Kurbarija

Blaž Ogorevc vas bo v nekaj nadaljevanjih popeljal v čudoviti svet bordelov tod in drugod

© Denis Sarkić

Nekoč, še v mojih fantovskih letih, sem kar redno šušmaril pri nekem prebrisanem novopečenem obrtniku. Ma, saj je res, da nas je malo izkoriščal in da sem pogosto kar med poukom v gimnazijski klopi zanihal v omotičen sen (največ smo delali ponoči, kajti takrat po delavnicah ne strašijo različni inšpektorji), a so nam po žepih vendarle vedno cingljali novci, ki smo jih nemilostno trošili za razne obilne požrtije in pijačo. Vendar to pravzaprav niti ni pomembno, kajti tokrat kanim spregovoriti le o domačem dvoriščnem psu. To je bil velik temen, a kljub temu nekam marogast mešanec (skozi črnino dlak na hrbtu so mu na plan udarjale nekakšne umazane rumenkasto-zelene lise), bil je povsem nedoločljivih prednikov, mislim, da so se v njem zbrale prav vse grdote celotne škofjeloške pasje populacije, poleg tega pa je še tako v nebo vpijoče predirljivo smrdel, da v njegovi bližini ni bilo moč vzdržati niti hipca. Vendar mu vse to ni bilo dovolj, še bolj je slovel po nemogočem rokomavharskemu značaju, ki je pogosto mejil že kar na blaznost. Če se je na dvorišču te polkmetije pojavil katerikoli tujec, je zarjovel kot kakšna mitska pošast, ves penast skakal po metre v zrak in se od besa hlipajoč valjal po prahu in nemalokrat smo se skoraj zadavili od zlobnega heheta, ko smo skozi line zgoraj na skednju, kjer je bila pomožna delavnica, opazovali, kako so ugledno okravateni poslovni partnerji zelo izrazno izvajali svoje balete popolnega poplaha. (Včasih smo se pri tem dokopali celo do zanimivih psiholoških dognanj, se še spomnim, kako smo bili paf, ko je nekoč iz limuzine elegantno izstopil en tak tič s svojim ljubkim osemletnim sinčkom ter, ne zavedajoč se prežeče nevarnosti, hrabro zakoračil proti vratom poslovnih prostorov. Takrat pa je na sceno v vsej svoji groznosti prihrumel omenjeni dvoriščni pes. Možakar je kriknil predirljivo kot zmedena gos in jo pocvirnal nazaj v avto, kjer se je nemudoma varno zaklenil, ubogega otročka pa mirno prepustil besnenju razsrjene živali in mu ni odprl, čeprav je ta ves skremžen od groze milo proseč trkal na vrata in okna. Bržčas se je bal, da bi se skozi špranjo v notranjost vtihotapila še zverina.) Pa še eno stvar sem zapazil pri tej mrcini. Ko ga je gospodar vendarle odgnal od žrtve in se je potuljen vlekel v svoj kot, so se mu tam okrog gobca pričele porajati neke smešne gube in prepričan sem, da se je potuhnjeno in zadovoljno smejal sam vase, češ, o, madona, kako ga pa jaz znam pihniti, temu faktorju sem pač dal nemalo vetra, he, he, he. In še to se je govorilo, da je v marsikaterem kurjem dvoru okoliških kmetij zagrešil premnog zakol.

