20 let

Interpretacije osamosvojitve

Zbrana množica na razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani, 26. junija 1991

Zbrana množica na razglasitvi samostojnosti na Trgu republike v Ljubljani, 26. junija 1991
© Borut Krajnc

Zgodovinska interpretacija

Zgodovinska interpretacija slovenske osamosvojitve izhaja iz tega, da so Slovenijo k odhodu iz Jugoslavije prisilile okoliščine, vedno večja razlika med Jugoslavijo in razvitimi državami, predvsem pa nezmožnost, da se Jugoslavija demokratizira, modernizira in zagotovi nacionalne pravice svojim narodom. Šlo je za kombinacijo liberalnih idej in nacionalnih čustev, ki je v Sloveniji ustvarila dovolj politične energije, da je bilo zastavljene cilje mogoče doseči. Vendar so k dosegi ciljev odločilno pripomogle predvsem mednarodne spremembe, šele ob tem tudi notranja volja.
Politične in družbene spremembe so v osemdesetih letih v Sloveniji potekale v kontekstu globalne krize komunizma, propadanja bipolarne delitve sveta in razpadanja Sovjetske zveze ter globoke politične, mednacionalne in ekonomske krize v Jugoslaviji. Brez zunanjih sprememb bi se procesi, poimenovani »slovenska pomlad«, verjetno končali s porazom alternativnih gibanj in civilne družbe, z obračunom z opozicijo in s prisilnim odhodom reformističnih komunističnih oblasti v Sloveniji s političnega prizorišča.
Posebnost slovenskih razmer je bila, da je bil politični prostor bolj odprt za kroženje idej kot v vzhodnoevropskih državah. Na Slovenskem se je do sredine osemdesetih let v obliki različnih alternativnih gibanj razvila močna civilna družba, ki je imela pionirsko vlogo pri procesih demokratizacije. K širjenju svobode javne besede je veliko prispeval tisk. Od sredine osemdesetih let sta se procesa demokratizacije družbe in nacionalne emancipacije tesno prepletala. Pri oblikovanju nacionalnega programa je imela pobudo intelektualna opozicija. To pa je bilo možno predvsem zato, ker je v drugi polovici osemdesetih let v vodstvu Zveze komunistov prevladala reformistična struja, ki ji ideje opozicije niso bile več tuje. V zavetju njenega konflikta z Beogradom so nastali tudi zametki strankarskega pluralizma. Taka politika je omogočila mehek, gradualističen prehod v večstrankarsko ureditev in zagotovitev konsenza pri temeljnih vprašanjih nacionalnega programa. V procesu osamosvajanja in desetdnevnih vojaških spopadov so bile Sloveniji okoliščine naklonjene. Zvezni pritisk je bil dovolj močan, da je združil politike in prebivalstvo, ne pa tolikšen, da bi povzročil nove razkole. Napad JLA je Sloveniji uspelo ustaviti s posrečeno kombinacijo policijskih in vojaških akcij, natančnih analiz dogajanja v armadi, ki je bila še vedno jugoslovansko nacionalno mešana in v kateri je vladala precejšnja zmeda, obveščanja svetovne javnosti, diplomatske dejavnosti in drugih ukrepov. Srbski politični vrh s Slobodanom Miloševićem na čelu se je s sodelovanjem nekaterih vodilnih oficirjev JLA odločil za uresničitev koncepta velike Srbije, zato ni bil več zainteresiran za obstoj Jugoslavije in ohranitev Slovenije v njej. Še pravi čas se je angažirala tudi Evropska skupnost (pod pritiskom javnega mnenja v svojih državah), ki so jo spopadi na evropskih tleh šokirali. Tedaj je konflikt med Srbijo in JLA na eni strani ter Slovenijo na drugi že zamenjal za Jugoslavijo resnično usoden mednacionalni spopad med Srbi in Hrvati, ki je državo dokončno pokopal. Vendar so prizori vojnih strahot iz Hrvaške ter Bosne in Hercegovine kaj kmalu postali nekaj vsakdanjega in niso imeli velikega psihološkega vpliva na politične odločitve evropskih in svetovnih državnikov, ki nato dolgo niso znali najti prave rešitve za končanje krvave vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije.
Obstaja seveda možnost različnih pogledov na slovensko zgodbo. A je v bistvu vsaj za akademski svet sprejemljiva in tudi znanstveno dokazana. Vedno bolj sprejemana tudi v mednarodni skupnosti. Deloma po zaslugi slovenskih in nekaterih tujih zgodovinarjev, deloma zaradi vse večjega zanimanja tujih raziskovalcev in študentov za slovensko zgodovino, deloma zaradi uspešne mednarodne uveljavitve Slovenije, deloma pa zaradi odhoda generacije politikov in diplomatov iz časa hladne vojne, ki so Slovenijo obtoževali za razbitje Jugoslavije.

Državna, medijska in “spominska” interpretacija

Zunaj zgodovinopisja oziroma širše humanistike in družboslovja se z osamosvojitvenim obdobjem ukvarjajo različne institucije: državne ustanove, mediji, veteranske organizacije. Državni organi so dogajanju lani in letos - tako bo, razumljivo, vsaj še nekaj mesecev - namenili veliko pozornosti. Sistematično, dokaj celovito in strokovno korektno, pa tudi s posluhom za mlajše generacije je to poleg drugih akcij s posebno spletno stranjo naredil urad za komuniciranje. Arhiv Republike Slovenije je pripravil odmevno razstavo o plebiscitu. Podoben odziv opazimo v pokrajinskih arhivih in drugih kulturnih institucijah. Koncentracija je tolikšna, da vsemu, žal, niti ni mogoče slediti in bi bilo vredno razmisliti, kako vsaj pomembnejše zadeve zbrati in v koncentrirani obliki narediti dostopne za širšo publiko in daljše časovno obdobje, recimo prek sedanjih ali morebitnih novih spletnih strani (seveda tistih z znanstveno-strokovno verifikacijo).
Od državnih institucij je - vsaj za vojaški del osamosvojitve kot del patriotične vzgoje - verjetno najbolj zainteresirano ministrstvo za obrambo. Tu je opazna ambivalentnost, s strokovnega in tudi s civilnodružbenega vidika se poraja kar nekaj dvomov, ki segajo čez pričakovano količino poenostavitev in nekritičnosti, kakršne so za vojske značilne. Delno razlog izhaja iz profesionalizacije in internacionalizacije slovenske vojske. Dvomljivo angažiranje po svetu je pač težko opredeliti kot patriotizem. Veliko sporneje je, da je tisto, kar je bila nekoč »moralnopolitična vzgoja«, ministrstvo za obrambo tako rekoč prepustilo vojaškemu vikariatu oziroma katoliški cerkvi. Od tod tudi zgodovinsko nevzdržna politična in vrednostna enačenja tako rekoč vseh uniform, v katerih so služili Slovenci, najopazneje partizanske in domobranske. To se je v nekaterih segmentih sicer dogajalo že prej, a je sedaj praktično institucionalizirano. Čeprav ima vojska v Vojaškem muzeju solidno raziskovalno skupino vojaških zgodovinarjev, ki se je ali se podiplomsko šola na slovenskih univerzah in se v sodelovanju z drugimi raziskovalci loteva tudi občutljivih tem. Nekatere so bile sicer v stroki že razčiščene (npr. t. i. afera Vič- Holmec), nekatere dvomljive odločitve, ki bi lahko imele katastrofalne posledice (npr. ukaz splošnega napada na vojašnice), so predmet obravnave. Vojaška zgodovina vedno bolj kaže tudi na »netipičnost« vojne v Sloveniji, na človeške stiske tako na strani teritorialcev kot na strani nacionalno mešane JLA, priznava zapletenost položaja na terenu, vlogo županov in civilnih oblasti pri pomirjanju razmer ipd.
So pa še vedno nerazčiščene zgodbe, boleča je tista o sestrelitvi helikopterja prvi dan spopadov, 27. junija 1991. Helikopter je pilotiral slovenski pilot Anton Mrlak. Prevažal je kruh, ni bil oborožen, pilot je sodeloval s slovensko teritorialno obrambo, vendar je to obrambno ministrstvo pod ministrovanjem Janeza Janše in tudi potem Jelka Kacina vztrajno zanikalo, njegova smrt pa se je uporabljala celo v strankarskih obračunavanjih. Šele na pritisk medijev je po desetletnem boju pilotove vdove ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve izdalo potrdilo, ki je omogočilo izplačilo invalidnine ženi in otrokom po padlem borcu teritorialne obrambe. Sestrelitvi je, kot je sam zapisal, poveljeval Anton Krkovič (glej: Dejstva, ki jih slovenska javnost mora poznati. Vojnozgodovinski zbornik, št. 43, Logatec, 2011, str. 93). Res »samo« poveljeval? In kaj je bil vzrok za sestrelitev? Pomanjkljivosti pri komunikaciji ali brezumno žrtvovanje samo zato, da bi teritorialna obramba dokazala, da lahko sestreli helikopter? Ministrstvo za obrambo, vojaška zgodovina, pa tudi veteranska organizacija bi to morali razčistiti in se do dejanja opredeliti.
Med mediji izstopa javna RTV, ki ima tudi edina radijski in televizijski arhiv iz tega obdobja. Televizija je bila še v močno centralističnih časih ustanovljena kot nacionalna ustanova, v času osamosvojitve je bila nedvoumno opredeljena in že v osemdesetih letih dejavna udeleženka v jugoslovanski medijski vojni. Odigrala je eno izmed ključnih vlog, v sodobni zgodovini primerljivo le še s partizanskim tiskom. V tistem času so se, to je razumljivo, spletle tudi »posebne vezi« med nekaterimi novinarkami (novinarji) in nekaterimi osamosvojitelji. Oboji so bili mladi, oboje je na krilih vznesenosti nosilo dogajanje, oboji so na političnem in medijskem prizorišču še danes. To se je (v povezavi z ideološkimi opredelitvami) kazalo v interpretaciji osamosvojitvenega dogajanja tudi (ali še zlasti) po tem, ko so se pogledi v slovenski politiki politično razdvojili. Kaže se še danes. Hkrati so bili in so še novinarji in uredniki, ki niso razumeli, da je podreditev medija nekemu zgodovinskemu cilju sicer nujno, a enkratno in neponovljivo dejanje, in so državotvornost še po osamosvojitvi želeli podrediti interpretaciji ene (desne) politične opcije. Televizija ima kar nekaj novinark (novinarjev), ki imajo podiplomsko zgodovinsko izobrazbo oziroma tudi brez tega kažejo poznavanje zgodovine in posluh zanjo. Nastalo je nekaj oddaj, ki imajo ne glede na osebno interpretacijo kulturnozgodovinsko vrednost. V letu obletnic se je RTV še posebej potrudila, pri radijskem in televizijskem delu. Res je fond posnetkov omejen in se ti pogosto ponavljajo, a je hkrati ta angažiranost odkrila tudi marsikaj zamolčanega in morda komu na osebni ravni vsaj skušala popraviti medijske krivice.
Ob tem je treba poudariti, da slovenska zgodba ni brezmadežna in da bo tudi »temnim stranem« treba posvetiti pozornost. Izbrisani bi gotovo zaslužili poglobljen dokumentarni zgodovinski prikaz, in to oboje, njihove individualne zgodbe in ozadje, ki je pripeljalo do odločitve o izbrisu. Da je namera kljub vsem obljubam ob plebiscitu obstajala, kaže govor Jožeta Pučnika 16. novembra 1990 v Ljutomeru, na katerega sem enkrat že opozoril. Pučnik je v plebiscitu in odcepitvi videl možnost za ustvaritev nacionalno čiste države, za »očiščenje« Slovenije prišlekov iz drugih jugoslovanskih republik, to pa je utemeljeval z »ekonomskimi« razlogi: »Ne delajmo si utvar, kajti tukaj ne gre za nacionalno, ampak socialno vprašanje ... Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstva. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati. Zavedati se moramo, kaj je v okviru Slovenije po socialni plati mogoče reševati in kaj ne - nacionalna plat vprašanja je namreč drugotnega pomena. Tukaj si urejamo skupnost, ki si od vsega začetka mora zagotoviti življenjske razmere, pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo ... Treba bo izračunati - tudi demografsko -, kakšni posledični problemi bi lahko nastali v petih ali desetih letih skupaj z zahtevami po kulturni avtonomiji. Osebno se bom z vsem vplivom, ki ga imam v socialdemokratski stranki, zavzemal za to, da v Sloveniji ne bodo nastali problemi, podobni kninskim. Knina v Sloveniji ne maramo in danes imamo možnost, da te stvari humano, socialno in pravno demokratično rešimo. Tu ne sme biti nobenih gnilih kompromisov in nobene mitingarske demokratičnosti, ki bi nam ustvarila težave, s kakršnimi se srečujejo Angleži, Francozi, Nemci in ostale države, ki so obstajale v kolonialni dobi. Slovenija se s temi dodatnimi problemi po mojem ne sme obremenjevati.« (Slovenija ne more več čakati, nabralo se je preveč slabega. Delo 17. decembra, str. 2) Pučnikove namere je, vsaj kar zadeva izbrisane, ironično in tragično hkrati, uresničil notranji minister Igor Bavčar, pred osamosvojitvijo predsednik Odbora za varstvo človekovih pravic.
Mimogrede: v zvezi s Pučnikom, ki ga nekateri mediji poetično označujejo za »motor osamosvojitve« (podobno kot so Kidriča nekoč za »motor Osvobodilne fronte«), bi bilo korektno pojasniti, kje je med osamosvojitvijo bil oziroma kaj je počel. V slovenskih medijih se še pojavi 26. junija 1991, ko so se kar trikrat sestali predstavniki Demosovih strank, potem pa 8. julija 1991, ko je sprva zavrnil brionsko deklaracijo. Vmes v medijih ni navedena nobena izjava, omenjen noben javni nastop, spodbuda bojujočim se, obisk pri kateri od enot, skratka nič, kar bi od predsednika Demosa pričakovali.

Politične interpretacije in zlorabe

Boj za interpretacijo osamosvojitve se je začel po volitvah leta 1992, ko je zmagala liberalna stranka pod vodstvom dr. Janeza Drnovška. Pučnikova socialdemokratska stranka je za las prišla v parlament. Vodenje stranke je prevzel Janša. Ta je sicer v knjigi Premiki, ki je večidel temeljila na zaupnih dokumentih, političnim nasprotnikom, tudi Kučanu, sprva še priznaval zasluge za osamosvojitev. Po volitvah leta 1992 je, razočaran in ogorčen, političnim sopotnikom (z nekaterimi se je sicer že prej razšel) napisal pismo, v katerem je ugotovil, da so osamosvojitveni kapital pobrali drugi, zlasti Kučan in družbenopolitične organizacije iz časa socializma, ki so se prelevile v stranke (Interpretacija volitev decembra 1992 in nekaj o prihodnosti, Grosuplje, 12. decembra 1992). Čeprav je bil Janša sprejet v vladajočo koalicijo in je ostal obrambni minister, je ra-zočaranje ostalo. Reinterpretacija osamosvojitve je bila povezana tudi s tem, da so v parlament in javnost začele prihajati zahteve po razčiščenju prodaje orožja, ki je potekala pod pokroviteljstvom obrambnega ministrstva. Sledile so znane stvari: poseganje vojaških in paravojaških služb v civilno sfero, Depala vas, odstavitev Janeza Janše, lansiranje teorij o »udbomafiji«.
V takih političnih razmerah se je začel vzpostavljati zgodovinski konstrukt. Ta nima nobene zveze z zgodovinskimi procesi, ki sem jih opisal na začetku, ne upošteva svetovnega in jugoslovanskega zgodovinskega konteksta, različnih procesov v osemdesetih letih, ki so pripeljali do demokratizacije. Vse je bilo premočrtno in vnaprej jasno. Za prehod v večstrankarstvo in osamosvojitev so bile zaslužne izključno novonastale stranke, ne pa tiste, ki so izšle iz nekdanjih družbenopolitičnih organizacij. Te naj bi bile osamosvojitvi nasprotovale in jo zavirale. Za razlikovanje sta bila izumljena izraza »pomladne stranke« in »sile kontinuitete« (v zadnjih letih se je namesto »sil kontinuitete« začel uporabljati izraz »sile tranzicijske levice«). Tudi ta poimenovanja nimajo zgodovinske utemeljitve, saj so se stranke združevale in razdruževale ter spreminjale imena in programe, nekatere »pomladne stranke« pa v času osamosvajanja niso niti obstajale. Edini skupni imenovalec »pomladi« je protikomunizem, morda še konservativizem. Izhajajoč iz tako postavljene ideološke premise so bili udeleženci dogajanja razdeljeni na zaslužne osamosvojitelje in »izdajalce«. Za prvega »izdajalca« je Janez Janša že v knjigi Premiki razglasil Cirila Zlobca, neposredno izvoljenega člana predsedstva Republike Slovenije, partizana, znanega pesnika, akademika. Zlobec naj bi bil v telefonskem pogovoru z italijanskim konzulom Christianijem izdal točen datum slovenske osamosvojitve (čeprav ta v resnici ni bil nobena skrivnost). Zlobec je govoril s telefona predsednika predsedstva Milana Kučana, torej je očitno, da so tedanje slovenske obveščevalne službe prisluškovale Kučanu. »Izdajo« so nato naprtili tudi samemu Milanu Kučanu, ki je v resnici najzaslužnejši za demokratizacijo Slovenije in za razmeroma miren izhod iz Jugoslavije. V nedavno izdani knjigi je bila obtožba celo spremenjena v »veleizdajo«. Obtožba seveda zadeva razorožitev teritorialne obrambe 17. maja 1990, na dan, ko je oblast prevzemala nova večstrankarska vlada, predsedstvo SFRJ pa je ukazalo, da je treba orožje teritorialne obrambe spraviti pod nadzor JLA. Kučanu (in predsedstvu) očitajo, da se je prepozno odzval in oddajo orožja prepovedal, čeprav naj bi bil zanjo izvedel že prej. Zaradi tega naj bi bila kasneje nujna ilegalna nabava orožja, kar naj bi bilo po sedanji interpretaciji tudi opravičilo za gotovinske posle z orožjem. Odvzem orožja in morebitno odgovornost predsednika in predsedstva je sredi devetdesetih let že raziskovala parlamentarna komisija, vendar ni našla razlogov za domnevno krivdo. Obtožba je sicer popolnoma iztrgana iz konteksta dogajanja: teritorialna obramba je bila poleg JLA del oboroženih sil SFRJ, njen poveljnik je bilo zvezno predsedstvo. Več kot 70 odstotkov orožja, tudi vse težko orožje, je bilo že sicer v skladiščih JLA (to je v knjigi Premiki zapisal celo Janša sam). Poveljnik teritorialne obrambe, sicer Slovenec Ivan Hočevar, je bil lojalen vrhu JLA in Kučana ni želel ubogati. Kučan je ravnal tako kot že prej v podobnih primerih: zbiral je informacije, protestiral pri zveznem predsedstvu, zahteval sejo o tem vprašanju in pojasnila, še preden je seja, s katero so zavlačevali, bila, pa tudi ukazal, naj se orožje ne vrača. Tveganje pri tem ukazu je bilo veliko, saj bi lahko sledil konflikt in z njim žrtve, Slovenija tedaj na osamosvojitev ni bila niti najmanj pripravljena. Ni bilo še niti političnega dogovora o osamosvojitvi in tudi plebiscit je bil izpeljan šele pol leta kasneje. Le kaj bi naredila novopečena sekretarja za notranje zadeve in obrambo, če bi se takrat JLA odzvala? Saj je še leto kasneje, po vseh pripravah, pri Pekrah šlo za las, da ni izbruhnil spopad.
Podobnih že mnogokrat preiskanih konstruktov na Kučanov račun je še nekaj, najpogostejši v zvezi s procesom proti četverici (njegovo domnevno odgovornost so preiskovale celo štiri parlamentarne komisije, eno je vodil tudi Bavčar!). V zadnji verziji se sklicujejo na štiri mesece po dogajanju napisano beležko pogovora Veljka Kadijevića s Kučanom (pogovor je potekal v dveh delih, z enomesečnim presledkom 22. julija in 22. avgusta 1988), ki jo je napisal Kučan sam in je vsem tistim, ki so se kdaj vsaj malo ukvarjali s tem obdobjem, že leta znana. Poročilo ima povsem drugo konotacijo (obtožbe na račun Kučana, da se je poistovetil z opozicijo, da slovensko vodstvo ruši JLA, da ustanavlja slovensko armado, že standardne grožnje, da bo JLA reagirala ipd.). Stavek: »Bili so (vodstvo JLA, op. p.) seznanjeni s tem, da smo mi ONZ ukazali, da Janšo spustijo takoj po opravljeni preiskavi oz. da ga čim prej predajo armijskim organom,« pa naj bi sedaj obrnil zgodovino na glavo.
Z zgodovinskega vidika je potek jasen, v glavnem pa je pojasnjen tudi v zgodovinski literaturi (npr. Ali H. Žerdin: Generali brez kape). Skrajšano je bil, tudi na podlagi nekaj kasnejših ugotovitev in intervjujev, ki sem jih opravil in bodo v doglednem času objavljeni, takle: vrh JLA je načrtoval uvedbo izrednih razmer in aretacije v Sloveniji, poveljnika devete armadne oblasti s sedežem v Ljubljani Svetozarja Višnijća je pooblastil, naj odzive na načrtovane aretacije nasprotnikov JLA preveri pri slovenskem sekretarju za notranje zadeve Tomažu Ertlu. Ta je obvestil slovensko vodstvo, Kučan je ostro protestiral in zahteval sejo predsedstva CK ZKJ, na njej pa zahteval pojasnila. Po seji (konec marca 1988) je slovenska SDV iskala zaupni magnetogram s seje, ki je prišel do Mladine, Vlado Miheljak pa je za Mladino napisal (nato umaknjeni) članek Noč dolgih nožev. SDV je v tajnih preiskavah naletela na omenjeni dokument v Mikoroadi (hkrati je spremljala Igorja Bavčarja in Janeza Janšo zaradi stikov z emigrantom Vinkom Levstkom v Gorici). Bila je v dvomih, ali dokumenta ni podtaknila vojaška obveščevalna služba, zato je dalj časa tehtala, kaj storiti. Z zadevo je bil seznanjen tudi član predsedstva SFRJ Stane Dolanc, ki je to naključno omenil Jelu Grubišiću, šefu KOS-a v ZSLO, in ga vprašal, kaj je s tem vojaškim dokumentom. Ta ni vedel nič. Dolanc je ugotovil, da je naredil napako, in je vodstvo SDV o tem takoj obvestil. Glede na tedanje zaostrene odnose z JLA je nastal velik problem in slovenska SDV odkritja dokumenta ni mogla več obdržati zase. Zato je v skladu s tedanjo zakonodajo obvestila organe pregona JLA, saj bi se sicer vmešal vojaški tožilec in vojska bi dobila priložnost za neposredno ukrepanje na ozemlju Slovenije. Po tedanji zakonodaji so lahko civilista, čeprav je šlo za vojaško zadevo, aretirali le slovenski organi. So ga pa bili potem dolžni izročiti vojaškim organom. V tedanji kompleksni zgodbi bi bil lahko torej aretiran kdorkoli, ki je bil v konfliktu z JLA, o čemer navsezadnje priča eden od obtoženih, Franci Zavrl.
Spor zaradi različnih pogledov na osamosvojitev se je že kmalu izrazil tudi v vrnitvi odlikovanj nekaterih vidnih politikov iz obdobja osamosvojitve. Junija 1993 so Igor Bavčar, dr. France Bučar, Janez Janša, Jelko Kacin, Alojz Peterle in dr. Dimitrij Rupel v plastični vrečki z napisom Bata pred predsedniško palačo pustili odlikovanja in to utemeljili 21. junija v javnem pismu Milanu Kučanu, v katerem so izrazili ogorčenje zaradi politike razvrednotenja slovenske samostojnosti in poskusov kriminaliziranja bojev za samostojnost, očitali so, da se visoki oficirji JLA vračajo v Slovenijo, in trdili, da se Kučan zavzema za njihove pokojnine in odkup vojaških stanovanj, veliko manj pa za svojce padlih v vojni za Slovenijo. Slovenija naj ne bi dostojno praznovala osamosvojitvenih dogodkov, Kučan naj bi bil legitimiral »nacionalno izdajo« v t. i. prisluškovalni aferi (primer Zlobec). Pisci so pogrevali zgodbo z odvzemom orožja teritorialni obrambi maja 1990, zlasti pa so Kučanu očitali, da je zlati častni znak svobode podelil svojima »sopotnikoma iz komunističnih časov« dr. Ljubu Bavconu in dr. Janku Pleterskemu, in zahtevali, naj javno pojasni, na katerem členu zakona o odlikovanju temelji njegova odločitev o podelitvi teh dveh odlikovanj. V obtožbah pa so šli še dlje, Kučan naj bi bil s svojo politiko ogrožal kar slovensko samostojnost, saj naj bi bile v tujini in doma »čedalje glasnejše pobude za oživljanje nekakšne nove Jugoslavije. V vplivnih mednarodnih krogih (Kissinger, De Michelis itd.) da se spet postavlja vprašanje smisla slovenske samostojnosti.« Z nezrelo potezo sicer Kučan ni imel posebnih težav. Na tiskovni konferenci je odgovoril, da so razlogi za nerazveseljive razmere v Sloveniji globlji, kot kaže pismo njegovih donedavnega tesnih in po njegovem občutku iskrenih sodelavcev, da si Slovenci ob drugi obletnici osamosvojitve zaslužijo boljša sporočila, kot so jih v pismu navedli sicer zelo spoštovani ljudje, da je odločitev za vrnitev odlikovanj vredna ponovnega premisleka, nazadnje pa izrazil prepričanje, da to ne bo zmanjšalo njihovih zaslug za slovensko državo.
Od tedaj spominski pogled na slovensko osamosvojitev poteka ločeno. Dolga leta je bil zaznamovan tudi s spori med policijo in teritorialno obrambo glede zaslug za osamosvojitev in z ločenimi veteranskimi organizacijami. Zveza veteranov vojne za Slovenijo deluje od leta 1993 in združuje predvsem bivše pripadnike teritorialne obrambe, ima prek 27.600 članov, kot spominski dan pa praznuje 17. maj 1990, ko je v odziv na odvzem orožja začela sprva tajno, potem pa z vednostjo predsedstva in predsednika Kučana nastajati Manevrska struktura narodne zaščite. Policijsko združenje Sever je nastalo leta 1994, ima 12 območnih policijskih veteranskih organizacij in prek 6500 članov. Spominski dan je 1. december 1989, ko je tedanja milica še v socialistični Sloveniji preprečila napovedani »miting resnice«, na katerega naj bi bilo prišlo več vlakov in avtobusov s srbskimi mitingaši in ti naj bi po ustaljenem vzorcu skušali odstaviti slovensko vodstvo. Spori, kdo je prvi začel braniti Slovenijo, so se vlekli dolga leta, nato sta se organizaciji pomirili in začeli sodelovati. Nezadovoljni z njunim delovanjem (med drugim tudi zato, ker se nista odzvali na podelitev odlikovanja predsednika republike Danila Türka ministru Tomažu Ertlu za zasluge za preprečitev »mitinga resnice«) so Lojze Peterle, Janez Janša, Igor Bavčar in Tone Krkovič 23. decembra 2010 ustanovili novo združenje Veterani slovenske osamosvojitve. To naj bi po Peterletovih besedah delovalo na podlagi »poštenega oziroma jasnega zgodovinskega spomina« in naj bi nasprotovalo potvarjanju zgodovine oziroma reinterpretaciji osamosvojitve.
Prizadevanjem za Janševo interpretacijo zgodovine se je v zadnjem času - čakajoč na novo razmerje sil - pridružila tudi neformalna skupina »liberalcev« iz nekdanjega kroga ZSMS - LDS, ki je v tranzicijskih letih znala dobro unovčiti sedaj propadle politične povezave. Glede na ulico, v kateri imajo pisarne, bi v slogu spletnih medijev lahko rekli, da smo v velikem političnem podjetju »Osamosvojitev d.o.o.« dobili še ekspozituro na Parmovi. Tudi ta skupina si je, predvidljivo, za glavno tarčo izbrala Kučana. Za sprevrženim moraliziranjem, bombastičnimi obtožbami, gostilniškim jezikom in napihovanjem prežvečenih obtožb se sicer skrivajo prozorni nameni, a to je pač tema za rumene medije.
Že folklorni del boja za interpretacijo osamosvojitve je tudi bojkotiranje državnih proslav in organiziranje vzporednih strankarskih in društvenih, seveda s »pravo« vsebino in govorniki; kritiziranje šolske zgodovine zaradi »nepatriotičnosti« in poseganje vanjo z ideološko pogojenimi spremembami učnih načrtov, razni blogi in polemike na spletu. »Deljeni spomin« se z akterjev prenaša na mlajše generacije, saj vroče razpravljajo ljudje, ki so bili v času dogajanja še otroci ali celo rojeni po dogajanju. Izkušnja z drugo svetovno vojno kaže, da se bo to dogajalo še desetletja. Čeprav za osamosvojitev lahko rečemo, da je bila kljub vsemu kolikor toliko enotno dejanje (vendar je bila ta enotnost dosežena pluralistično), je politiki uspelo doseči, da je pogled nanjo, paradoksalno, popolnoma razdvojen. Ne vemo, ali je politično prikrojena zgodovinska zavest prevladujoča, je pa vsekakor zelo močna. K njenemu porastu so zlasti prispevali novodobni mediji, še posebej spletni, in rumeni tisk. Teh prava zgodovina ne zanima, ker je dolgočasna. Zato se redko napajajo iz stroke, njihov skoraj izključni »vir informacij« je politika. Dokler bodo osamosvojitelji in tisti, ki so se na osamosvojitev prilepili, obvladovali slovensko politiko, bodo tudi zgodovino. No, vsaj njeno javno podobo. S tem obvladovanjem sedanjosti pa, žal, tudi našo prihodnost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.