Ali H. Žerdin

17. 10. 2003  |  Mladina 41

Nestrpnost med Slovenci

Zakaj morajo Bosanci sami dokazovati, da niso krivi?

© Denis Sarkić

"Za take primerke bi povsem prav prišla smrtna kazen. Upam, da bo že v priporu storil samomor," je pisalo na enem od spletnih forumov.

"Šus v glavo je milost za tako dejanje," je zapisal drugi diskutant.

"Zakaj še nimamo smrtne kazni?" je sugeriral tretji.

"Za takega bi uvedel kazen mučenje do smrti."

"Postaviti en velikanski multipraktik pa ga not zabrisat, da bi ven fino omako za pasji futr dobil!!"

"Tipu bi blo treba odrezat roke."

"Naša ljuba državica s svojimi neumni zakoni ščiti predvsem kriminalce."

"Za dober konec ga poliješ z vodo, priključiš direkt na lokalno transformatorsko postajo in obrneš stikalo na 'max voltage'."

"Predlagala bi kastracijo."

"Mogoče bo pa RES treba vzeti ZAKON v svoje roke."

Komentarji, objavljeni na spletnih forumih, so imeli čvrst temelj. Nacionalna TV hiša in dnevni tisk sta objavila zgodbo, ki ni puščala nikakršnih dvomov. "35-letni državljan BiH-a je 27. septembra v okolici Kopra na grozovit način posilil 21-letno domačinko," je objavila nacionalka. "V izolski bolnišnici se zaradi hudih poškodb zdravi 21-letna Koprčanka, ki jo je v soboto zvečer med sprehodom po zaledju koprske občine presenetil 35-letni (sledi ime in priimek, ki ga izpuščamo, op.p). Pričakal jo je v grmovju ob lokalni cesti na Manžanu pri Kopru, jo zverinsko pretepel in jo nato še posilil na vse mogoče načine," je objavil Dnevnik. Prva poročila niso uporabljala besednih zvez "naj bi". Niso uporabljala pravnih terminom kot sta recimo sum ali ovadba, ki nas opozarjajo, da neka trditev še ni povsem dokazana. Občinstvo je bilo seznanjeno z imenom, priimkom, državljanstvom, starostjo, delovnim mestom, poklicem in krajem začasnega bivališča osebe, ki je storilec. D.B. - to so inicialke tedaj priprtega človeka - je storilec. Onkraj vsakršnega dvoma. Drži, občinstvo si je lahko v poročilih ogledalo celo hišo, v kateri ta oseba začasno biva, spoznalo je njegovo sosedo, izvedelo je, kdo je njegov delodajalec.

Sklepamo, da je podatke o osumljenčevem imenu, priimku, starosti, delovnem mestu, starih prekrških, približni psihiatrični diagnozi, državljanstvu ter naslovu začasnega bivališča lahko v javnost frcnila le država, natančneje, policija. Nihče drug namreč nima na voljo tolikšne količine podatkov.

Novica o hudem kaznivem dejanju, ki se je zgodilo 27. septembra, je bila objavljena 1. oktobra. 3. oktobra pa je prišlo do preobrata. Osebo, ki je bila 28. septembra priprta zaradi suma storitve kaznivega dejanja posilstva, so izpustili iz pripora. Razlog za izpustitev iz pripora je bil zelo resen in znanstveno utemeljen. Analiza vzorca DNK, opravljena v kriminalističnem laboratoriju, je dokazala, da priprti ni bil storilec kaznivega dejanja. Tožilstvo je ukrepalo korektno. Ko je tudi druga analiza pokazala, da se DNK priprtega ne ujema v vzorcem DNK-ja resničnega zločinca, je tožilstvo podatke posredovalo sodišču, to pa je preklicalo sklep o priprtju. 35-letnega državljana BiH so izpustili iz pripora.

Novico, da je bil priprti po opravljeni analizi vzorcev DNK-ja izpuščen, lahko postavimo v ustavno-pravni okvir. Ustava pravi, da vsakdo velja za nedolžnega, dokler mu krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo. 35-letni D.B. je s tem, ko je analiza vzorcev dokazala, da zagotovo ni storilec, dobil še laboratorijsko potrdilo, da je nedolžen. Povedano drugače: ne le, da mu krivda s pravnomočno sodbo ni bila dokazano in je s tem za nedolžnega veljal po ustavnem načelu o domnevi nedolžnosti. Svojo nedolžnost je ob pomoči vzorca DNK-ja dokazal tudi sam. Torej bi za nedolžnega veljal celo pred inkvizitorjem, saj je s svojim DNK-jem sam dokazal, da ni bil vpleten v zločin. Razlika med inkvizicijskim postopkom in modernim kazenskim postopkom je namreč v tem, da mora osumljenec inkvizitorju sam dokazati svojo nedolžnost. V modernem kazenskem postopku pa mora krivdo dokazati tožilec.

