Kraja orožja iz Postojne

Kdo naj bi leta 1999 ukradel orožje iz postojnske vojašnice in kdo je zaviral odkritje storilcev in to še vedno počne

© Denis Sarkić

Kot je znano, je decembra 1999 iz vojašnice 460. topniškega bataljona v Postojni izginila večja količina pehotnega orožja. Čeprav celo razlogi za krajo niso povsem raziskani in je resnica zavita v meglo, se - po zadnjih podatkih naših virov - vse natančneje kaže, kaj se je dogajalo v tistih hladnih dneh leta 1999 in kaj je sledilo. Celotna zgodba vedno bolj spominja na nekakšen kriminalno-politični triler.

Kraja

V vojašnico je v noči z 8. na 9. december 1999 pripeljal neznan tovornjak. Iz njega so poskakali neznanci in vlomili v vojaško skladišče oziroma v 12. hangar vojašnice v Postojni. Nihče jih ni motil. Niti vrata v vojašnico niti tista v skladišče zanje niso bila nikakršna ovira. Na tovornjak so naložili 90 avtomatskih pušk M 70, 10 polavtomatskih pušk (PAP) M 59/66, neznano število avtomatskih pušk singapurske izdelave SAR 80, 40 pištol TT (oziroma enakih pištol jugoslovanske izdelave M 57), večjo količino nabojev kalibra 7,62 milimetra za avtomatsko puško in neznano število ostrostrelnih pušk M 76. Potem so se odpeljali v noč. Drznega podviga v sicer dobro zastraženi vojašnici ni nihče opazil vse do jutra, ko je stražar o vlomu obvestil poveljnika straže, ta pa nadrejene.V poveljstvu vojaške policije v postojnski vojašnici, iz katere so neznanci s tovornjakom odpeljali vrhunsko lahko oborožitev in strelivo, naj bi bil po naših virih Robert Suhadolnik, ki naj bi bil neposredno odgovoren za varnost vojašnice. Mimogrede, gre za enega od udeležencev aretacije v Depali vasi.

S preiskavo sta se naslednji dan začeli ukvarjati policija in vojska. A obe brez kakršnegakoli uspeha. Čeprav se je kraja zdela skorajda neverjetna. Kako je lahko v vojašnico Slovenske vojske sploh nepooblaščeno pripeljal kakršenkoli tovornjak? Konec koncev bi lahko šlo za teroristično akcijo - čeprav tega, da je bila kraja orožja del priprav na teroristično akcijo, še ni mogoče povsem izključiti. Vendar to še ni vse. Orožje je bilo s polic v skladišču izbrano selektivno, to pomeni, da so storilci vojašnico in njeno oborožitev izredno dobro poznali in da so imeli veliko časa. Vsem je bilo jasno, da gre za akcijo, ki je bila dobro pripravljena in v kateri so morali sodelovati tudi ljudje od znotraj. Ljudje, ki so zelo dobro poznali vojašnico. Ljudje iz Slovenske vojske. Policiji je kasneje sicer uspelo odkriti tovornjak, s katerim je bilo ukradeno orožje odpeljano iz zastražene vojašnice. Vse drugo je ostalo zavito v meglo. Tudi motiv oziroma to, kaj naj bi tatovi z orožjem sploh počeli - saj je bila takrat vojna na Balkanu že pri koncu, orožja po smešno nizkih cenah pa je bilo na črnem trgu več kot preveč -, ni jasno. Sploh pa jugoslovanski trg orožja leta 1999 ni bil več pravi poslovni izziv za slovenske dilerje, ki so preprodajalski posel tam opravljali v začetku vojne oziroma na začetku devetdesetih let, ko so bile cene in provizije izredno visoke.

Odkup ukradenega orožja

Stvar se je kljub temu kmalu začela razpletati. A storilcem na sled niso prišli kriminalisti ali Slovenska vojska, temveč je to uspelo obveščevalcem. Slovenski obveščevalni agenciji Sova. Ta je pri svojem delovanju prišla v stik z ukradenim orožjem. Njen agent je januarja 2000 dobil ponudbo za odkup orožja. Pri Kamniku, kjer so odkup opravili, ga je pričakala skupina maskiranih moških. Odpeljali so ga v neko hišo. Med seboj so govorili malo, vendar jih je agent razumel, ker so se sporazumevali v slovenščini. Ker je imel pri sebi tudi oddajnik, skrit v peti čevlja, je Sova natančno vedela, v katero hišo so ga odpeljali. Na sestanku je z njimi sklenil dogovor za odkup treh kosov orožja in kasneje ta odkup tudi opravil.

Analiza odkupljenega orožja je potrdila, da gre za orožje, ki je bilo ukradeno iz postojnske vojašnice. Zato so se v Sovi odločili še tesneje povezati s preprodajalci. Aprila 2000, malo po tem, ko je 8. aprila 2000 padla Drnovškova vlada, je bil izpeljan še en odkup ukradenega orožja. Takrat je šlo za pet kosov orožja. Tudi ta odkup je Sova spremljala in dokumentirala. Njeni agenti naj bi bili med drugim ugotovili povezavo med Darkom Njavrom - še enim akterjem aretacije v Depali vasi, ki se pojavlja v zvezi s krajo postojnskega orožja - in prodajalci ukradenega orožja. V teh komunikacijah pa naj bi bil prepoznan tudi Tone Krkovič.

Naši viri trdijo, da je o tem, kako poteka akcija, konec maja 2000 Sova obvestila tudi takratnega predsednika vlade v odstopu dr. Janeza Drnovška, ki je kljub padcu svoje vlade med čakanjem na izvolitev Bajukovih ministrov opravljal naloge predsednika vlade. Ker je bilo, kot je takrat ugotavljala Sova, ukradeno orožje še vedno v Sloveniji, naj bi se bil premier v odstopu odločil, da mora Sova zadevo skupaj s svojimi ugotovitvami izročiti kriminalistom slovenske policije. To naj bi se tudi zgodilo, čeprav se tega, da naj bi bil v zadevi sodeloval, Drnovšek danes ne spominja več. Za Mladino je izjavil: "Predsednik republike ni seznanjen s potekom niti s podrobnostmi preiskave tatvine orožja iz vojašnice v Postojni, ker je to v pristojnosti preiskovalnih organov. S tatvino ga je dan po dogodku seznanil pristojni minister, ki ga je obvestil tudi o tem, da preiskavo vodijo in pri tem sodelujejo pristojni organi." Morda se vsega skupaj ne spominja, ker naj bi bila pomoč Sove kriminalistična služba, potem ko je šef policije postal Marko Pogorevc, zavrnila, češ da gre za nezakonito pridobljene dokaze. Ta argument je kasneje postal ključna podrobnost, s katero se je ukvarjala parlamentarna preiskovalna komisija. Vendar naj bi bili tudi kriminalisti vzporedno s Sovo prišli pravzaprav do enakih ugotovitev. In tudi do istih imen vpletenih v krajo postojnskega orožja. Zanimivo je, da sedaj naši viri v obeh ustanovah drug drugega obtožujejo, da je Sova oziroma kriminalistična služba takrat poskušala nekoga zavarovati. Vir iz kriminalistične službe pa trdi, da je Sova zadevo po tem, ko naj bi jo bili kriminalisti zavrnili, izročila tožilstvu.

Kakorkoli, 7. junija 2000 je mandat začela vlada dr. Andreja Bajuka. Zamenjave so seveda potekale na vseh pomembnih ministrstvih. Minister za obrambo je postal Janez Janša, minister za notranje zadeve pa dr. Peter Jambrek. Ta je 15. junija 2000 na položaj generalnega direktorja policije imenoval Marka Pogorevca. Od takrat se zadeva ni več premaknila z mrtve točke. Za policiste so bili očitno podatki, ki jih je poslala Sova, in tisti, ki so jih izbrskali sami, premalo. Je šlo za tako imenovane male ribe? Čeprav je bilo znano, v kateri hiši se tatovi oziroma preprodajalci orožja sestajajo - lokacijo hiše, v kateri sta bila opravljena dogovora o odkupu, je Sova sporočila kriminalistom -, čeprav je bilo orožje celo odkupljeno in torej obstaja corpus delicti in čeprav jim je bilo konec koncev znanih celo nekaj imen udeležencev velike tatvine, se ni zgodilo nič.

Za nameček se je kasneje komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, ki jo je vodil poslanec SDS Jožef Jerovšek, začela bolj kot z možnostjo, da bi bile v tatvino v vojašnici Slovenske vojske vpletene tuje tajne službe ali organizirane kriminalne skupine s političnimi ambicijami, ukvarjati s tem, ali je Sova z odkupom orožja posegla v delo kriminalistične službe. Slovenska obveščevalno-varnostna agencija naj bi bila po zakonu pridobivala in vrednotila podatke in zbirala informacije iz tujine, pomembne za zagotavljanje varnostnih, političnih in gospodarskih interesov države. Komisija s svojim predsednikom Jožefom Jerovškom na čelu je sklepala, da pri odkupu nikakor niso mogli biti vpleteni tuji državljani.

Tri leta kasneje

Parlamentarna komisija nekaj let kasneje glede postojnskega orožja ni prišla nikamor, čeprav je Jožef Jerovšek celo izrazil prepričanje, da se bo dejanje pojasnilo, "saj ga ni zakrivila samo ena oseba, ampak več, zato je možnost napak s strani krivcev toliko večja". Na vprašanje, kdaj bodo storilci odkriti, pa je predsednik komisije odgovoril: "To temo smo imeli ničkolikokrat na sporedu. Lahko rečem, da je bil zadnji odgovor, da so se približali rešitvi. Se pa pojavlja cel kup sumov, da so v vse to vpletene obveščevalne službe. Večkrat smo se namreč vprašali, ali je kdo iz obveščevalne službe vpleten, da se zadeva zdaj zavira, ampak to so samo predvidevanja, nimamo nikakršnih dokazov."

V slepi ulici so tudi v drugih pristojnih institucijah. V Upravi kriminalistične policije Generalne policijske uprave so povedali, da kriminalistična preiskava še teče, zaradi interesa preiskave pa ne morejo dati nobenih konkretnih podatkov. Podoben odgovor smo dobili na tožilstvu, ministrstvu za obrambo in pri Sovi.

Preiskava torej vneto poteka že nekaj let. Hkrati so prav vsi šefi služb, ki so bile v zadevo "postojnsko orožje" najbolj vpletene, odšli v diplomacijo. Daleč od Slovenije. Takratni minister za obrambo Franci Demšar danes v Moskvi opravlja dela veleposlanika v Ruski federaciji. Takratni notranji minister Borut Šuklje je veleposlanik v Beogradu. Nekdanji šef policije Andrej Podvršič je generalni konzul v New Yorku. Tomaž Lovrenčič, nekdanji direktor Sove, kot veleposlanik službuje v Madridu. In še ena nenavadnost, njegov direktorski položaj pri Sovi je zasedel Iztok Podbregar, ki je bil v času kraje postojnskega orožja načelnik Generalštaba Slovenske vojske. Brigadir Tone Krkovič pa je leta 2001 odšel v tujino na študij.

Prikrivanje

Najpomembnejše vprašanje, če trditve naših virov držijo, je seveda, zakaj se v zvezi s "postojnskim orožjem" do danes ni zgodilo nič. Pristojnim institucijam so znana imena osumljenih prodajalcev in kupcev tega orožja. Znana je lokacija, kjer so se sestajali. Več kot dovolj, da bi se kriminalistična preiskava premaknila z mrtve točke. Konec koncev niti ne gre za zanemarljiv kriminal. Kraja orožja iz vojašnice je vsekakor resna stvar. Zato dolgotrajno dihanje za ovratnik znanim storilcem lahko spominja samo na prikrivanje in varovanje tistih, ki so zaradi zaslug in visokih povezav nedotakljivi.