Vanja Pirc

10. 7. 2002  |  Mladina 27  |  Kultura

Anton Rop

Tisti minister, ki mu premier Drnovšek zaupa konfliktne naloge

© Denis Sarkić

Antona rodijo 27. decembra 1960 v Ljubljani kot najmlajšega od treh otrok. Že od prvega dne ga kličejo Tone in sam se dobro počuti pod obema imenoma. Ker sta starša zaposlena v Litostroju, se, ko ima fantič leto in pol, iz Kleč preselijo v Šiško, v enega od litostrojskih blokov, kjer postane sosed Srečka Katanca. Z njim in z drugimi otroki se Anton cele dneve igra zunaj.

Nekaj časa se uči igranja na trobento, s šolo pa se ne obremenjuje. Potem v šestem razredu osnovne šole hudo zboli za kroničnim vnetjem ledvic. Šolo nadaljuje v zdravilišču v Šentvidu pri Stični, kjer ima ogromno časa. Izkoristi ga za učenje in tako prvič v življenju dobi odlične ocene. Počuti se fenomenalno. Ko tamkajšnjemu učitelju zaupa, da bo šel kar v srednjo strojno šolo, mu gospod položi na srce, da mora obvezno na gimnazijo. Antonovo zdravje se izboljša, zato se vrne v "ta pravo" šolo in za šolsko glasilo Vir napiše spis, s katerim prekosi vse sošolce. Kljub temu ga učiteljica oceni s tradicionalno trojko. Ker pa odločno protestira, dobi prvo petico tudi pri njej. Šolo konča kot odličnjak in se zares vpiše na Gimnazijo Šentvid, kjer nadaljuje z odliko in mu edinemu v razredu ni treba opravljati mature. V srednji šoli posluša Beatle, je pravi knjižni molj, med drugim prebere vsa dela Edvarda Kardelja, včasih pa tudi predava sošolcem; učiteljica mu rada prepusti besedo zlasti pri samoupravljanju s temelji marksizma. Ne gleda pa le v knjige, temveč tudi za mladimi dekleti, tako mu v oči pade temnolasa sošolka Jadranka Kološa in v četrtem letniku postaneta par.

Anton se odloči študirati ekonomijo - ker ima izredno rad matematiko in družboslovje. Na fakulteti za Bežigradom guli klopi skupaj z Vladom Dimovskim in oba sta med najboljšimi študenti. A le Anton - študij konča s povprečno oceno 9,4 - leta 1984 za diplomsko delo Sistem akumulacije in fondov v Kidričevih delih in v jugoslovanski praksi prejme študentsko Prešernovo nagrado. Nekateri sošolci so zato zelo jezni. Antonov mentor Marjan Senjur sicer omahuje, preden privoli v desetko in Prešernovo nagrado, saj Anton v zadnjem delu diplomske naloge citira znanega hrvaškega ekonomista Branka Horvata, ki trdi, da temeljite gospodarske reforme v Jugoslaviji ni mogoče izpeljati brez političnih reform. A Senjur se nazadnje vseeno odloči za desetko.

Po študiju se Anton poroči z Jadranko, s katero imata tri otroke, zdaj že najstnika Jana in Evo ter Dašo, ki gre jeseni v prvi razred. Le najmlajša Daša ga kliče oči - za starejša dva je kar Tone.

Še pred diplomo Anton začne delati. Ker je najboljši štipendist izvršnega sveta, ga opazi in pokliče k sebi takratni direktor Zavoda za plan Živko Pregl. Anton pride kot honorarni sodelavec na Zavod za plan in na Ekonomski inštitut, v redno službo pa ga vzamejo leta 1985

na Zavodu za plan. Šlo naj bi za eno boljših služb, ki naj bi mu omogočila vsestransko strokovno izpopolnjevanje, z njim pa naj bi ravnali še posebej pozorno, mu obljubijo. Tako je dodeljen v sektor za gospodarstvo, kjer ga dočaka šef Martin Jakše. Prva naporna naloga, ki jo dodeli dela željnemu mladeniču, je - naj mu ta prinese sendvič. Drugo "zahtevno" nalogo mu še isti dan zaupa sam direktor zavoda Franc Jamšek, ki meni, da se mora mladenič spoznati s hišnim informacijskim sistemom, in sicer tako, da mu pospravi omaro.

Anton je zgrožen, predvsem pa zelo razočaran. A ne za dolgo. Po letu dni nasledi Jakšeta in sam postane šef sektorja, še leto kasneje pa postane tudi pomočnik direktorja. Na zavodu se druži z Lojzetom Peterletom in Janezom Potočnikom, s katerim nekaj časa deli pisarno.

Medtem zaide v politične vode. Za ZSMS naredi nekaj analiz, recimo Analizo izplačil porodniških dodatkov, na podlagi katere spremenijo način obračunavanja teh dodatkov. V zahvalo ga povabijo na kongres ZSMS leta 1986 v Krškem. Takrat je prvič na televiziji in kamere ujamejo mladeniča, ki udari po mizi in se zavzame za Mladino, ki ji očitajo protirežimskost. Doživi huronski aplavz, in ko to vidi, ga skoraj zadene kap. Česa takšnega res ni pričakoval. Tisti dan je zvezda. Politične izkušnje si nabira tudi kot član ljubljanske skupščine, v katero stopi leta 1990, in ker je oster opozicijski svetnik, kar naprej kritizira nespretnost in počasnost župana Jožeta Strgarja in predsednika izvršnega sveta Marjana Vidmarja. Gre celo tako daleč, da pripravi alternativni proračun. Ta sicer ni potrjen, se imajo pa z Viko Potočnik in Pavlom Gantarjem super, ko ob živce spravljajo Demos. V skupščini ostane štiri leta.

Ko pisarniški cimer z Zavoda za plan Janez Potočnik dobi status mladega raziskovalca na Inštitutu za ekonomske raziskave, gre Anton - da bi naredil magisterij - za njim. Tam sodeluje pri različnih projektih, recimo pri nacionalnem stanovanjskem projektu s Srno Mandič in Vladom Dimovskim. Leta 1990 se minister Miha Jazbinšek ubada z zapletenim vprašanjem, ali je boljša subvencionirana obrestna mera za stanovanjska posojila ali stanovanjski sklad, in iskanje rešitve zaupa ravno Antonu. Ta ugotovi, da je rešitev stanovanjski sklad ali, še bolje, stanovanjska hranilnica. Jazbinšek nato ustanovi sklad in tako postanemo ena prvih ekssocialističnih držav, ki ga ima. "Če bi denar vložili v stanovanjsko hranilnico, bi bilo danes štirikrat več sredstev za posojila," pove Anton kasneje. Pri magisteriju je njegov mentor Marko Kranjec. Močno ga nadere, ko mu mladenič pove, da je njegova soba vlažna in da v njej ne more delati. Anton si za uho zapiše, da mora biti realnejši in previdnejši. Ko Kranjec postane finančni minister, Anton spet pride pod Senjurjevo varstvo in leta 1991 magistrira z nalogo Državni izdatki in gospodarska rast pri nas in v svetu. Želi še doktorirati, a časa za to ni in ni. Tedanji minister za planiranje Umek mu kar naravnost pove: najprej boš delal, potem doktoriral.

V začetku devetdesetih let obstajata dve temeljni ideji privatizacije. Prva, ki jo zagovarja dr. Jože Mencinger, je, da bi družbeno lastnino odkupili. Po drugi, ki jo zastopa Jefferey Sachs, bi državno lastnino prenesli na paradržavne sklade in šele nato izpeljali lastninjenje. Najboljši kompromis med zamislima s predlogom zakona o privatizaciji iščejo trije poslanci, Emil Milan Pintar, Janko Deželak in Mile Šetinc. V Peterletovi vladni posadki, ki pripravlja ta zakon in išče kompromise, pa kot svetovalec sedi tudi tehnokrat Anton z neizmerno količino energije. Zaradi tega ga opazi dr. Janez Drnovšek. Ker je Anton skrben in natančen pri številkah, pri pripravi zakona skrbi za izračune vseh bilanc. Čeprav je različnih stališč nešteto, delo resno in je treba zanj žrtvovati marsikatero noč in konec tedna, je ozračje v ekipi dokaj sproščeno. Zakon je sprejet leta 1992.

