Vanja Pirc

18. 9. 2002  |  Mladina 37  |  Kultura

Dr. Anton Bebler

Tisti predsedniški kandidat, ki je natoman

© Denis Sarkić

Antona rodijo 10. marca 1937 v Moskvi. Tam zaradi političnih nazorov živi Antonov oče dr. Aleš Bebler, ker mu kot komunistu v takratni Jugoslaviji grozi leto dni zapora. Antonova mama je novinarka, pisateljica in pesnica ruskega rodu, ki jo oče spozna v ruski prestolnici. Družinska idila hitro mine in komaj triletni Anton ostane sam. Vojno preživi večinoma nastanjen po otroških domovih. Oče, ki je španski borec, se namreč po prihodu v Ljubljano leta 1939 odloči odslužiti zaporno kazen. Ko ga izpustijo, sodeluje pri ustanovitvi OF slovenskega naroda in postane eden vodilnih partizanov. Antonova mama medtem prek Poljske odide v Francijo, kjer z novo družino pri 92 letih živi še danes, a Anton z njo skorajda nima stikov. Po koncu vojne, ko je Anton že osnovnošolec, ga k sebi v Jugoslavijo vzame oče, ki v prvi povojni slovenski vladi postane finančni minister, potem pa je med drugim tudi večkrat veleposlanik.

Anton zaradi očetovega poklica velik del otroštva preživi v tujini. Šola se v ruščini, srbščini, slovenščini, angleščini ter francoščini. Srednjo šolo leta 1955 konča v Moskvi, in ker mu leži matematika, sklene študirati naravoslovje. Naslednje leto se za stalno preseli v Jugoslavijo ter se 1956/57. v Ljubljani posveti slavistiki in primerjalni književnosti. Razmišlja sicer, da bi postal arhitekt, privlači pa ga tudi filmska umetnost. Občuduje hollywoodske zvezde - Caryja Granta, Clarka Gabla, Jamesa Stewarta, najbolj pa je prevzet nad tehnično dovršenostjo njihovih filmov in sanja, da bi postal snemalec ali režiser. Leta 1960 diplomira na oddelku za vzhodno- in zahodnoslovanske jezike v Beogradu.

Vojaški rok skuša odslužiti čim prej in čim bolj kvalitetno, zato zakoraka pred vojaško komisijo in jo šokira, ko zahteva, da ga nemudoma sprejmejo v JLA. Pristane na Reki v motorizirani enoti, kjer se izuči za avtomehanika. Nato postane poveljnik avtomobilske čete, po vojaščini, ki jo konča kot podporočnik, pa se vrne h knjigam.

Najprej nadaljuje študij na pravni fakulteti v Beogradu (1961/62), nato na ameriškem Princetonu obiskuje Woodrow Wilson School of International and Public Affairs. Leta 1963 dobi službo na Inštitutu za mednarodno politiko in gospodarstvo v Beogradu, medtem pa piše magisterij o enostrankarskih sistemih v deželah Azije in Afrike. Tezo leta 1966 zagovarja na Fakulteti za politične vede v Beogradu. Kot asistent se preizkusi na Univerzi Pennsylvania, zraven pa dela kot prevajalec. Dve leti zatem ga državna delegacija pod vodstvom Tita, ki se odpravlja na turnejo po Aziji, vzame s seboj za prevajalca in tajnika, in čeprav je po pomembnosti na dnu seznama, v Mongoliji prejme kolajno. Kaj značka pomeni, ne ve, se ima pa lepo, ko mu jo na letališču podelijo, medtem ko stoji v špalirju. V Iranu, kjer obiščejo šaha, prejme še eno medaljo, vendar Iranci Antonu in druščini medalje dostavijo kar v hotel hkrati z vljudnostnim darilom. Loti se pisanja doktorske disertacije, in ko leta 1969/70 v Londonu in Parizu opravi raziskave, sklene ugotovitve empirično preveriti v zahodni Afriki. Prepotuje tudi vzhodno Afriko, kjer mimoidoče pozdravlja v svahiliju.

Doktorsko tezo z naslovom Military Rule in Africa julija 1971 obrani v Pennsylvaniji, tri leta pozneje pa jo izda tudi v slovenščini v knjigi Vojaška vladavina v Afriki.

Anton se leta 1972 ob pomoči Staneta Južniča zaposli kot raziskovalec na Fakulteti za družbene vede, ki se takrat imenuje FSPN. Aprila 1973 ga izvolijo za docenta, istega leta postane član sveta Mednarodnega združenja za politične vede, potem pride še v Mednarodno sociološko združenje. Leta 1975 izda knjižico Marksizem in vojaštvo, objavlja pa članke o vojski, neuvrščenosti in generalu Francu. Ko dekan FSPN Vladimir Benko išče sodelavca za pomoč pri snovanju novega študija obramboslovja, se obrne na Antona. Ta pristane v komisiji, ki pripravlja jugoslovanski načrt študija obramboslovja in v kateri se šolniki borijo za civilni študij, JLA na čelu z generalom Veljkom Kadijevićem pa za popoln nadzor vojske nad študijem. Tehtnica se nagne na stran šolnikov, in ko leta 1975 štarta študij na FSPN, Antona imenujejo za prvega predstojnika, zaradi česar postane nosilec reda za vojaške zasluge s srebrnimi meči. Postane tudi docent pri predmetu sociologija in politologija ljudske obrambe in že prvo leto predava Jelku Kacinu in Antonu Grizoldu ter leto zatem Janezu Janši, trem poznejšim obrambnim ministrom. Anton študente povabi na Pokljuko, na zimsko prakso iz smučarskih veščin. Ker pa skuša k študiju obramboslovja pritegniti tudi dekleta, poišče novinarko TV Slovenija Darjo Lavtižar. Ta se vaj udeleži, ima pa zaradi pedantnega profesorja težave pri montaži prispevka. Anton pa komplicira le zato, ker želi preživeti čim več časa v njeni družbi. Spletka se mu obrestuje, saj ju leta 1977 pripelje v zakonski stan.

Kmalu zatem se jima rodi sin Žiga. Ta zdaj že pet let ob študiju vodi podjetje Slofit, njegov šest let mlajši brat Andrej pa študira pravo v Strasbourgu.

Anton študij obramboslovja vodi do leta 1979, potem pa žezlo odloži. Marsikdo mu očita izrazit individualizem, sam pa bo pozneje povedal, da je vodstveni položaj predal zaradi slabih delovnih razmer. Ostane pa profesor, med letoma 1983 in 1985 je tudi prodekan. Je soustanovitelj evropskega združenja za proučevanje oboroženih sil Ergomas, oborožitvi in razorožitvi pa se posveti tudi v člankih. Leta 1985 v aktivu delavcev FSPN poteka burna razprava "o idejni naravnanosti nekaterih člankov tov. Spomenke Hribar", ki piše o narodni spravi. Antona zmoti izraz "narodna sprava", saj ni "vrednostno nevtralen", pove pa tudi, da so "moteči in nepotrebni vložki politične narave", ki jih v člankih uporablja Hribarjeva zaradi svoje velike odmevnosti že poslabšali položaj fakultete. Leta 1986 postane redni profesor. Nato v vojski pridobi čin rezervnega majorja. Dve leti pozneje se zgodi afera JBTZ in Antona skrbi, da demonstranti ogrožajo neodvisnost sodstva in preiskovalnih organov, kar utegne škodovati osumljencem. Leta 1989 pri njem doktorira Anton Grizold, na seznam znanih Slovencev, katerim je bil mentor, pa sodijo še vsaj diplomat Adam Purg, direktor OVS Zoran Klemenčič ter namestnik direktorja generalne policijske uprave Andrej Anžič.

Anton je pri napovedih suveren in leta 1990 "ne pričakuje razpada JLA". Marca 1991 pa zapiše, da bi "Slovenija lahko razglasila v svoji novi ustavi trajno nevtralno mirnodobno politiko, ki bi bila aktivna politika neuvrščanja brez gibanja v članstvu neuvrščenih". Doda še, da bi morala biti stopnja slovenske oboroženosti manjša od dotedanje, kar bi pomenilo demilitarizacijo Slovenije.

Med osamosvojitveno vojno le-to analizira v tiskovnem središču, po njenem koncu pa pove, da je imel jugoslovanski vojaški vrh globoko zgrešene predstave o Sloveniji in da je Ante Marković dobro vedel, za kaj gre pri napadu. Na Antonovo pobudo je istega leta ustanovljen Slovenski svet Evropskega gibanja, ki je liberalna verzija Panevropskega gibanja. Postane njegov prvi predsednik, gibanje pa že naslednje leto zamre, saj Anton jeseni 1992 postane veleposlanik pri evropskem uradu OZN v Ženevi, ki je operativa OZN. Pred tem ga omenjajo kot možnega obrambnega ministra, vendar mu stolček zaradi širitve koalicije v zadnjem hipu spelje Janša. Istega leta za predsednico države kandidira žena Darja.

V Ženevi Anton deluje tudi kot predstavnik pri mednarodni konferenci za bivšo Jugoslavijo ter stalni predstavnik Slovenije pri GATT, s katero se pogaja, da bi Slovenija postala ustanovitvena članica Svetovne trgovinske organizacije. Ko ta leta 1995 nastane, dogodek sovpada s slovenskim dnem državnosti, in na Antonovo pobudo ob Ženevskem jezeru postavijo kip Kogojevega konja.

Za denar, zbere ga 150.000 mark, prosi podjetja kar sam. Leto pozneje ob isti priložnosti v ženevski operi priredi koncert za diplomatsko smetano. Ko že pripravlja kovčke, ga zunanje ministrstvo prosi, naj zaradi zapletov v koaliciji in predvolilnega obdobja v Švici ostane še eno leto. Tako obeleži še en državni praznik, tokrat s koncertom švicarskega orkestra, Dubravke Tomšič Srebotnjak ter dirigenta Antona Nanuta. Slednji je tudi umetniški vodja Slovenskega okteta in Antonu ponudi mesto predsednika tega društva, kar po vrnitvi domov 1997. tudi postane. Sam ne poje. Začne se javno zavzemati za vstop Slovenije v Nato in postane predsednik Atlantskega sveta Slovenije. Vrne se tudi na FDV, kjer med študenti, nasprotno kot pred leti, ko je veljal za zelo resnega, zaslovi kot zabaven profesor. Leta 1998 se spet omenja kot obrambni minister, prav tako leta 1999. Tega leta Anton pove, da širitve Nata še ni na obzorju, postane pa podpredsednik Atlantskega sveta.

Je tudi član Slovenskega politološkega društva, Zveze združenj borcev, Združenja slovenskih častnikov, Društva general Rudolf Maister in Društva za negovanje rodoljubnih tradicij organizacije "Tigr" Primorske. Marca postane še predsednik Slovenske izseljenske matice, aprila pa član sveta obrambnega ministrstva za strateška vprašanja.

Potem pa zveza Nato napade ZR Jugoslavijo. Anton razloge vidi v stopnjevanju Miloševićeve kolonialne politike na Kosovu in v spoznanju Zahoda, da zatiskanje oči pred dogajanjem na Kosovu ne vodi nikamor. Vseeno pa se vpraša, ali je mogoče z raketnimi in bombnimi napadi ustaviti genocid in rešiti konflikt na Kosovu. Skritizira Janšev načrt za preoblikovanje slovenskega obrambnega sistema, ki predvideva kombinacijo poklicne vojske in prostovoljne rezerve, "saj predstavlja preveliko finančno breme", hkrati pa ne zagotavlja zadostnega števila vojakov. Kmalu pa mora zapustiti Matico. Statut Matice želi namreč spremeniti kar z dopisom, zaradi česar mu tisti, ki želijo, da postopek poteka demokratično, očitajo diktaturo. Kot predsednik sicer veliko potuje in spoznava rojake. Na zabavah izseljencev slovi kot bolj pust možak, predvsem pa kot zelo asketski.

Z družbo zvrne le malo pivo. Matica ima težave s financiranjem, zato Anton ob priložnosti javno okrca Mihaelo Logar z urada za Slovence po svetu. Logarjeva besna zahteva opravičilo, zadeva pa se konča tako, da Matica sredstva prejme, vendar z zamudo. Anton jeseni 2001 pristane na predčasne volitve in je septembra razrešen s položaja. Medtem se krepi njegova zagretost za Nato, postane eden glavnih slovenskih zagovornikov Nata in udeleženec številnih razprav. Slovenijo sicer vidi kot varno državo, zato pravi, da strah pred nestabilnostjo ni več glavni motiv za članstvo v zavezništvu, v Nato pa moramo zato, ker delimo vrednote in skupne interese s članicami pakta. Prepričan je, da vstop v Nato brez referenduma ne bi ogrozil demokracije na Slovenskem. A protinatovski duh je v Sloveniji vse ostrejši, zato se mora Anton boriti bolj krčevito. Celo tako, da se požvižga na lastnost, ki mu jo sicer priznavajo nasprotniki, da ljudi z nasprotnimi stališči ne žali. Novinarju Mladine, ki decembra v članku izpostavi nekaj aktualnih dilem, očita, da je "zaradi tesnih družinskih vezi s Srbijo" nezmožen "pisati in razpravljati o vsem, kar je povezano ali samo diši po Natu."

Leta 2002 Slovenija išče novega predsednika države. Medtem ko mediji ugotavljajo, kdo ima največ možnosti za zmago, ali Janez Drnovšek ali France Arhar, se za kandidata javi Anton. Rad bi nastopil kot nestrankarski kandidat, vseeno pa za podporo prosi DeSUS. Staroste si vzamejo čas za razmislek, na koncu pa Antona, ki sicer ni njihov član, podprejo za uradnega kandidata stranke.

Projekcija: Anton nima sreče, nasprotniki so premočni. Zato pa vse svoje sile usmeri v kampanjo za vstop Slovenije v Nato. Organizira informativni avtobus, s katerim potuje po Sloveniji in ljudstvu deli gradivo o Natu. Trud je skorajda odveč, saj v Nato vstopimo brez referenduma. Anton je takoj imenovan za slovenskega ambasadorja pri Natu, zaradi izrednega poznavanja organizacije pa kmalu postane tiskovni predstavnik Nata.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič