Marcel Štefančič, jr.

17. 2. 2011  |  Mladina 7  |  Kultura  |  Film

Pravi pogum

True Grit, 2010 Ethan & Joel Coen

/media/www/slike.old/mladina/kinopravi_pogum.jpg

 

Ni prostora za starce.

Henry Hathaway je leta 1969 - v letu Divje bande, Golih v sedlu in kulturne revolucije - posnel komični vestern Pravi pogum, v katerem je John Wayne reševal čast razpadajočega vesterna, razklane Amerike in nedolžnega otroka, 14-letne Mattie Ross, ki pa ni tako nedolžna, kot se zdi na prvi pogled: punca namreč lastnoročno najame ostarelega, zalitega, zapitega, enookega šerifa Reubena J. »Roosterja« Cogburna (John Wayne), nekdanjega izobčenca, to pa zato, da bi ji pomagal likvidirati ali pa poiskati in potem obesiti potepuškega Toma Chaneyja, ki je oropal in umoril njenega očeta ter potem zbežal na indijanski teritorij.

Točno, punca, prežgana s svetopisemskimi fantazijami, hoče maščevanje! Zob za zob. In Cogburn se ji zdi pravi, pač »man with true grit«, navsezadnje, pobil naj bi že 23 ljudi - približno toliko kot Anton Chigurh v filmu Ni prostora za starce. In ne le da deklica, tako rekoč še otrok, najame Smrt, ampak se potem tudi osebno priključi pregonu, tako da zgodbo o maščevanju vidimo skozi njene, otroške oči, kar pomeni, da na divji zahod, na to torišče ameriške ideologije, pogledamo z otroškimi očmi. V Pravem pogumu, ki sta ga posnela brata Coen, je Mattie spet stara 14 let (Hailee Steinfeld) in njenega očeta spet umori Tom Chaney (Josh Brolin). Mattie spet najame zapitega, enookega šerifa Cog-burn (Jeff Bridges) in Chaney spet zbeži na indijanski teritorij. Mattie se spet pridruži pregonu, ki se mu pridruži tudi teksaški rendžer LaBoeuf (Matt Damon). In tako dalje. Toda brata Coen ne kanalizirata le komičnih, karnevalskih vesternov Johna Waynea in somračnega leta 1969, ampak tudi somračne vesterne Johna Waynea (Iskalca, Mož, ki je ubil Libertyja Valancea) in večni sedanjik Amerike, kjer krščanski fundamentalizem (Mattie se stalno sklicuje na Biblijo, film se začne z bibličnim citatom) podžiga slo po retaliaciji (Mattie - otroka! - razganja od maščevalnosti), kjer »humanitarni« shock & awe intervencionizem (invazija na indijanski teritorij) odmeva v neupravičljivi civilizacijski brutalnosti pravice (film se začne z obešanjem, z dreves groteskno visijo trupla), kjer tea-partijski rasizem (Indijanec pred eksekucijo nima pravice do zadnjih besed) dopolnjuje morala, ki se zvede na vprašanje, kdo bolje strelja, kjer banke vodijo tatovi, kjer na koncu vedno vse plačaš, kjer je junaštvo na eno oko slepo in kjer vsi nase kljub vsemu gledajo skozi otroške oči. A po drugi strani: Mattie je resda spet stara 14 let, toda ne bo vedno - ko nam pripoveduje, kaj se ji je zgodilo (in kaj je doživela kot sfantazirani, mitomanski, od svetopisemskega maščevanja zaslepljeni otrok), ni več mlada, ampak stara. Z deželo - z divjim zahodom, rajskim vrtom, fontano »manifestne Usode« - se ni pomladila, ampak postarala, toda Cogburn ji je dal nekaj, o čemer lahko zdaj, mnogo let kasneje, govori in piše. Pravi pogum ni parodija originalnega Pravega poguma: ne, brata Coen sta preveč precizna, da bi bila parodija njun modus operandi, kaj šele njun raison - v resnici sta tako precizna, da njuni filmi potem izgledajo komično.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.