Istega leta Anton nastopi na državnozborskih volitvah kot član LDS. Vlada se zamenja, Drnovšek postane njen predsednik, Anton pa državni sekretar na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj. Ko se leta 1993 pripravljajo spremembe zakona o privatizaciji, je Anton glavni pobudnik, v tem letu pa prevzame še cel kup funkcij. Tako postane predsednik upravnega odbora Agencije za privatizacijo, član upravnega odbora Koržetovega sklada (Sklada za razvoj) pa član upravnega odbora Sklada za razvoj drobnega gospodarstva in predsednik Agencije za privatizacijo. Sede tudi v upravni odbor Slovenskega odškodninskega sklada. Leta 1994 postane še član sveta Agencije za trg vrednostnih papirjev. Kako ga vidijo politični tekmeci? Primerjajo ga z mačko, ki se vedno ujame na noge. Sam jim odgovarja, da nihče ni večen. Živali ima sicer zelo rad, mačke enako kot pse. Res pa je tudi, da mačke rad draži.

Leta 1996, nekaj mesecev pred državnozborskimi volitvami, ko Združena lista izstopi iz vlade, postane minister za delo, družino in socialne zadeve in pri 36 letih eden najmlajših ministrov pri nas. Funkcijo sprejme šele, ko mu jo ponudijo drugič. Pred imenovanjem pa izpove svojo vizijo dobrega ministra: biti mora razmeroma umirjen, znati mora poslušati in imeti veliko življenjske energije; zelo priporočljivo je, da ni neumen; avtoriteto si mora zagotoviti s strokovnostjo in z načinom dela, ne sme se zapletati v afere; znati pa se mora spoprijeti tudi z javno kritiko. In tega se skuša Anton čim bolj držati, pravi. Tudi po lokalnih volitvah ostane minister, njegova cilja pa sta dva: urediti mora pokojninski sistem in zmanjšati brezposelnost. Začne izvajati še program socialnega varstva in reformo zaposlovanja. Delo svojih sektorjev sicer pozna do vejice natančno in je strašno alergičen, če delajo drug mimo drugega. Zamisli ima za malo morje, zato ministrstvo dela ob sobotah, nedeljah, ponoči. Na podrejene se resda včasih dere, prav tako jih včasih pohvali. Izjavi, da dela z najboljšo posadko. Čeprav posadki zaupa, pa jo ob zdravniški stavki, med katero ga v bolnišnico spravijo žolčni kamni, klicari kar naprej, celo z operacijske mize. Zdravniki ga zato, še posebno preden dobi narkozo, zafrkavajo. Anton po operaciji podpiše sporazum za uskladitev zdravniških plač s sodniškimi.

Ker pa je bil začetek leta naporen, se minister Anton, njegov sin, Igor Bavčar ter njegova hči poleti odpravijo na družinski izlet v ZDA. Visoki Gregor Golobič pred tem strankarska kolega pobara, ali mu lahko prineseta potapljaško obleko iz neke philadelphijske trgovine, ki jo je našel na internetu. Philadelphia sploh ni majhno mesto in politika porabita kar pol dneva, da najdeta trgovino - v nekem predmestju, v neki garaži. Kljub naporni akciji obleke prave velikosti nimajo; jima pa vljudno ponudijo, naj jo naročita. Pa je ne.

Antonovo ministrovanje se konča junija 2000, ko pade Drnovškova vlada. Ministrski stolček pa ga ne čaka dolgo, že decembra, ko Drnovšek znova postane mandatar, sede nanj, a tokrat na tistega na Župančičevi 3, kjer je ustoličeno ministrstvo za finance. Zdaj je odgovoren za pripravo predloga proračuna, pa tudi za privatizacijo bank in zavarovalnic. Čeprav je znana politična figura ali pa ravno zaradi tega, se ga tik pred božično-novoletnimi prazniki lotijo nepridipravi. Ropova družina nekega jutra opazi, da je pritličje hiše v Vodicah razmetano in da je denarnica, ki je ležala v predsobi, prazna. To pomeni ... Preplah, v hiši so tatovi! Ko Ropovi pogledajo skozi okno, ugotovijo še, da Antonovega službenega avta Audi A6 ni več tam. A takrat si v resnici oddahnejo, saj to pomeni, da so jo tudi nevarni vlomilci že popihali. Anton nato prečeše okolico in ga bolj kot to, da med potjo v službo ne bo mogel poslušati ljubega radia Dur, ganejo pohojena sončna očala, ki so jih capini odvrgli iz avtomobila in na katera je bil navezan. Vrli policisti dragocenega konjiča, ki je sicer last ministrstva za gospodarstvo, najdejo že čez štiri dni v Ljubljani.

Avgusta 2001 postane glavna novica, da je Košarkarski klub Union Olimpija velik davčni dolžnik. Anton je njegov vnet navijač, poleg tega pa že peto leto sedi v klubovem izvršnem svetu. Finančni minister v takšnem klubu? Nekaj časa škrta z zobmi, avgusta pa sklene s položaja v klubu "zaradi šikaniranja" odstopiti. Anton sicer redno skrbi, da je njegov duh v zdravem telesu, predvsem s košarko, ki jo igra s sinom eden na enega ob koncu tedna, s kolegi, ki pravijo, da žoge ne podaja in da ta od njega potuje samo še v koš, pa, ko ima čas.

Igra tudi tenis, najzanimivejša je gotovo tekma, ki jo odigra na VIP-turnirju v Velenju, kjer se v paru s Tonetom Vogrincem pomeri z Zoranom Jankovičem in s čisto pravim tenisačem, eksprofesionalcem Slobodanom Živojinovićem. Slednji je tako dober, da se Anton pri tekanju spotakne, pade po tleh in za trenutek izgubi zavest.

Leto 2002 Anton začne s sporom s poslancem Francem Kanglerjem; ta mu očita, da sta Rop sam in LDS zelo vpletena v prodajo delnic Pivovarne Union belgijski pivovarni Interbrew. To pa zato, ker je Rop istega dne, ko je direktor Slovenske odškodninske družbe Anton Končnik prodal delnice Pivovarne Union Pivovarni Laško, zahteval dopisno sejo vlade, na kateri bi Končnika razrešili. Anton ga pokliče po telefonu in mu na odzivniku pusti razjarjeno sporočilo, v katerem vse to na ves glas zanika. Sledijo Antonovi podvigi pri privatizaciji bank in zavarovalnic: 34-odstotni delež Nove Ljubljanske banke prodamo Belgijcem, prihodnost Nove kreditne banke Maribor pa za zdaj še ni jasna, ravno tako tudi ne, kako bomo olastninili zavarovalnice, to pomeni, da ne vemo, kolikšen del teh bo pripadel državi in kolikšen delničarjem zavarovalnic. Anton, ki zastopa državo, bi seveda rad čim več dobil v svojo malho, delničarji, ki jih v javnosti zastopa zlasti predsednica uprave Zavarovalnice Triglav Nada Klemenčič, pa v svojo. V finančne zaplete pa pade vest, da bo Janez Drnovšek kandidiral za predsednika države. Slovenija zdaj potrebuje novega mandatarja. Kandidatov je sicer več, najverjetnejši pa je ravno Anton. Ali mu bo uspelo stopiti še politično stopničko više, bo znano sredi julija.

Projekcija: Na državnozborskih volitvah leta 2004 Igor Bavčar končno pride na svoj račun in nasledi Antona na mandatarskem položaju. Anton rohni, a gre, sprijaznjen z usodo, za poslanca v evropski parlament, kjer pa ima toliko zamisli in energije, da mu zaupajo občutljivo področje vzpostavitve pokojninskega sistema za klonirane ljudi. Že pred desetletjem zastavljeno doktorsko disertacijo Upravljanje javnih financ medtem predela v povest o svojem življenju.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič