Bernard Nežmah

15. 7. 2010  |  Mladina 28  |  Družba  |  Intervju

Michal Viewegh

Michal Viewegh, češki romanopisec, o življenju vzhodnoevropskega pisatelja. O tem, da ni treba biti revež, da bi napisal dobro knjigo. O tem, kako je imel leta 1990 na Dunaju drobno željo, da si v kavarni privošči dunajsko kavo in vaniljev zavitek. O pisanju romanov, pisanju komercialno uspešnih romanov in seveda življenju komercialno uspešnega pisatelja. O turizmu: “Trideset let nisem stopil izza železne zavese komunizma, nisem videl Pariza, Benetk, Dunaja. Ta dolg sem preprosto moral izplačati.” In o tem, da je del turizma tudi vzvišen pogled na druge turizme.

/media/www/slike.old/mladina/intviewegh01bpet.jpg

© Borut Peterlin

Češki humor je na Slovenskem popularen vsaj od Haškovega Švejka. Sodobni romanopisec Michal Viewegh podira vse rekorde: v zadnjih sedmih letih so založbe prevedle kar deset njegovih romanov, od legendarnih »Čudovitih pasjih časov«, »Angelov vsakdanjega dne«, »Romana za moške«, »Letoviščarjev« pa vse do zadnje »Učne ure ustvarjalnega pisanja«, za povrh pa so kinematografi predvajali še filmsko različico »Romana za ženske«.

Navadno vas sprašujejo, kako vam uspe napisati po en roman na leto, jaz pa bi vas vprašal: zakaj napišete samo en roman na leto?

Brez dvoma je mogoče napisati po dve knjigi na leto, to dokazujeta Jackie Collins in Danielle Steel, kolikor jih sploh še pišeta sami. Sam sem našel optimalen ritem v tem, da pišem knjigo nekako tri mesece, tri četrt leta po potem razmišljam o naslednji knjigi.

Še vprašanje z druge strani: zakaj si med knjigami ne vzamete dveletnega premisleka?

Ta tempo se je ustalil, tako počnem že dvajset let. Knjige sem začel pisati v času študija, ko sem imel po dva meseca počitnic, v katerih sem pisal knjige. Roman »Čudoviti pasji časi« sem napisal v šestih tednih. Preprosto nisem tip avtorja, ki bi za knjigo potreboval dve leti.

A za »Čudovita pasja leta« ste poleg nekaj tednov potrebovali še dvajset let izkušenj komunizma.

To je res, to je moj »bildungsroman«. Ne zanikam, da živim od pisanja knjig, in to zelo dobro. Ne bom zanikal, da je prijetneje zaslužiti sto petdeset tisoč evrov na leto kot na dve leti, toda moje izhodišče je, da v pisanju uživam.

Kaj se zgodi z intelektualcem, ki je imel nekoč običajno plačo, sedaj pa zasluži štiri milijone?

Ta nevarnost komercializacije grozi bolj režiserju, ki ga recimo silijo, da snema popularne komedije. Sam sem popolnoma svoboden: pišem, karkoli hočem. Res sem napisal komercialno uspešnico, kot je »Roman za ženske«, toda ustvarjam tudi literarne parodije, feljtone, »Učna ura ustvarjalnega pisanja« nikakor ni tržno usmerjena. Prodaja teh knjig znaša dvajset odstotkov prodaje mojih uspešnic.

Bom vprašal bolj banalno: ali ne izgubljate stika s svojimi tovariši in prijatelji, če živite v ugodnostih, ki jih prinesejo desetkrat večji zaslužki?

Ne zaslužim kot hokejist v NHL, ne živim v Beverly Hillsu, imam hipoteko na hišo in obdržal sem stare prijatelje, ki jih vabim na večerje in dopuste ter jih jemljem na pohode po hribih. Pisanje mi je omogočilo zahodnoevropski standard. Vse pred tem je bilo ponižujoče.

Nekje ste zapisali, da bi moral proces komunistične tranzicije omogočiti vsakemu človeku tudi denarno terapijo: vsaj nekaj izkušnje razkošja, s katerim bi lahko zdravil svojo travmo materialne revščine.

Ne gre toliko za razkošje, ampak za dostojnost. Leta 1990, ko sem bil še učitelj, sem šel prvič na Zahod, na Dunaj. Imel sem smešno nizko plačo in drobno željo, da si v kavarni privoščim dunajsko kavo in vaniljev zavitek. Toda učiteljski kolegi niso hoteli z menoj v kavarno, ker je bila predraga. Bila je zima, januar, in sedeli smo na klopci in jedli zrezke, ki smo jih prinesli s seboj, ter pili kavo iz termoske. V tem ne vidim nič, kar bi človeka povzdigovalo in gradilo njegov značaj. Revščina je ponižujoča.

Nedvomno, toda soočenje z mizerijo je spodbudilo vrhunsko literaturo čeških romanopiscev, kot so Škvorecky, Hrabal in Kundera.

Seveda, toda umetnik lahko ustvari odlično delo tudi v dobrih razmerah. Vzemimo samo filme Woodyja Allena.

Lik babice v »Čudovitih pasjih časih« je posebej poudarjen, saj je ena redkih pričevalcev, ki so pred drugo vojno potovali po Franciji in Angliji. Je njena moč v dvojnosti: ko hkrati pozna svobodo gibanja in zaporo partijskega režima?

Babica ima prednost, da je vsaj enkrat to doživela, drugače od mlajših generacij, ki tega niso poznale. Četudi ni več potovala na Zahod, je ostala ortodoksni turist. Ko je leta 1968 v Prago prišla ruska vojska, v tem ni videla kontrarevolucije, ampak pogrom nad turisti.

Pisali ste članke za tednik »Mlada fronta«. Zakaj vas delo žurnalista ni potegnilo?

Pisal sem feljtone, ki so žanr med novinarstvom in literaturo. Zavedam se, da sem za novinarja preslabo izobražen, nisem ne sociolog ne politolog. Sem le pripovedovalec zgodb, za katere ne potrebujete poglobljene izobrazbe.

Sprašujem vas, ker ste v »Romanu za moške« poudarili aktualni lik skorumpiranega sodnika.

Na to temo lahko napiše članek dober raziskovalni novinar, sam sem napisal o tem roman, vendar izjave tega sodnika, popisane v knjigi, niso plod moje domišljije, ampak so resnične izjave konkretnega sodnika.

Ste ga osebno poznali?

Ne, sem pa podatke nabiral v časopisnih citatih, ki so navajali njegove besede in poglede.

Vi namreč postavljate v literaturo realne like.

A ne le v tem smislu, tudi v psihološkem: ko pišem o ljubosumnem možu, mora imeti bralec občutek, da je ljubosumni soprog videti točno tako.

Ste kakor detektor javnega mnenja, knjige drugo za drugo posvečate temam, ki so kot topika prevladujoče v javnosti?

V recenzijah sem bral, da podajam kritično sliko češke družbe, vendar to ni bil nikoli moj glavni cilj. Moj glavni namen je pripovedovati o ljudeh, pisati o množicah turistov, ki se z avtobusi vozijo na Jadransko morje, ali pa nadaljevati družinsko zgodbo »Čudovitih pasjih časov«, ki iz komunizma preide v čas demokracije. Te zgodbe se ne morejo dogajati v političnem vakuumu. Konkretni družbeni prikaz je pri meni samo neizbežna kulisa.

Pisateljsko se hranite z opazovanjem vsakdanjega življenja, koliko knjig pa preberete na mesec?

Odvisno od obdobja, v katerem sem. Ko pišem nov roman, se trudim, da bi vsako popoldne bral. To branje potrebujem, da sploh lahko pišem. Takrat preberem po štiri romane na mesec. Ko pa sem v obdobju, ko potujem po Češki in predstavljam svoje knjige, takrat v mesecu dni preberem po en roman.

Kako poteka obdobje vaših predstavitvenih turnej, ko se odpoveste in branju in pisanju?

