Marjan Horvat  |  foto: Borut Peterlin

5. 8. 2011  |  Mladina 31  |  Politika  |  Intervju

“Prej ali slej se bo boj različnih skupin zoper popolno deklasiranje in razčlovečenje ljudi moral povezati v skupen boj za pravice delavk in delavcev.”

Dr. Taja Kramberger: "Spletka je starorežimska politična strategija"

pesnica in znanstvenica

Dr. Taja Kramberger je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala arheologijo in zgodovino ter nadaljevala z doktorskim študijem zgodovinske antropologije. Na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem je skupaj z Dragom Rotarjem zasnovala študije zgodovinske antropologije, šest let je študente in študentke učila misliti zgodovino, nakar so jo, po njenih besedah, prav zato odpustili z univerze. V teh dneh se angažira v boju delavcev za svoje pravice v Luki Koper, kajti meni, da neoliberalci povzročajo krivice vsem zaposlenim. Zato je njen boj za svoje pravice del istega, skupnega boja. Tudi luških delavcev. Nad slabim odzivom intelektualcev v tem boju ni presenečena, kajti v Sloveniji je pač tako, da velja “sistem sklanjanja hrbta, dokler grda usoda krivic ne doleti tebe”.

Krambergerjeva je tudi avtorica več pesniških zbirk (Marcipan, Spregovori morje, Žametni indigo, Mobilizacije, Vsakdanji pogovori) in prejemnica Veronikine nagrade. V poeziji sledi imperativu, da mora poezija odražati to, kar živiš. Prav zato je njena poezija bridko resnicoljubna, a osvežujoče iskrena. Takšna je Krambergerjeva tudi v pogovoru.

V minulih dneh ste spremljali, pravzaprav ste se angažirali v boju žerjavistov koprske Luke in njihovega sindikata za boljše delovne razmere in druge pravice. Pravzaprav je malo intelektualcev na Slovenskem, ki bi tako jasno in javno izrazili solidarnost z delavci.

Začudena sem, da so tiho. Toda glede na zgodovino in deloma tudi moje raziskave v zadnjih petnajstih letih je takšen odnos tudi razumljiv. V Sloveniji odpor delavcev zoper krivice, ki so se jim godile, nikoli ni oblikoval široke referenčne koalicije v javni sferi, ki bi omogočala kontinuirano polemiko o teh vprašanjih in bi na neodtujljivih preteklih pridobitvah utemeljevala boj za temeljne pravice človeka in državljana. Na eni strani me torej čudi in jezi odsotnost odločnih in subtilnih intelektualnih intervencij v zvezi s tem, vsi smo delavci, podporo delavcem imam za državljansko dolžnost slehernika. Na drugi strani pa to odsotnost državljanske akcije razumem, saj jo generira obstoječi sociohistorični model. Iz zgodovine neoliberalizma je jasno, da je bilo v vsaki deželi, kamor je prodrla ta škodljiva ekonomistična utopija, gospodarsko močno pristanišče tarča korporativnega naskoka. Je namreč oporišče za obvladovanje lokalne ekonomije, družba, ki tega ne zazna, ni živa. Koprsko pristanišče je zdaj tudi glavno prizorišče boja za delavske pravice in ob njem bi se morali združiti vsi delavci in delavke v deželi, ki doživljajo ali so doživljali podobne pritiske, naposled pa tudi vsi tisti ljudje, katerih svet je demokratična republika in ki imajo občutek za politično, se pravi čut za skupnost in posameznika. V Sloveniji, kjer ni prav močne tradicije uporov, hitrih in učinkovitih odzivov na krčenje pravic in bojev za pravice človeka in državljana (seveda jih je nekaj tudi bilo, npr. stavka železničarjev na Zaloški cesti v Ljubljani leta 1920), živimo v nekakšnem podaljšanem starorežimskem sistemu. Republika na papirju, monarhija v glavah. Tudi mene so na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem odpustili na enak neargumentiran način: iz poslovnih razlogov, ki jih seveda v realnem dogajanju ni mogoče utemeljiti - zgolj s prazno retoriko in lažmi v raznih ugovorih na tožbe. Ker ima človek s svojim delom v neoliberalnih glavah tako nizko ceno, se to lahko dogaja.