Potem se je pa žival postarala. Njegovih divjanj po dvorišču je bilo vse manj in končno se je vse končalo v neskončnem poležavanju na tistih smrdljivih cunjah, kajti zaudarjal je iz dneva v dan bolj, ležal je tako v kotu skednja in s krvavimi očmi tožno zrl v svet. Morda je tiho premleval svojo junaško preteklost, ampak kaj veš, kaj se mota po pasjih glavah. In so si rekli člani povzpetniške obrtniške družine, kajti posel se jim je razpiral iz dneva v dan bolj razkošno, si bomo pa zdaj, če je že tole zastonjkarsko ščene postalo taka pošast, privoščili najdražjo in največjo mrcino in, oh, kako bo šele ta huda. Pa so zavalili bajno vsoto za nekega čistokrvneža, katerega nadvse ugledni pedigre naj bi, po njihovih besedah, segal vsaj tja v čase samega kralja Matjaža. Ampak, so bili prebrisani, starega bomo pa še nekaj časa pustili, tako da bo novica naučil raznih fint in ukan. Živali sta se res spoprijateljili, prva iz betežne utrujenosti, druga iz mladostne zaupljivosti. Pa je učenec zaupljivo zrl v mojstra, ki je le še nemo poležaval na sončku, in zdaj so lahko kure prav pred njegovimi očmi v lagodju spokojno uničevale solato po gredicah gospodinjinega vrta, domači kunci mirno grizljali zelene travne bilke na trati pred domačijo, razni poslovneži in inšpektorji pa oholo lazili po dvorišču in brez kakršnihkoli pomislekov vtikali nosove v skrivna skladišča in delavnice, pri tem pa si je mislil, ja, takole je to življenje, ter v vsem zvesto posnemal svojega mentorja. Čeprav se je razvil v na videz res grozno dlakasto zver, ni bilo ne v bližnji ne v daljni okolici najti večje pasje crke, nekoč sem ga celo zasačil, kako jo je potuljeno cvirnal pred neko važno kokošjo nekam tja gor za skedenj.

(Nekaj povsem podobnega, a vendar globoko človeško tragičnega se je zgodilo nekemu mojemu mladostnemu prijateljčku. To je bil lep fant, tam pri petnajstih, mirnega in razmišljujočega značaja, s pesniško iskro v očeh. Kadar smo se z malo slabe vesti prikradli v kakšen delavski bife in si tam v zadnjem kotu v zadregi naročili pir (ha, pa takrat smo bili že od ene flaše kar dobro okajeni), smo vedno zarotniško šušljali o kakšnem fuku, pa kdo je katero dol dal (izmišljotine seveda) in takšne stvari, on pa je vedno le tiho ždel nekje na obrobju in se nemo pogrezal v svoj veltšmerc. Bržčas se mu je takrat utrnila misel, da je že čas, da se tudi on loti te rabote, čeprav, skrbno varovani sinček ugledne provincialne družine, sploh ni vedel, kaj to je in kako se tej stvari streže. Potem se je, sam bog ve, po kakšnem naključju, pojavil v našem malem mestecu neki Italijan, tak temen faktor z naoljenimi lasmi in s tankimi brčicami, v nekih modnih oblačilcih in s tako športno makino, da so se nam, v obdobju fičkov, ob pogledu nanjo samo povesile čeljusti. Med mestnimi spogledljivkami je kar završalo, med prisiljenim vreščavim smehom in narejeno glasno govorico so v neskončnost špancirale po glavnem trgu gor in dol ali pa, kot po naključju, postajale tam nekje ob parkirani limuzini. A laški gizdalin jim njihovemu papagajskemu vedenju navkljub ni privoščil niti mlačnega pogleda in še sam ne vem, kako se je kar naenkrat znašel v naši druščini. Prav vsi smo ga nemalo občudovali, a kazalo je, da so se njegove oči zavrtale samo in edino v tega mojega prijateljčka. Ha, nam je