Urša Matos

11. 9. 2001  |  Mladina 36

Minister črnograditelj

Janez Kopač, minister za okolje in uspešen črnograditelj, sovražnik Maribora in prijatelj finančnega kapitala

© Viko Luskovec

Minister za okolje in prostor Janez Kopač je eden tistih visokih funkcionarjev Liberalne demokracije Slovenije, za katerim že deset let trdno stoji prvi mož LDS in predsednik vlade Janez Drnovšek. V praksi to pomeni, da je Kopaču v vodenje zaupal zelo pomembne politične in gospodarske projekte in da ga je kandidiral na vse mogoče funkcije. Svojo lojalnost do Kopača je Drnovšek še posebej očitno dokazal pretekli teden, ko je začasnega namestnika za okrevajočega ministra za promet Jakoba Presečnika iz SLS + SKD poiskal kar med lastnimi vrstami. Namesto da bi torej Presečnikovo zamenjavo poiskala SLS + SKD sama, kar bi bilo logično, ker stranki to mesto v vladi pripada po koalicijski pogodbi, je Drnovšek za začasnega namestnika imenoval ministra za informacijsko družbo Pavla Gantarja iz LDS. S tem je dal koalicijski partnerici jasno vedeti, da mu niso všeč njeni napadi na ministra iz liberalnih vrst. Znano je namreč, da so poslanci Butove stranke ostro napadali Kopačevo trmasto vztrajanje, naj bo sedež holdinga Slovenske elektrarne v Ljubljani in ne v Mariboru. Tako je Franc Kangler julija izjavil, da gre pri vladni odločitvi o sedežu holdinga v Ljubljani pravzaprav za Kopačevo politično odločitev: "Z odločitvijo, da bo sedež holdinga Slovenske elektrarne v Ljubljani, je padla zadnja kapitalska trdnjava v Mariboru. O kapitalu, ki ga bodo ustvarile Dravske elektrarne, bodo odločali ljudje iz Ljubljane. Občutek imam, da gre za rop stoletja."

Drnovškova trdna podpora je najboljše zagotovilo Kopaču, da obdrži ministrsko funkcijo. Premier bi se mu odpovedal le, če bi mu tako narekovala zelo negativna javna podoba. Edini način za načenjanje Kopačeve javne podobe pa je lahko le dolgotrajen in sistematičen napad v obliki interpelacije. In prav to namerava Socialdemokratska stranka Slovenije pod vodstvom Janeza Janše. Izvršilni odbor SDS je namreč svojim poslancem pretekli teden dal zeleno luč za pripravo interpelacije, ki jo nameravajo podpreti tudi poslanci NSi, ni pa še znano, kako bo nanjo reagirala poslanska skupina SLS + SKD. Ker je obstoj vladne koalicije odvisen prav od odločitve poslancev SLS + SKD, jih je Janša k odločitvi spodbudil z izjavo, da bo verjetno tudi LDS razmislila, ali se je treba za vsako ceno boriti za ministra Kopača. V SLS + SKD za zdaj taktično čakajo, kakšna bo sploh vsebina interpelacije, po besedah vodje poslanske skupine Janeza Podobnika pa Janša doslej na mizo ni dal še nobenih oprijemljivih vsebin. SDS s svojo potezo skuša ubiti več muh na en mah - napasti politične tekmece, testirati koalicijsko lojalnost SLS + SKD do LDS, hkrati pa opozicijskim vrstam vrniti nekaj politične pozornosti.

Holding, suša in Koto

Kopača naj bi napadli z več različnimi argumenti. Tako naj bi mu očitali sporno politično ravnanje v primeru holdinga Slovenskih elektrarn, pri čemer izstopata Kopačevo vztrajanje pri sedežu holdinga v Ljubljani in njegova izjava, da je na odločitev o sedežu holdinga vplivalo pomanjkanje strokovnega kadra v Mariboru. S slednjim je Štajerce tako razburil, da je Gibanje za ljudi zbralo skoraj 30.000 podpisov z zahtevo za ministrov odstop. Kopač se jim je naknadno za svojo izjavo sicer opravičil, a kmalu nato ponovil napako rekoč, da podpisniki "o vsebini dela holdinga in težavah v elektrogospodarstvu ne vedno tako rekoč nič. Gre le za odmev, ki kaže regionalizacijo Slovenije. Ne gre za holding in zame, zato število podpisov ni pomembno". Po Janševem mnenju bo državnozborska razprava ob interpelaciji priložnost, da se soočijo stališča posameznih strank do vprašanja centralizacije oziroma decentralizacije v državi. Pri vprašanju sedeža po njegovem ne gre za nekakšen tradicionalni spor med Ljubljano in Mariborom, temveč za vprašanje privilegiranosti prestolnice in njene okolice ter zapostavljenosti nekaterih regij v državi. Neenake izhodiščne možnosti v državi namreč zanikajo načelo socialne države, meni Janša.