Ste se povezali tudi z gibanjem Nevidnih delavcev, ki so prav tako podprli luške delavce?

Pristaniške delavce sva z Dragom Rotarjem podprla v pisni izjavi, nekajkrat sva jih obiskala in jim skušala dati moralno podporo. Sama sem se v to podporo pač vključila kot državljanka in nisem edina. Prej ali slej se bo boj različnih skupin zoper popolno deklasiranje in razčlovečenje ljudi moral povezati v skupen boj za pravice delavk in delavcev.

Težko bo, če različna civilnodružbena gibanja ne bodo spoznala sinergičnih učinkov skupnega delovanja.

Takšno stanje ni le posledica hitro prodirajočega neoliberalizma zadnjih deset let, ampak ima svoje zastavke na Slovenskem že v preteklosti. Slovenija je namreč idealno rastišče za neoliberalizem, ker je bila družba, ki živi v teh krajih, kar dobro razdrobljena že prej zaradi klerikalizma, tj. zaradi nenehnega nadzorovanja ljudi in ovaduštva v preteklih režimih (od predmarčnega časa), ki je preprečevalo oblikovanje državljanskih skupnosti na temelju solidarnosti. Edino širše občestvo, ki ga zgodovinsko poznamo, je cerkveno občestvo; nacionalni model, četudi sem ter tja na videz druge politične barve, je postavljen prav na tej predlogi, saj druge niti ni bilo, kar pomeni, da v njem ni prostora za kake drugačne identifikacijske opore, za drugačne kraje memorije - razen verovanjskih, hierarhičnih, patrilinearnih, hipokrizijskih, ambigvitetnih. V okviru takšnega občestva se je združevala množica na način črede, ostal državljanski korpus pa je praktično brez kohezije, ni zmogel in ne znal razviti lastnih identifikacijskih kategorij subjektivacije, kakršne so različne oblike odpora, boj za pravice, diskusija, polemika, argument. Verovanjsko občestvo ne potrebuje javnosti in je tudi ne pusti razviti, saj bi ta z debatami in polemikami ogrozila preprost reproduktivni model vladanja. Ta državljanska kohezivnost, ki manjka, bi se danes morala pokazati skozi solidarnost med delavci (fizičnimi, intelektualnimi, kulturnimi, industrijskimi idr.) in drugimi ljudmi: Morala bi se artikulirati in postati temeljno gonilo redefiniranja družbenih vezi v smeri, ki pelje iz izkoriščevalskega circulus vitiosus.

 

Toda vi v svoji izjavi opozarjate tudi na notranja trenja v Luki Koper, ki naj bi jih spodbujalo vodstvo družbe. Mislite na poskuse ustvarjanja razdora med delavci?

Kakor veste, je divide et impera starodavni obrazec za vzdrževanje oblasti, okusili smo ga tudi na Univerzi na Primorskem. Niso nas razbili, skupna izkušnja skrajno zaostrenih razmer nas je, nasprotno, povezala. Dejstvo pa je, da so majhne podle strategije kupovanja ljudi lahko uspešne, če jih kontekst prostora podpira, četudi zgolj z molkom. V tem je strašanska odgovornost države in vodilnih ljudi v njej.

Nam lahko natančneje razložite, kaj je za vas najbolj moteče v Luki Koper?

