Urša Matos

16. 12. 2004  |  Mladina 50  |  Kultura

Niko Toš

Tisti, ki meri javno mnenje in ni po meri politikov

© Boban Plavevski

Nikolaja Vladimirja rodijo 24. novembra 1934 v Zagrebu kot tretjega od štirih otrok. Najstarejši brat bo pozneje kirurg in direktor ptujske bolnišnice, sestra bo stenografka v predsedstvu SFRJ, mlajši brat pa minister v vladi SRS ter veleposlanik v Tanzaniji, Kairu in Tel Avivu. Ker v Celju razsaja mastitis, starši presodijo, da je varneje, če se Niko rodi v zagrebški porodnišnici. Oče Frano se po prvi svetovni vojni, ki jo preživi na soški fronti, zaposli kot oficir v kraljevi vojski, pozneje pa diplomira na zagrebški pravni fakulteti in prevzame ravnateljsko službo na ekonomski šoli v Mariboru in nato v Ljubljani. Mama Beta je hči znanih ljubljanskih gostilničarjev Mrakov in sestra Ivana Mraka, boema in pisca himničnih tragedij.

Zaradi očetovih služb se Toševi pogosto selijo. Nekaj let živijo v Celju in Mariboru, leta 1951 pa se dokončno preselijo v Ljubljano, kjer jim dodelijo stanovanje nad ekonomsko šolo na Prešernovi ulici. Čeprav starši niso pretirano verni, vse otroke krstijo in pošljejo k prvemu obhajilu.

Zaradi visoke rasti Niko zbuja vtis športnika, a je v resnici zelo neroden: ko med šolsko telovadbo rokometno žogo po nesreči zaluča profesorju v obraz, se mu šport dokončno priskuti.

Pozneje se ga bodo sošolci spominjali kot tistega, ki je med poukom na skrivaj bral knjige. V gimnazijskih letih prevzame funkcijo predsednika mladinske organizacije in podpredsednika Počitniške zveze Slovenije, poje v pevskem zboru in pleše v folklorni skupini, ki jo vodi sestra operne pevke Marjane Lipovšek. Ljubljansko Realko obiskuje tudi leto mlajši Tone Fornezzi Tof, ki se zdi Niku strašno zabaven, še posebej, ko nad razredom razlije vedro vode, zaradi česar so učitelji prepričani, da pušča streha, in odpovedo pouk.

Pri petnajstih letih gre prvič v mladinsko delovno brigado in je odgovoren za samokolnico. Med športnimi igrami se v boksu pomeri z očetom Boštjana Penka, ki bo v devetdesetih letih znan kot direktor vladnega urada za boj proti korupciji. Pozneje se udeleži še petih delovnih akcij, zadnje gimnazijsko poletje pa je komandant učiteljiške brigade.

Prvi ideološki konflikt doživi na izletu v Koper, ko zastopnik ljubljanske mladinske organizacije od njega zahteva, da brigado trikrat na dan postroji in z zastavo koraka po Titovem trgu. Niko se upre, češ da na morje niso prišli korakat, ampak plavat, zato ga odpokličejo.

Spomladi leta 1952 se s sošolci udeleži demonstracij ob tržaški krizi. Gre za spontan odziv na pritiske zaveznikov na Jugoslavijo. Niko stoji na železni ograji pred gimnazijo in vzklika: "Trst je naš!" Po maturi se leta 1953 vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani. V prvem letniku na plesu ekonomske šole spozna svojo veliko ljubezen Tatjano. Poročita se, ko jima je komaj 21 let, v zakonu pa se jima rodita hči Andreja, ki bo pozneje predsednica delovnega in socialnega sodišča, ter sin Peter, ki bo šef kabineta predsednika države Milana Kučana.

Ker Niko staršev ne želi obremenjevati s stroški, si poišče službo. Najprej mesec dni v Intertransu pregleduje cisterne z vinom, nato dva meseca v Petrolu dela kot statistik, potem pa se prijavi na štipendijski razpis tožilstva. Začne kot pripravnik in zelo hitro napreduje do namestnika okrajnega javnega tožilca. Njegov najodmevnejši primer je poskus pobega dveh Albancev - ljubljanskih prodajalcev časopisov - prek državne meje. Niko si oddahne, ko ju sodišče obsodi le pogojno, saj se mu mlada Albanca smilita. Leta 1958 ob delu diplomira, pusti službo na tožilstvu in se s kolegoma Zdravkom Mlinarjem in Adolfom Bibičem odpravi na podiplomski študij na Inštitut za družbene vede v Beograd. Ker preveč pogreša ženo, se po treh mesecih vrne v Ljubljano in zaposli v uradu za prošnje in pritožbe v IS SRS. Pozneje bo dejal, da je bil ta urad nekakšna predhodnica urada varuha človekovih pravic.

Leta 1960 se z željo po nadaljevanju študija zaposli na Inštitutu za sociologijo pri Univerzi v Ljubljani. Ko je leta 1962 ustanovljena Visoka šola za politične vede - predhodnica FSPN oziroma poznejše FDV - prvi generaciji študentov predava metodologijo družboslovnega raziskovanja. Predmet zasnuje po zahodnoevropskih zgledih in zanj pripravi učbenik, ki je tako sodoben, da v rabi ostane tudi po prehodu v kapitalizem. Ob koncu šestdesetih let je predsednik komisije za samoupravljanje v mestni konferenci SZDL, kjer predlaga združitev šestih malih občin v enotno ljubljansko občino. Predlog ni sprejet, Niko pa odide iz SZDL.

Po naročilu akademika Lada Vavpetiča, direktorja Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, leta 1964 napiše prvi predlog za sistematično raziskovanje javnega mnenja v Sloveniji. Dve leti pozneje je sklican brionski plenum CK ZKJ, na katerem pride do preloma z Rankovićem in Udbo.

Tedanji predsednik slovenskega izvršnega sveta Janko Smole se odloči, da ne potrebuje varnostnih poročil o razpoloženju ljudi, ki jih pripravlja tajna policija, ampak profesionalno in kvantificirano oceno javnega mnenja.

Tako je s sklepom Visoke šole za politične vede ustanovljen Center za raziskovanje javnega mnenja, Niko pa je po omahovanju imenovan za njegovega predstojnika. Spomladi 1968 je nosilec prve raziskave Slovensko javno mnenje, ki postane temeljni nacionalni raziskovalni projekt, pri katerem sodelujejo številni znani družboslovci od Jožeta Goričarja, Zdravka Mlinarja, Petra Klinarja, Boštjana Markiča, Vlada Benka, Franceta Vrega, Zdenka Roterja do Veljka Rusa. Ker raziskavo zasnujejo po zgledu ameriške General Social Survey, jim politični vrh očita prevzemanje meščanske metodologije. Niko na prve težave naleti leta 1969, ko mora skupaj s takratnim dekanom FSPN prof. dr. Benkom pred Sergejem Kraigherjem kar štiri ure zagovarjati delovno različico anketnega vprašalnika. Za politični vrh so nesprejemljiva vprašanja, ki posegajo v ustavni red in zbujajo dvom o ustreznosti temeljev socialistične ureditve. Na primer vprašanja o skladnosti politike ZKS z interesi večine ljudi, o smiselnosti agrarnega maksimuma oziroma omejevanja obrti in malih podjetnikov na število zaposlenih.

Partijski vrh popolnoma ponori, ko v javnost pridejo rezultati SJM iz leta 1969, saj ljudstvo med najuglednejšimi politiki prav na vrh uvrsti liberalnega Staneta Kavčiča, partijski favorit Edvard Kardelj pa se po prvi meritvi uvrsti šele na četrto mesto, po vnovični meritvi pa z velikim zaostankom na drugo.

Niko mora poslušati očitke o ponarejanju podatkov in zlorabi raziskovalnega inštituta. Dodatno nezadovoljstvo partijskega vrha si nakoplje leta 1970, ko je nosilec raziskave o mnenju občanov o razvoju cestnega omrežja v Sloveniji. Raziskava razkrije, da večina podpira Kavčičevo prizadevanje za hitrejšo graditev avtocest. Pozneje v dar dobi karikaturo, na kateri anketiranec na vprašanje, ali je kaj slišal o cestni aferi, odgovarja: "Ja, slišal sem jih!" Politični pritiski se v začetku sedemdesetih let še stopnjujejo, tako da je SJM nekaj časa celo na seznamu za likvidacijo. Na Kavčičevo povabilo skupaj s Stanetom Kranjcem in Zdenkom Roterjem postane član uredništva novoustanovljene revije Teorija in praksa, zaradi česar FSPN obvelja za Kavčičevo trdnjavo. Po zgledu beograjskega obračuna z liberalci tudi slovenska partija v začetku sedemdesetih let išče notranje sovražnike. Na seznamu za odstrel se znajde več predavateljev s FSPN: poleg Nika še Roter, Benko in Vreg, najbolj pa so na udaru Tine Hribar, Janez Jerovšek, Veljko Rus in Vlado Arzenšek, saj jim partija onemogoči pedagoško delo, češ da s svojimi liberalnimi nazori škodijo študentom. Niko v obračunu s četverico demonstrira pokončno držo, saj kolege brani pred partijskim linčem.

Leta 1972 na FSPN magistrira z nalogo Vidiki socialne diferenciacije in zavest o njih: problem enakosti v sodobnih jugoslovanskih razmerah. Šele trinajst let pozneje bo uspešno zagovarjal doktorsko disertacijo Politična zavest in angažiranje. Ko je podpredsednik in nato predsednik Slovenskega sociološkega društva, na prelomu iz šestdesetih v sedemdeseta leta pripravlja letna strokovna posvetovanja o različnih družbenih temah, na primer o družbenih učinkih 42-urnega delavnika, demokratizaciji družbe ter javnem mnenj in družbeni neenakosti. Leta 1972 v Portorožu pripravi največji znanstveni posvet jugoslovanskih sociologov o družbenih konfliktih, udeleži pa se ga tudi množica tujih novinarjev.

Deset let pozneje v Ljubljani organizira posvet o vzrokih krize v jugoslovanski družbi, na katerem sodeluje elita kritičnih jugoslovanskih sociologov, prisluškuje pa jim jugoslovanska tajna policija. Politični vrh si za sociologe izmisli oznako krizologi, češ da krize v družbi ne zaznavajo, ampak jo ustvarjajo.

Leta 1974 na povabilo rektorja Milčinskega prevzame naloge direktorja Centra za razvoj Univerze in na tem položaju ostane osem let. Hkrati je član uredništva mariborske založbe Obzorja in sodeluje v žiriji, ki pisatelju Dragu Jančarju podeli prvo književno nagrado. Leta 1987 vodi edino vsejugoslovansko raziskavo o vrednotah Klasno biće. Zasnuje jo skupaj s takratnim profesorjem sociologije na Pravni fakulteti v Ljubljani Petrom Jambrekom, z beograjskim družboslovcem Vladom Goatijem in s profesorjem politične psihologije na Politološki fakulteti v Zagrebu Ivom Šiberjem. Zaradi razpada SFRJ raziskava utone v pozabo.

V osemdesetih letih je predsednik Jugoslovanskega združenja sociologov, predavatelj na FSPN in vodja Centra za raziskovanje javnega mnenja. Čedalje pogosteje javno komentira ugotovitve raziskave SJM. Tako leta 1987 v Delu skupaj z Roterjem, Klinarjem in Markičem pojasni, da je ugled ZK padel pod raven iz leta 1968, ko je bila kritičnost Slovencev do partije najizrazitejša, in da razredni sovražniki niso več pisatelji ali kulturniki, pač pa državno vodstvo, ki s tiskanjem denarja brez kritja dopušča inflacijo. Od leta 1988 mu SJM uspe vključiti v vse najpomembnejše mednarodne primerjalne sociološke projekte, na primer v evropsko in svetovno raziskavo vrednot, mednarodno volilno raziskavo, evropsko povolilno raziskavo in mednarodno religiološko raziskavo. Del slednje je tudi raziskava o vernosti, na podlagi katere izhaja serija knjig Gott nach dem kommunismus, ki jo ureja skupaj s P. M. Zullehnerjem in M. Tomko, uglednima sociologoma religije z Dunaja in iz Budimpešte. Dve leti pozneje uredi knjigo Podobe o cerkvi in religiji na Slovenskem, pri kateri kot soavtorji sodelujejo še sociologi Sergej Flere, Marjan Smrke, Samo Uhan in Srečo Dragoš ter teolog Vinko Potočnik. Primerjava, kar zadeva vernost, med vzhodno- in srednjeevropskimi državami pokaže, da je v Sloveniji 18,7 odstotka cerkveno religioznih, torej takšnih, ki verujejo v skladu s cerkvenim naukom, to pa je bistveno manj kot na Poljskem, Hrvaškem, v Litvi in na Slovaškem, vendar več kot na Češkem in Madžarskem.

Zaradi raziskovanja vernosti je trn v peti katoliški cerkvi. Dekan Teološke fakultete Janez Juhant ga v kolumnah tednikov Družina in Mag razglaša za glavnega anticerkvenega propagandista.

Od leta 1989 do 1991 je dekan FDV in predsednik gradbenega odbora za gradnjo novih fakultetnih prostorov, pozneje pa tri leta prodekan FDV za raziskovalno delo. Septembra 1992 se poteguje za rektorski stolček na ljubljanski univerzi. Njegovi protikandidati so dr. Alenka Šelih s Pravne fakultete, dr. Dušan Keber z Medicinske fakultete in dr. Alojz Kralj s Fakultete za elektrotehniko in računalništvo. Zaradi univerzitetnega statuta, ki pri glasovanju favorizira naravoslovno-tehniške fakultete, gladko zmaga Kralj. Poraženi kandidati zato ustavnemu sodišču pošljejo pobudo za presojo ustavnosti tistih delov statuta, ki določajo sestavo senata, Niko in Keber pa vrhovnemu sodišču pošljeta še tožbeni zahtevek, v katerem trdita, da so bile pri volilnem postopku kršene njune pravice in temeljne svoboščine, saj naj bi bile volitve potekale na podlagi statuta, ki ni skladen z zakonom o visokem šolstvu. Še več. Volitve naj bi bile celo v nasprotju s statutom, saj naj bi bil na njih sodeloval tudi izredni profesor dr. Jože Kušar, in to kljub statutarnemu določilu, da imajo glasovalno pravico le redni profesorji.

Sredi devetdesetih let se Niko znajde na seznamu zloglasne hobotnice kot domnevni ključni svetovalec slovenskega politično-gospodarskega podzemlja.

Leta 1995 Center za raziskovanje javnega mnenja pod Nikovim vodstvom začne izvajati Politbarometer, redno mesečno telefonsko anketo, s katero raziskuje odnos javnosti do državnih ustanov, političnih strank ter ključnih političnih in gospodarskih vprašanj. Anketo sprva v celoti financira vladni urad za informiranje, podatki pa so interne narave in so namenjeni vladnim uradnikom, da bi ti vedeli, ali javnost podpira ukrepe vlade. Anketa naj bi postala javna šele junija 2000, ko vladni urad za informiranje in ministrstvo za znanost s Centrom za raziskovanje javnega mnenja podpišeta pogodbo, na podlagi katere naj bi ta za enoletno izvajanje Politbarometra prejel 30 milijonov tolarjev. Toda le dva tedna pozneje Bajukova vlada pogodbo prekine, češ da je raziskava preobsežna in presplošna ter da naj bi nova raziskava ne stala več kot 5 milijonov tolarjev. Pozneje se izkaže, da to sploh ni pravi razlog za odpoved. Med pripravami na raziskavo namreč Niku telefonira podpredsednik SDS Milan Zver in mu na srce položi, da raziskovalci ne uživajo zaupanja v krogih SDS. To bi lahko izboljšali, če bi v skupino raziskovalcev vključili mlajšega sodelavca, ki uživa zaupanje SDS. Pol ure pred začetkom telefonskega anketiranja Niko iz vlade prejme elektronsko pošto z naročilom, kakšna vprašanja naj postavlja anketirancem. Ker se takšnemu poseganju v avtonomnost raziskovanja odločno upre, vladni urad za informiranje enostransko prekine pogodbo o sodelovanju in si novega izvajalca javnomnenjskih anket najde v agenciji Ninamedia. Niko kljub prekinitvi pogodbe do konca mandata Bajukove vlade opravlja redne mesečne Politbarometre in objavlja ugotovitve.

Zaradi Politbarometra se pozneje pogosto počuti, kot bi se vrnil v najbolj svinčena socialistična leta, saj je enkrat z leve, drugič z desne politične poloble deležen očitkov o prirejanju podatkov in ceneni manipulaciji.

Ko na primer marca 2004 Politbarometer zazna padec podpore LDS in vzpon SDS, prvak SDS Janez Janša izjavi, da Niku ne verjame niti tedaj, ko mu meri dobro, niti tedaj, ko mu meri slabo.

"Gre za smešne očitke, ki izhajajo iz popolnega zaničevanja strokovnega dela. Očitkov o manipulacijah smo bili deležni že leta 1969, od tedaj spremljajo naše delo. To je tako, kot da bi vremenarjem očitali, da delajo slabo ali dobro vreme in da skrbijo predvsem za to, da stanje vremena prikazujejo lažno. A vse to je nepomembno," na napade odgovarja Niko.

Leta 2002 skupaj z Vladom Miheljakom izda knjigo Slovenia Between Continuity and Change, 1990-1997. Knjiga izide v zbirki uglednega Znanstvenega centra za družbene vede v Berlinu. Za zasluge v družboslovju oktobra 2002 iz rok takratnega predsednika države Milana Kučana prejme srebni častni znak Republike Slovenije. Leta 2003 se pri novem predsedniku države Janezu Drnovšku udeleži posveta o prihodnosti Slovenije, kjer z drugimi slovenskimi znanstveniki in univerzitetnimi učitelji razpravlja o vrednotah. Leto pozneje se udeleži še ustanovnega sestanka Kučanovega Foruma 21. Čeprav nadvse rad pohvali neodvisnost strokovnjakov Centra za raziskovanje javnega mnenja, sam septembra 2004, mesec pred parlamentarnimi volitvami, na seji sveta Desusa agitira, naj člani stranke na volitvah podprejo takrat vladajočo koalicijo LDS. Po parlamentarnih volitvah 2004 mu kritiki očitajo, da je v Politbarometru popolnoma narobe napovedal volilne izide. Odgovarja jim, da ne razumejo bistva: "Mi nismo čarovniki, da bi napovedovali volilne izide, ampak le pokažemo izide mesečnih meritev, pri čemer je bila zadnja meritev opravljena dva tedna pred volitvami." Vseeno se pri raziskavi Politbarometer se umakne v ozadje.

Projekcija: Ko Janševa vlada razdre pogodbo o financiranju Politbarometra, Niko izjavi: "Če so raziskave preživele diktaturo, bodo tudi demokracijo!" Na kraj pameti pa mu ne pade, da bi se upokojil.

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič

© Josip Visarjonovič