nekako pojasnil, ko je zapazil naše prav pohlepno zanimanje za njegov avto, saj vas lahko tudi malo zapeljem naokrog, na kakšen "kapučin" denimo (pa sploh še nismo vedeli, kaj je to, čeprav se je neznansko elegantno slišalo), v kakšno prijazno restavracijo tod v okolici, ampak, je še dodal, moj stroj ima zgolj dva sedeža, torej lahko vzamem s seboj le enega izmed vas. In ve se, koga je izbral. Nato je še nekajkrat glasno zatoriral, pa sta oddrvela. Fanta nam niti čez noč ni vrnil in po tem, ko je čez kakšen mesec spet dobil izhod, smo sploh zvedeli, kaj se je pravzaprav dogajalo. Menda sta si najprej v nekem lokalu v smeri proti Ljubljani privoščila tisti mistični "kapučin" in viski ali dva, nato ga je povabil v izbrano ljubljansko restavracijo na neko prefinjeno komponirano večerjo, ob kateri sta posegla tudi po nekaj buteljkah vrhunskega vinca, potem pa, kajti oba sta bila že dokaj utrujena, sta si najela sobo v hotelu Lev, kjer ga je Lah enostavno poflodral v njegovo nesrečno ritko. Ubogi fant pa je mislil, da je fuk pač tak, in ga je pričel za dolga leta prakticirati v tej obliki. A priznati je treba, da se mu ni prepustil strastno, temveč le bolj iz nekakšne obveznosti in obče manire kot kakšna frigidna gospodinja, večkrat je povsem nedoločno namignil na neke anusne težave, pa tudi prave ljubezni ni doživel, saj so se vse njegove zveze končevale z občasnimi in kratkotrajnimi avanturami, čeprav je bil prepričan, da živi polno in normalno spolno življenje. Razodetje ga je doletelo šele veliko kasneje, že v času študija na ljubljanskem faksu, ko ga je na nekem razigranem žuru pritisnila dol neka naši druščini dobro znana posteljna damica. (Je prav hecno, s kakšno pohlepno radostjo se tovrstna bitja lotijo deklariranih pedrčkov.) Naslednjega jutra nam je ob prvem pomirjevalnem pivu ves drhteč in ožarjenega obraza hitel razlagati svojo dolgoletno zmoto, ne, ne z moškimi, je skoraj cvilil od same globine razodetja, z ženskami je tisto pravo, z ženskami. Pa saj smo ti to dopovedovali praktično že vse življenje, smo bili lakonični in ga mirno prepustili plovbi po tem širnem oceanu.)

Vendar, vrnimo se k tistemu obrtniškodvoriščnemu psu. Omenil sem že, da daleč naokrog ni bilo večje značajske crke od njega, a se je svojemu pohlevnemu ter vedno rahlo preplašenemu značaju navkljub vsako zgodnjo pomlad, ko se je pričel na debelo topiti že zamazan sneg in so vse poti in polja postali lepljivo blatni, potepel vsaj za nekaj dni, sam bog ve, kam, na domače dvorišče se je priklatil le za hipce, ves zapacan, sestradan in krvavih oči, hlastno pogoltnil kakšen grižljajček ter spet nemudoma izginil v sivino prvih pomladanskih dni. Pravili so, da so ga videvali, kako se je previdno in morda kar v neki zadregi motal okrog okoliških kmetij, s katerih je bilo moč zavohati goneče se kuzle, kako se je plaho pridruževal tropom cuckov, ki so vsi razvneti noreli za kakšno razflodrano samičko, ter celo, kako si je sem pa tja privoščil kakšen tak malomarno pripravljen hitrostni naskok. In čeprav so vsi majali z glavami, češ, o takem značajskem psu si pa česa takšnega ne bi niti v sanjah upali pomisliti, je mene nenadoma prešinilo, madona, saj to je pa tako kot pri nas, skromnih uradnikih. Značaj imamo pravzaprav povsem enak, lenoben v svoji plahosti, suhoparen, brez lastnih zamisli ali pobud, človek bi rekel, skoraj malo hinavski v svojem tihem strinjanju z vsem, celo z očitnimi krivicami in ponižanji, vendar tudi nas prične včasih kurbl gonit in potem vsi drhteči brez miru bezljamo naokrog. Ker smo, to je pač že pravilo in običaj, neatraktivnega videza, šibkih pleč, suhoparnega uma, in kar se oblačenja tiče, še najbolj podobni neopaznim sivim prepeličkam, v bazenih in centrih za fitnes ne vzbujamo pozornosti, v modnih lokalih in diskih kvečjemu porog, na gala koncertih, predstavah ali otvoritvah le zaničevanje in prezir, pohlep po razigrani ženski družbi pa vsemu navkljub še vedno nezadržno buhti globoko v duši, zato se pričnemo z rokami globoko v žepih, kjer v potnih dlaneh pritiskamo kakšen beden šopek novcev ob razvnete dimlje, kot mrhovinarji okrog leva pri obedu okolišavo motati po tako imenovanih krajih slabega ali vsaj dvomljivega slovesa. (Se še spomnim, kako sem opazoval tovrstne ptiče v rdečih četrtih Amsterdama, ne v tisti glavni spodaj ob kanalih, kjer se po ozkih ulicah ponoči okrog tistih znamenitih izložb valijo predvsem množice radovedno butastih turistov, temveč v dveh drugih v bolj mirnih poslovnih delih mesta. Punce so tam imele svoje rush hours v času odmora za kosilo in tik po končanem uradniškem delovniku. Kot da bi jih zgolj slučajna pot vodila tam mimo, so, obotavljajoče, z mastnimi aktovkami v rokah in v ponošenih dežnih plaščkih, stopale tovrstne ničle po službi v enem izmed bližnjih uradov tam zraven že desetič mimo istih vrat, dokler jih nenadoma kot sence ni pogoltnila veža in se hip za tem zavesa na izložbi ni zagrnila.To se je navadno dogajalo ob dnevih, ko je razigrano sonce predrlo nizko severno nebo, ali pa, kadar so oblaki mesto dobesedno zalili in je iz vseobče sivine pričelo zoprno rositi, v takih pretirano veselih ali depresivnih vremenskih razmerah je človek res ne more takoj po zoprni službi podurhati naravnost domov k svoji po haringah in kislem zelju dišeči soprogi.) No, tako sem pred nekaj tedni zdolgočaseno buljil v televizijo, ravno sem si zdravil mačka in takrat je človek še posebno občutljiv, ko se je na zaslonu v okviru neke strokovne pogovorne oddaje pričel naduto važiti znan slovenski psihiater. (Pri tem je do heca ponosno uporabljal psihiatrični način govora, denimo, podobno kot župniki na prižnici pričnejo obvezno sladkobno meketati, predstavniki te branže znižajo glas do brnenja, med stavki in celo besedami delajo daljše presledke, da vse skupaj izzveni bolj umno, ob tem pa z globokim rentgenskim pogledom zrejo v notranjost sogovornika, čeprav jim večinoma vse skupaj uspe dodelati le do videza govejega živinčeta, ki se je poglobilo v branje Heglove Fenomenologije duha.) In tako je ta tip po daljšem temeljitem premisleku modro bleknil le pubertetniške najstnice s podeželsko rimskokatoliško vzgojo vredno izjavo, da je seks možen le na podlagi iskrenega medsebojnega spoštovanja in ljubezni, ta zmes pa seveda mora biti ovenčana s svetim zakonom, vse druge veselice zgrmijo v predalček patologije. No, pa smo tam, za večno zaprtimi vrati norišnice, če že tako pravi gospod psihiater. Kajti, to pač moram priznati, jaz sem to večkrat počel brez drobtinice "iskrenega medsebojnega spoštovanja in ljubezni", pa je bilo nekajkrat res zelo v redu, celo izvrstno.

