Jure Trampuš

29. 1. 2001  |  Mladina 4  |  Kultura

Rado Bohinc

Tisti notranji minister, ki ima na Primorskem vinograd

© Denis Sarkić

Rada rodijo 23. julija 1949 v gorenjski vasici Trboje. Bohinčevi so klena trbojska družina, ki ima poleg zemlje v lasti tudi star mlin. Mlinska kolesa obrača Sava, ki teče blizu vasi. Trboje so daleč naokoli znane po kipu Marije, ki naj bi imel čudežno moč. A mali Rado se v otroštvu ne igra veliko okoli Marijinega kipa in dedkovega mlina. Njegov oče je namreč učitelj, zato se cela družina seli po Gorenjski. Med drugim živijo tudi v Bohinjski Beli, Rado pa osnovno šolo konča na Bledu. Je miren in vedno lepo oblečen fantič. Zelo rad se vozil s kolesom in pri tem večkrat umaže skrbno izbrano obleko. Radovi starši so zelo strogi, od svojih treh otrok zahtevajo disciplino in redno obiskovanje šole. To pravzaprav sploh ni čudno, saj je tudi mama učiteljica. Tako Radu šola ne delala težav, gimnazijo konča pod železarniškimi dimniki na Jesenicah in se leta 1967 odpravi na Pravno fakulteto v Ljubljano. V Trboje se vrača le še na obisk in na ogled Trbojskega akumulacijskega jezera, ki zaradi pridobivanja elektrike prekrije stari dedkov mlin.

Na fakulteti je Rado priden študent, hipijevski časi in študentski protesti ne zmotijo njegove študiozne poti. Z visokim povprečjem diplomira pri 22 letih. Še posebno rad zahaja na predavanja Franceta Bučarja. Kot saksofonist malo za zabavo in malo za denar igra po ljubljanskih gostilnah. Njegova skupina se imenuje Mladi orli in včasih z Radom zaigra tudi njegov bodoči politični tekmec Lojze Peterle. Kmalu po samoupravni diplomi se Rado poročil s Primorko Slavico in postane oče dveh otrok, Rada mlajšega in Nine. Zdaj pa že dobro leto in pol ni več le oče, ampak tudi dedek sinovega otroka.

Takoj po končani fakulteti se Rado, ker je bil štipendist Metalke, zaposli v tem podjetju. S pridnostjo počasi leze po hierarhični lestvici navzgor in iz pripravnika brez pravosodnega izpita v nekaj letih postane tajnik organov samoupravljanja. Pripravlja gradivo za delavske svete, zbore delavcev in opravlja podobne samoupravne naloge. Leta 1976 naredi pravosodni izpit in se nekaj let kasneje zaposli v Gospodarski zbornici Slovenije. Najprej dela na medobčinski ravni, ko pa leta 1982 GZS prevzame Marko Bulc, se pridnemu Radu odpre pot navzgor. Kmalu prevzame funkcijo podpredsednika GZS. Večino svojega raziskovalnega dela posveti gospodarskemu pravu, dolga leta je tudi predsednik Društva pravnikov v gospodarstvu. Sodeluje z Marijanom Kocbekom, Ivanjko Šimetom, Janezom Šinkovcem in drugimi. Že leta 1985 začuti, da je s tedanjo ureditvijo federacije nekaj narobe. Zato s skupino pravnikov pripravlja študijo, kako naj bi Jugoslavija prišla do tržnega gospodarstva. Ob koncu osemdesetih let skupaj s sodelavci pripravi poglobljeno analizo ureditve gospodarskih družb v Evropi. Analiza je podlaga za kasnejši zakon o gospodarskih družbah.

Poleg opravljanja poklica se Rado vse čas tudi izobražuje, najprej magistrira iz obveznosti združevalnih razmerjih. Dve leti kasneje, ko je star 35 let, v Ameriki konča doktorat o lastnini in upravljanju. V osemdesetih letih je eden izmed prvih gospodarstvenikov, ki z blagoslovom države odpotujejo na izobraževanje v ZDA. Zaradi poti postane zanimiv za varnostno-obveščevalno službo zdaj že bivše države, ki podrobno opazuje vsak korak 25-članske delegacije slovenskih menedžerjev, tako za vsak slučaj, da ne bi kateri prestopil na sovražno, kapitalistično stran. Radovi znanstveni uspehi pa ne ostanejo neopaženi. Redakcija Mladininega Rolanja po sceni mu leta 1988 nadene vzdevek Učeni.

