Zakon o malem delu je slab

V imenu odpravljanja anomalije, imenovane študentsko delo, vlada skozi stranska vrata uvaja bolj fleksibilen trg dela. In zato bi morali ob študentih in dijakih stati vsi mi.

Dr. Valerija Korošec, sociologinja

Dr. Valerija Korošec, sociologinja
© Borut Peterlin

Namen sistemsko popraviti anomalijo na trgu dela v obliki študentskega dela se je po nekem čudnem obratu spremenil v pisanje zakona o malem delu, ki je s tem postal zakon, ki se tiče nas vseh, ne samo študentov. In zato je bilo nesramno in neodgovorno, da so študenti in dijaki demonstrirali brez nas.
Že večkrat je bilo povedano, da je študentsko delo ''problem'' zato, ker je nelojalna konkurenca do drugih zaposlenih. Tu gre za eno temeljno nepoštenost: študenti so cenejši v primerjavi s klasično zaposlenim, ker ne plačujejo zdravstvenih in pokojninskih prispevkov. Zato so tako uspešna konkurenca ''klasično'' zaposlenim, ki jim s tem znižuje ''urno postavko'' oziroma vrednost. Toda ''točno'' ta ''klasični'' delavec, ki mu študent znižuje vrednost, je tisti, ki plačuje zdravstveno zavarovanje za študente. Ta je tisti, ki plačuje davke, iz katerih se študentom omogoča zastonj študij, študentska prehrana in vse, kar prinaša študentski status. Delavec daje denar za svoje lastne ''krvnike''.
Predlog v zakonu o malem delu, ki določa plačevanje prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje to nepravičnost odpravlja. In to je vse, kar bi ta vlada morala storiti, da bi odpravila anomalije, ki jih študentsko delo povzroča na trgu dela. Vse dodatne administrativne omejitve in nadzor bi s tem postale nepotrebne, ker bi že samo s tem ukrepom učinkovito izničila nelojalno konkurenco študentskega dela.
Vlada bi zaradi pravičnosti in konsistentnosti morala iti celo korak dlje, toda v drugo smer, kot se nagiba sedaj. Namesto, da dodatno segmentira (ločuje) trg dela, bi ga morala v celoti poenotiti: iz vsakega dela (pogodbenega, avtorskega, predavateljskega itd.), iz vsake plačane delovne ure, bi morali biti plačani prispevki in davki. Sedaj pogosto na tak način delajo ljudje, ki so redno zaposleni že drugje - in s tem ''odjedajo'' delo drugim, ki so zato nezaposleni, in ki bi, če bi bili zaposleni, prispevali v skupne blagajne.
Tu se res lahko vprašamo, zakaj vlada ni predlagala tako enostavne in konsistentne rešitve? Zakaj je ustregla zahtevam študentske organizacije, da se študentsko delo ureja v posebnem zakonu? Zato, ker imata vlada in študentska organizacija pri tem še svoje posebne račune. Študentsko delo po svoji naravi, načinu in obsegu kot nelojalna konkurenca pomaga mehčati in uničevati standarde zaposlovanja in delovno pravnih odnosov, in to vladi ustreza, ker ji s sindikati ni uspelo doseči dogovora o še večji fleksibilizaciji trga ''velikega'' dela. Zato je pripravila zakon, ki to stanje tako rekoč ''uzakonja''. Tisto, kar je bilo prej napaka, anomalija, je sedaj postal načrt: uradno se uzakonja trg ''malega'' (nezanesljivega, prekernega) dela, ki bo konkuriral in slabil trg ''velikega'' dela, ki bo čez leta tudi edina oblika trg dela, ki ga bo povprečni državljan Slovenije še poznal, če bodo te spremembe uzakonjene. Svež dokaz: upokojenci, ki so mlajši od 65 let (63 ženske) bodo s 1. januarjem 2011 izgubili varstveni dodatek, če ga prejemajo - razen, če bodo dokazali, da so trajno nezmožni za delo - ker bodo po novem imeli pravico opravljati malo delo!
In zato je razumljivo, da sindikat podpira študente proti temu zakonu. Tudi upokojenci bi morali biti proti.
Študentska organizacija ima za nasprotovanje temu zakonu kopico slabih razlogov in samo enega ''pravega'', ki pa je tako resen, da skorajda opravičuje vse druge. Problematika enakopravnih možnosti študija za vse - to se tiče izobraževalne in štipendijske politike države. Problematika socialne varnosti revnih študentov se tiče socialno varstvene politike države. Da se vse to povezuje z nujnostjo študentskega dela, je absurd. Študentska organizacija brani svoje finančne privilegije, brani slab status quo (npr. nujnost dela za možnost študija), ne postavijo pa ključnega vprašanja tej vladi in tej družbi: kaj pravzaprav hočete z nami? Kje je naše mesto v tej družbi sedaj, in še bolj pomembno v bodoče, kje so delovna mesta za nas? In zato ker študentje tega najpomembnejšega vprašanja ne postavijo v imenu vseh mladih, se zdi, da je vse to kreganje okoli zakona o malem delu navadna farsa. Morda pa si tega vprašanja ne upajo postaviti, ker se bojijo odgovora, ker odgovor na nek način seveda poznajo: ni delovnih mest za vas. Saj vendar vedo, da so jim ostala samo še dela preko študentskega servisa. (In zdaj nam hočejo še to vzeti, si verjetno mislijo).
Za to generacijo mladih je čedalje manj možnosti, da bodo kdaj dosegli standarde zaposlitve na trgu ''velikega dela'', obenem pa jih ta družba (vlada) izrablja (izkorišča) še tako, da sami pomagajo rušiti standarde dela na trgu ''velikega'' dela. Žal mi je, toda ne morem se upreti sliki taboriščnikov, ki sami sebi kopljejo grob, s tem ko branijo status quo. Status quo ni dober. Nov zakon o malem delu ni dober.
Še enkrat: vlada bi morala samo poenotiti prispevne in davčne stopnje za vse udeležene na trgu dela in vse oblike dela. Delo je delo, pa naj ga dela mlad, odrasel ali starejši. Nobenih subvencij za prve, druge ali tretje, ki jih oblast uporablja v smislu: deli in vladaj. Vlada naj predlaga konsistentne in verodostojne predloge, ki ne bodo ščuvali segmentov prebivalstva drug proti drugemu, ampak bodo delovali v smeri rešitev, ki so dobre za vse nas.
Kar pa se tiče granitnih demonstracij. Krivda je naša, ker smo dopustili, da so uničili sedanjost in prihodnost te generacije. Krivda je naša, ker nismo bili tam z njimi - potem kocke ne bi letele in predlagatelji zakona ne bi slavili te Pirove zmage nad neizkušeno mladino.
Na naše policiste pa smo lahko ponosni. Treba se jim je zahvaliti, da niso izrabili priložnosti, da bi tolkli po naših otrocih. In naj pripomnim: ti policisti, ''robokopi'', so prav tako naši sinovi. Da so nas spet pripravili do tega, da se brat postavi proti bratu, je sramota. Skrajni čas je, da stvari v Sloveniji zastavimo drugače.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.