Pa je bila s tem, ko je D.B. dobil potrdilo o nedolžnosti, ki bi veljalo tudi pred inkvizitorjem, zadeva končana? Ne. Nacionalna TV hiša je ob novici, da je bil D.B. izpuščen iz pripora, 6. oktobra objavila: "Dejstva kažejo, da je policija prijela pravega storilca." In še: "Obala je šokirana, vse skupaj pa meji na neverjetno (...) Osumljeni 35-letni bosanski begunec (... se) neovirano sprehaja na prostosti."

Kljub temu, da je nacionalka 6. oktobra še vedno s prstom kazala na državljana Bosne in Hercegovine, je v poročilo vendarle padla pomenljiva podrobnost. Tokrat je namreč poročilo govorilo o osumljencu, ne več o storilcu. Določen dvom, o katerem v prvih poročilih ni bilo sledu, se je torej v novico vendarle prikradel. Dodati pa je treba, da v trenutku, ko so D.B.-ja izpustili iz pripora, ta v resnici sploh ni bil več osumljenec. S tem, ko je laboratorijski preiskava pokazala, da se njegov DNK ne ujema z DNK-jem storilca, je bil sum zoper njega laboratorijsko ovržen. Nacionalka pa je poročala takole: "DNK osumljenca naj se ne bi popolnoma ujemal z vzorci, ki so jih našli pri posiljenem dekletu." Pri DNK-ju je tako, da se ta bodisi ujema bodisi se ne ujema. Če se ujema, se ujema popolnoma. In če se ne ujema popolnoma, to pomeni, da se sploh ne ujema. DNK ni odtis superg, pri kateri bi bila potrebna subjektivna analiza ujemanja.

Dan kasneje, 7. oktobra, je nacionalka končno sporočila, da je bil D.B. "izključen kot možni storilec posilstva".

Nekorektno pa bi bilo, če bi za napačno poročilo obdolžili medije. Kronologija namreč kaže, da bi morali pod mikroskop postaviti policijsko poslovanje. Novica o posilstvu je do policije prišla v noči s 27. na 28. september. Vojko Živec, načelnik urada direktorja koprske policijske uprave, je za TV povedal, da so D.B.-ja prijeli "na podlagi dobrega opisa". Aleksander Čeferin, zagovornik D.B.-ja, pa opozarja na nekaj podrobnosti. Žrtev je ob naznanitvi kaznivega dejanja povedala, da je bil storilec srednje visoke postave, da je bil temnolas in da je nanjo vpil: "Pričaj srpski!" Ob pol osmih zjutraj 28. septembra je policija na osnovi teh treh podatkov prijela D.B-ja, ko se je ta vozil s kolesom. D.B. je bosanski državljan, po imenu in priimku sodeč muslimanske veroizpovedi. Besedne zveze "Pričaj srpski!" pa v besednjaku Bosancev muslimanske veroizpovedi ni. Mimogrede, D.B. je tudi sam žrtev bosanske vojne; v Slovenijo je prišel leta 1996, med vojno pa je bil v Bosni zaprt in maltretiran. Bosno je zapustil, ker v domačem kraju zaradi vojne ni več mogel živeti. V Sloveniji je ves čas živel z urejenimi papirji in ves čas je delal.

Policija je postopek prepoznavanja, med katerim je žrtvi pokazala več fotografij, izvedla dan po tem, ko je priprla D.B.-ja, torej 29. septembra. Žrtev naj bi D.B.-ja na fotografiji identificirala kot možnega storilca.

Ob objavi novice o okrutnem posilstvu je policija v obtok frcnila podatek, da je D.B. dejanje "priznal". Pred preiskovalnim sodnikom pa se je branil z molkom. Zagovornik Aleksander Čeferin trdi, da ni D.B. priznal ničesar. Ne pred policijo ne pred preiskovalnim sodnikom. Tudi potem, ko je kriminalistični laboratorij D.B.-ja že izključil kot možnega storilca, so viri, ki so blizu policiji, v obtok še vedno frcali trditev, da je bil D.B. gotovo zraven. Ponovimo: "Dejstva kažejo, da je policija prijela pravega storilca," je poročala nacionalka. V resnici se je z definicijo dejstva, kakršno navaja Slovar slovenskega knjižnega jezika, skladal le en podatek: da se DNK D.B.-ja ni ujemal z DNK-jem resničnega storilca.

Zakaj so D.B.-ju s tolikšno lahkotnostjo pripisali krivdo za okruten zločin? Pač, D.B. je idealen osumljenec. Sklada se s stereotipi o Bosancih, ki so v Sloveniji usidrani že desetletja. Zaradi travmatičnih doživetij, ki jih je D.B. prestal med vojno v Bosni, se boji uniforme. Živi nedaleč od kraja zločina. In del policije hrepeni po tem, da bi peli slavo njeni učinkovitosti.

Če ne bi bilo DNK analize, bi bil D.B. zaradi hrepeneče želje, da bi policiji peli hvalo, kandidat za vešala.

Ob enem zločinu so se žrtve tako podvojile. Posiljeno dekle je dvojna žrtev, saj je ob objavi novice, da je storilec prijet, lahko doživelo minimalno olajšanje. Predstavljamo si lahko, kaj se je zgodilo z žrtvijo, ko se je izkazalo, da je oseba, za katero je policija trdila, da je storilec, nedolžna. Dekle je bilo prvič žrtev neznanega storilca. Drugič, ko se je izkazalo, da za minimalno olajšanje ni razloga, je bila žrtev policije.

Druga žrtev je D.B. Je žrtev policijskega postopka in žrtev dejstva, da je policija v obtok frcala podatke o njem. Je žrtev stereotipov ter nestrpnosti. Ustava govori o domnevi nedolžnosti. Nepisani zakoni pa govorijo o domnevi, da so posiljevalci pač Bosanci. Naj policijo, ker se bolj kot ustave drži nepisanih zakonov, lopnemo z lopato po glavi? Se policija obnaša drugače od drugih vej oblasti? Če se z obale preselimo v prestolnico, če policijske zgodbe zamenjamo s parlamentarnimi, ugotovimo, da gre podobno matrico.

Izbris

Tistega dne, ko so odmevali še zadnji namigi, da je policija v Kopru gotovo prijela pravega storilca, vendar je potem pravosodje nekaj zamočilo, je parlament diskutiral o tem, kako se lotiti problema izbrisanih. Naj "tehnični" zakon, ki bi rešil del problema, sprejme po hitrem ali rednem postopku? Z javno predstavitvijo mnenj ali brez tega? V ozadju pa se je zastavljalo vprašanje, zakaj bi se s tehničnimi rečmi sploh ukvarjal parlament, saj bi problem večjega števila izbrisanih lahko rešilo notranje ministrstvo samo. Konec koncev je leta 1992 dejanje izbrisa zagrešilo notranje ministrstvo, pred tem ni bil sprejet noben zakon, ki bi takšno dejanje dopuščal. Zato ni logične potrebe, da bi morala zakonodajna oblast sanirati posledice dejanja, ki je nastalo znotraj izvršne veje oblasti. Zakaj politični razred menca pri sanaciji krivice, ki jo je povzročil pred slabim ducatom let? Zakaj notranje ministrstvo ne premore energije, potrebne, da bi problem rešilo samo? Zakaj pred ukrepanjem, ki mu ga je itak naložilo ustavno sodišče, torej vrh sodne veje oblasti, išče oporo še v zakonodajni veji? Ustava omogoča, da se človekove pravice uresničujejo neposredno na podlagi ustave. Zato, ker so ustavne pravice trčile ob predpostavke, ki jih člani političnega razreda praviloma ne izrekajo. Na tiho pa se večina o teh predpostavkah strinja. Predpostavka, ki je člani političnega razreda ne izrekajo, a funkcionira, je na moč podobna predpostavki, na kateri je temeljila raziskava zločina v Kopru.

Na srečo ima politični razred Janeza Janšo, ki mu je treba priznati, da odkrito govori o rečeh, o katerih večina menca. Ker govori odkrito, je z njim vsaj mogoče polemizirati.

Ko se je parlament lotil diskusije, ali naj o izbrisanih odloča po rednem ali skrajšanem postopku, je nasprotoval hitri proceduri. Njegova argumentacija ima smiselno rdečo nit: "tehnični" zakon o izbrisanih ima učinek za nazaj, saj izbrisanim za nazaj vrača nekatere pravice. 155. člen ustave pa povratno veljavo pravnih aktov dopušča le pod pogojem, da tako zahteva javna korist. Janša trdi, da ne gre za javno korist, pač pa za javno škodo. "Menimo, da razlog javne koristi v tem primeru ni podan. Nasprotno, gre za javno škodo, saj zakon izenačuje in meče v isti koš nekaj najbrž popolnoma upravičenih primerov z množico popolnoma neupravičenih," je utemeljil Janša.

Janševa trditev o množici primerov, ki so popolnoma neupravičeni do tega, da bi jim vrnili status stalnega bivališča, sloni na domnevi, da to množico sestavljajo ljudje, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo. Domnevo, da v Sloveniji živi množica osebkov, ki so sodelovali v agresiji, bi morala država v dvanajstih letih, kolikor je minilo od napada na Slovenijo, prevesti v pravni jezik. S pravnomočno sodbo bi morali članom te množice dokazati, da so res storili kaznivo dejanje proti Sloveniji. Vendar nas v ducatu let ni zasul plaz pravnomočnih obsodb zoper osebe, ki naj bi sodelovale v agresiji. Statistični letopisi, ki poročajo o obsodbah, kažejo, da je bilo v preteklosti kaznivih dejanj zoper obrambno moč države tako malo, da so uvrščena v rubriko "Ostalo".

Ustavi člen, ki pravi, da oseba velja za nedolžno, dokler krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo, menda še velja. Če še velja, ni ovir za popravo krivic izbrisanim. Če pa ne velja več, mora parlament demokratično skleniti, da poslej veljajo inkvizicijska pravila.