Vanja Pirc

16. 9. 2010  |  Mladina 37  |  Družba

Superjutri

Kdo ali kaj je tandem Übermorgen, ki se je v zadnjih letih v svojih umetniških projektih loteval spodkopavanja treh velikih velikanov e-biznisa, Googla, Amazona in eBaya?

/media/www/slike.old/mladina/intbernhardbk.jpg

© Borut Krajnc

Ste že kdaj pomislili na možnost, da bi lahko kakšna res velika svetovna korporacija pojedla samo sebe? Da bi se povsem finančno izčrpala in na koncu morda celo samoukinila? In da bi vse skupaj sprožila vaša mala akcija? Ok, takšen scenarij bi si veliko lažje predstavljali v slovenskih razmerah, že zato, ker smo bili v zadnjih letih priča tajkunskim zgodbam s finančnimi izčrpavanji podjetij, z menedžerskimi odkupi in na koncu celo z nekaj odmevnimi policijskimi akcijami. Ampak vseeno - zakaj ne bi pomislili širše? Zakaj se ne bi spravili na kakšno globalno podjetje, recimo na spletnega velikana Google, ki ima glede na podatke Net Market Share samo pri spletnem iskanju v svetovnem merilu več kot 80-odstotni tržni delež? Ali bi se sploh upali spraviti na Google, ga postopoma prevzeti in na koncu celo ukiniti?
Podobna vprašanja je leta 2004 premleval znani avstrijski (net)artistični dvojec s simboličnim imenom Übermorgen. Tandem, ki išče »dan po jutrišnjem« ali »superjutri«, sestavljata Hans Bernhard in Maria Hass, ki jo bolje poznamo kot Lizvlx. Par sta tudi zasebno, imata dva majhna otroka, skupaj pa sta začela delovati pred desetletjem, potem ko je Lizvlx, sicer poslovna ženska, obupala nad delom v oglaševalski agenciji, Hans pa je zapustil korporativno umetniško skupine etoy, ki se je je prijela oznaka »prva ulična tolpa informacijske super avtoceste«. Tudi Übermorgen zanima ta informacijska avtocesta, nove tehnologije, pa dogodki okrog nas, pa kontroverznost, avantgarda, performansi, aktivizem, gverilske akcije in hekerstvo, zato ne preseneča, da sta se njegova člana zapičila v korporacijo Google. »Že takrat je imel največji tržni delež na globalnem tržišču, po drugi strani pa so me jezila umetniška dela, ki so uporabljala Googlove tehnologije in sploh niso razmišljala o tem, kaj pravzaprav počnejo. Običajno nimam težav z deli drugih umetnikov. Če mi niso všeč, jih pač ne gledam in mi ni mar zanje. A bilo jih je preveč,« se spomni Hans. Vprašanje torej ni bilo, ali se lotiti Googla ali ne, temveč kako se ga lotiti.
Skupaj s še dvema umetnikoma, Alessandrom Ludovicom in Paolom Ciriem, so se odločili, da izpeljejo akcijo Google Will Eat Itself (Google bo požrl samega sebe). Osredotočili so se na Googlov oglaševalski sistem in začeli so ga izkoriščati tako, da so dali Googlu na voljo celo morje (skritih) spletnih strani in mu prepustili njihovo oglaševanje. Vse skupaj ne zveni nič posebnega. Lastniki tistih spletnih strani, ki se oglašujejo s pomočjo Googla, vedo, da ta razpošlje povezave nanje na številne druge spletne strani, in ko kdo klikne na te povezave, sami od Googla dobijo manjši prihodek. Ampak Übermorgnovih spletnih strani je bilo celo morje in klikov nanje tudi, s tem pa so se jim začele na bančnem računu v Švici kopičiti večje vsote denarja. Trenutno ga je že za okoli 400.000 ali 500.000 evrov. In s tem denarjem so sproti kupovali Googlove delnice, s čimer je Google dejansko žrl samega sebe.
Hans je sicer realističen, zaveda se, da nimajo šans, da bi sami kdaj zares postali večinski ali celo edini lastniki Googla, saj bi sami za to potrebovali 202.345.117 let. A če bi se jim pridružilo 10 milijonov somišljenikov, bi jim to s skupnimi močmi menda lahko uspelo v trenutku. »Za revolucijo potrebuješ samo enega človeka. Eno idejo. Večina ljudi pa v resnici ni zainteresirana za to, da bi sesula korporacijo. Nasprotno, želijo uporabljati njene storitve. In tudi sicer v življenju niso aktivni, so kot ovce. Naša poanta je bila tako ali tako drugje. Uspelo nam je dokazati, da je mogoče tudi tako veliko korporacijo postopoma prevzeti, in to z minimalnimi sredstvi,« ugotavlja Hans. Sredstva se še vedno stekajo na račun, delnice še kupujejo. In kaj bodo z njimi? Jih bodo prodali, denar porabili za druge projekte? »Seveda ne, to je umazan denar. Nismo kriminalci, smo umetniki. S tem, ko se denarja in delnic ne dotaknemo, pokažemo, da nam ni šlo za zaslužek.«
Korporacija Google nad njihovim dejanjem seveda ni bila navdušena. Nasprotno, zagrozila jim je s tožbo. A medtem so se že lotili drugega projekta s podobno tarčo. Tokrat so se, ponovno s pomočjo skromnih orodij in še skromnejšega proračuna, lotili drugega velikana e-biznisa, Amazona, ki je sredi 90. let začel kot spletna knjigarna, danes pa je največji prodajalec spletnih vsebin. Amazon uporabnikom med drugim omogoča iskanje po ključnih besedah v celotnem tekstu 250.000 knjig v njihovem katalogu. A izkazalo se je, da ima ta storitev kar nekaj pomanjkljivosti, zato je uspelo Übermorgnu med julijem in oktobrom 2006 v okviru projekta Amazon Noir - The Big Book Crime (Zločin velike knjige) iz njegove baze »ukrasti« 3000 knjig. Knjige sicer niso ravno cele in ob njihovem prebiranju manjka kakšna stran ali pa del strani, a ne glede na to so pridobili velik del njihove vsebine in jo začeli brezplačno razpečevati. Nekaj knjig so pozneje tudi natisnili. Zanimivo pa je, da se je Amazon odzval povsem drugače kot Google. Na mizo je dal ponudbo, petštevilčni znesek, in program, s pomočjo katerega so »ukradli« knjige, nazadnje tudi odkupil.
Übermorgen se je predlani lotil še enega velikana e-biznisa, spletne strani za dražbe in nakupovanje eBay. Tokrat so se odločili za glasbeni projekt The Sound of eBay (Zvok eBaya), v katerem so v note predelali vsak vnos uporabniškega imena ali mejla, te unikatne, a enolične pesmi pa se je bilo mogoče naposlušati na spletni strani, ki je po videzu spominjala na tiste strani teleteksta, ki vabijo h klicem na vročo linijo. Digitalna razprodaja dragocenih osebnih podatkov s porno priokusom je opozarjala predvsem na problematiko nadzora v današnji družbi. Prav ta projekt pa je njihovo večletno početje tudi povezal v konceptualno celoto, saj so trije projekti s podobnimi tarčami prerasli v nenačrtovano triologijo s kratico EKMRZ, ki označuje e-biznis. Njeni delci so do nedavna gostovali tudi v ljubljanski Galeriji Vžigalica, kjer smo si lahko ogledali denimo ček, s katerim so 25. novembra 2005 kupili prvo Googlovo delnico, listali nepopolne Amazonove knjige in poslušali eBayeve pesmi.
Na povabilo Aksiome je Ljubljano obiskala tudi moška polovica tandema Übermorgen in vse razstavljene izdelke povezala v smiselno zgodbo. »Zame so predavanja o naših projektih pravzaprav najboljši način, da predstavim naše projekte. Naše delo je povezano z različnimi komponentami, kot so tehnologija, vizualne zadeve, glasba, in ekspresije projekta na vseh ravneh, v medijih, na blogih, telefonih ... in zgodba vse to skompresira. Po drugi strani pa rad vidim, da je jasno, da nam gre tudi za zabavo. Če ne drugega, že zato, da s tem pritegnemo pozornost. Vsaj v preteklosti nam je bilo to, da smo pritegnili občinstvo, zelo pomembno,« pravi Hans, a dodaja, da občinstva danes menda ne potrebujeta več. »Ne zanikam, še vedno je zabavno nagovarjati globalno občinstvo, a tega mi zdaj ni treba več početi. Če v to vložiš preveč energije, izgubiš nekje drugje. Najin fokus se je zato spremenil ... od hlastanja po občinstvu k raziskovanju. Zdaj mi je pomembno, da berem, produciram, delam stvari, ki me zanimajo.«

Hardcore in radikalna

Kljub temu da Übermorgen ni več usmerjen k občinstvu, je bilo to, z njim pa tudi množični mediji, pomemben del njunih prejšnjih projektov. Že s svojim prvencem [V]ote-Auction, ki sta se ga lotila leta 2000, sta nagovarjala več stomilijonsko množico. Šlo je za ameriške volivce, od katerih je bila takrat odvisna usoda političnega boja med poznejšim zmagovalcem Georgeem W. Bushom in njegovim demokratskim protikandidatom Alom Gorom. Bitka je bila tesna in sama sta želela preveriti, kako bi se ameriški volivci odzvali, če bi začelo kakšno podjetje na dražbi kupovati njihove glasove, nato pa bi jih prodalo najboljšemu ponudniku. Kupovanje glasov je v ZDA seveda prepovedano, zato je akcija naletela na huronski odziv. O draženju volilnih glasov je menda nastalo kar okoli 3000 člankov, sama pa sta dajala tudi po 40 intervjujev na dan. Najhuje pri tem je bilo, da so mediji nekritično povzemali vse, kar sta izjavila, tudi denimo Hansovo domislico, da njuno podjetje izvira iz Bolgarije, pri tem pa so gladko spregledali, da sploh nista vzhodnoevropska biznismena, čeprav sta se tako predstavljala, temveč umetnika. Do teh podatkov bi se sicer lahko prikopali že, če bi preverili, kdo je lastnik spletne strani, na kateri sta tržila dražbo volilnih glasov.
Še huje je, da tudi organi pregona niso dojeli, da je bila napovedana dražba navadna potegavščina, zato je Übermorgen doletelo 13 sodnih prepovedi, skupno težkih kar 700 kilogramov, ki pa so jih pozneje, ko so končno doumeli, da preganjajo umetniški projekt, v celoti zavrgli. Prepovedali so jima tudi vstop v ZDA. Ali ta še velja? »Težko rečem. Po tem projektu 10 let nismo bili v ZDA. Sam sem šel tja prvič lansko poletje in težav nisem imel, nikoli pa ne veš, ali bi se, če bi ostal dlje časa, v kakšnem nadzornem organu, v kakšni bazi podatkov, poleg mojega imena prižgala rdeča lučka,« pravi Hans. Policija in tožilstvo naj bi z nesmiselnim pregonom zoper Übermorgen po Hansovih izračunih ameriško javno blagajno oškodovala za okoli pet milijonov dolarjev, zato velja ta projekt za njunega najdražjega.
Übermorgen sta se kot umetnika, ki sta obenem raziskovalca, aktivista, poslovneža in pobudnika potegavščin, ukvarjala še s številnimi drugimi temami, povezanimi s pravicami, demokracijo, globalno komunikacijo ter nadzorom in transparentnostjo v informacijski družbi. V prvi desetletki njunega skupnega ustvarjanja sta prejela tudi kup uglednih nagrad, francoski filozof Jean Baudrillard pa je o tandemu zapisal, da sta »hardcore in radikalna v njunih akcijah ter zelo nenavadni in inteligentni osebi«. Sama skromno dodajata, da sta pač umetnika. Predvsem umetnika. Ne zagovarjata stališča, da morajo biti vsi umetniki nujno družbeno angažirani. Res pa je, pravi Hans, da ga dela, ki so samo lepa, ne zanimajo. Čeprav sta velika uporabnika novih tehnologij, tudi teh ne vsiljujeta drugim. »Odvisno je, kaj želiš narediti, od kod prihajaš, koga želiš nagovoriti in ali sploh želiš koga nagovoriti, pa tudi od tega, ali razumeš nove tehnologije. Sam ne razumem ljudi, ki jih tehnologija ne zanima. A takšno razmišljanje temelji na predsodkih, zato raje pravim, pa kdo sem jaz, da bom sodil o tem.«
V preteklosti sta teme za svoje projekte izbirala skupaj z drugimi umetniki, zdaj jih izbirata sama. Ko vidita nekaj, kaj zbudi njuno pozornost, odreagirata. Lotila sta se denimo evropske (ne)politike glede azilantov. »O tej temi smo sicer brali v časopisih, a v resnici nisva vedela veliko o njej. Zato sva za začetek spisala povsem noro besedilo o tem, kaj bi se ob nadaljevanju sedanje politike lahko zgodilo na tem področju. Pomislila sva na privatizacijo meja in nadzora nad mejami. Zvenelo je absurdno ... Ampak potem, ko sva začela raziskovati, sva ugotovila, da je realnost presegla fikcijo. Najhujše nočne more, ki smo jih spravili na papir, so drobiž v primerjavi s tem, kar se v Evropi dejansko dogaja. In za večino od tega sploh ne vemo. Cel sistem je katastrofalen,« pravi Hans. Projekt sta si na koncu zamislila kot pravi urad za prosilce za azil z vso opremo vred, vključno z obrazci, fikusi, koledarji, znaki za prepoved kajenja, brbotajočo kavo in cigaretnim smradom. Ko je prišlo do nedavne naftne katastrofe v Mehiškem zalivu, sta se lotila tudi te, s tem, da sta goreče morje vzela za veliko platno. Trenutno se na Norveškem ukvarjata tudi s projektom, v katerem želita nafto ovrednotiti kot luksuzni izdelek. Vse skupaj bo nekakšen rimejk oglasne kampanje Be Stupid, s to razliko, da bodo v oglase namesto »hip ljudi«, ki nosijo Dieslova oblačila, postavili bencinske črpalke.
Čeprav bi pričakovali, da se bosta v kakšnem od naslednjih projektov lotila tudi ta hip izredno popularnih socialnih omrežij, kot sta Facebook in Twitter, ju ta za zdaj prav nič ne mikata. Načrtujeta pa projekt o podjetju IBM, ki bo naslednje leto praznovalo 100 let obstoja. Globalne korporacije se ju, kot kaže, še ne bodo znebile ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.