Najprej, surova brezobzirnost vodilnih. Kako si lahko nekdo predstavlja, da delavci živijo s 300 do 500 evri na mesec? Nato tehnologija zastraševanj (četrti dan stavke je bilo nekaj delavcev opozorjenih, da bodo kmalu na cesti, če se bo stavka nadaljevala, saj naj bi bila legitimna le tri dni), ki popolnoma pozablja na to, da je delavski boj legitimna pravica, zagotovljena z ustavo in vrsto mednarodnih konvencij. Naposled so zahteve delavcev še dodatno legitimistične - želijo le spoštovanje že veljavnih aktov, nič posebnega ne zahtevajo. Zatem, obračanje velikega kapitala vodilnih in neproporcionalno majhne plače delavcev. Do 500 in več evrov pridejo z blaznim odrekanjem, nenehnim šihtom brez izmen, prehrane, spanja, kar je srhljivo. Vrednost vloženega dela je tako nizka zato, da si lahko tisti, ki so zaposleni v vrhu družbe, jemljejo večje presežke. To je totalna destrukcija države in družbe. To je tisto, kar se je dogajalo sredi 19. stoletja, kar sta zelo natančno analizirala Marx in Engels. Ponovno bo treba vzeti v roke njune analize, ves delavski boj izbojevati na novo.

Koprsko pristanišče je zdaj tudi glavno prizorišče boja za delavske pravice in ob njem bi se morali združiti vsi delavci in delavke v deželi.

Besni ste zaradi družbenih razmer. In ta bes prelivate tudi v svoje pesmi. Nekatere, vsaj tiste, ki jih lahko poimenujemo politična poezija, se v pesniških zbirkah berejo kot en sam krik po drugačni družbi.

No, ne mislim, da je to bes, prej tisto, kar Adrienne Rich imenuje konstruktivna jeza. V njej ni kake histerizacije, ampak le odločen in z življenjsko izkušnjo utemeljen NE mnogoterim opresivnim družbenim strategijam! V primerjavi z večino slovenskih pesnikov in pesnic pač ne mislim, da je poezija zadeva zgolj intuicije ali navdiha, da nastaja v odmaknjenosti od družbe, kjer vate vstopajo nekakšni »prameni svetlobe« (Tomaž Šalamun v intervjuju z vami za poletno Mladino), ampak mislim, da v bistvu raste iz družbenih spoznanj pesnice/pesnika, je neločljiva od še tako drobnih tresljajev vsakdanjega sveta in življenja. Spoznavna raven posamičnih poetik je kajpak čisto dobro razvidna, naj bo še tako prikrita in zakamuflirana, iz avtorskih pesniških opusov, z nekaj orodji se jo da imenitno deducirati iz morfološke konfiguracije imaginarija - o tem sem v zadnjem desetletju objavila vrsto člankov, tega ne bi ponavljala. Tako po analizi namesto »pramenov svetlobe« iz Šalamunove poetike izstopi precej mračnejša globinska struktura te poetike. Kar dobro to imaginarno strukturo ponazarjajo pesnikovi verzi iz prve knjige Moj svet bo svet ostrih robov. / Krut in večen. Večnega ni nič na svetu, krutosti pa ni mogoče skriti. To govorim iz svojega zornega kota, ki ga seveda nikomur ne vsiljujem. To vidim, četudi edina na svetu, kot statično, interesno pogojeno in sklenjeno strukturo, nikakor ne kot odprto za svetlobo in druge poetike - razen nemara v smislu hegemonizacije drugih poetik, kar je tako ali tako iluzija premikov in dinamike, ne pa gibanje samo. Za takšen tip izjavljanja sem izdelala koncept transfirmativnih diskurzov, ki po mojem prepričanju zapirajo poti, mašijo mesta, kjer bi se lahko razvila pluralnost glasov. Pesniška podoba, pa naj poet misli, da je še tako spontana, je torej precej več od hipne uprizoritve pomena. Zame so torej izjave o »nesporočilnosti« poezije izgovori za neodgovornost, zavajanje občinstva ali neumnosti.

Politične pesmi morajo imeti sporočilnost. Vas moti, če jih poimenujemo s političnimi?

Nobenega pomisleka nimam o tem, kako kdo poimenuje moje pesmi, vsak ima pravico do lastnega označevanja sveta, ki ga obdaja. Ali je to politična poezija, ali je socialno emancipirana poezija, ali kaj tretjega, je zame vseeno. Pisala jo bom, kakor sama menim, da je prav.

Kakorkoli jo že poimenujemo, je takšna poezija redka dobrina na Slovenskem.

Sama sem morala iz pozabe in iz drugih jezikovnih tradicij izkopati svoje pesniške prednice in prednike, kajti to, kar se ponuja v slovenskem prevodu (seveda z nekaj izjemami, a ne dovolj za platformo), je prejkone konservativna, blazirana in sentimentalna poezija. Tudi del modernistične poezije, ki naj bi bila bolj politično angažirana, je prekrit z izbranci, ki evtanizirajo močno transformativno poezijo. Med izjemami so tu npr. prevodi pesmi Jehude Amihaja, spoznavno zelo močnega izraelskega pesnika, ni pa denimo zaokroženih prevodov njegovega palestinskega pendanta Mahmuda Darviša, ki je v marsičem njegov sogovornik z druge strani.

Politična intonacija v moji poeziji kajpak nima nič skupnega s pragmatično politiko, gre za socialno senzibilnost, čut za bonum communis, za odpor zoper krivice.

Med slovenskimi pesniki je naposled tu Kosovel, ki je politični pesnik par excellence, vendar si ga je Anton Ocvirk prilastil skozi njegovo domnevno katoliško konotacijo - gre za posebno tehnologijo zgodovinskega prilaščanja - in ga s tem za kar nekaj časa socialno amortiziral, če ne celo evtanaziral. Ta interpretacija se je neproblematizirano ohranjala, kar je sporno samo po sebi in kaže na nelagodno odsotnost drugih interpretacij, odsotnost volje do mišljenja. Ampak tako je v deželi, kjer se različna mnenja zatrejo in homogenizirajo. Sicer pa je po svetu ogromno politične, socialno angažirane poezije. Zelo veliko izredno pomembnih pesnic in pesnikov je, le da v Slovenijo niso pripuščeni s svojimi prevodi, če pa so, določeni literarni lobiji ne pustijo, da bi se ta linija dalje razvijala ali v teh krajih sploh prijela.

Majhne podle strategije kupovanja ljudi, po načelu 'divide et impera', so lahko uspešne, če jih kontekst prostora podpira, četudi zgolj z molkom.

Kako je biti politična pesnica v slovenskem družbenem miljeju? Lotevate se namreč tudi »zoprnih« tematik, kot sta pritlehnost, privoščljivost itd. Takšne tematike navadno niso v ospredju slovenske visoke poezije.

Odgovorila vam bom po bourdieujevsko. Ko prideš v literarno okolje, ko vstopiš v specifično literarno polje, so razmerja v njem v veliki meri že določena. Z njimi sta določeni percepcija in recepcija udeležencev in še zlasti udeleženk (ne glede na spol jim francoski sociolog Pierre Bourdieu pravi agensi) v tem polju. Vstopila sem zelo močno, suvereno, a do neke mere politično naivno, mrežnih pozicij se ob vstopu nisem tako dobro zavedala, kakor se jih danes. Tako so me agensi v polju najprej skušali potisniti v zelo neprimeren predal, imenovan »ženska poezija«, iz katerega so mi štrlele noge in roke in še kaj. Prve pesmi sem odnesla k napačnemu bralcu (prav k Tomažu Šalamunu), ki se mi je tedaj zdel modernejši od drugih in ki je moje pesmi tedaj razglasil za genialne, četudi me to dejansko nikdar ni zanimalo. A reprezentacija je še ušla iz steklenice. Danes se mi to maščuje, saj sem, kar sem hitro ugotovila, zelo oddaljena od pozicij in podob te poetike, ne ustrezajo mi niti po človeškem habitusu niti po pesniškem kredu. Človek se pač tudi zmoti; kakor pravi francoski epistemolog Gaston Bachelard, je prav zmota motor spoznanj. Petnajst let se že borim za svoje mesto v tem aberativnem literarnem polju, ki si nadeva ime slovenska poezija. In ker sem v tem času naredila precejšen odklon od tistega, kar v slovenski poeziji velja za pomembno, so vame letele in še letijo strele, večinoma naskrivaj. Zaradi strnjenega omrežja etabliranih pesnikov in različnih politično-klientelnih strategij izrivanja se seveda dogaja, da ti na katerem od vozlišč kdo skuša zapreti pot, te oklevetati, razglasiti za noro. Vendar nikdar povsod. Ne potrebujem svetovnega odmeva, da bi pesnila. Množenje knjig zaradi številke same mi nič ne pomeni. Kljub temu imam precej dobro, četudi številčno omejeno literarno mrežo po svetu, v kateri so ljudje, ki jim je kaj do ljudi, ne le do samopromocije in do »uspešnosti«.

Ste pa vendarle dobili Veronikino nagrado.

Kaj naj rečem? Človek pač sprejme nagrado. Če se bi še tu upirala, potem res ne bi imela nobenega časa za drugo delo. Nagrado fašeš iz različnih razlogov, včasih niso tako dobronamerni, kakor se zdi. No, Veronikina nagrada je tu izjema, bila je zaradi moči poezije in ne zaradi česa drugega. Sicer je podeljevanje nagrad večinoma politična igra podeljevanja moči. Zato nagrade jemljem bolj kot odškodnine za že vloženo (in velikokrat namerno oblateno) delo ali pa za nekakšno poravnanje stroškov za zoprnosti, ki so me v tej deželi doletele.

 

Vaša poezija ni beg pred realnostjo, pred vsakodnevnimi, čisto življenjskimi problemi, ampak refleksivno so-očenje z njimi. Lahko poezija prodre celo globlje v osrčje družbenih procesov kot znanost?

Zaradi mentalitetne deformacije in tudi zaradi rigidne fevdalizacije ustvarjalnih polj se v slovenskem družbenem prostoru na ravni družbenih predstav literarno in znanstveno ustvarjanje izključujeta. Sama obe ustvarjalni dejavnosti dejansko vidim zgolj kot dve pomembni polji, v katerih se spoznavne ravni stikajo, načini upovedovanja spoznanj pa razlikujejo. Pri poeziji in zgodovinski antropologiji, kjer sem angažirana, gre za dva različna diskurza, različni poti do spoznanj, drugačni trajektoriji, za drugačen tempo dela in drugačna uokvirjenja stališč, lahko pa bi naštevala tudi številne skupne značilnosti. Študijsko bivanje v Parizu leta 1999 me je postavilo na tla. Odtlej ne mislim, da je umetniško ustvarjanje več od raziskovanja v znanosti, pred tem pa mi je ta predsodek stiskal grlo. Mogoče je prodiranje v spoznanja skozi umetniško artikulacijo hitrejše, od navdiha (seveda ne romantičnega) pa do končanja pesmi običajno preteče manj časa. V pesmi lahko razviješ idejo, ki se včasih v znanstvenem raziskovanju postavlja tudi deset let. Tako pač je. V znanosti moraš prebrati vse razpoložljive vire in interpretacije v več jezikih, šele potem lahko na tem gradiš, komuniciraš s spoznanji drugih, jih diverzificiraš, če zmoreš. Poezija je sicer lahko hitrejša, agilnejša, hkrati pa pri pesnikih, ki so letargični, tudi bolj neznosna, saj ponavlja le stereotipe. Znanost potrebuje čas za postopen razvoj spoznanj in ta čas je znanstveno legitimen. Zato je to, kar se zdaj dogaja z neoliberalizacijo znanosti, katastrofa, kajti kapitalska logika, različna nesmiselna indeksiranja, ratingi ipd. odžirajo znanosti čas, brez katerega je preprosto ni.

Poezija ima v sebi nekaj antropološkega, rafiniranega, drobnega, diferenciranega in odprtega. Zato lahko »potegneš« pesem, ki ima jasno spoznavno moč, tudi iz limonine lupine ali lubenične pečke.

Pravzaprav s svojimi odgovori zahtevate, da se proti slabostim in neumnostim v tej družbi postavimo po robu s pokončno držo.

