Kramljanja ob večerji

Sonja Porle in Blaž Ogorevc

/media/www/slike.old/mladina/veerja_blasonja_porle_bkimg_5500.jpg

© Borut Krajnc

Ko sva se zaradi njene pogoste odsotnosti enkrat vendarle domenila za večerjo, me je njena izbira zaradi ljubeznive skromnosti pravzaprav presenetila. Nenapisana pravila naših večerij namreč določajo, da sta izbira lokala in hrane, ki bo priromala na mizo, prepuščena vsakokratnemu gostu, saj prav to v mnogočem razgali psiho povabljenca in razodene, v kakšni luči bi se rad prikazal pred našimi bralci. In po vseh dosedanjih bolj ali manj uspelih svetovljanskih spakovanjih si je Sonja izbrala neko očem bolj zakrito in pravzaprav skromno, čeprav zelo prijetno picerijo kar tam v Škofji Loki.
Priznati moram, da se mi takole osebno zdi Škofja Loka poleg Pirana in stare Ljubljane skoraj najlepše in najbolj ljubeznivo mesto pri nas. Vendar pa se mi, kadar se kot eden redkih starih, povsem avtentičnih Škofjeločanov takole raznežim, premnogi prijatelji in znanci posmehujejo, da sem navaden zaslepljen butelj, saj naj bi bilo obče znano, da so nekateri nekritični in ozki umi tako globoko čustveno pogreznjeni v iluzije, da jih noben curek hladnega razuma ne izbeza iz te luknje samoprevar. Da se nekateri leta in leta zaklinjajo, da njihova mama nikdar ne srkne niti kapljice alkohola, čeprav jo je vsak dan moč videti, kako v svojem ponošenem cekarčku tovori domov žvenketajoče steklenice šnopca, ali pa, da se spet drugi hvalijo, kako neizmerno močan in spreten pretepač je njihov oče, čeprav vsi vedo, da ga je le pred nekaj dnevi kot navadnega vola prebutal neki zanemarjeni invalid. Najbolj pa seveda pretiravamo pri svojih otrocih. Pogosto sem bil prisoten, ko sta kakšna mamica in očka z očmi kar požirala in od samega občudovanja dobesedno spreminjala trdno agregatno stanje v nekakšno tekočino in plin nad neizmerno ostudnim, slinastim, perverzno hudobnim in bebavim potomcem, zraven pa še očarano vzdihovala, oh, poglejte ga, poglejte, kako je ljubek in prisrčen. Da je ta moja Škofja Loka en prav tak drek, me prepričujejo, zanemarjeno in umazano staro provincialno gnezdo, ki ga naseljujejo sami omejeni nazadnjaki in napol blazne tercialke, če pri tem seveda odmislimo tisti, od familijarne idiotije opredeljeni del, ki pa tako ali tako nikjer ne šteje kaj dosti. Jaz jim seveda lahko nazaj jezikam le tisto prazno in zagatno, ja, ja, ja, pa še kaj ...? Kajti priznati je pač treba, da je Loka ena najbolj neprožno »črnih« mestnih lukenj v Sloveniji.
Toda če človek stopi tam od Kapucinske cerkve čez malo okorni, a še vedno elegantni lok Kamnitega mostu, pod katerim se vali vsak dan drugačna, zdaj hudourniško razdivjana in drugič spet kot utrujena žival pokorno izsušena Selška Sora in sredi katerega te visoki kip Janeza Krstnika s k ustnicam dvignjenim prstom opozarja k molku, mora zaviti pod težkim in masivnim obokom starih Selških mestnih vrat, ki spadajo v sklop ene najlepših srednjeveških mestnih hiš, na ozko in vijugavo Blaževo ulico, ki se le po pičlih stotih metrih razkošno izlije na prostrani Mestni trg. Vendar se je treba le še za hipec vrniti k tisti graščini podobni hiši z mestnimi vrati, kajti to je naša hiša in tam tudi prebivam. Včasih, ko sem bil še mlajši in bolj nemiren in mi je sem ter tja uspelo zvabiti kakšno punco tja gor v moje zatočišče, so te običajno tam spodaj na ulici, ko sem razkošno zamahnil z roko proti bajti ter z narejeno nevtralnim glasom dahnil, no, tole je pa moj dom, le zastokale, o, madona, ali pa kar enostavno dahnile vau. Še bolj pa jih je ruknilo tam pred vhodnimi vrati, ko jim je pogled obstal na tablici s hišno številko in z napisom, da smo na Blaževi ulici. Pa ne da se ta ulica imenuje po tebi, so me nejeverno spraševale. Seveda, sem se ob takih prilikah vedno vzvišeno lagal. V resnici pa naj bi bila imenovana po nekem Blažu Ostrovrharju, partizanu in pesniku, ki ga je sicer zgodovina v obeh primerih že davno izpljunila iz spomina. Menda si je nekje tam spodaj pri Medvodah med drugo svetovno vojno, obkoljen od nemške vojske, v čisti grozi kar sam pognal kroglo v glavo. Je pa dejstvo, da sem takrat, ko so tako preimenovali bivšo Nunsko ulico, nad temi ozkimi uličkami se namreč boči razkošni stari uršulinski samostan, že migal po svetu kot kaki dve leti star otroček. A prav zaradi občega pozabljenja tega Blaža Ostrovrharja niti v obdobju vsesplošnega izgona imen vseh »rdečih« pred kakimi dvajsetimi leti, s katerimi so se sicer dičile hišne številke premnogih trgov, ulic in cest, »črna« Škofja Loka ni zapazila. In tako se še dandanes lahko naduto važim in hvalisam, da smo v tistem obdobju pač imeli nekega zelo daljnovidnega župana, ki je slutil in vedel, kaj vse obetam, in da se torej ulica posveča kar meni in mojemu spominu.
Seveda pa drži, da je ta Blaževa v Škofji Loki nekaj posebnega. Le na tistih dobrih petdesetih metrih razropkane stene starih hiš že danes krasijo kar tri spominske plošče, ki opozarjajo, da so se tod, na tem drobčku, rodili zelo ugledni in pomembni možje, dr. phil. Tine Debeljak, književnik, literarni zgodovinar in prevajalec, geograf in kartograf dr. Pavle Blaznik in zgodovinar ter muzealec dr. France Planina. Če bi bil bolj paranormalno razpoložen, v tistem pogačnikovskem smislu namreč, bi bržčas zapadel v teorijo, da tod brizgajo na plan neke posebno močne zemeljske ustvarjalne energije. In čudno, pred tremi ali štirimi leti se je tja za našo hišo, na dvorišče starega uršulinskega samostana, v neko ljubko malo hiško preselila še Sonja Porle. Verjetno je tam, ločen od deviških nun, prebival kakšen vrtnar, ki je imel na skrbi ogromen vrt in sprehajalni park, ki se od tod razteza vse tja gor do gradu, ali morda kakšen hlapec ali konjar, kajti tudi bivši hlevi so povsem blizu, morda pa zgolj perice, saj so bila nekoč tudi kamnita korita prav tam. Zdaj, ko je ta hiška res ljubko preurejena, pa zbuja vtis, da je dom kakšnega takega bolj pravljičnega bitja. No, in tisti, ki bodo toliko potrpežljivi, da bodo počakali, da umreva oba, Sonja in jaz, bodo po vsej verjetnosti na tej kratki uličici naleteli še na dve spominski plošči, eno njeno in drugo seveda mojo.
Sicer pa Sonja tam prebiva le po nekaj mesecev na leto, drugače živi v tistem angleškem Oxfordu, kjer je poročena z nekim zelo cenjenim doktorjem botanike. Enkrat sem jo sicer celo vprašal, kje ji je življenje bolj všeč in kje se bolje počuti, ali v tej moji trapasti Škofji Loki ali v tistem Oxfordu. Pa mi je kot svetovljanka odgovorila, da pač v Oxfordu, a ker je iz mojega vprašanja kot zelo debelo bruno povsem očitno štrlel ljubosumni lokalpatriotizem, mi je hitela pojasnjevat, da je to izredno strpno multikulturno mesto, kjer v topli medsebojni harmoniji delajo, študirajo in se veseljačijo zelo raznobarvni subjekti z vseh koncev zemeljske krogle. Tega, Sonji tako ljubega svetovljanskega utripa v Škofji Loki pač ni, predvsem zaradi kroničnega pomanjkanja tujerodnih elementov v okolju našega mesta, tako da svojo neizključujočnost in široko toleranco lahko izražamo le v druženju s kakšnimi Notranjci, Bosanci, včasih celo Žirovci. Velja pa poudariti, da imamo navkljub očitkom o provincialno zaprti zagamanosti v mestnem grbu kar lik zamorca. (Sonja, zatreskana v Afriko, sicer ne mara, da temnopolte kličem »zamorci«, ta izraz se ji zdi nekam poniževalen, meni pa, ravno nasprotno, prav romantičen in nekakšnega otroškega hrepenenja po daljavah poln, saj naj bi označeval nekoga, ki izvira iz tistih pravljičnih in noro barvitih dežel tam »za morjem«. Zato se, kadar mi ta izraz spet nenamerno izleti iz ust, samo spogleda s preostalo družbo in prizanesljivo soglaša s tem, češ, Blaž, ki je malo dobrodušno butast, pač lahko tako govori. Sploh pa smo pred leti imeli tudi zastavo v tistih barvah, ki nekako spadajo v rastafarijanski afriški krog (tako kot mnoge zastave po nekem občem občutku spadajo, recimo, v skandinavski ali slovanski model), torej v rdeči, rumeni in zeleni barvi, dokler je ni neki bivši župan, ponosen na svoje heraldično znanje, baje na podlagi svojih zgodovinskih proučevanj kruto spremenil v anemično medlo rumeno in zeleno barvo vatikanskega kroga.
Ko sva se zaradi njene pogoste odsotnosti enkrat vendarle domenila za večerjo, me je njena izbira zaradi ljubeznive skromnosti pravzaprav presenetila. Nenapisana pravila naših večerij namreč določajo, da sta izbira lokala in hrane, ki bo priromala na mizo, prepuščena vsakokratnemu gostu, saj prav to v mnogočem razgali psiho povabljenca in razodene, v kakšni luči bi se rad prikazal pred našimi bralci. In po vseh dosedanjih bolj ali manj uspelih svetovljanskih spakovanjih si je Sonja izbrala neko očem bolj zakrito in pravzaprav skromno, čeprav zelo prijetno picerijo kar tam v Škofji Loki, in to spet v Blaževi ulici, v Jesharni, v hiši, ki je z obokom Selških vrat dobesedno prilimana na našo. Fantje, ki tam delajo in strežejo, so tako prijazni in ljubeznivi, da se gost počuti sproščeno veselega, je poudarila, pa še hrana je izjemno poštena. Morda, tako je pomislila, pa se jim z javno pohvalo lahko še malo oddolžimo za prijaznost, čeprav kake posebne reklame niti ne potrebujejo, saj so vedno polno zasedeni. Pa smo lagodno srkali neko izvrstno, čeprav le namizno rdeče vince, jedli pa njoke s pršutom in jurčki ter sestavljeno solato z zvenečim imenom Freising. Sonja se je na večerji pojavila v družbi neke zelo simpatične bele kokoške. Tam spodaj v Zahodni Afriki se je zelo navdušila nad »igračkami«, ki si jih mali zamorčki nenavadno domiselno izdelujejo kar sami iz tistih njim dostopnih materialov, pri nas običajno imenovanih smeti. Vsa očarana nad temi umetninicami, ki so se rodile v presunljivi želji revnih črnčkov, da bi tudi oni imeli igračko, jih je pričela celo zbirati. Najprej je baje nažicala nekega fantka, da ji je odstopil neki virtuozno zgrajeni tovornjaček, ter ga nagradila z nekaj drobiža. V Afriki pa se vse stvari bliskovito razvedo in tako so jo v naslednjih jutrih, takoj ko je vstala, pred vrati že čakale žvrgoleče vrste otročkov, ki so v rokah stiskali svoje igračke, s katerimi so kanili kupčevati. In kaj kmalu ji je uspelo zbrati cel kup raznih iz starih škatel, gajbic in konzerv sklepanih avtomobilov, koles, motorjev in letal. Dokaj pa me je presenetilo, da je bil izkupiček živalc precej pičel, pa še to so bile v glavnem le kure. Kar obsežno zbirko teh očarljivih in rahlo žalostnih izdelkov ji je nekako uspelo pritovoriti domov, in ker je etnologinja, je kasneje iz njih pripravila tudi prav v srce segajočo razstavo. Zdi pa se mi, da je še posebno navezana in se najraje važi prav s to kot kakšna žoga veliko kuro, ki je v glavnem izdelana iz odpadnih polivinilastih vrečk.
Potem smo v tisti piceriji srkali omenjeno vino in kramljali in kramljali, kar s Sonjo sploh ni težko, saj je taka ljubezniva in neutrudna goflja. Včasih sva celo zabredla, to je pač treba priznati, v tiste vode, ki se jim navadno reče opravljanje skupnih prijateljev in znancev. A tod moram poudariti, da brez vsakega žolča in žvepla, saj neke prvinske zlobe zanesljivo ni ne v njenem in ne v foto Krajnčevem značaju ter upam, da se tudi pri meni pojavlja zgolj občasno. Presenetljivo mnogo smo se posvečali športu, področju, na katerem je Sonja več kot samo poznavalec, saj bi tod s svojim znanjem in strastjo prav globoko potunkala premnogega samca, ki mu to pomeni celo prav vse in edino v življenju. O njenem prihodu v Škofjo Loko so med mestnimi »fanti« krožile govorice, ki so jih mnogi imeli le za prazne pravljice, dokler se o njih resničnosti niso sami na svoje oči prepričali. Tam na koncu Mestnega trga je neka Krčma pri Miholu, pravzaprav le nekakšna taka bolj temačna izba v nekdanjem mestnem obzidju. Lastimo si jo taki pravi dedci, saj je tam razpoloženje toplo in prijateljsko, vsakdo pozna vsakogar, šale in gostilniška modrovanja letajo svobodno od mize do mize, le dekletom se na pragu po navadi malce zatrese korak, saj je tam vzdušje zelo moško in večinoma vstopajo le v družbi kakšnega »domačega« fanta. In nekega večera, ko se je pomnožena druščina hrupno ogrevala za skupni ogled neke nogometne tekme, je v lokal vstopila vsem neznana lepotička, sama in brez kakršnegakoli varuha, ter mirno sedla za prosto mizico. Vsem je vzelo sapo, češ, kaj je pa zdaj to, in hrup je v splošni zadregi potihnil. Medtem se je tekma pričela, neznanka si je mirno naročila dva deci rdečega, ga pričela lagodno srkati ter se povsem sproščeno prepustila strastnemu navijanju. Stalni gosti so lahko samo kot kakšne začudene žabe govsnili presenečeni »b«, saj česa podobnega v tej krčmi še niso doživeli. Ampak ti nenavadni prihodi so se, kadar je bila Sonja v Škofji Loki, še nadaljevali in pripomniti moram, da je njena pojava prav zaglodala v psiho prenekaterega že rahlo otopelega stalnega gosta. Pa kaj je sploh ta punca in kako, da se tako dobro spozna na nogomet, so me spraševali z začudeno razprtimi usti. Kaj, sem se jim važil nazaj, kaj ne poznaš Sonje Porle, slovenske pisateljice, publicistke in etnologinje, kaj sploh nisi bral njene knjige Črni angel, varuh moj, saj je že leta eno najbolj priljubljenih čtiv pri nas, menim, da je zdaj izšel že sedmi ponatis, da ne omenjam še tiste druge Barva sladke čokolade, ki tudi ni od muh. Pa so samo momljali, a, a to je ta. Torej tudi o nogometu je tekla beseda tam v Jesharni. Sonja tako čisto v globinah srca najbolj iskreno navija za afriška moštva, kar je ob njeni vsesplošni opredeljenosti s črno celino moč predvideti že brez kakšnih hrupnih debat, seveda pa najde dobro besedo tudi za Angleže in po nekaki dolžnosti jasno za naše. Njen najljubši igralec je Kamerunčan Samuel Ett''o. Toda tod moram priznati neko dejstvo, zaradi katerega bodo moje delnice pri večini slovenskih samcev strahotno zgrmele navzdol. Na nogomet se ne spoznam skoraj nič ali, če sem še bolj iskren, enostavno nič, pa tudi sama igra me še nikoli ni zagrabila s tisto pravo strastjo. Zato sem pogovor prebrisano speljal v druge vode, čeprav sem ostal pri športu. V atletiko namreč, kjer sem v svojih mladih dneh »blestel« kot tekač na srednje proge. Toda tudi na tem področju je presenečala in naključni prisluškovalec bi najbrž pomislil, da pravkar pripravljava doktorat iz zgodovine atletike v zadnjih petdesetih letih, saj so na gostilniško mizo kar brbotala imena že davno pozabljenih, a nekoč jako slavnih športnih zvezd. No, menda se je včasih tudi sama ukvarjala z atletiko, po rahlo dirkalnem ustroju mišičevja njenih nog pa bi bilo sklepati, da te rabote tudi sedaj še ni povsem opustila. Ja, je še dodala, pred dvema ali tremi leti se je celo udeležila ljubljanskega maratona, a v isti sapi priznala s tisto dobrovoljno humornostjo, ki dela ljudi simpatične, da je bila v cilju čisto zadnja. Ha, je rekla, to je bilo pa zelo hecno gledati, kako so se redarji tisti trenutek, ko je zasopihano zdrknila mimo njih, odteščujoče lotili pospravljanja varnostnih ograd in je promet spet neovirano stekel, češ, no, pa je tudi za nas to končno mimo.
Foto Krajnc, ki je med temi občudujočimi izlivi v slavo telesa s pogledom le puščobno blodil po praznem zraku nad našimi glavami, je izrabil hipen premolk, ko smo srknili iz kozarcev, ter napeljal klepet na duhovno. O, se je raznežil, se te spomnim, kako si, še pred leti, tam na otvoritvi razstave tistih afriških igračk v ŠKUC-u sevala okrog sebe neko energijo, da se je zdelo, kot da bi kar nekako lebdela nad tlemi. Ali pa tam v Križankah na Drugi godbi, ko si kot nekakšna pomoč pri organizaciji vedno sedela v prvi vrsti in se je kljub gneči videlo pravzaprav samo tebe, se je raztapljal naprej. Sam pa ji nisem toliko zavidal te eteričnosti, temveč dejstvo, da se je že pri teh letih nekako vpisala v zgodovino znanosti in bo tam po vsej verjetnosti ostala kar do konca človeške zgodovine. Po njej se namreč imenuje neko silno redko, a znamenito drevo, Pavetta sonjae. Doslej so tam spodaj v tropskih džunglah Zahodne Afrike baje odkrili le štiri ali pet primerkov, vendar to ni kar tam neko pritlikavo ščavje, temveč krepko deblato drevo, visoko od petnajst do dvajset metrov. Fotografijo sem si ogledal v neki debeli, težki in učeni knjigi o afriški tropski vegetaciji, ki jo je kot soavtor spisal ugledni oxfordski William, sicer njen zakonski mož, ki ga je tudi odkril in mu je zato pripadla čast, da ga poimenuje. Krošnjo ima okrašeno z belimi socvetki, ki so me še najbolj spominjali na pomladansko cvetenje bezga. Da pa bo to ime trdoživo vztrajalo v bodoči botaniki, skoraj ni dvomiti, saj so latinska znanstvena imena vedno neizprosno zakoličena. To priča tudi naš slovenski primer nekega endemitskega jamskega hroščka, ki so ga odkrili nekje med drugo svetovno vojno in ga v želji po lakajskem ugajanju poimenovali kar po f''irerju, Anophthalmus hitleri namreč. In tako se imenuje še danes, čeprav je ime človeka, po katerem je bil poimenovan, že davno izginilo z vseh tablic, ki označujejo ulice in trge. Z Williamom pa sem se sicer srečal, torej se ga nacukal, le enkrat. Sonja ga je spoznala v Gani. Njeno zanimanje je zbudil prav s svojo posebnostjo. Vsi belci, ki so živeli tam spodaj, so se ga vsak večer krepko nalili in si navkljub temu, da so imeli doma družine, omislili eno, dve ali več črnih ritastih konkubin, ta William pa se je le skromno plazil po goščah in proučeval ter skrbno popisoval drevesa. In ta stil življenja jo je prepričal.
Vendar so to le drobčki tega klepeta, saj smo ga potem še nadaljevali pozno v noč tam v tisti že omenjeni krčmi, prav tako sem že omenil, da je Sonja precej zgovorna, pa tudi o meni krožijo govorice, da nisem preveč molčeč. Zadnjič enkrat, bilo je neko turobno nedeljsko dopoldne, sem jo spet srečal, ko se je za kratek čas vrnila iz Oxforda, in mi je na hitrico, ki se je sicer razvlekla na dobro urico, namignila, da je že čas, da bi spet napisala in izdala kakšno knjigo, pa bomo o njenem delu bržčas morali spregovoriti še kaj bolj strokovno utemeljenega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.