To rad počnem. Veste, pisanje je samoten poklic. Sprememba mi godi, saj grem iz hiše med ljudi. Moram poudariti, da to počnem zastonj, da mi ne organizirajo kampanje, ampak le sprejemam vabila iz gimnazij, knjižnic in šol. Propagandni učinek je skoraj ničen. Vam dam primer. Ko objavim članek ali intervju v najbolj branem časopisu, ga prebere pol milijona ljudi, če je objavljen v sobotnih prilogah, pa več kot milijon. Ko grem na literarno branje sto petdeset kilometrov iz Prage, pa imam recimo šestdeset poslušalcev. Posebej rad nastopam z rokopisom knjige, ki še ni izšla. To je za avtorja zelo pomemben test, saj doživi neposredni odziv publike. To počnem že petnajst let in imam izkušnjo, s katero razberem, kdaj se publika zabava, kdaj dolgočasi in kdaj je prevzeta.

Kaj ste zaradi publike spremenili v romanu »Primer nezveste Klare«, ki je ravnokar preveden v slovenščino?

Ne spreminjam vsebine, naredim le kozmetične popravke, ko vidim, da šala, za katero sem mislil, da je smešna, v resnici sploh ne vžge. Ali ko spoznam, da je kakšen odlomek predolg. Ta branja so kot gledališka generalka, iščem občutek, kako tekst deluje.

Službovali ste kot učitelj češčine in angleščine. Kaj vas je napeljalo, da ste zapustili službo?

Učil sem tri leta, bil sem predmetni učitelj in sem pripeljal otroke od petega razreda do konca šole, tako da sem izpolnil svojo nalogo. Imel sem dva razloga za odhod: prvi je bila ponudba mesta urednika proze pri založbi »Češkoslovaški pisatelj«, drugi pa ta, da je bil ravnatelj šole idiot.

Vaša življenjska pot je paradoksalna: začeli ste študirati ekonomijo, a ste jo opustili, potem ste študirali češčino in pedagogiko, se zaposlili kot učitelj, nato pa ste pustili šolstvo in postali ekonomsko super uspešen podjetnik - pisatelj.

Ja, ampak to ni bilo v ničemer povezano s študijem ekonomije. Ekonomija je bila samo življenjska napaka, moj uspeh pa čisto naključje, saj nimam pojma o ekonomiji.

Omenjali ste vpliv publike. Koliko ljudi pa prebere vaš rokopis?

Trije, urednik in založnik ter moj stari kamerad, ki pa je, žal, prejšnji mesec umrl in ne bo več bral.

Za ceno bralnega uspeha ste se pripravljeni odreči avtorski svobodi?

Raje bi rekel, da je moj tako imenovani uspeh povečal mojo svobodo. Lahko omenim eno dilemo. Dogodilo se mi je, da je na literarnem branju v majhnem mestu k meni prišla starejša gospa in mi rekla, da sta ji bili zelo všeč knjigi »Roman za ženske« in »Čudoviti pasji časi«, da pa ji niso niti malo pogodu »Roman za moške«, literarne parodije in »Učna ura ustvarjalnega pisanja«, ter zaključila: »Tega ne pišite več, to je neumno!« Ko razmišljam, čemu se lahko odpovem: temu, da razmišljam, kaj bodo ljudje kupovali, ali temu, kar mi je dejansko všeč, lahko rečem, da moram v resnici vzeti v poštev bralca, ta je moja edina omejitev svobode pisanja. Te dileme ni poznal Sartre, ki je imel drugačno publiko. Jaz imam publiko, ki pričakuje zabavo in razumljivost.

Vaša meja je vaša publika?

Včasih tudi ignoriram pričakovanja publike, recimo v parodiji na Henryja Millerja, kjer imam po sedemnajst kletvic na eni strani. Popolnoma jasno mi je, kakšen šok bo to za šestdesetletne ravnatelje knjižnic. Tu prestopam meje svoje publike.

Kaj pišete zdaj?

Roman z naslovom »Biosoproga«, kar je moj prvi poskus izključno humorističnega romana, ki pa je obenem tudi moja polemika z aktivnostmi sodobnih žensk, ki ustanavljajo materinske centre, bioklube, hodijo na tečaje masaž dojenčkov, izpisujejo otroke iz šol, da jih same učijo doma, izdelujejo pralne menstrualne vložke, se učijo lulati stoje, ampak med vsemi temi aktivnostmi pozabljajo na svojega moža. Nič dramatičnega, brez elementov tragedije, moj luksuz, da se lahko ukvarjam z banalnostmi družinskega življenja.