Poleg znanstvene poti se Rado vseskozi ukvarja s politiko. Ker je marljiv in zanesljiv gospodarski pravnik, postane leta 1988 minister za gospodarstvo v zvezni vladi nekdanje federacije. Predsednik izvršnega sveta je Branko Mikulić, železni človek, ki je organiziral sarajevsko olimpijado, poleg Rada pa v zveznem izvršnem svetu od Slovencev sedita še Janez Zemljarič in Andro Ocvirk. Mikulićeva ekipa ni preveč uspešna, kolektivno odstopi že po nekaj mesecih. Rado si svoje beograjsko obdobje zapomni po napornem delavniku in neskončnih vožnjah med Ljubljano in Beogradom. V tistih letih, ko je razpadajoča Jugoslavija v gospodarski krizi, Rado na zasedanjih izvršnega sveta nekajkrat odločno intervenira proti povečanju vojaškega proračuna. Po odstopu se sicer vrne v Slovenijo, vseeno pa z enim očesom še zmeraj škili proti Beogradu. Opravi diplomatski izpit in postane eden izmed najresnejših kandidatov za novega jugoslovanskega veleposlanika. Njegove želje segajo tja do Washingtona, zvezni organi pa mu ponudijo zgolj veleposlaništvo v Kuvajtu. Rado bi tako lahko leta 1991 aktivno sodeloval v zalivski vojni, a iz vsega tega ni nič, zaradi pričakovanega konca skupne države, ker je prebrisan pravnik, ponujeni položaj lucidno zavrne.

Novega političnega sistema se loti z vso resnostjo. Skupaj s somišljeniki ustanovi socialdemokratsko unijo. Med ustanovnimi člani nove stranke so še Rastko Močnik, Živko Pregl in Ivo Vajgl. Zaradi nekaterih ustanovnih članov, ki so sodelovali v zvezni administraciji, se v Sloveniji pojavijo govorice, da je nova stranka pravzaprav slovenska podružnica Markovićeve stranke, vendar Rado to odločno zanika. Socialdemokratska unija v svojem delovanju posnema švedski model socialdemokracije, Rado pa se leta 1994 celo udeleži 32. kongresa švedskih kolegov. Na volitvah leta 1992 se njegova stranka poveže z Delavsko stranko, s Stranko demokratične prenove, z Demokratično stranko upokojencev in nekaterimi skupinami iz Socialistične stranke. Nastane predvolilna koalicija Združena lista, iz katere se 29. maja 1993 oblikuje ZLSD. Prvi predsednik ZLSD postane Janez Kocijančič, Rado pa v združeni stranki prevzame funkcijo predsednika sveta. Na volitvah je sicer izvoljen v parlament, a ko v Drnovškovi vladi postane minister za znanost in tehnologijo, mandat prepusti Janezu Kocijančiču.

Rado že po dobrih treh mesecih ministrovanja z ZDA podpiše sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju. Sporazum je prvi tovrstni dogovor, ki ga sklene Republika Slovenija. Rada na potovanju v ZDA spremlja soproga in nenavadna pot gospe ministrice pride tudi v medije. Rado kasneje zatrdi, da je ženino potovanje v celoti plačal iz svojega žepa. Med drugim obišče še Avstralijo, Rusijo in Kitajsko. Tam mu protokolarne službe dodelijo tako velike prostore, da se v slovenski delegaciji šalijo, da lahko Rado v njih igra tenis. Minister je namreč zagrizen tenisač in med slovenskimi politiki slovi po odličnem forehandu. Vzhodno turnejo nadaljuje v Koreji, ki ga tako navduši, da jo označi za sanjsko deželo za znanstvenike. Na začetku devetdesetih let po Slovenijo krožijo domnevni dosjeji nekdanjih sodelavcev Udbe. Po objavi Padalčevega dosjeja Zmaga Jelinčiča naj bi prišel na vrsto tudi znanstveni minister. Zaradi vedno glasnejših govoric Rado na svoj 44. rojstni dan skliče tiskovno konferenco, kjer prebere protiudbovsko izjavo. V njej zapiše, da nikoli ni bil sodelavec tajnih služb. Kljub odločnemu zanikanju se njegovo ime pojavi na znameniti disketi, ki nosi ime Hobotnica. Nastopil bo še v Slivnikovi knjigi Kučanov klan. V njej je označen kot eden izmed pomembnejših članov Kučanovega tajnega društva. Kljub težavam je v javnomnenjskih anketah delo njegovega ministrstva med najbolje ocenjenimi, minister Rado pa se med drugim zavzema za ločitev političnih vplivov na znanost in za promocijo slovenskega znanja. V ta namen na ministrstvu pripravijo akcijo Znanost v vsako slovensko vas. V televizijskem spotu, ki je del akcije, brezzobi klošar momlja Radovo geslo. Zaradi ponesrečene akcije si Rado na Studiu City prisluži naziv negativca tedna, njegova slika pa poleg Janševe in Poljšakove skupaj z rdečimi paradižniki krasi vznožje Prešernovega spomenika. Drugi del ministrovanja poteka mirneje. Rado si prizadeva za nikoli udejanjeni tehnološki tolar, za novi zakon o znanosti in za večji proračunski delež za svoj resor. Leta 1996 že drugič zapusti ministrski stolček. Skupaj z drugimi ministri ZLSD predčasno zapusti Drnovškovo vlado. Vzrok odhoda je odstavitev ministra Maksa Tajnikarja, ki ga odnese propadajoči TAM.

