Vojaki brez izobrazbe

Polkovnik s srednjo šolo

V slovenskem Pentagonu največ prahu dviguje šolanje že zaposlenih slovenskih častnikov, ki zasedajo položaje, čeprav nimajo ustrezne izobrazbe. Tako naj bi po anonimki, ki smo jo dobili, zasedal položaj načelnika združenega sektorja za kadre in izobraževanje polkovnik David Humar, čeprav je za ta položaj zahtevana najmanj univerzitetna izobrazba. Anonimka namreč očita Humarju, da je premlad, da bi že 1990 končal vojaško akademijo v Beogradu, vendar to ne drži, ker je šolanje res končal. Drugače pa je v primeru polkovnika Bojana Pograjca, ki je že dobil čin polkovnika, čeprav ima samo V. stopnjo izobrazbe. Kot so nam povedali v službi za stike z javnostmi Slovenske vojske, pa Pograjc pridno študira iz dela in je že v III. letniku Fakultete za družbene vede - smer obramboslovje. Kljub temu da je do končanja študija precej daleč, pa se njegovi zaposleni obnašajo, da je že z vpisom opravil večino dela. Zato je že slušatelj poveljniškoštabne šole - generalštabnega programa v Poljčah. "Na šolanje je bil napoten na njegovo prošnjo tudi glede na dejstvo, da uspešno opravlja vse študijske obveznosti na FDV," so nam povedali v Slovenski vojski.

Razložili pa so nam tudi, kako ima lahko čin polkovnika brez ustrezne izobrazbe: "Dejstvo je, da se je Slovenska vojska dopolnjevala tudi s kadri, ki so se zaposlili v strukturah Teritorialne obrambe že pred letom 1991, pripadniki TO, ki so delovali v pripravah na osamosvojitev in v vojni za Slovenijo 1991, in kadri, ki so 1991 prestopili iz takratne JLA. Vsi ti pa niso imeli ustrezne izobrazbe, ki je bila opredeljena v formacijah Slovenske vojske. Nekaj takšnih opravlja tudi formacijske dolžnosti polkovnika. Vsi ti pa tvorijo tudi kadrovska neskladja, o katerih smo v SV javno spregovorili že lani. Mlajši od 50 let pa so si dolžni pridobiti ustrezno izobrazbo glede na formacijsko dolžnost, na katero so razporejeni. Po 2001 letu smo v Slovenski vojski za napredovanje v osebni čin polkovnika natančno upoštevali v formaciji predpisane pogoje." Očitno pa so bili pri nekaterih bolj, pri nekaterih pa malo manj natančni pri upoštevanju potrebnih pogojev. Sicer pa je bilo v Slovenski vojski vedno bolj pomembno, kdo je naš in kdo ni. Saj se še spomnimo vseh odlikovanj, ki so jih delili ministri, da o tem, koga vse so postavili v generalštab, niti ne govorimo.