Max Modic

16. 6. 2011  |  Politika

Ivo Štandeker (1961 – 1992)

Ivo zadnjič v Sarajevu

Ivo zadnjič v Sarajevu
© Arhiv Mladine

Danes, 16. junija 2011, bodo predstavniki veleposlaništva Republike Slovenije in člani SKD Cankar ob 10. uri na Dobrinji v Sarajevu položili cvetje na grob Iva Štandekerja, novinarja Mladine, ki je bil pred natanko devetnajstimi leti hudo ranjen v eksploziji granate, izstreljene s srbskih položajev. Na spominski plošči je vklesan stavek iz Štandekerjevega zadnjega poročila: »Rad imam mesta, ne pa tudi tistih, ki jih uničujejo«.

Njegova kariera je bila kratka, je zapisal njegov kolega Bernard Nežmah. »Vsega dobrih pet let med januarjem 1987 in junijem 1992, razen nekaj tekstov v Ekranu in Problemih je vse objavil v Mladini. V tako kratki periodi danes novinarji ostajajo začetniki. Ivo Štandeker je bil velikan že s prvim tekstom. Osnoval je rubriko XX. stoletje, v kateri je potoval skozi zgodovino stripa. Ustavljal se je pri psiholoških likih junakov in še bolj antijunakov, bil fasciniran nad formo, često cinik, ki pa je po bralcih udaril z angažiranostjo.«

Pisal je, da bi spreminjal bralce, pravi Nežmah. »Za novinarja je bil prekleto izobražen. Izvrstno je govoril nemško, prevedel filozofa Habermasa iz nemščine v slovenščino pri Studii humanitatis, pa Žižkove filozofsko-psihoanalitične tekste iz slovenščine v nemščino. Tako kot je živel za stripe, je vmes še študiral humanistiko. V drugem času bi bil univerzitetnik, on se je odločil, da bo žurnalist. Izmišljeval si je žanre. V Mladino je vpeljal strip in z njim Diarejo ter odprl vrata za generacije striparjev. Razvijal reportažo, intervju, manipulator in čez čas zasedel Zadnjo stran, ki je postala kultna. Zanjo je veljalo, da v zlatih letih tednika uravnava njegovo naklado. Ni bil korekten. Ko je objavljal, je šokiral, ko je anticipiral radikalne ideje, ki so polzele iz nekoč enoumnega kotla Jugoslavije ... Prekoračil je vse meje dobrega partijskega ali meščanskega okusa. Še prej je dosegel, da je postal najbolje plačani freelancer med slovenskimi novinarji. Bil je stroj za ideje in držal se je enega pravila: nikoli ni pisal tekstov na podlagi materialov, ki bi mu jih dostavljali politiki.«

»Ni bil tiste vrste novinar, ki bi mirno beležil smrt,« je Bernard Nežmah zapisal ob petnajsti obletnici smrti Iva Štandekerja. »Bil je poln empatije, nosil ranjencem vodo in zanje iskal bolničarje. Pisal je s strani šibkih, niso ga zanimale izjave in tiskovke vojaških poveljnikov. Ko se je z mirovnim sporazumom končala vojna v Sloveniji, je odšel naprej: v obkoljeni Vukovar, v oblegani Dubrovnik in končal pod streli srbskih mitraljezov v obkoljenem Sarajevu.«

Ivo Štandeker je pisal zgodbe. Odlične zgodbe, bomo potrdili vsi tisti, ki smo v času desetdnevne vojne za Slovenijo prebirali njegove vojne reportaže v Mladini. »Dar za zgodbo imaš ali pa ga nimaš,« je komentiral nadarjenost svojega novinarskega kolega Ervin Hladnik Milharčič, ki ga je Tomaž Lavrič v eni od epizod kultnega stripa Bosanske basni upodobil skupaj z Ivom.

Letos bi praznoval 50. rojstni dan ... Vse najboljše, Ivo, kjerkoli že si!

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.