Rado vodi Slovenski raziskovalni inštitut za management, predava na različnih fakultetah in ustanavlja Slovensko znanstveno fundacijo. Svojemu položaju primerno je tudi eden prvih slovenskih politikov, ki se zavedajo prihoda informacijske družbe. Že leta 1995, ko je še minister, ima svoj homepage. Tehnično nadarjenost pokaže tudi na univerzitetnih predavanjih, saj je eden izmed redkih profesorjev, ki med predavanji uporabljajo videotop in power point.

Rado je politično dejaven tudi v svoji stranki. Novembra 1995 kot predsednik sveta stranke predseduje komisiji, ki pripravi Socialdemokratski program za Slovenijo, programska izhodišča, ki so še danes veljavni program ZLSD. Po polomu stranke na volitvah leta 1996 odstopi s položaja predsednika sveta stranke. Političnega poraza pa ne doživi le stranka, ampak tudi Rado sam. V enem od ljubljanskih okrajev ga premočno porazita Igor Bavčar in Slavko Rakovec. Ko ga leto kasneje v tekmi za položaj predsednika ZLSD porazi še Borut Pahor, je njegovo politično slovo skoraj neizogibno. Politični porazi pa njegovih ambicij ne ustavijo. Ustanovi Občanski forum, nekakšen protipol desnim intelektualcem iz krogov okoli Nove revije, in ta v nekaj letih skupaj z državnim svetom pripravi več odmevnih seminarjev in predavanj. Krajši politični oddih Rado izkoristi za nadaljevanje znanstvene pot. Tako med drugim predava v San Diegu in na Dunaju. Leta 1999 prejema prestižno Fulbrightovo štipendijo in en semester preživi na elitni losangeleški univerzi UCLA.

Ko Rado sreča Abrahama, se v lovski koči pri Logatcu na zabavi zbere raznolika množica ljudi. Povabi vse svoje prijatelje, pa naj bodo to gospodarstveniki, pravniki ali politiki. Tako za isto mizo sedijo predstavniki te in one politične opcije, slavnostni govor pa v čast slavljencu pripravi Ludvik Toplak. Na zabavi gostje pijejo Radov refošk, ki ga je pridelal v svojem vinogradu na Primorskem. Na to vino je zelo ponosen. Na tiste sončne kraje pa ga ne vežeta zgolj ženina družina in rdeče vino, je tudi navdušen jadralec. S svojo družino večkrat križari med dalmatinskimi otoki, s prijatelji pa pripravljajo tradicionalne tekmovalne regate. Poleg refoška na zabavi goste preseneti še z lepim glasom in igranjem kitare. Posebno ljuba mu je slovenska priredba črnske duhovne pesmi When the Saints, od slovenskih avtorjev pa prisega na Andreja Šifrerja.

Čeprav Rado na volitvah leta 2000 spet ne preseže parlamentarnega praga, se njegovo ime pojavi že v prvih ministrskih kombinacijah. Na začetku decembra nekoliko presenetljivo prevzame ministrstvo za notranje zadeve, za prednostne naloge pa si v svojem mandatu izbere reformo javne uprave, vzpostavljanje schengenske meje in usposabljanje uradnikov v javni upravi za čas, ko bo Slovenija postala članica EU. Januarja 2001 je prvi notranji minister, ki obišče pretesni azilantski dom na Celovški cesti v Ljubljani.

Projekcija: Radu v tretje končno uspe. Na ministrskem stolčku prvič sedi do konca mandata. V štirih letih iz ministrstva naredi vzorno ustanovo, ki je v ponos slovenski izvršilni oblasti. Po uspešni politični avanturi se vrne med knjige in napiše svetovno uspešnico Pravni vidiki gospodarske globalizacije na primeru avtohtonih vinskih trt.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič