20. 1. 2011 | Mladina 3
(Ne)priznani briški Čedermac
Zakaj RKC nasprotuje spominski plošči za duhovnika na župnišču v Kojskem
Župnišče, kjer bi morala stati plošča, in cerkev v Kojskem
© Marjanp / www.panoramio.com
Večinoma so se primorski duhovniki skupaj z ljudstvom na različne načine upirali italijanskemu fašizmu. Sodelovali so z narodnoosvobodilnim gibanjem in tudi po vojni so zmogli ohraniti čvrsto hrbtenico. Danes dekan novogoriške dekanije Aleš Rupnik protestira zaradi, po njegovem mnenju, neustreznosti kandidata za generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja. Ima pravico. Žal pa so v dekaniji premalo glasni in ostri, ko cerkvena oblast omalovažuje njihovega pokojnega sobrata, znanega primorskega duhovnika Edvarda Ferjančiča - Tarasa.
Ferjančič je bil duhovnik iz Kojskega, majhne vasice v Goriških brdih. Vipavec po rojstvu se je med 1. svetovno vojno boril na soški fronti, zatem je bil v oficirski šoli v Lipnici, vojaško službo pa je končal med borci za Koroško. Po prvi svetovni vojni se je odločil za študij bogoslovja. Kot kaplan je služboval v Solkanu in Tolminu, kot kurat v Štjaku. Potem je bil deset let župnik v Šlovrencu in od marca 1944 v Kojskem. Že od leta 1943 je dejavno sodeloval z OF. Najprej je bil tajnik in potem predsednik okrajnega narodnoosvobodilnega odbora. Po dogovoru z goriškim nadškofom Margottijem je odstopil s položaja predsednika in postal verski referent pri istem odboru. Po vojni je vodil skupino Bricev, ki se je pogajala z zavezniško misijo o razmejitveni črti in tako prispeval k priključitvi Goriških brd Sloveniji. Že dve leti po vojni pa se je posvetil le svojemu dušnopastirskemu poslanstvu. Leta 1957 je zaradi padca z lestve pri krasitvi cerkve umrl.
Vladimir Krpan, predsednik Zveze borcev za vrednote NOB Nova Gorica, pravi, da se ga krajani Kojskega spominjajo kot »župnika za ljudi«. »Med vojno in tudi pozneje je odločno izjavljal, da hoče biti kot duhovnik zvest svojemu škofu in katoliški cerkvi, kot Slovenec pa svojemu ljudstvu,« je v zborniku Zborovanje v Kojskem, ki je izšel leta 1998, ob stoletnici Ferjančičevega rojstva, zapisala Patricija Maličev.
Zato so mu borci NOB - podprla sta jih tudi župan Goriških brd in župnija Kojsko - ob stoletnici rojstva želeli postaviti spominsko ploščo na stavbi župnišča v Kojskem. Kot hladna prha pa jih je zadel odgovor koprske škofije, da so v škofiji »sprejeli načelo, da na cerkvene objekte ne postavljamo necerkvenih obeležij«. Za Krpana so to izmišljeni razlogi, saj so »cerkvene zgradbe po vsej Sloveniji posejane s spominskimi znamenji za padle in pobite domobrance«.
Očitno pa so v RKC Ferjančiču predvsem zamerili, da sta z duhovnikom Antonom Bajtom, kasnejšim publicistom in zgodovinarjem, takoj po vojni (1946) ustanovila primorski pokrajinski Odbor duhovnikov OF. Takšni odbori so nastali tudi drugod po Sloveniji in leta 1949 prerasli v duhovniško Ciril-Metodovo društvo, ki ga uradna katoliška cerkev na Slovenskem ni nikdar priznala, ker naj bi bili člani društva sodelovali s komunistično oblastjo. Cerkev pač ni milostna do drugače mislečih.
In ker so škofje znani po tem, da radi svetujejo, so iz Kopra pobudnikom za postavitev plošče v spomin na Ferjančiča še svetovali: »V kolikor menite, da g. Ferjančič zasluži spominsko obeležje, ga postavite na kakšnem drugem mestu ...« Pa so ga. Zdaj je pred zdravstvenim domom v Kojskem. »Z vero v Boga in človeka se je posvetil uresničitvi teženj ljudi, boju za svobodo in priključitvi Primorske k domovini Sloveniji,« piše na njem. Podpisani pa so »Brici, borci in aktivisti NOB«. Tudi dekan Aleš Rupnik ni protestiral zaradi odnosa do Ferjančiča, saj vendar ne gre za tožilca.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.