Kopačevo pomanjkljivo znanje diplomatskega jezika se ni pokazalo le pri holdingu, ampak tudi ob letošnji suši, ko je kmete dodobra razkuril z izjavo, češ da del od 3,4 milijarde tolarjev odškodnine za plačilo posledic lanske suše morda ne bo nikoli plačan. Tovrstna izjava je bila po mnenju kmetov arogantna, še posebej zato, ker Kopač dobro ve, da kmetom odškodnina pripada po zakonu in da jo imajo ne nazadnje pravico tudi iztožiti.

Visoko na seznamu očitkov SDS bo tudi škodljiva pogodba o naročilu za predelavo odpadkov v mesno-kostno moko, ki jo je z delniško družbo Koto podpisal Kopačev državni sekretar Radovan Tavzes. Zakaj je pogodba sporna? Ker iz njene vsebine sploh nista razvidna ne pravna podlaga za njeno sklenitev ne predmet pogodbe. Kopačevo ministrstvo naj ne bi vedelo niti tega, kaj so naročili: predelavo odpadkov v mesno-kostno moko, odkup mesno-kostne moke ali pa so podjetju Koto priznali odškodnino za izgubljeni dobiček. Enako sporna je tudi cena, saj naj bi za Kotov angažma znašala kar neverjetnih pet milijard tolarjev letno in je po mnenju poznavalcev vsaj štirikrat previsoka. K podpisu škodljive pogodbe je svoj delež zelo verjetno prispevalo tudi politično zakulisje. Večinski lastnik Kota je namreč družba za upravljanje Atena, katere lastnik je Aktiva Group pod vodstom Darka Horvata, bivša izvršna direktorica Aktive pa je bila Nevenka Črešnar Pergar, nekdanja generalna sekretarka vlade in sedanja ministrska svetnica za antibirokracijo.

Zeleni Slovenije so pretekli teden Uradu za varstvo konkurence že dali pobudo, naj po uradni dolžnosti začne ukrepati zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu ravnanja s klavničnimi odpadki, ki ga ima družba Koto po podpisu škodljivih pogodb in posameznih uredb z vlado. Zeleni ombudsman pri Zelenih Slovenije in nekdanji minister za okolje Miha Jazbinšek pravi, da je podpisana pogodba s Kotom tipičen primer, kako ekologijo narediti drago: "Minister Kopač je na tem primeru dokazal, da se ne spozna na javne finance in da je šibak pogajalec. Monopole je treba regulirati, ne pa jim podlegati."

MED Lobistične reference

To pa niso vsi Kopačevi grehi. Poglejmo še nekaj njegovih "referenc" iz preteklosti, na katere se pri interpelaciji lahko opre opozicija.

Leta 1961 rojeni Ljubljančan je študiral na ljubljanski ekonomski fakulteti, kjer je leta 1986 diplomiral in leta 1996 magistriral, danes pa ima tudi naziv sodnega izvedenca ekonomsko-finančne in davčne stroke. Že kot študent je bil aktiven v okviru AISEC-a, zato si je po končanem študiju zagotovil kratkotrajno prakso na Queen's University v Kanadi, v Bayer Leverkusnu v Nemčiji, v podjetju Shovby Special Salg na Danskem. Poklicno pot je začel kot vodja finančnega inženiringa v Iskri Delti, ki pa je šla kmalu v stečaj. Pred letom 1990 je bil član univerzitetne konference ZSMS. Na vseh volitvah je bil izvoljen za poslanca državnega zbora in v vseh mandatih je opravljal funkcijo predsednika parlamentarnega odbora za finance in monetarno politiko.

V letu 1992 je bil namesto Mitje Gasparija samo mesec dni finančni minister. Dve leti pozneje se je znašel med člani finančnega sveta Dars in bil deležen resnih očitkov takratnega računskega sodnika Martina Jakšeta ter nekdanjega prometnega ministra Marjana Kranjca, da je kot član finančnega sveta Darsa posredno kriv za "nesramno zapravljanje denarja, za nesramno drage in nesramno zgrešene ter nevarne projekte". Pozneje se je Kopač maščeval tako, da je v državnem zboru sprožil pobudo za Jakšetov odpoklic. V letu 1997 ga je Drnovšek predlagal kot kandidata za zdravstvenega ministra, vendar se Kopač na to funkcijo ni nikoli povzpel, ker parlament takratne ministrske ekipe ni potrdil, LDS pa je morala v koalicijo z nekdanjo SLS. Dve leti pozneje mu je Drnovšek ponudil vodenje gospodarskega resorja, kar se tudi ni realiziralo, po lanskih parlamentarnih volitvah pa je Kopač prevzel funkcijo ministra za okolje in prostor ter za energetiko, hkrati pa po funkciji zaseda tudi predsedniški mesti v nadzornih svetih ekološkorazvojnega in stanovanjskega sklada.

Iz parlamentarnih klopi si ga bomo najbolj zapomnili po aferi iz leta 1994, ko je vključil glasovalno napravo, da je zapisala njegovo navzočnost in glas, čeprav ga v dvorani ni bilo. To pa ni bil njegov edini podvig. Mnogi so mu očitali, da je kot predsednik odbora za finance zastopal predvsem interese borznoposredniških družb, pidov in paradržavnih skladov. Kot predsednik odbora za finance se je lotil več zanimivih projektov. Tako je bil skupaj s poslanskim kolegom iz LDS, Jožetom Leničem, najbolj zaslužen za sprejetje zakona o računskem sodišču, ko je njegov parlamentarni odbor za finance v nasprotju z mnenji najvidnejših strokovnjakov s področja državnega revidiranja zagotovil zeleno luč za njegovo ustanovitev ter tako bistveno zmanjšal obseg in kakovost nadziranja porabe proračunskih sredstev ter zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje, s katerim je bila odpravljena SDK in zadan udarec nadzornim ustanovam. Kopačevo zavzemanje pri odločanju o SDK je bilo sporno tudi zato, ker je SDK novembra leta 1993 ugotovila več nepravilnosti pri brezplačnem prenosu družbenega kapitala Avtomontaže, d. o. o. na podjetje Avtomontaža-Leasing (šlo naj bi za tako imenovano divje lastninjenje), katerega direktorica je bila Kopačeva žena, diplomirana ekonomistka Miranka Komac Kopač. Ugotovljeno je bilo, da je s tem neposredno oškodovano družbeno premoženje. Inšpektorici SDK sta poleg tega odkrili, da je bila Kopačeva žena med ustanovitelji by-pass podjetja AMMA-Leasing, na katero so se prenesle vse poslovne funkcije družbenega podjetja Avtomontaža-Leasing. Kopačeva žena je še danes direktorica podjetja AMMA-Leasing.

Zaradi nejasnega lastninskega statusa igralnic, predvsem pa zaradi vladnih analiz poslovanja igralnic ob koncu leta 1993, ki so pokazale povečanje prometa v igralnicah, posebno v Hitovi Perli, se je takratno finančno ministrstvo odločilo po hitrem postopku spremeniti zakon o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo. Ker so se dobički povečali, je vlada predlagala tudi višje davke. S takšnim predlogom, ki bi po žepu najbolj udaril poslovno najuspešnejši igralniški sistem Hit, se vladajoča koalicija ni strinjala, zato je s preglasovanjem hitri postopek spremenila v rednega, odložila sprejetje sprememb in zakonu vzela prvotni smisel. S tem je v bistvu ugodila Hitovim zahtevam, da se sprememba zakona umakne z dnevnega reda, najbolj vnet zagovornik te rešitve pa je bil prav Kopač. Njegovo odkrito prizadevanje je mogoče razumeti šele, če vemo za pogovor, ki je 8. septembra leta 1992 potekal med vodilnima delavcema novogoriškega Hita, Zorkom Debeljakom in Darkom Makucem, in ki mu je prisluškovalo notranje ministrstvo. Debeljak je Makucu namreč povedal, da mu je telefonirala Miranda Komac Kopač iz Avtomontaže, ki bi rada dobila 100.000 nemških mark posojila. Pri tem je ponudila jamstvo UBK banke s 15-odstotno obrestno mero za šest mesecev. Makuc je omahoval, Debeljak pa je pripomnil, da je prav, če posojilo omogočijo, ker da gre pač za Kopačevo ženo. Posojilo je pozneje odobril Hit Consulting. Sicer pa je v času svojega kratkotrajnega vodenja finančnega ministrstva Kopač podpisal kar dve sporni dovoljenji za prirejanje posebnih iger na srečo, in sicer tolminski podružnici Hita in zasebnemu podjetju Rebus, d. o. o. v lasti Franca Kočmana. Obremenilni podatki o posojilu Kopačevi ženi in o Kopačevem lobiranju za igralništvo so bili tudi razlog za to, da so opozicijski poslanci jeseni leta 1994 zahtevali Kopačev odstop z mesta predsednika odbora za finance. Nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica je takrat dejal, da bodo opozicijski člani odbora toliko časa bojkotirali seje odbora za finance, dokler Kopač ne bo odstopil. Vendar je bojkot trajal le eno sejo, Kopač pa je ohranil svojo funkcijo.

