe tudi odsotnost pitne vode, sanitarij, elektrike, infrastrukture ipd., so običajno za nameček še v bližini odlagališč strupenih odpadkov, zastrupljenih jezer in toksičnih znojilnic, med podganami, mrčesom in gorami fekalij, na močvirjih, poplavnih ravnicah, vulkanskih strminah, neutrjenih pobočjih in potresnih pasovih, zato prebivalci slumov »živijo z nenehno grožnjo katastrofe«, bodisi cunamija, infekcijske podhranjenosti, visoke stopnje umrljivosti pri dojenčkih in otrocih ali pa hudih bolezni, recimo driske, tifusa, kolere, griže, hepatitisa, denge in malarije. Njihova beda je tako huda, da bi jo morali prepovedati, zato ni čudno, da jim pogosto ne preostane drugega, kot da naredijo samomor, in sicer tako, »da popijejo pesticid, kupljen na kredit, ki ga ne morejo odplačati«.
V Delhi se vsako leto preseli pol milijona ljudi - večina, okrog 80 %, jih konča v slumih, tako da bo do leta 2015 v slumih živelo 10 milijonov prebivalcev Delhija, do leta 2015 pa bo v slumih živelo več kot 330 milijonov afriškega prebivalstva. In to število se bo vsakih 15 let podvojilo. Še več: čez 20 let naj bi v slumih živeli dve milijardi svetovnega prebivalstva - zdaj prebivalstvo slumov na leto naraste za 25 milijonov.
»Mesta prihodnosti torej niso iz stekla in jekla, kakor so napovedovali urbanisti prejšnjih generacij, temveč so sezidana iz nežgane opeke, slame, reciklirane plastike, cementnih zidakov in odpadnega lesa. Namesto mest svetlobe, ki se dvigajo k nebu, se velik del urbanega sveta v 21. stoletju stiska v umazaniji, obdan z nesnago, iztrebki in blatom,« pravi Davis. V Čadu, Etiopiji, Afganistanu in Nepalu živi v slumih skoraj 100 % vsega mestnega prebivalstva. V Mestu mrtvih živijo in spijo na velikanskem pokopališču, v mameluških grobnicah, v kalkutskem slumu pa je v vsaki sobi stlačenih 14 ljudi.

Najhitreje rastoči družbeni razred vseh časov

Toda paradoksno: število mestnega slumovskega prebivalstva nima nobene zveze z obsegom mestnega gospodarstva. Ali bolje rečeno: v teh velemestih, hipermestih in somestjih ni dela, formalnih služb, delovnih mest, industrije, toda ljudje se kljub temu stalno in množično priseljujejo. Pred nami je torej »urbanizacija brez industrializacije«, ki pa je le produkt »težnje silikonskega kapitalizma, da rast proizvodnje loči od rasti zaposlovanja«. Pričakovali bi, da bodo negativne posledice mestne recesije in znatno znižanje dohodkov v mestih upočasnili preseljevanje s podeželja, a ga niso. Ravno obratno: to strašno, pretirano urbanizacijo poganja »reproduciranje revščine, ne pa ponudba delovnih mest«. Urbanizacija tako ni le sinonim za favelizacijo oz. slumizacijo, temveč tudi za deindustrializacijo.
Zakaj so ta velemesta in hipermesta tretjega sveta privlačnejša od podeželja, ni skrivnost: državljanske vojne, pohlepni in brutalni warlords, lokalna kleptokracija, hude kronične naravne katastrofe (suše, poplave ipd.), strukturna prilagajanja, ki so uničila ali pa »racionalizirala« kmetijstvo, in razni tuji ekonomski plenilci so poskrbeli, da na podeželju ni več mogoče živeti in da podeželskemu prebivalstvu ni preostalo drugega, kot da se je zateklo v gosto natlačene velemestne in hipermestne slume, favele, gecekonduje, villas de emergencia, villas miserias, colonias populares, barrios, jhuggije, podstandardna neformalna bivališča, skvoterska, barakarska, kartonasta, šotorska, azbestna naselja, na piratske parcele in pločnike, včasih v ogromna begunska taborišča, kot so kenijski Dadaad, kartumski Dar es Salaam ali pa hribi nad Kabulom. Slumi - »urbane puščave« in slike »mest brez delovnih mest« - so »zakonski vakuum«, kjer »Darwin potolče Keynesa« in kjer »mestni odpadki in nezaželeni priseljenci v nekaterih primerih končajo skupaj«. In to dobesedno (Quarantina pri Bejrutu, Hillat Kusha pri Kartumu, nekdanja Kadeča se gora pri Manili, Dhapa pri Kalkuti ipd.).
Zakaj so se velemesta in hipermesta prelevila v slume? Ker so odrezana od ekonomije, od osrednjega svetovnega gospodarskega toka. Kdo jih je odrezal? Neoliberalna filozofija, ki jo zagovarjata in prakticirata Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, »postmoderna ekvivalenta kolonialne državne uprave«. Specifično: države tretjega sveta so morale v zameno za kredite, ki sta jim jih odobrila Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, vpeljati ona famozna »strukturna prilagajanja« in »prestrukturiranja«, ki so bila dejansko popolni vihar pogubnih navodil: odpiranje trga, privatizacija državnih podjetij in stanovanjskega trga, popolna sprostitev uvoza, skrčenje javnega sektorja, odprava ali ostro zmanjšanje javnih programov in javne porabe, vključno s porabo za zdravstvo, odprava ali ostro zmanjšanje javnih naložb v sanitarno infrastrukturo in pitno vodo, ukinitev subvencij za hrano, ukinitev pridelovanja osnovnih živil in okrepitev pridelovanja izvoznih pridelkov.
Rezultat nasilnosti teh »strukturnih prilagajanj« je bila kakopak slumizacija: veliko zmanjšanje formalnega zaposlovanja, zapiranje moških delovnih mest, upadanje mezd, presihanje prihodkov, deindustrializacija, konec lokalne proizvodnje, kmetijstva za domači trg, državnega zaposlovanja, socialnih programov in stanovanjske pomoči, huda recesija, drastično poslabšanje razmer, višanje življenjskih stroškov, revščina, prostituiranje žensk in otrok, trgovina s človeškimi organi, vsesplošno razsulo, etnične milice, ulične tolpe, narcotraficantes in nasilje, revščina, nasilje, revščina, nasilje, revščina. In vse to ustvarja slume, ki niso nič drugega kot »odlagališča odvečnega prebivalstva«, vseh tistih priložnostnih, nekvalificiranih, fleksibilnih, storitvenih, neformalno zaposlenih delavcev, alias »neformalne delovne sile«.
Toda neformalna delovna sila ni le »resnični in stalni brezdomec sodobne mednarodne ekonomije«, ampak tudi »doslej najhitreje rastoči družbeni razred na Zemlji«, kamor padajo tudi vsi odvečni in odpuščeni delavci formalne ekonomije in nekdanji javni uslužbenci - in ki lahko preživi le tako, da »preživetvene niše kar naprej deli na še manjše dele«. Ali bolje rečeno: tako kot se stalno veča ne-enakost med formalnim in neformalnim sektorjem, se stalno veča tudi neenakost v samem neformalnem sektorju, ki »le fragmentira obstoječe delo« in ustvarja le »nove in nove delitve dohodkov«, tako da ga poganjajo »nešteto nevidnih izkoriščevalskih mrež« in brutalni darvinistični boj za »iste drobce neformalne ekonomije«. Rezultat: konkurenca v slumih - v tem »neformalnem sektorju« - je stalno »na robu totalne vojne vseh proti vsem«. Ne le da so se mreže samopomoči in solidarnosti zlomile, ampak je slumovsko nasilje le v funkciji zastraševanja in izrivanja konkurence - članstvo v tolpi je poslovna poteza, nadomestek delavskih pravic.

Ali imajo slumi zgodovinsko vlogo?

Ironično, Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki stanovanjsko krizo vedno rešujeta s tržnimi mehanizmi, ki samo stanovanjsko krizo povzročajo, si izmišljata najrazličnejše stanovanjske politike (razširjanje zasebne lastninske pravice, uporabniške pristojbine in nadomestila za javne storitve ipd.), ki pa so le trik: te stanovanjske politike, ki dejansko koristijo le srednjemu razredu in elitam (ter ustvarjanju ograjenih, utrjenih bogataških naselij), so namreč le načini, da bi tudi najrevnejše prebivalstvo slumov vključili v davčno bazo. Plus: v hipu, ko lahko reveži stanovanja uporabljajo kot kreditno jamstvo, »postanejo žrtve davčnih izterjevalcev in mestne komunalne službe«. Slumi so vir obscenega dobička. In gospodar slumov je elita, ki je ugotovila, da je slumovsko nastanjevanje revnih najboljši biznis, varna naložba s hitrim, visokim in stalnim donosom, tako da, kot opozarja Davis, netržnega naseljevanja v slumih ni več.
»Urbana segregacija ni zamrznjen status quo, temveč nenehna družbena vojna, v katero v imenu 'napredka', 'polepševanja' in celo 'družbene pravičnosti za revne' redno posega država, da lahko na novo začrta prostorske meje v korist lastnikov zemljišč, tujih investitorjev, lastnikov elitnih stanovanj in pripadnikov srednjega razreda, ki se vozijo s svojih domov v predmestjih na delo v mesto in nazaj.« Razlog več, da velemesta in hipermesta stalno »prenavljajo« in »prezidavajo«, da slume stalno »čistijo«, rušijo, odstranjujejo in buldožirajo in da prebivalce slumov - »človeška bremena« - množično in prisilno izseljujejo in preseljujejo, pa četudi le zato, da povečujejo »tako zasebne dobičke kakor tudi družbeni nadzor«. Ta špekulativna recikliranja na novo prisvojenih mestnih zemljišč, ti ciklusi naseljevanja, izseljevanja in ponovnega naseljevanja, s katerimi delajo prostor za nebotičnike, luksuzna stanovanja, trgovske komplekse, igrišča za golf, parkirišča, stadione ali mednarodne prireditve, recimo olimpijade, ki se jih prebivalci slumov - že vse tja od Hitlerja, prvega velikega deložatorja - bojijo kot hudič križa, saj vedo, kaj jih čaka, so le obračanja kapitala in dobičkov.
