Ali H. Žerdin

11. 6. 2001  |  Mladina 23  |  Kultura

Dr. Dušan Keber

Tisti zdravnik, ki je za

© Denis Sarkić

Dušana rodijo 3. avgusta 1947 v Mariboru. Mati Sonja, sicer Gorenjka, in oče Franc, doma s Primorske, sta pravnika. Dušanovega očeta za letno dni zaprejo že takoj po vojni, leta 1949 pa ga pod pretvezo, da je nekemu arhitektu pomagal pobegniti v Italijo, obsodijo na enajst let zapora. Po štirih letih očeta izpustijo, Dušan pa medtem z materjo živi v Podkornu. Oče bo kot referent do penzije služboval na socialnem zavarovanju, do leta 1985 pa bo ostal pod nadzorom SDV. Dušan osnovno šolo konča v Kranjski gori, gimnazijo pa na Jesenicah. Je brezhiben odličnjak in vsestransko aktiven urednik šolskih glasil, čudi pa ga, da na proslavo dneva mladosti v Beograd vedno pošljejo koga drugega. Kasneje bo ugotovil, da je za to najbrž kriv družinski pedigre. Ko leta 1964 obišče teto v Rimu, italijanski komunisti ravno žalujejo. "Umrl je tovariš Togliatti," piše na plakatih, neznana roka pa je dopisala "Hvala Bogu!" Dušanu se zdi zgodba o počečkanih plakatih hecna, zato jo opiše v gimnazijskem glasilu. Jeseniška partijska organizacija pa se zgrozi, saj je Togliatti zadnji veliki up komunistov na zahodu. Občinski komite obravnava Dušanov prispevek, reši pa ga učitelj slovenščine, ki tovarišem razloži, da gre za literarni izdelek, ne pa za politično besedilo.

Dušan kot komandant mednarodne brigadirske akcije zida cesto na Španov vrh. V brigadi pa se zaplete, saj se brigadirji iz Izraela in arabskih držav gledajo kot pes in mačka.

Vodstvu republiške mladinske organizacije v ogorčenem pismu razloži, da arabskih in izraelskih brigadirjev nikakor ne bi smeli poslati na isto delovišče, hkrati pa jim zabrusi, da samo sedijo v pisarnah. Dušanovo ime se pojavi med kandidati za člane vodstva Zveze mladine Slovenije. Ko pripotuje v Ljubljano na volilno konferenco, ugotovi, da je njegovo ime skrivnostno izginilo s seznama kandidatov. Kot študent medicinske fakultete ostale brezhiben odličnjak. Raziskuje in pobira nagrade za najboljšega študentska medicinske fakultete. Leta 1970 se ime študenta Dušana prvič pojavi v mednarodni strokovni reviji; je eden od soavtorjev članka, katerega prvi avtor je prof. dr. Gojmir Južnič. Res pa je, da bo Dušanov indeks kazila prav devetka, ki mu jo dr. Južnič zapiše pri predmetu fiziologija. Leta 1972 diplomira s povprečno oceno 9.9. Povprečje mu je znižala tudi devetka pri predvojaški vzgoji. Dušan z grozo ugotavlja, da ga čaka služenje vojaškega roka. Ko gre na zdravniški pregled, se nalije s kavo in računa, da bo kofein povzročil previsok krvni pritisk. Merilec tlaka res pokaže 180/110, vendar vojaški zdravnik ne popušča, saj pozna simulantske potegavščine diplomantov medicine. Dušan trdi, da ima rano na želodcu, ki pa da je zdravniki še niso locirali. Pošljejo ga k specialistu, ta pa toliko časa šari po Dušanovem drobovju, da rano res najde.

Ne gre v vojsko. Leta 1973 se poroči s kolegico s fakultete Ireno ter se zaposli na Interni kliniki Trnovo. Specializant Dušan doživi nov karambol s politiko, ko kot predsednik komisije za delovna razmerja v službo vzame zdravnika, čigar brat je duhovnik. Janez Zemljarič, visoki uslužbenec notranjega ministrstva in siva emineca Kliničnega centra, je zaradi kadrovske politike Klinike Trnovo ogorčen, vendar predstojnik klinike dr. Bojan Accetto Dušana zaščiti. Pa tudi Dušan je trmast in odločitve komisije ne spremeni. Leta 1979 konča specializacijo in magisterij, postane asistent za interno medicino na medicinski fakulteti, na Kliniki Trnovo pa postane vodja oddelka. Ker je Klinika Trnovo skromna bolnišnica, se Dušan odloči, da se bo kot raziskovalec ukvarjal z rečmi, ki ne zahtevajo drage tehnologije. Raziskuje kri. Zanima ga eden od encimov, tkivni aktivator plazminogena. Ta encim preprečuje nastajanje krvnih strdkov. Leta 1982 doktorira s tezo Mehanizem sproščanja žilnega aktivatorja plazminogena med stresom. Vlogo laboratorijske živalce dodeli samemu sebi. Na roki si pritrdi manšete za merjenje krvnega tlaka, s tem močno upočasni pretok krvi, roke mu otečejo, Dušan pa si med sedem ur trajajočim eksperimentom jemlje vzorce krvi in ugotavlja, kako narašča koncentracija encima.

Leta 1983 postane docent na medicinski fakulteti, hkrati pa prevzame vodenje Klinike Trnovo. Nekateri kliniko zajedljivo imenujejo "farška" bolnišnica, ker na kliniki službuje nekaj častnih sester, hkrati pa na Trnovski kliniki občasno zdravijo visoke cerkvene dostojanstvenike. Zveza komunistov pa Dušanu spet zapleta življenje, ker kot direktor klinike predlaga, da bi delavski svet vodil točno tisti zdravnik, čigar brat je duhovnik. Vrne udarec. Ko sredi osemdesetih reforma usmerjenega izobraževanja najbolj razsaja, se pojavi ideja, da bi študij medicine skrajšali s petih na štiri leta, češ da se bodoči zdravniki že v srednji šoli naučijo toliko, da petletno visokošolsko izobraževanje ni potrebno. Dušan s kolegom dr. Janezom Sketljem preuči, koliko let traja študij medicine po svetu. Ugotovita, da bi moral študij trajati šest let, ne pa štiri. Razsujeta domislico o krajšanju študija, čez nekaj let pa se študij medicine res podaljša na šest let. Leta 1988 postane predsednik sveta za zdravstvo, najvišjega strokovnega zdravstvenega organa. Spet trči ob politiko. Služba državne varnosti namreč aretira Janeza Janšo, Dušan pa zbere pol ducata uglednih zdravniških kolegov, ki podpišejo oster protest. Sumijo, da vojska s priporniki ne ravna skladno s Tokijsko konvencijo, ki prepoveduje mučenje. Kot predstavnik ogorčenih zdravnikov si izbori celo nastop na TV. Dušan sedi v kolegiju odbora za varstvo človekovih pravic, ki vodi protestne akcije. Ko septembra 1988 četverica odpotuje v Beograd na vrhovno vojaško sodišče, je član spremljevalne ekipe. Ko slovensko pravosodje leta 1989 sklene, da mora četverica v ječo, skupaj z ostalimi člani kolegija razmišlja, kako odložiti izvršitev kazni. Vse pravne možnosti padejo v vodo, Dušan pa se domisli, da bi se lahko sklicevali na Janševo zdravstveno stanje. Z vso potrebno strokovno avtoriteto trdi, da ima Janša motnje srčnega ritma, zaradi česar ne bi bilo primerno, če bi Janša sedel v zaporu.

Ko Janšo maja 1989 še enkrat aretirajo, doseže, da zapornika iz Doba za nekaj dni premestijo v bolnišnico Trnovo, češ da njegov pacient potrebuje dodatne specialistične preglede. Hkrati vztraja, da morajo Janšo namestiti v zapor, ki bo čim bližje bolnišnici. Medtem ko Janša leži v bolnišnici, mrknejo vse telefonske linije Klinike Trnovo, zato je ta nekaj dni odrezana od sveta. Dušan ostro protestira pri ministru za pravosodje in ministru za zdravstvo. Janšo z Doba premestijo v zapor odprtega tipa na Igu. Dušan za 95. številko Nove revije, v kateri je operacionaliziran slovenski nacionalni program, prispeva članek o zdravstvu. Ker v isti številki Nove revije prispevke objavijo ključni Demosovi misleci, Dušan velja za verjetnega zdravstvenega ministra. Aprila 1990, med prvim in drugim krogom predsedniških volitev, na Dušanovem domu Demosov možganski trust svetuje predsedniškemu kandidatu dr. Pučniku, kako naj nastopa med soočenjem s kandidatom Kučanom. Gostitelja razprava tako prevzame, da šele po odhodu gostov osramočeno ugotovi, da je vsebina hladilnika, ki ga je napolnil z jedačo in pijačo, ostala nedotaknjena, saj je gostom pozabil postreči.

Leta 1990 postane najmlajši redni profesor na medicinski fakulteti, hkrati pa je izvoljen za predstojnika katedre za interno medicino. Dušan je tudi recenzent dveh najuglednejših mednarodnih revij za področje tromboze. Leta 1991 kandidira za direktorja UKC. Reč se zaplete, ker ga podpira del centrale Slovenske demokratične zveze, ljubljanska SDZ in ljubljanski Demos pa podpirata dr. Primoža Rodeta. Na mestnem odboru SDZ so zaradi poteze republiškega vodstva ogorčeni, češ da Dušan ni primeren za vodenje UKC, saj ni član stranke. Vročo diskusijo umiri Janša, ko pove, da Dušan ni rdeč in da se je, medtem ko je ležal v njegovi bolnišnici, Dušan osebno uprl temu, da bi ga odpeljali v zapor. Direktor Kliničnega centra postane dr. Primož Rode. Dušan se ob koncu leta 1991 kot opazovalec udeleži kongresa SDZ, vendar na kongresu stranka razpade na dva dela. Naslednji dan se vpiše v svojo prvo stranko, Demokratsko stranko, ki jo vodi Igor Bavčar. Leta 1994 se Demokratska stranka združi z LDS. Marca 1994 se pripeti incident pri Depali vasi. Postopki Janševih specialcev Dušana tako razjezijo, da poišče telefonskim imenik članov kolegija odbora za varstvo človekovih pravic. Pokliče vseh 30 članov in jih vpraša, ali se strinjajo s pobudo, da bi od predsednika vlade Drnovška pozvali, naj ta odstavi Janšo. Sedemnajst članov kolegija pobudo podpre, nekaj jih nasprotuje, nekaj pa jih pove, da opravljajo funkcijo, zaradi katere javno opredeljevanje in podpisovanje peticij ne bi bilo primerno. Drnovšek parlamentu res predlaga, naj ta razreši obrambnega ministra.

Nekaj mesecev kasneje Dušanov nekdanji pacient Janša v knjigi Okopi razkrije, da je Dušan sicer izjemen strokovnjak, da pa je hkrati tudi soprog nečakinje nekdanjega bančnika Nika Kavčiča in da v politiko poseže le tedaj, ko Kavčič oceni, da bi bilo to koristno. Leta 1996, ko bo začela krožiti disketa Hobotnica, na kateri so zbrani podatki o članih udbomafije, bo tudi tam pisalo, da je Niko Kavčič Dušanov gospodar.

Leta 1994 Dušan za svoje znanstveno delo prejme naziv ambasador RS v znanosti. Leta 1995 kandidira za rektorja ljubljanske univerze. Kandidati so še dr. Alenka Šelih, dr. Niko Toš in dr. Alojz Kralj. Dr. Kralj gladko zmaga, ostali kandidati pa ugotovijo, da je univerzitetni statut skrajno nenavaden, saj ima posamezna fakulteta v univerzitetnem senatu natanko toliko glasov, kolikor je imela v samoupravnem socializmu tozdov. Tako imajo nekatere manjše fakultete, denimo biotehniška, v senatu šest glasov, večje fakultete, denimo filozofska, pa le en glas. Dr. Šelihova, dr. Toš in Dušan na ustavnem sodišču izpodbijajo veljavnost univerzitetnega statuta. Leta 1998 ustavno sodišče res razveljavi sporne dele statuta, vendar rektorsko funkcijo tedaj že nekaj mesecev opravlja novi rektor dr. Jože Mencinger. Leta 1996 za knjigo Slovenska smer prispeva misel: "Učimo se angleško, da bomo čez petdeset let sploh še govorili slovensko." Kot prvi se podpiše pod peticijo, v kateri 116 znanstvenikom, kulturnikov ter drugih javnih oseb poziva parlamentarce, naj ratificirajo pridružitveni sporazum z Evropsko unijo in podprejo spremembo ustave. Dušan postane strokovni direktor Kliničnega centra. Z generalnim direktorjem in nekdanjim tekmecem dr. Primožem Rodetom si zastavita cilj, da bi v Kliničnem centru skrajšali čakalne dobe. Povprečna čakalna doba leta 1996 traja 62 dni. Po štirih letih racionalizacij in reorganizacij bo povprečna čakalna doba trajala 17 dni. Dušan dokazuje, da je sistem financiranja slovenskega zdravstva neracionalen in zdravstveno zavarovalnico prepriča, naj bolnišnicam raje plačuje po številu pacientov, ne pa po dolžini ležalne dobe. Sprememba politike zdravstvene zavarovalnice vpliva na krajšanje ležalnih dob in nižje stroške.

Je predsednik LDS-ovsega odbora za zdravstvo, leta 1998 pa postane tudi član izvršnega odbora LDS. Na začetku leta 2000 postane redni kolumnist Delove Sobotne priloge. Do izraza prode njegova literarna žilica, ki jo je začel razvijati še kot urednik šolskih glasil. Dušanov strokovni opus pa obsega 400 bibliografskih enot, 35 člankov objavi v najpogosteje citiranih mednarodnih znanstvenih revijah. Ko ob koncu leta 2000 postane minister za zdravstvo, vlogo kolumnista - prosvetljevalca s težkim srcem opusti. Ministrstvo za zdravstvo se preimenuje v ministrstvo za zdravje, s čimer želi podariti, da se po novem ukvarja tudi s krepitvijo zdravja. Na dnevnem redu pa se najprej znajde novela zakona o postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP). Dušan parlamentu predlaga, da se sme postopek OBMP iz utemeljenih razlogov opraviti tudi ženski, pri katerih ni bila ugotovljena neplodnost. Parlament zakon sprejme, poslanska manjšina pa zahteva, da bi o noveli zakona glasovali na referendumu. Sledi ostra polemika.

Projekcija: operacija reforme zdravstva sicer uspe, Dušan pa skrušeno ugotavlja, da pacienti še vedno umirajo, ker prebivalstvo ni spremenilo nezdravih navad. Upokojeni profesor Dušan sklene, da se ne bo več ukvarjal z boleznimi srca in ožilja, pač pa raje ponovno aktivira svojo literarno-publicistično žilico. Pri založbi IDG Books izda knjigo Health for dummies, Zdravje za telebane. Mednarodna uspešnica zaradi idejne spornosti slovenskega prevoda ne dočaka. Mladež pa knjigo prebira v originalu, ob anekdotah se zabava, pa tudi navade postopoma spreminja.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič