Veljko Njegovan

16. 12. 2010  |  Mladina 50

Igor Vidmar: "Meni je šlo predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo"

Šestdeset let Igorja Vidmarja, botra slovenskega punka

/media/www/slike.old/mladina/intervjuvelikaigor_vidmar_igor_andjeli_mg_3798.jpg

© Igor Andjelić

O Igorju Vidmarju je bilo napisanega že veliko, a slovenska javnost ga pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji, tistega, ki je še v t. i. svinčenih časih kljuboval vsem nepravilnostim tedanje družbene ureditve. To je razbrati iz njegovih bridkih političnih komentarjev iz rosnih let Radia Študent, kjer je v začetku sedemdesetih začel javno aktivistično pot. V dolgih letih javnega delovanja se je boril za pravičnost in za to uporabljal različna sredstva: provokativne politične komentarje, udeležbo na poletni korčulski novolevičarski šoli, ki ga je stala članstvo v tedanji ZK, kmalu zatem pa je, ker je bil velik oboževalec zahodnega underground stripa, uredil tudi prvi stripovski album na Slovenskem, Magno Purgo. S tem se je začela njegova obsedenost z alternativno kulturo, ki je s pojavom skupine Buldožer prvič pokazala družbenopolitični naboj popularne glasbe. A za takrat še dolgolasega Vidmarja se je veliki vdor v svet popularne glasbe zgodil nekaj let kasneje, z legendarnim nastopom Pankrtov na moščanski gimnaziji. Takrat se je vse spremenilo - Vidmarjevi lasje so se postopoma krajšali, v punku pa je našel novo sredstvo za izražanje kolektivnega nezadovoljstva slovenske mladine in postal ena izmed najvidnejših osebnosti ljubljanske punkovske in alternativne scene. V začetku osemdesetih let je skupaj s somišljeniki zagnal festival Novi rock, ki je dve desetletji podpiral alternativno rockovsko ustvarjalnost v Sloveniji in tedanji Jugoslaviji, organiziral veliko koncertov tujih glasbenikov in se v poosamosvojitvenem času aktivno in posredno lotil politike - leta 1996 je celo kandidiral na listi Peršakovih Demokratov. V poosamosvojitvenih letih, ko je že veljal za sivo eminenco slovenskega koncertnega dogajanja, ga je občinstvo spremljalo tudi kot rednega komentatorja političnega dogajanja na nacionalni televiziji.

Vaša poklicna pot se je začela že v študentskih letih, ko ste delali v politični redakciji Radia Študent. Kakšna je bila klima na RŠ v začetku sedemdesetih let oziroma v začetkih delovanja tega radia?

> Reciva raje delovna in aktivistična pot, saj nisem poklicni novinar. Klime ni bilo, samo centralna kurjava in poleti odprta okna. Ekipa je bila precej bizarna: v oseki prvega študentskega gibanja smo se tam poleg ustanoviteljev RŠ in protagonistov leta 1968 znašli tudi nadobudni novinci, sam sem takrat še študiral ekonomijo, v aparatu RŠ pa je bilo še nekaj kazensko premeščenih iz študentskega servisa in seveda partijskih »kontrolorjev«, pa tudi huda ekipa glasbenih pionirjev - Bulič, Sušnik, Kislih, Pirc, kasnejši stebri Vala 202 -, s katero smo se »politiki« malo pričkali, malo pa igrali tarok. Da epohalnega dua Ovsec-Paternoster ne omenjam, ali pa Lotriča ... skratka, izjemno spodbudno, odtrgano ustvarjalno in pluralno. Pa še ŠKUC je bil sosed v isti kleti, najprej z ustanovitelji: Zornom - prav tem, ki je sedaj Janšev kulturni ideolog, pa Deklevo, Slodnjakom, nato Hanžkom, Štrajnom, Ogorevcem, Mlakarjem, Tajo Vidmar.

Že v tistem času ste bili družbenopolitično angažirani - študentska gibanja in boj za pravičnost so vam bili očitno pisani na kožo, zaradi česar ste imeli pogosto težave s komunistično oblastjo. Kakšen je bil vaš odnos do tedanje oblasti (navsezadnje ste bili član partije)?

> Ne pretiravajva s klišeji, kakršen je boj za pravičnost; ta »boj« je bil skupaj z »družbenopolitično angažiranostjo« v prejšnjem režimu fraza oblastnikov, del vladajoče ideologije, ki smo ga sicer kdaj uporabljali za krinko, a smo ga razumeli in prakticirali drugače. Meni je šlo kot novinarju Radia Študent predvsem za razkrivanje prepada med ideologijo in stvarnostjo, med »besedami in dejanji«, nisem soglašal z normalnim, splošno veljavnim »dvomišljenjem«: saj vemo, da ni ne prav ne pravično, a se vseeno delamo, da je vse v redu. Pa sem kdaj tudi prijel sistem za besedo. Iz tega so izhajale moje »težave s komunistično oblastjo«. Je pa tudi res, da so bile »socialne razlike«, torej deficit socialne pravičnosti, tedaj objektivno manjše; demokratični deficit pa seveda večji. A glej ga vraga, ta obstaja še sedaj, pa veča se, tudi v EU nasploh. S krizo, z javno sanacijo bank, z novo socializacijo izgub in s privatizacijo dobičkov se dramatično zaostruje, demokracija postaja (evro)oligarhija. A pri nas vendarle manj kot na Irskem, tudi zato, ker je vsaj še nekaj bank v javni lasti.

Vrniva se v sedemdeseta - leta 1974 so vas izključili iz partije. Zakaj?

> Zame ni bila Partija, vstopil sem v Zvezo komunistov, ki je leta 1958 sprejela nov, precej neboljševiški program, kjer je med drugim pisalo, da »nič ni tako svetega, da ne bi moglo biti kritizirano,« ali nekaj takega. To je bolj demokratično kot praksa Janševe SDS. Ampak ob obračunu s svojimi in z akademskimi liberalci je ZK spet postala Partija, in ko je zvezni vrh sprejel avtoritaren sklep, da člani ne smejo na korčulsko filozofsko šolo, kamor smo prej nemoteno hodili, sem ravnal kot član ZK in bil izključen. A šele po kar korektni, četudi le formalni proceduri.

Še preden ste se začeli ukvarjati s popularno glasbo, ste bili velik ljubitelj tujega underground stripa. Uredili in izdali ste celo prvi slovenski stripovski album - Magno Purgo Kostje Gatnika. Kaj ste videli v stripu? Kdaj ste (po stripu) začutili močan družbenoaktivistični naboj popularne glasbe?

> Ameriški underground strip, s katerim me je seznanil Kostja, je bil kot del celotne kontrakulturne scene šestdesetih let po definiciji kritičen, subverziven. Sicer sem najprej bral Plavi vjesnik, akcijske stripe, vestern, pa tudi Mustra, a ko sem enkrat videl Crumba, Sheltona, Freak Brotherse, sem na tisto pa na Zagorje in druge italijanske kavboje, Jeklene pesti, Prince Valiante ipd., pozabil. Kritika komercialne, »meščanske« pop kulture, ki je prevladovala tudi v jugoslovanskem socializmu, se mi je zdela nujen del kritičnega odnosa do družbe nasploh. Nisem bil proti stripu kot takemu, ampak za alternativo, možnost izbire: če je že na voljo vsakršen »zahodni« treš, naj bo na voljo tudi »zahodna« alternativa, kritika; to je bil seveda zastavek za našo lastno kritično stripovsko avtonomijo, alternativo, pluralizem, če hočete. Z današnjega vidika nič posebnega. Podobno zgodbo sem prepoznal v Buldožerjih - prvem jugoslovanskem »drugačnem«, ironičnem, anarhoidno nespoštljivem bendu, in v Breclju, njegovih besedili, Paradi itd.

Slovenska (in tuja) javnost pa vas vendarle pozna predvsem kot prvega ideologa punka v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Kateri dogodek je presodno vplival na vaše razmerje s punkom?

> Najbrž ste mislili na »usoden« ali »odločilen« dogodek; a to je spet ta pop logika enkratnega »eventa«, razodetja, razsvetljenja. Pa ni bil en sam dogodek, ampak veriga. Nisem bil ideolog za celotno Jugoslavijo, če že sprejmem ta izraz, s katerim so me hoteli še posebej na jugu etiketirati, očrniti. In drznem si misliti, da tudi ni šlo za kako moje razmerje s punkom, poslovno ali zasebno, ampak da sem bil vendarle znotraj te zgodbe.
Glede verige dogodkov pa takole: pomembna je bila izkušnja zatrtja, nemožnosti samostojne študentske organizacije, oblastniška čistka mojih profesorjev na FSPN, krivična izključitev iz RŠ in totalno arbitrarna ter avtoritarna kršitev programa ZK, ki si jo je privoščil vrh, pa efekt skupine Buldožer in tudi Šifrerjevo vrtenje skupine Sex Pistols na Valu 202. Če pa že potrebujemo »event«, je bil to seveda prvi koncert Pankrtov in potem moja recenzija tega v Stopu.

Kako danes, z več kot tridesetletno distanco, gledate na te dogodke? Mislite, da je tedanja oblastna represija pripomogla k razcvetu punka in novih družbenih gibanj, ki so po svoje pripeljala do razkroja nekdanje skupne države?

> Z distance tridesetih let gledam na dogodke z distanco. Sicer se zdi, da so časi spet »punkerski«, a so razlike velike. Zgodovina pa se ponavlja le kot farsa ali tragedija.
Tedanja represija oblasti pa je bila posledica razcveta punka, ne pa njegov vzrok; takisto nova družbena gibanja. In direktne zveze med punkom in razkrojem nekdanje skupne države seveda tudi ni, posredna pač; o tem je dosti najti v zborniku Punk je bil prej in drugje. Konec koncev je punk nastal v času sicer navideznega, pa vendar vrhunca nekdanjega sistema, šefa -Tito in Kardelj - sta bila živa, živelo se je dobro, bil je čas »potrošniških svinčenih let«, Bulič je hodil na odlične tuje koncerte, Domicelj v Trst na kavo ...
Bolj neposredna je zveza med Laibachom in simbolnim razkrojem sistema s sesutjem Titove štafete s »plakatno afero« leta 1987. Državo pa so potem poleg družbenih protislovij raznesli nacionalizmi, z delno izjemo slovenskega, bolj ko ne obrambnega patriotizma.

V tistem času ste dvakrat končali v zaporu - spet zaradi precej banalnih in od tedanje oblasti nerazumljenih dogodkov (broška NAZIPUNKS FUCK OFF s prekrižanim kljukastim križem ter predvajanje priredbe nemške himne v izvedbi Nico). Lahko rečemo, da ste takrat namerno izzivali oblast, in zakaj?

> Seveda lahko rečete, kar hočete, saj za to smo se pa borili, a ne? No, jaz pa rečem, da sem z ZNAČKO »NPFO« samo dosledno izvajal svoje človekove pravice do svobode izražanja, prosto po helsinški listini o človekovih pravicah, ki jo je že kmalu po letu 1977 podpisala tudi Jugoslavija. Torej nisem za nošenje te značke potreboval nobenega posebnega razloga. Je pa provokacija le bila, ampak name s strani Jonasa Ž., ki je bil zraven in je podvomil o mojem pogumu. Kot partizanski sin sem bil že na tem, da značke ne nosim v mestu besed »naredite mi to deželo spet nemško« in v templju Kulture, mariborskem SNG in na Borštniku.
Pa sem jo dal spet gor, ker če je v državi, ki je nastala iz antifašizma, nošenje antinacistične značke izzivanje in prekršek, potem je s to državo nekaj zelo narobe, se vam ne zdi? Seveda je to vedela tudi sodnica, če ne drugače iz pritožbe, ki sva jo sestavila skupaj z odvetnikom Dragom Demšarjem, ampak očitno se ji zadeva ni zdela dovolj banalna, da bi me obsodila le na denarno kazen.
Zgodba z »naci himno«, v resnici melanholično verzijo nemške himne Das Lied der Deutschen, pa je bila bolj zapletena, saj iste finte pač nisem hotel ponavljati. Zato sem si omislil samozaščitni preizkus budnosti državljanov 13. maja 1983, občane sem jasno opozoril na to, a sodnica spet ni razumela banalnosti zadeve. Pa je učinkovalo kot zapoznela kunderovska šala.

Veljate za sivo eminenco koncertnega dogajanja v Sloveniji. Podprli ste zajetno število slovenskih punk skupin (oddaja Rock Fronta na RŠ, pisanje za različne slovenske medije), med drugim pa ste »zagnali« tudi prvi alter rock festival pri nas - Novi rock. Kako je Novi rock vplival na dojemanje popularne kulture v širšem jugoslovanskem prostoru?

> Morda je NR vplival z rockovskim jugointernacionalizmom, gosti so bili iz vseh republik, a to je bilo tedaj tako ali tako nekaj najbolj normalnega. NR je največ vplival v Sloveniji s prvo rockovsko »zasedbo« elitnih Križank pa z množičnostjo obiska in seveda s prenosi za vso Slovenijo po tedaj zelo odprtem glasbenem programu Radia Ljubljana Mojmirja Sepeta, Marka Muniha in Janeza Martinca. Sicer pa glede NR priporočam odlično knjigo Igorja Bašina.

Danes Novega rocka ni več, imamo pa Klubski maraton RŠ, ki skrbi za predstavitev novih slovenskih glasbenih sil. Kako doživljate Klubski maraton?

> KM je uspelo nadaljevanje NR z drugačnimi sredstvi in v drugačnem, težavnejšem okolju. Čestitam RŠ za 10-letnico KM, ki ima tudi dobro družbo vrste podobnih festivalov - No Border Jam, Garage Explosion, Jurjevo je, Njoki, če naštejem le nekatere, pa tudi izjemno žive scene neodvisnih založb in njihovih festov - prav te dni festival God Bless This Mess, pa projekt Rokerji pojejo pesnike mariborskega Subkulturnega azila, pa Cheap Tunes, Kapa, Bum Records v Kranju itd. - sama pomembna, a za širšo slovensko javnost nova imena, delno tudi za Mladino.

Kaj naj bi vplivalo na razvoj teh novih neodvisnih založb in njihovih varovancev?

> Na to bi najbolje odgovorile one same. Sam bi ugibal, da bi jim najbrž koristilo nekaj lokalno-državnih subvencij in še bolj agencija za mednarodno promocijo, SLO Music Export Office, kakršne imajo že skoraj vse evropske države! Kajti naših mednarodno zanimivih bendov je cela vrsta, mnogi so se že sami prebili, in to v nelojalni konkurenci, kajti bendom drugih držav pomagajo njihove države! Pa tudi več kakovostne medijske pozornosti si marsikateri bend že davno zasluži.

Organizirali ste nešteto koncertov tujih, večinoma alternativnih glasbenikov v Sloveniji, kar je v osemdesetih letih (in v prvi polovici devetdesetih let) postavilo Ljubljano ob rob velikim koncertnim metropolam. Kakšna je bila razlika med organizacijo koncertov takrat in danes? Bo Ljubljana (po svežih infrastrukturnih pridobitvah) znova vpisana na evropski koncertni zemljevid - enakopravno z drugimi prestolnicami?