In povsem vseeno je, kdo je na oblasti v teh mestih - levičarji ali desničarji, socialisti ali nacionalisti, navsezadnje, na Kitajskem komunistične oblasti mirno pustijo, da tuji investitorji preseljujejo in razseljujejo milijone ljudi. To, da slume v tretjem svetu običajno »restrukturirajo« s pomočjo vojske ali pa paravojaških udarnih enot, pove vse o tem, da so slumi zlata jama. Rušenje slumov oz. preseljevanje prebivalstva - alias »odvoz smeti« - je »vojaška operacija«, ki jo predstavijo kot nekaj, kar poteka v imenu vojne proti kriminalu ali pa v imenu vojne proti drogam, pri čemer protiteroristična oz. protisubverzivna zakonodaja funkcionira le kot pretveza za prisvajanje mestnih zemljišč in ukinjanja stika med bogatimi in revnimi. Neformalni sektor ni »krasni novi svet«, ampak »živi muzej človeškega izkoriščanja«.
Kar pripelje do logičnega vprašanja: ali ima ta neformalna delovna sila »zgodovinsko vlogo«? Ali imajo slumi revolucionarni potencial? No, do revolucije manjka še en mučni ovinek. Davis namreč razkrije še enega fatalnega krivca za začarani krog slumov: mednarodne nevladne organizacije, ki sicer veljajo za pojem »solidarnosti«, »filantropije« in »pravičnosti«. Svetovna banka, ki je prevzela »pokroviteljstvo« nad urbano politiko in slumi, je države silila v povezave z nevladnimi organizacijami, ki naj bi nastopale kot »varuhinje revnih«, tako da mednarodni kreditorji in donatorji à la Svetovna banka zdaj praviloma delujejo prav prek velikih nevladnih organizacij, ki so se »vrinile« v slume, kar seveda pomeni, da so prejemniki pomoči velike nevladne organizacije, ne pa prebivalstvo slumov, in da »strategija za zmanjšanje revščine« ni okrepila civilne družbe v slumih, ampak transnacionalno birokracijo, multilateralne razvojne agencije in mednarodne nevladne organizacije, ta »novi razred posrednikov«.
Rezultat: velike nevladne organizacije so s svojo zbirokratiziranostjo, s svojim prevzemanjem posredniške vloge in s svojim monopoliziranjem strokovne vednosti kooptirale vodstvo slumov, zavzele »družbeni prostor, ki ga je nekoč držala levica«, »deradikalizirale urbana družbena gibanja«, zmanjšale »mobilizacijske poteze družbenega aktivizma«, zavrle »reševanje stanovanjskega problema« in vzpostavile »novo obliko klientelizma«, saj s svojim »širjenjem prakse prosjačenja za usluge na podlagi sočutja in človekoljubja« ljudi držijo »stran od razrednih bojev«. Ne le da nasprotujejo agitacijskim rešitvam, s katerimi se ljudje postavljajo za svoje pravice, ampak pozornost od »velikih političnih škod imperializma preusmerjajo k izključno lokalnim vprašanjem«, s čimer ljudi le medejo, tako »da ne ločijo sovražnikov od prijateljev«. Slume razumejo kot »večno danost«, kot nekaj naravnega, kar vodi v strinjanje z neenakostjo. Z eno besedo: mednarodne vladne organizacije pazijo, da jeza, ki se zbira in kali v slumih, ne privre čez rob - da torej slumi ne bi postali žarišča upora, agitiranja, prevratništva, revolucije.
Vso to neformalno delovno silo, ki živi v slumih, običajno prikazujejo kot »rešitev za tretji svet« ali kot »rezervno armado«, ki čaka na vključitev v delovni proces, v družbo, toda Davis pravi, da je to le mit: ne obstaja namreč noben »uradni scenarij ponovne vključitve te velikanske množice presežne delovne sile v osrednji tok svetovnega gospodarstva«. To je v resnici le »stalna odvečna množica«, ki je »ni mogoče vključiti v družbo, ne zdaj ne v prihodnje«. Množica, na katero ne računa nihče več. Še huje: slumi, ki živijo v večni gospodarski krizi, so »skladišča presežnega človeštva«. Toda prav slumi bodo, pravi Davis, »bojišče 21. stoletja« - v slumih bo v našem času potekal »pravi spopad civilizacij«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.