Absolutno. Tega ne bi nikdar trdila, če tako ne bi tudi delovala. Je pa tako: na eni strani je torej to, kar sem imenovala modus agendi, se pravi, kar počneš in kar v življenju delaš, na drugi strani pa tvoj izrazni način, modus loquendi, velikokrat razdeljen v več govoric - in prav je tako, ne da se vsega povedati v poeziji, prav tako ne v prozi ali v znanstvenem tekstu, tudi ne v otroški literaturi. Ker je moj modus agendi vseskozi razmeroma svetel (veliko delam, ljudem rada pomagam, ne prežim z denarnico in računom za vsako svojo vloženo uro - mimogrede, zato sem tudi imela polne predavalnice, skupaj s študenti smo delali projekte, ki jih še nikdar ni bilo, analizirali stvari, ki jih v teh krajih še niso, naredili obsežno razstavo o aferi Dreyfus, prevedli vrsto besedil, jih posneli itd.), si pač v nekaterih besedilih dovolim opisati tudi to, kam v visceralno antiintelektualni deželi takšni svetli angažmaji lahko pripeljejo. To pa je precej bolj Twilight Zone. Ne glede na pozitivnost investicij se zgodi, da so rezultati v slovenskem družbenem prostoru očitno nekaterim tako nevšečni, da so pripravljeni uporabiti najbrutalnejša sredstva zoper človeka. Tako sem izgubila zaposlitev. Se pravi, naučiti mlade ljudi misliti, jim dati orodja za lastni premislek, je še vedno tremendus, je strogo prepovedano. Imela sem odlične študente, nekateri se tudi niso strinjali z mano, vendar smo skupaj raziskovali, debatirali in tudi sama sem prišla v tem procesu do novih spoznanj. Izkušnja je bila zame nepogrešljiva, zanje verjetno tudi. Šest let je v tem segmentu univerza odlično delala, z ogromnimi vlaganji smo naredili zametek odlične znanstvene skupnosti. Potem pa sta v ta prostor vstopila politika in intriganstvo. Spletka je starorežimska politična strategija. Izredno učinkovita. In obenem posreden dokaz, da na ravni mentalitete še vedno živimo po obrazcih starega režima. Združene reakcionarne sile, »united forces« literarnega in intelektualnega polja v Sloveniji, imajo pač zame v javnosti pripravljeno popolnoma drugo družbeno podobo, ki se v temelju razhaja s to, ki jo kot človek živim: nenehno me želijo prikazati kot noro žensko, ki ne ve, kaj počne, ki je konfliktna, radikalna itn. Zadeva bi bila smešna, če ne bi imela drastičnih družbenih učinkov. Ti pa dejansko ne bi bili mogoči domala v nobenem družbenem okolju razen v monodoksnem, kakršno vlada v Sloveniji.

Bo po vašem odhodu študij zgodovinske antropologije zamrl?

Z Dragom Rotarjem sva jo predavala na Oddelku za antropologijo in zanjo napisala dvanajst predmetov, ki so bili akreditirani na državni ravni. Antropološki oddelek je bil sestavina Oddelka za kulturne študije in antropologijo. Na zelo perfiden način, ki je preveč nor, da bi ga tu pojasnjevala, se hočejo znebiti tudi Draga Rotarja. Čisto na kratko: gre za to, da so Rotarju, ne da bi ga sploh obvestili ali se z njim kakorkoli posvetovali, v prihodnjem študijskem letu z izgovorom »cikličnosti« ukinili dva od treh predmetov, potem to nelegitimno stanje kar vzeli za osnovo, na podlagi katere je dekanka skušala manjkajoče ure podtakniti drugi ustanovi.

Mislim, da bodo predmete prevzeli ljudje, ki so »pravšnji« za tukajšnjo mentaliteto in fakulteto, kar pomeni, da bodo vsaj na urnikih obdržali predmete zgodovinske antropologije, v resnici pa jih bodo verjetno predavali klasično historistično izobraženi zgodovinarji in zgodovinarke. To pa spet pomeni, da bodo začinjeni s precejšnjim deležem etnocentričnosti in drugimi podobnimi nereflektiranimi atributi, morda bo vse skupaj potreseno z nekaj predmeti zgodovine vsakdanjosti. To seveda ni zgodovinska antropologija. Zgodovinska antropologija zahteva konceptno mišljenje, sposobnost dinamične refleksije in teoretizacije, nenehno preverjanje orodij skozi posamične zgodovinske vire in gradiva. Seveda ne samo skozi arhivske oz. pisne vire, tudi skozi branja slik, kritične analize fotografskega gradiva, videomateriala itn. Zgodovinska antropologija je zgodovina v razmerjih, ne pa teleološki vektor, ki na linearno verižico niza datume in imena velikih mož.

Spletka je starorežimska politična strategija. Izredno učinkovita. In obenem posreden dokaz, da na ravni mentalitete še vedno živimo po obrazcih starega režima.

Kaj nam lahko pove zgodovinska antropologija o posebnostih sprejemanja in uveljavljanja neoliberalnih doktrin v slovenski družbi?

Zelo veliko. Še več pa bi nam lahko povedala, če bi bilo zgodovinskih antropologov v tej deželi več. Sama sem se ukvarjala s spoznavnimi postopki, epistemologijo in z imaginariji med 18. in 20. stoletjem. Zato lahko tudi bolje razumem, zakaj se je neoliberalizem pri nas prijel brez slehernega odpora. Analize namreč razkrivajo, da je celotna mentaliteta slovenstva strukturno tako vzpostavljena, da lahko na njej brez pretiranega zalivanja požene katerakoli opresivna ideologija. Nasprotno pa se v teh krajih le s težavo prijemlje in nikdar zares ne prime kritično-spoznavna epistemologija. Tu-le je nekaj mehanizmov, značilnih za verovanjsko formo mentis. Najprej je tu mnemonično prenašanje znanj (raven šolske akumulacije) in vednosti (kognitivna raven). Otroci v osnovnih in srednjih šolah morajo na primer večinoma avtomatično zrecitirati to, kar so jim povedali učitelji, sicer ne dobijo dobre ocene. Drugače je v Franciji, kjer so od revolucije naprej, da bi odpravili blebetanje, uvedli dvotirni sistem. Imajo šole, ki so običajne, takšne kot naše, potem pa imajo tudi šole, kakršne so ENS, EPHE, EHESS ... Na njih se znanje večinoma podaja prek aktivne udeležbe učencev, prek intenzivnega seminarskega dela in diskusij, kar dinamizira dojemanje družbenih fenomenov. Takšen pristop sem uporabljala tudi na univerzi v Kopru. Hotela sem, da vsak študent dojame, da je zgodovina del njega, da ni nekaj zunanjega, kar pluje mimo njega kot mrtve letnice, napaberkovana in na kup zmetana imena vojskovodij in bitk. Zgodovina je del nas, živimo jo tukaj in zdaj in zato nas tako neprijetno in tudi telesno zadenejo zgodovinski pojavi. Prejšnje generacije npr. fašizem ali nacizem, nekatere represalije stalinizma, današnje generacije neoliberalizem. Načini nereflektiranega pomnjenja so za organizacijo žive in aktivne družbe kontraproduktivni. Mogoče je tak način učinkovit za religije, ampak za družbeno mišljenje, za razvoj družbenih dinamik, je zelo nevaren.

Tudi zato nam lahko raziskovanje kolektivne memorije o zgodovinski podobi naroda marsikaj pove o nas samih.