> Takrat razlike med organizacijo koncertov ni bilo, danes pa je razlika glede na takrat v tem, da so razmere kljub Stožicam in Kinu Šiška za neodvisne koncertne promotorje težje, ker je velik pritisk ameriških koncertnih multinacionalk, pa tudi »džabest« ne najbolj lojalne konkurence ipd. Multinacionalke kupujejo cele turneje, 10 do 15 koncertov za »vzhodno Evropo«, in jih potem prodajajo naprej ali prepuščajo svojim lokalnim ali regionalnim - predvsem avstrijskim - podizvajalcem, kakršen je bil v primeru Cohenovega nastopa. Tu pa je še konkurenca bližnjega Zagreba, ki ima večjo Areno in več publike ter nižje avtorske pravice - te konkurence posebej v prvi polovici devetdesetih let skoraj ni bilo. Pa sedaj še problem ekonomičnosti Stožic ... S Kinom Šiška se vpis na evropski koncertni zemljevid že dogaja, s Stožicami se je začelo kar dobro, a bo prihodnje leto odločilno. Težko bo, zaradi krize in zaradi bližnje tuje konkurence. Arena ima možnost, stadion pa bo verjetno koncertno precej sameval.

Koliko je vaše zavzemanje za resno obravnavo popularne glasbe vplivalo na današnje razmere v medijih? Kako bi označili današnjo obravnavo popularne glasbe v slovenskih medijih (ukinitev revije Muska, ki je znova zaživela na spletu, RTV SLO, številne radijske postaje)?

> Če bi menil, da imam kak resen vpliv, bi moral skrušeno ugotoviti, da je bilo, sodeč po rezultatih, moje zavzemanje neuspešno v vladajočih medijih, na državni ravni pa je bilo celo katastrofalno: ukinitev glasbenih oddaj na TV, poplava glasbenega enoumja in cenzure »glasne« moteče glasbe na množici zasebnih radijskih postaj, ki jih, kot slišim, niti novi zakon o medijih ne bo poskusil pluralizirati, združiti ipd. Pa večna večina klasičnih glasbenikov v ekspertnih skupinah za glasbo na ministrstvu za kulturo, kjer delijo subvencije, pod levimi in desnimi ministricami ...
Glasbeni tisk je v krizi, morala se je posloviti Muska pa zasebna revija RSQ itd. Danes je popularna glasba v resnih in neresnih medijih umeščena v predal lahke zabave, razvedrila, komerciale. »Resna« alternativna, avtorska popularna glasba klubov in neodvisnih založb pa je marginalizirana, neopažena. Ampak na srečo so tu še splet pa mreža klubov, neodvisnih založb, RŠ in MARŠ, pa tudi oddaja Drugi val, poteka projekt snemanja novih bendov Imamo dobro glasbo Vala 202, ki je lani navrgel zame enega najboljših punk tekstov zadnjega časa, skladbo Buldogov Kolk rabš itd.
Eppur si muove.

In kakšno je vaše mnenje o debaklu referenduma o RTV SLO?

> Ni me presenetil; sam referendum je bil perverzen, ne le zaradi 4 milijonov stran vrženih evrov, predvsem zato, ker so ga »v obrambo samostojnosti« in »netržnosti« RTV zahtevali točno tisti »re-setovalci«, ki so RTV pred petimi leti z novim zakonom info-politično olastninili, njihovi ljudje pa so jo še bolj nabili z reklamami in s TV-prodajo. Razdrobili so moči s tretjim programom, zafračkali del dohodkov od prodaje satelitov za čudne nadaljevanke, da o »tajkunskih« plačah in odpravninah (aha, neizplačanih) sploh ne govorimo.
In da ne govorimo o dragem najemu dveh poklicnih zavajalcev javnosti, da ne rečem lažnivcev in demagogov s Pop TV oziroma iz Sveta na Kanalu A - Slaka in Travna! Pretiravam? Pazite - slednji je nedavno direktno razglasil »skorajšnji propad NLB«! Referendum s 14,6-odstotno udeležbo je nelegitimen, čeprav legalen; mimogrede, zakon o referendumu bi morali že davno spremeniti tako, da bi veljal le v primeru prepričljive, recimo večinske udeležbe volivcev. Tako bi bil referendum le varovalka pred resnično protiljudskimi zakoni.
Je pa ironija, da bo sedaj veljal stari zakon, ki omogoča politiki večji vpliv na RTV, kot bi ga novi zakon.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.