18. 3. 2010 | Mladina 11 | Kolumna
Da bo manj več
Radikalno mešanje in mešetarjenje z lastninsko strukturo v tem trenutku pomeni poglabljanje in ne reševanje ekonomske, finančne in fiskalne krize države
V naslednjih mesecih želi slovenska politika radikalno spremeniti lastniško podobo slovenskega gospodarstva. Vlada je zaradi zahtev OECD že pred slabim letom sprejela sklep o pripravi nove politike upravljanja finančnega premoženja države. V Sloveniji naj bi jasneje ločili lastniško, regulatorno in socialno razvojno funkcijo države in s tem izboljšali učinkovitost upravljanja državne lastnine. Vmes smo zabredli v razvojno in fiskalno krizo. Tako je reforma upravljanja državne lastnine nehote postala del načrtovanega zapolnjevanja proračunskega primanjkljaja in razdolževanja države. Zato se po petih letih ponovno vračamo k privatizaciji kot zaključku lastninske tranzicije. Toda namesto na vrhu smo sedaj na dnu politično-ekonomskega cikla. Hkrati pa gre tudi za spremembo ekonomske paradigme, za velik institucionalni zasuk od trga k državi, od privatizacije k nacionalizaciji in ne obratno.
Vlada je že lansko leto sprejela znameniti dokument o politiki upravljanja podjetij v državni lasti, v prvih mesecih letošnjega leta je dala v obtok in javno razpravo tudi zakonske rešitve glede upravljanja državnih naložb in preoblikovanja Kada, Soda in D.S.U. Prvi zakon določa ustanovitev posebne upravljavske agencije. Ta potem odloča v svojih strateških in operativnih aktih, kaj so strateške ali pa zgolj portfeljske naložbe države, kakšni naj bodo ciljni lastniški deleži, kdo bo sedel v nadzornih svetih, kakšni bodo konkretni cilji in nameni državne lastnine in podobno. Agencija bo torej centralizirani upravljavec državnega premoženja, splošen javni nadzor nad njo pa imata vlada ter parlament. Prednost tega pristopa je zagotovo določena ločitev lastniških in drugih funkcij države, pa tudi večja urejenost in transparentnost, profesionalnost in odgovornost vodenja naložbene politike. Največja slabost tiči v veliki koncentraciji moči same agencije in predvsem v večji in ne manjši stopnji politizacije njenega delovanja. V njeno delo, strateške opredelitve in operativne načrte posega namreč tako parlament kot tudi vlada, najverjetneje pa tudi drugi interesni lobiji.
Podobno velja tudi za drugi zakon o reorganizaciji Kada in Soda ter usodi nesrečne institucije D.S.U. Poslovni model, kjer se statusno in vsebinsko ločujeta zavarovalniška dejavnost od upravljanja premoženja, s katerim zapolnjujemo dohodkovne vrzeli Spiza, je načelno dober. Ločuje dve vsebinsko različni dejavnosti z drugačnim naložbenim horizontom, tveganji in poslovnimi motivi. Zavarovalna dejavnost bi tako pridobila možnost širjenja zavarovalnih poslov in večjo konkurenčnost, upravljanje naložb v okviru pokojninskih skladov pa lahko postane bolj jasno in obvladljivo. Toda celotna procedura prenosov, preknjiženj in otvoritvenih bilanc je skrajno zapletena, dolgotrajna in nejasna, kar je v nasprotju z izhodiščnimi cilji same lastniške reforme. Za nameček predvideva, da bo za slab ducat podjetij, ki jih želi država zase, treba te deleže odkupiti, iz levega žepa bo kupnino prelagala v desno malho. Tako bo država za institucionalno reformo svoje lastniške strukture plačala ne samo transakcijske stroške, temveč bo v ključnem trenutku fiskalne krize države svoj proračun oziroma javni dolg obremenila z dodatno milijardo in pol evrov. Tudi to je v nasprotju s ciljem, da reforma državne lastnine prispeva k srednjeročnemu zniževanju proračunskega primanjkljaja. Če bosta nasprotno Kad in Sod posegla po hitri odprodaji svojih deležev, da bi zadostila kriterij 5 odstotkov lastniškega deleža, pa bo nov privatizacijski pritisk onemogočal doseganje optimalne kupnine.
Zapletov in pasti je skratka več kot potencialnih koristi. Zato je edina prava možnost in najboljša alternativa, da za začetek vsi vpleteni subjekti prenašajo na agencijo predvsem upravljavske pravice, medtem ko naj bi Kad in Sod reševala lastninsko strukturo postopno, glede na poslovne in tržne možnosti. Problem Slovenije, kot ugotavlja tudi OECD, je predvsem kakovost upravljanja, manj pa sama lastniška struktura. OECD je lansko leto izdal tudi nekaj dodatnih napotil glede korporativnega upravljanja v razmerah krize in tu so poudarki drugačni kot v priporočilih iz leta 2004, na katere se sklicuje sedanja Pahorjeva vladna politika. Radikalno mešanje in mešetarjenje z lastninsko strukturo v časih, ko morajo podjetja v globalni recesiji reševati predvsem svoje tekoče poslovne probleme, iskati nove strategije in poslovne modele, pomeni povečanje in ne zmanjšanje poslovne entropije. Pomeni poglabljanje in ne reševanje sedanje ekonomske, finančne in fiskalne krize države. Ta vladna ekipa preprosto politično ni sposobna izpeljati tako zahtevnega projekta, zato je bolje, da si zada zgolj omejene cilje in rešljive naloge.
Ob tem pa so pomembne tudi nekatere teoretske stranpoti. Mnogi sedanjo lastninsko reformo vidijo predvsem kot problem odrešilne privatizacije, drugi spet svarijo pred nepovratno razprodajo slovenskega premoženja. Za prve je privatizacija sinonim večje ekonomske učinkovitosti in konkurenčnosti, za druge pretirano odpiranje tujim lastnikom vodi do tveganega razvojnega zaostanka. Toda oboje pomeni predvsem bankrot politične ekonomije. Najprej lastnina ni zgolj ekonomsko-pravna institucija na relaciji agent-principal, temveč pomeni predvsem koncentracijo moči. Drugič, konkurenčne menjave privatizacije in nacionalizacije, večje vloge trga in države, so zadnjih sto let del dolgoročnih institucionalnih ciklov, od tod sedanji nihajni obrat. In na koncu, namesto teoretskih dokazov o večji učinkovitosti zasebne lastnine nam dramatične dolgoročne recesije nasprotno kažejo konkurenčno prednost državne lastnine. Trenutno smo bližje reguliranemu kot liberalnemu kapitalizmu, demokratični politični nadzor pa je pogosto boljši od avtokratske prevlade zasebnih poslovnih interesov.
Sedanje vladne rešitve reforme državne lastnine so izsiljene, nedomišljene in finančno nevzdržne. Ključni problem je kakovost korporativnega upravljanja in ne dramatična sprememba lastniške strukture in njenih ustanov. Lastniška reforma potrebuje politični kapital, ki ga ta vlada nima. Zato je bolje, da lastniško godljo pusti pri miru in izboljša zgolj svoje upravljavske vzvode. In manj bo v tem primeru več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.