To je antipod romana »Primer nezveste Klare«, kjer se mož tako obsesivno ukvarja s svojo ženo, da za trenutke, ko nista skupaj, najame še detektiva, da jo zasleduje.

Ja, on o soprogi ve že veliko preveč.

Kaj se zgodi pisatelju, ko začno po njegovih knjigah snemati filme?

Če nisi ravno Kundera, ki so mu s filmom izmaličili knjigo, je film gromozanska reklama za pisatelja. Enega svojih romanov sem prodal v sto deset tisoč izvodih, ko pa so na televiziji premierno prikazali filmsko verzijo, si jo je ogledalo poltretji milijon gledalcev.

To je »Roman za ženske«, pred katerim ste najprej dolge mesece pisali besedila za panoje v metroju, v katerih ste igrali fanta, ki ga je zapustilo dekle, on pa je za pol leta najel panoje in ji vsak dan pisal pisma. Publika ni vedela, da ste vi avtor tega pisanja, dokler vas ni razkril neki novinar. Po čem vas je našel?

Nisem se posebej ukvarjal s tem, da bi zamaskiral svoj slog. Poskušal sem si predstavljati povprečno inteligentnega zaljubljenega človeka iz reklamne agencije, ki skozi javna pisma prosi dekle, da bi se vrnila k njemu. Tega nisem pisal kot predhodno reklamo za roman, ampak je bil samostojen projekt. Bila je zabavna mistifikacija, prišla je francoska televizija, za njo nemška, ki je naredila reportažo za valentinovo in sklenila, da ljubezen v Pragi še vedno obstaja. Naša največja televizija je celo najela psihologa, da bi analiziral slog, in v glavnih poročilih je razglabljal, kako neznani pisec pisem nima nobenih agresivnih namenov, da pa trpi zaradi odnosa z materjo v otroštvu.

Je bilo res?

Ne, ne.

Na spletu ste imeli projekt, v katerem ste napisali uvodno poglavje romana, bralci pa so potem tekmovali, kdo bo napisal najboljše nadaljevanje. Kako se je izteklo?

Na srečo se je to končalo. Bila je dobra ideja, a slaba organizacija. Tekmovalci na spletu naj bi iz mojega uvoda razvijali roman. Iz tekstov, ki so prišli, smo izbrali najboljšega in zmagovalec je dobil nagrado deset tisoč kron (štiristo evrov). Organizatorji so podcenili oglas, namesto pričakovanih petdeset tekstov jih je prišlo devetsto. V žiriji sem imel tri porotnike, ki so imeli na voljo pet dni, da to preberejo. Sam sem predvidel, da bom prebral deset najboljših, nazadnje pa sem jih prebral petdeset v finalu, v prvem krogu pa sto petdeset. Tako branje ni bilo več človeško.

Je iz tega nastala knjiga?

Upam, da je ne bo nihče izdal.

V katerih deželah se najbolj prevajajo vaše knjige?

V Nemčiji, Avstriji, Sloveniji, na Hrvaškem, na Poljskem, v Italiji, izšle so tudi v hebrejščini.

Saj vam je uspelo restavrirati Avstro-Ogrsko.

He-he-he. Po svoje ja, ampak večinoma je stvar naključja. V Avstriji je založba, v kateri dela deset žensk, in na prvem srečanju smo se osebno ujeli, potem pa so me začeli izdajati. Seveda imamo podobno arhitekturo, mentaliteto in vreme. Ko sem bral na Tajvanu, sem se počutil kot na Marsu.

Lahko primerjate svoja branja v Sloveniji in na Češkem?

V Sloveniji sem imel eno pred petimi leti, zdaj pa dve. Bil sem prijetno presenečen nad Cankarjevim domom, ki je bil razprodan, saj je prišlo dvesto ljudi.

Enega vaših junakov za časa komunističnega režima odstavijo in iz inženirja, ki govori svetovne jezike in ima razpredene stike po svetu, postane vratar v podjetju. Je degradiran, toda osebno je vzvišen in ironičen do novega stanja stvari. Če danes človek izgubil tako službo in bi končal kot vratar, je nemočen in izgubljen. Je to paradoksalna prednost komunizma?

Nisem apologet kapitalizma, toda kaj je preostalo univerzitetnemu profesorju, ki je moral službovati kot vodovodar ali čistilec oken? Slišal sem metaforo o prehodu iz komunizma v kapitalizem. Prišli smo iz živalskega vrta v džunglo. V živalskem vrtu smo bili redno hranjeni in so skrbeli za nas. Hrana ni bila bogve kaj in tudi bivališče ne, bili smo na varnem, nekaj metrov stran pa so nas obdajale mreže. V džungli ni nobene zanesljivosti, vsak čas te kdo napade, hrano si moraš najti sam, džungla je nepredvidljiva, toda imaš svobodo. A obstajajo tudi ljudje, ki jim bolj ustreza sistem živalskega vrta.

Dotikate se aktualnih tem vsakdanjika, med katerimi pa v vaših romanih pogrešam drogo.

Na mesec pokadim po dva džojnta in to je tema, ki je ne poznam tako dobro, da bi o njej pisal romane. Moji protagonisti pa veliko pijejo in to, bi lahko rekel, je avtobiografsko.

Je avtobiografsko tudi ljubosumno zasledovanje žene?

Ne, prisegam, da sem si to izmislil, da nisem nikoli najel zasebnega detektiva. Pred davnimi leti, v prvem zakonu, sem bil resda precej ljubosumen, a z leti se je ljubosumje potrošilo.

V »Angelih vsakdanjega dne« ste posegli po metafiziki, na zemljo ste pripeljali angele, kar je izjema v vašem pristopu. Od kod ta obrat?

V svojih tekstih res izhajam iz razumljivosti in racionalnosti. Pri tej temi ne vem, kaj me je potegnilo k angelom. Glavni impulz je bil rak pri očetu, ki je potem v pol leta umrl.

Izjemen film »Češke sanje« parodira postavljanje novih megamarketov, vi ste se lotili drugega češkega sna, ki se mu reče - Jadran.

Jadran je bil nekoč češki sen, toda to pripada preteklosti, saj se je seznam čeških turističnih destinacij zelo razširil, pa tudi Hrvaška je postala predraga. Sam že petnajst let hodim na Hvar in bom hodil še naprej.

Ironija v zvezi z avtobusnimi druščinami je bila vaša osebna izkušnja?

Avtobusni izleti so bili na začetku devetdesetih let velik fenomen.
Letalske vozovnice so bile predrage, plače prenizke, tako da skoraj nihče ni letel. Na avtobusnih izletih so se srečevali zdravniki, profesorji, trgovci, celotna družba. Bil je zanimiv sociološki vzorec, ki me je privlačil.

Vsak avtobus je bil svoj roman.

Rekel bi, da je bil to vsak potnik s svojo torbo, vsak tak turist ima pravico do svojega romana.

Je bila to katarza po pol stoletja železne zavese?

Morda bolj neizplačan dolg. Trideset let nisem stopil izza železne zavese komunizma, nisem videl Pariza, Benetk, Dunaja. Ta dolg sem preprosto moral izplačati. Omenjate ironijo do turističnih potovanj. Všeč mi je definicija profesorja s Karlove univerze, ki je napisal knjigo o različnih oblikah turizma. Del turizma je tudi vzvišen pogled na druge turizme.

Vprašanje, ki ga pisatelji seveda ne marate: kateri roman je na vas naredil najmočnejši vtis?

Poznam meje svojega relativnega uspeha, zavedam se svoje majhnosti. Stokrat sem se zamislil ob branju Thomasa Manna. Vedno, ko začnem roman, ki bi lahko postal velika tema, kar bi lahko bili tudi »Letoviščarji«, če bi jih napisal Thomas Mann, si rečem, da bi bila to velika knjiga, ki bi se dotaknila najglobljih človekovih občutij, toda tega ne znam. Mogoče bi bil roman boljši, če bi ga pisal pet let. Morda v naslednjem življenju.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.