Denimo takrat, ko smo v Bukarešti zažgali Ceausescuju balkon, zima je bila, tisti dnevi okrog novega leta, in kar precej snega je nametlo, po mestu je smrdelo po zažganem, strojnice so regljale zdaj na tem in zdaj na onem koncu mesta in prav vse je crknilo, peki niso pekli kruha, elektrika se ni pretakala po žicah, cestarji niso čistili snega po ulicah, do šnopca si prišel le, če si se jokal s svojci, ki so prišli počastit spomin na svojega mrliča na kraj, kjer ga je doletelo, ampak kurbarija, ta je pa buhtela kot cvetlice v maju, čeprav se je zloglasna Securitate desetletja trudila z najgrobjimi sredstvi izkoreniniti jo in so bile razmere take, da se je bilo res najbolje zgolj potuhniti. Prav to me je prepričevalo, kako je ta patološka dejavnost brez "iskrenega medsebojnega spoštovanja in ljubezni" trdoživa, menil bi, že kar vsajena v gene, iz katerih je ne more izglodati noben črv kakršnekoli plemenite ali represivne ideologije ali religije. Zategadelj menim, da je vsakršno preganjanje za novce kupljenega unterfuzlanja, izvajano od oblasti ali družbene moči, nesmiselno, saj nas, nepopravljive hotljivce, pri teh nezadržnih opravkih peha zgolj v povsem nemogoče "delovne" razmere. Denimo, tako sva pred leti, še v časih mrakobnega realsocializma (tudi tista noč je bila tesnobna, vse je bilo prekrito s težkim vodenim snegom in gosta žolta in smrdljiva megla je do zadnje luknje zapolnila vse mestne ulice in trge), z nekim starim prijateljčkom malo postopala ter tu pa tam zvrnila kakšen kozarček, saj kaj pa bi počel človek drugega v takih čudnih dnevih. Potem naju je še v poslednji krčmi nekje po enajsti uri doletel tisti usodni natakaričin "dajmo, spijmo pa gremo, zapiramo", pa sva zvrnila svoji napol prazni šilci in nič drugega nama ni preostalo, kot da zavijeva še na železniško postajo. Ker je bilo hladno in vlažno, sva si v kiosku kupila tisto sedemdecilitrsko stekleničko domačega brendija, se zavlekla v zatohlo čakalnico in ga polagoma srkala. Po klopcah in stolih so ždeli potniki, čakajoči na odhode vlakov proti jugu, brezoblični v svojem težkem in trpečem snu kot na obešalnik malomarno odvrženi plašči, v naročjih tolstih bab so debelo zahomatani v razne koce poležavali otročki zaprtih očk in razprtih ustec, še najbolj podobni crknjenim pujskom, in neki dedci so neprestano vstajali, med kašljanjem, v katerem je bilo moč čuti tudi pokajoče brbotanje lepljivega šlajma v njihovem goltu, živčno hodili gor in dol po sobani ter tiho govorili sami vase, jao, jao, pičku ti materinu, tisti "ti" pa bi lahko pomenil mene, železnico, državo, ves svet ali celo Boga. Tam v kotu pa je posedal neki zanimiv par, moški je bil velik in okoren, momljajoče butastega, a nevarnega videza, s škatlasto oglatim obrazom in razkošno sršečimi brki, babnica, po mojem mnenju bi jih štela nekaj čez štirideset, pa je s svojimi velikimi joški, obilno mehko ritjo in krepkimi bedri sevala nekakšno živalsko erotičnost, no, morda so jo res malo kazile goste črne brkaste dlačice v kotičkih ustnic. Ampak tisti njen kričeči plašček iz cenenega umetnega krzna pa kratko krilce, ki ji je, ko je nonšalantno prekrižala noge, razgaljalo močna stegna vse do tja gor, kjer hlačne nogavice preidejo v temnejši ritni del, in način, kako našobljeno je izpihavala cigaretni dim, vse to je dalo slutiti, da je kar vesele narave. Eh, je rekel moj izkušenejši prijatelj, nocoj se pa zna zgoditi, da ga bova še malo namočila, mi, mojemu negodovanju navkljub, izpulil flaško iz rok in prisedel k njima. Potem so nekaj stikali glave, se žolčno pogajali in na mojo grozo z dolgimi požirki goltali najin domači brendi, posebno tisti robavs ga je požiral kot navadno sodavico. Nekajkrat so se ozrli še vame, dokler ni baba vstala in krenila proti vratom, za njo pa še moj kompanjon, ki mi je pomignil, naj mu sledim. Takole, mi je pomenljivo zamrmral, plačal bom jaz, ampak zato jo bom pa prvi nategnil. Ja, kam pa gremo, sem bil vznemirjen, on pa, važič, me je z malomarno vzvišenostjo zatolkel, počakaj, poba, boš že videl, kako se tem stvarem streže. Zavili smo v tisti park nasproti postajne zgradbe, zagazili v sneg in zdelo se mi je, da mi neprijetna mokrota že pronica v ponošene čeveljce, ali pa me je morda samo močno zeblo v nožne prste, zgoraj v krošnjah so v spanju tožno stokale kavke, ki so tistihdob gnezdile tam v ogromni jati, se pogreznili v črno grmičevje v skrajnem kotu, kjer mi je bilo zaukazano, naj za nekaj časa počakam ob tisti poslednji klopci. Onadva pa sta začmokala še kakšnih deset korakov dalje, skozi kopreno žveplaste megle je bilo moč videti, kako si je ženska s par odločnimi in vajenimi sunkovitimi potezami zadegala kiklo čez pas, si potegnila hulahupke in gate do srede beder ter naguzila mogočno rit v položaj za udarec. Takrat se je moj prijateljček, ki si je dotlej, sklonjen nadnjo, z rokami dajal opravka tam nekje okrog durc, bliskovito dvignil, obrnil obraz vstran, se za hip spet zbral in ga ponovno skušal zadegati, a že hip nato spet popustil, se le razočarano obrnil in zabrozdal nazaj proti meni. Pojdiva, pojdiva proč, me je objel čez rame in povlekel nazaj proti peronom. Pa momci, platili ste, zar nećete jebat, so naju spremljali pridušeni, rahlo raskavi klici iz teme tam zadaj. Ja, sem motovilil v nevednosti, najprej si spravi tegale usahlega hlamudravega tiča nazaj v hlače, potem mi pa povej, kaj se je pravzaprav zgodilo. Huh, je zatarnal, da bi ti zavohal tisti smradni sopuh, ki mi je planil v nosnice, ko je zvlekla sparjene hulahupke niz rit, pa še nohte imam postrižene, tako da ji nisem mogel postrgati skorjasto otrdelega damskega masla in hrustljavih abrnikov, s katerimi ima na debelo obloženo pičko in dlake okrog nje, je še dodal. (V izrazoslovju starih vlačugarjev se damsko maslo poimenujejo tisti umazano mlečni gnojni izcedki pizde, ki sčasoma, seveda, če se baba ne umiva, skrepenijo v nekakšen močno dišeč sir, abrniki pa so ostanki dreka, ki se osušijo v nekakšne gomoljčke na dlakah okrog rinčka. Je pa treba priznati, da ta drugi izraz izhaja iz živinorejske stroke, kajti s temi strdki so vedno razkošno posuti boki krav, ki v dolgih nočeh utrujeno ležejo v lastno govno, se tam zapacajo in jih je treba, preden jih odvlečemo na sejem, vsaj zanje zelo boleče razkociniti.) Ha, sva si rekla, potem pa flodraj v takih razmerah, ta oblast je res brezobzirno neumna, ker nas v svoji nenaravni ideološki zaslepljenosti peha v take travme, si nabavila še stekleničko domačega brendija in vsak porcijo hladnih pohanih sardelic ter se ga nažvenglala kot pujsa.

No, tako boleče je bilo v prejšnjem režimu, zdajšnji, liberalnejši, pa še vedno kot kakšen zagaman čok v Polhograjskih dolomitih ali Škofjeloškem pogorju trapasto visi na starih zakonih in sprenevedasto sem pa tja za slaščico v dnevnem časopisju ulovi kakšno ubogo Ukrajinko ali našega domačega cenenega zvodnika, tako da se ob takem branju ostarelim gospodinjam in mizarskim vajencem od same slasti slina govsa v grlu. ( Prisegam, da bi, seveda, če bi bil na strani formalne oblasti in bi imel vsa potrebna pooblastila, vsako noč brez "koordinirane akcije, v katero je bilo vključenih štirideset policistov in kriminalistov", do vrha napolnil Povšetovo s takimi ptičkami in ptiči.) Je pa res, vsaj tako mislim, da s spremembo sistema represivni organi bolj ali manj javne prostitucije ne jemljejo več čisto resno in makroje in tovrstne damice polovijo le, če ga že malo preveč biksajo, pa še to samo, da nekako simbolno zadovoljijo pohlep po krvi raznih tercialk. S tem seveda omogočajo večji luksuz storitev. Denimo, pred nekaj meseci so me zvabili v neko večje industrijsko mesto na nekakšen literarni večer. Na tem nastopu sem izpadel neznansko butast, tako v svojih očeh kot tudi v očeh publike. Občutek osramočenosti, saj sem tam na podiju res kot kakšna bedasta patetična ptica krakal same nesmisle, sem poskušal odplakniti z raznimi hudimi napitki, a s tem zgrmel v blebetanje še večjih neslanosti, ki pa so se mi, to pač moram priznati, v tistem trenutku zdele neznansko globoke in pronicljive. Po koncu smo z glavnim organizatorjem in njegovim službenim partnerjem, izvrstnima in razumnima možakarjema, za katera slutim, da ga pogosto in mnogo srkneta, še pili in tam okrog sredine noči je šef vstal in izjavil, ajde, sedaj pa gremo, da ti izplačam honorar. Pa smo zavili v neki tak lokal, človek bi rekel dvomljivega slovesa, kjer so na nekakšnem nizko dvignjenem odrčku poplesavale neke Ukrajinke in Romunke, bolj umirjeno, le tja do jošk so se razgalile, ampak drugače so imele izvrstne hardware, v njihove software pa se sploh nismo vtikali. Sicer so bile nasploh nekam zadržane, in ko sem, potem ko so prisedle k naši mizi, najbližji nekaj šaril po bedrih in riti, me je, sicer spogledljivo, a vendarle počila po predrzni taci. (Eh, sem se tolažil, Ukrajinke nasploh ne marajo šlatanja, saj mi je v spomin pridrlo, v kakšno sramoto sem se pogreznil nekoč v Odesi. Tam sem bil z druščino, ki je restavrirala fasado Poveljstva črnomorske mornarice, in dolge brezdelne ure sem preždel v bližnjem bifeju nekakšnega kluba književnikov. Ko smo odhajali, nam je osebje v čast slovesa priredilo veselico, na kateri smo obilno žrli šašlik in ga še med zdravljicami po njihovi dobri stari navadi še obilneje zalivali z opojnimi napitki. Ko sem zapadel v stanje nenaravne veselosti, sem pričel previdno in milo otipavati eno izmed natakaric, uh, to je bila res dobra baba. Ona pa je nekaj časa samo začudeno zrla vame, dokler ni iz nje butnilo, češ ali sem morda lezbijka, kajti zdi se, da se tam božajo samo tovrstno usmerjena bitja, za pravega dedca pa se to ne spodobi in je sramotno.) Torej, zdelo se je, da bo v spominu ostalo le miganje nekaj jošk, potem pa mi je moj dobri organizator pomignil, mi kot vesten gostitelj izbral najlepše dekle, čeprav se je za isto vlogo potegovala tudi neka kljunasta Romunka, in skozi stranska vratca smo se hinavsko odplazili v sobice v prvem nadstropju. Prav po ukrajinsko vroče, skoraj zatohlo je bilo v tistem cimrčku in zrak je bil skoraj zadušljivo prepojen z vonjem po parfumu opium. (Sploh mi ni jasno, zakaj so vse tovrstne damice tako mahnjene prav na to firmo.) Ko sem sedel na ceneno hotelsko posteljo, sem zapazil, da je modroc pod rjuho skrbno prekrit s plastično folijo, tako bržčas varujejo vzmetnico pred izcedki, sem pomislil. Medtem ko se je baba slačila, sem prvič zapazil, da so tudi hulahupke lahko erotične in ne samo tisti štrumpanteljni. Potem sem jo buljil, kako si je za odprtimi vrati nad bidejem prala pičko in enkrat je z njo tiho, kot da bi na drobno zavekal otrok, tožno prdnila. (Sploh sem bil kot začetnik prav presenečen, kako pogosto in gromko prdijo s pizdo celo najnežnejše punce, še posebno, če jo dobro napumpaš, in slišal sem za fenomen, da je tam na prelomu prejšnjega stoletja neka pariška dama znala s pičko celo odprdeti francosko himno ter se s to spretnostjo kot glavna zvezda mnogih nočnih lokalov zavihtela v sam vrh popularnosti in seveda tudi obogatela.) Ja, sem razglabljal med čakanjem na tisti razmajani postelji, mogoče bom zahteval samo, da mi odpleše kakšno svinjarijo, morda ji ga dal, da mi ga še pofafa, flodral pa pravzaprav niti ne bi. Vendar so te zamisli, medtem ko mi ga je nekaj časa sesljala, splavale po vodi in sem klonil ter namignil, naj mi vendarle natakne olagumo. Opravil sem rutinsko, brez posebne strasti ali padanja v ekstazo, približno tako kot gospodinja na trgu kupi dve kili krompirja, medtem ko je ona s profesionalno resnostjo zrla v strop. V pol ure, kolikor so nam odtehtali, smo bili že spet vsi trije spodaj v restavraciji, in ko smo si izmenjavali vtise, smo bili vsi enotnega mnenja, da vse skupaj ni bilo nič posebnega, ampak konec koncev kar v redu. Ko pa smo vijugali domov v postelje, se je moj šef nenadoma zdrznil, zamahnil z roko in segel v žep ter mi stisnil v roko še dva tisočaka. Eh, je rekel, tole še pripada tebi od honorarja, kajti, ker smo bili trije, smo dobili popust in so računale samo trinajst jurjev. Očaran sem bil nad to pozorno poštenostjo.

Sploh pa so lahko obiski v takih lokalih celo z zdravstvenega stališča koristni. Enkrat sem že omenil, kako me je neka taka zabavica nagnala, da sem zavil k okulistu po očala. Neki moj prijatelj je namreč imel rojstni dan, ne da bi jaz za to sploh vedel. Pa so ga vsi znanci in prijatelji v lokalu, kjer smo ga cuzali, objemali, lupčkali in mu dajali darila, le jaz sem ždel tam zraven kot kakšen limel. Tako sem se domislil tistega ameriškega štosa s striptizeto in ga odvlekel v najbližji nočni lokal, kjer sva si v posebni sobici privoščila skoraj ginekološki pregled treh lepotičk, ki so nama plesale na mizi, za začimbo pa sva jih lahko še malo šlatala. Sem pa spet zabrodil v nekakšno zagato, kajti ko mi je ena izmed njih tik pred nosom razprla pičko in mi namignila, naj ji vanjo vtaknem cigareto, sem ji, šleva kratkovidna, pričel tiščati filter v ritno luknjico. Ko se je nesporazum pojasnil, mi je postalo jasno, da je vsaj zaradi tovrstnih veseljačenj obisk pri okulistu neizogiben.

(Vse fotografije je posnel Denis Sarkič v nočnem lokalu Kleopatra v Škofji Loki, kamor me je pred kakšnim mesecem peljal moj šef ali pa sem morda jaz peljal njega, tega se ne spomnim več čisto natanko. Tam se baje flodrati ne da, je pa vseeno, kot je moč jasno videti, zelo veselo.)

Za konec še eno opozorilo: S temi zapisi o tuzemnem in prekomorskem bordelizmu kanimo nadaljevati še v nekaj naslednjih številkah, zato si vas drznemo opozoriti, da bomo že naslednji teden objavili izsledke raziskave na to temo iz muslimanskega Istanbula, po domače Stambuliju.