Kopač je leta 1999 postal član skupščine kapitalskega sklada, kjer je, prav na podlagi njegovih prizadevanj, petnajstčlanska skupščina za predsednika uprave največjega paradržavnega sklada, ki upravlja z milijardo in pol markami vrednim premoženjem v številnih slovenskih podjetij, imenovala Jožeta Leniča.

Gmotne reference

Kopačeva delavnost v zadnjih desetih letih ni zaznamovala le podobe slovenske družbe, ampak je pripomogla tudi k bistvenemu izboljšanju njegovih osebnih gmotnih razmer. Konec osemdesetih let je z družino živel v "vlažnem, kletnem stanovanju" v hiši svojih staršev v Mednem pri Medvodah, hkrati pa so starši v isti hiši oddajali pet sob za zunanje goste. Očitno je Kopaču vlaga ustrezala, saj sicer lastniške garsonjere v izmeri 38 kvadratnih metrov v Črnuški gmajni na Polanškovi ulici ne bi dal v uporabo študentom, ampak bi se vanjo vselil. No, vlaga je sčasoma le naredila svoje, saj je Kopač leta 1991 zaprosil za nekaj več kot 13.000 nemških mark stanovanjskega posojila za gradnjo stanovanjske hiše. Stanovanjska komisija mu posojila ni odobrila. Njegova naslednja poteza je bila vloga za dodelitev službenega stanovanja. Stanovanjska komisija, ki jo je vodil takratni minister za Slovence po svetu Janez Dular, je prošnji ugodila in Kopaču dodelila službeno stanovanje na Topniški ulici v izmeri dobrih 44 kvadratnih metrov. Pričakovati je bilo, da bo v tem stanovanju tudi živel, pa ni. Rajši je ostal prijavljen na starem naslovu pri starših v Mednem, stanovanjski komisiji pa je poslal novo vlogo s prošnjo za prekvalifikacijo službenega stanovanja v družbeno najemno stanovanje, ki bi ga lahko odkupil. Očitno Kopaču torej sploh ni šlo za to, da bi rešil svoj stanovanjski problem, ampak zgolj za to, da bi po Jazbinškovemu zakonu prišel do lastništva nad službenim stanovanjem. Dularjeva komisija je Kopačevo vlogo zavrnila, hkrati pa mu zato, ker se na Topniško ni nikoli preselil, stanovanje odvzela. Slabega pol leta pozneje se je vlada zamenjala in na čelo stanovanjske komisije je prišel novi pravosodni minister Miha Kozinc. Ta je Kopaču leta 1992 na nesklepčni, torej nezakoniti seji po izteku svojega mandata dodelila popolnoma novo, dobrih sto kvadratov veliko službeno stanovanje na Kotnikovi ulici. Ko smo Kopača vprašali, kako je mogoče, da je kljub stanovanju v Črnuški gmajni lahko dobil službeno stanovanje, in katere pogoje je moral izpolnjevati za tovrstno ugodnost, je odgovoril: "Nisem imel prav rožnatih bivalnih razmer. Komisijo sem takrat spraševal, če res izpolnjujem vse pogoje, in zagotovili so mi, da jih. Zagotovo je bilo v interesu komisije, da gre zadeva po pravilih, saj nihče ni tako prijazen, da bi samo zato, ker bi hotel reševati moj stanovanjski problem, na pranger dajal svoje ime." Na naše dodatno vprašanje, kakšni so bili pogoji, ki so politiku omogočili pridobitev službenega stanovanja, Kopač ni znal odgovoriti, češ da se tega ne spomni. Pozabil pa je tudi, ali je v svoji vlogi za pridobitev službenega stanovanja sploh navedel podatek, da je lastnik garsonjere v Črnuški gmajni. Za službeno stanovanje na Kotnikovi naj bi Kopač plačeval zelo nizko najemnino. V njem je ostal do leta 1997, ko ga je vrnil državi in si nato v istem stanovanjskem kompleksu od zasebnika kupil 112 kvadratnih metrov veliko stanovanje s teraso. Poleg tega je Kopač tudi lastnik počitniške hiše s tremi apartmaji v Čezsoči.

Od kod mu denar za nakup elitnega stanovanja na Kotnikovi ulici? Vira sta bila predvsem dva - kupnina od prodane garsonjere v Črnučah in kupnina od hiše v Vižmarjih, ki jo je prodal državnemu uradniku na ministrstvu za delo Vladimirju Dejanu. Pri tem je zanimivo, da je prodaja poslovno-stanovanjske hiše Kopaču uspela kljub dejstvu, da objekt še do danes nima pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Kopač je gradbeno in lokacijsko dovoljenje za hišo v Vižmarjih sicer res pridobil leta 1989, vendar pa je že s prvo lopato betona dokazal, da se ne namerava držati gradbene dokumentacije in zazidalnega načrta, ki ga je za to območje določila takratna občina Šiška. Pri gradnji je namreč presegel dovoljeno velikost hiše, kar z drugimi besedami pomeni, da je ravnal točno tako, kot ravnajo črnograditelji, ki jih danes sam namerava preganjati kot minister za okolje in prostor. Zaradi pritožbe sosedov je bila gradnja hiše leta 1990 ustavljena, gradbeno dovoljenje pa razveljavljeno. Kopač je zaprosil za spremembo gradbenega dovoljenja, ki je bilo po mnogih tožbah sosedov na upravni enoti dokončno potrjeno šele leta 1998, a še do danes zaradi sporov na sodišču ni pravnomočno, saj bo imelo zadnjo besedo vrhovno sodišče.

Kopač je seveda prepričan, da ni črnograditelj, prepričan pa je tudi, da je pravnomočnost gradbenega dovoljenja le vprašanje časa. Ko se je lani potegoval za stolček v vladi, je v svojem parlamentarnem nastopu kot enega glavnih razlogov, zakaj hoče postati minister za okolje in prostor, navedel lastno izkušnjo, ko je na pridobitev gradbenega dovoljenja čakal devet let, hkrati pa je napovedal, da bo kot minister "ustavil ta nori birokratski ples". S to izjavo je javnost dvakratno zavedel. Skušal je namreč ustvariti vtis, da je gradnja v Vižmarjih legalizirana, hkrati pa je skušal krivdo preložiti na preveč rigidne in zbirokratizirane postopke, ki jih od graditeljev zahteva zastarela prostorska zakonodaja. V resnici za njegove težave niso krivi postopki, ki jih predpisuje zakonodaja, pa tudi ne sosedje, ki so se pritoževali, saj imajo do tega vso pravico. Kriv je bil sam. Če bi se namreč že od začetka držal pravil igre, mu sosedje ne bi imeli kaj očitati, danes pa bi verjetno lahko živel v povsem legalno zgrajeni hiši.

Že pred poletnimi počitnicami je njegovo ministrstvo v vladno proceduro poslalo nova zakona o urejanju prostora in graditvi objektov, ki ju je sam ocenil kot svoja najpomembnejša ministrska cilja. Zakaj? Zato ker prinašata zelo poenostavljene postopke pridobivanja dovoljenj za gradnjo. Tu gre Kopač zagotovo na roko stanovanjskemu skladu, čigar nadzornemu svetu predseduje. Ko se bodo namreč sprostile prve kvote varčevalcev stanovanjske sheme, jim bo treba omogočiti nakup stanovanj, to pa je izvedljivo le, če se graditeljem olajšajo postopki za začetek gradnje. In kako to doseči? Objekte bo po novem mogoče graditi že zgolj s predložitvijo minimalne dokumentacije, ki naj bi po Kopaču obsegala le kakšnih pet strani. "Ko pa bo vržena prva lopata betona, bodo sledili zelo natančni inšpekcijski pregledi, v katerih se bo ugotovilo, če zadeva ustreza predpisom." Če že zgrajeno ne bo ustrezalo načrtu, ki ga bo odobrila upravna enota, bo inšpekcija objekt porušila. Z drugimi besedami povedano: Kopač bo po sprejetju nove zakonodaje posege v prostor reševal kurativno, namesto da bi jih preprečil preventivno. Kako uspešna je lahko slovenska inšpekcijska kurativa, pa je razvidno iz statistike o rušitvi črnih gradenj v zadnjih desetih letih. Tudi njegove.