Trdim in tudi dokazala sem že, da v Sloveniji nimamo tega, čemur pravimo analitično znanstveno zgodovinopisje. Na družbenem mestu zgodovine imamo kolektivno memorijo vsakokratne režimske strukture. Memorija, ki je sestavljena iz konsenzno izbranih spominov posameznic in posameznikov, ki pripadajo določeni skupini. Memorija in zgodovina nista sinonima, zato je govorjenje o zgodovinskem spominu diletantizem. Medtem ko je memorija živa snov, odprta za dialektiko spominov, emocionalna vez skupine, občutljiva na uporabe in manipulacije in običajno brez zavedanja o sukcesivnih deformacijah, je zgodovina vselej problematična in nepopolna rekonstrukcija tistega, kar je bilo, je zmeraj reprezentacija preteklosti, je laična analitična operacija, ki kliče po kritični analizi diskurza in zahteva distanco. Memorija postulira in dopolnjuje, zgodovina registrira, analizira in dela intelegibilno. Politične skupine, ki vsiljujejo svojo memorijo drugim, vsakokrat, ko pridejo na vrh, redefinirajo »zgodovino« po svoji podobi. Vendar je to še vedno zgolj memorija te skupine in nič več. Za močno znanstveno zgodovinopisje pa bi bilo treba vzpostaviti distanco do vseh skupin memorije obenem (npr. partizanov, domobrancev, plave in bele garde, preseljencev, taboriščnikov, starcev, otrok, žensk itn.), jih reflektirati, prikazati njihove posamične interese, njihovo skupno in zapleteno dinamiko ter konfliktna razmerja med skupinami, in vse to analizirati v eni knjigi. In spet: narediti podobno iz več perspektiv, z različnimi orodji v več različnih monografijah. Dokler o enem raziskovalnem predmetu ni vsaj 20 do 30 zelo divergentnih interpretacij, sploh ne more biti govora o kakšni znanstveni debati. V tem smislu se razkriva določena lenobnost zgodovinark in zgodovinarjev v Sloveniji. Ko zasedejo pozicije, se delajo, kakor da so kaj zares naredili in da jim pozicija pripada. Sicer pa analiza opusa hočeš nočeš razkrije, kam kdo sodi.

Celotna mentaliteta slovenstva je strukturno tako vzpostavljena, da lahko na njej brez pretiranega zalivanja požene katerakoli opresivna ideologija. Seveda tudi neoliberalizem.

Zakaj prihaja do mešanja memorije z zgodovino?

Mešanje memorije z zgodovino in plod te zmešnjave je ta že kar totalitarna situacija, ki jo imamo zdaj. Za zgodovino nujno potrebuješ distanco (lahko je konceptna, ni edina distanca časovna), tako ni vzroka za redundantno jezo ali travmatizacijo, če se denimo izkaže, da je v Cankarjevem imaginariju precej antisemitskih elementov. V Franciji imajo Célina, ki je ničkolikokrat analiziran antisemit, imajo Drieuja La Rochella, ki je bil kolaboracionist, imajo analize Maurrasa, Drumonta itn., pa to v ničemer ne spremeni dejstva, da je te avtorje njihova sodobnost iz teh ali onih razlogov, ki jih je treba razgrniti, sprejela v literarni kanon. Tako jih lahko še vedno častijo tisti, ki jih hočejo, a v antropoloških, zgodovinskih, socioloških in drugih študijah so njihova mesta pač drugačna. Tu ne sme biti nikakršnega sočutja, smešne navezanosti na objekte - vse to so prav simptomi zamenjevanja memorije, ki je identitetna kategorija, in zgodovine, ki to ni. Stvari je treba analitično postaviti na svoje pravo zgodovinsko mesto. Le tako se lahko izognemo življenju v preteklosti, le tako lahko preprečimo, da nam s pomočjo svoje kolektivne memorije življenja ne diktirajo tirani - denimo podjetniki neoliberalne dokse in memorije. Sicer pa je zelo težko nekaj početi intelektualno, če je prostor, v katerem ustvarjaš, totalno antiintelektualen. Če je nastrojen verovanjsko, ne pa mišljenjsko. Če namreč živiš v razmerah, kjer je omogočena in živa kritična refleksija, je laže. Potem imajo delavci legitimnost, da stavkajo, potem imajo mladi znanstveniki legitimnost, da se oddaljijo od svojih profesorjev, ki ne misijo tako kakor oni. Zdi se mi, žal, da se ta svet giblje v drugo smer. Nimam prav veliko načrtov in vizij, povezanih s to deželo v prihodnosti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.