Jure Trampuš

14. 11. 2003  |  Mladina 45

Izbrišimo izbrisane

Slovenska desnica se je združila v napadu na izbrisane

© Denis Sarkić, Tone Stojko, Diego A. Gomez

"V vsaki družbi so izmečki. Žal. Praviloma pa vse družbe težijo k temu, da zmanjšajo kvoto le-teh," je pred kratkim iz parlamentarne dvorane grmel Sašo Peče. "S tem zakonom boste po naši oceni to kvoto teh izmečkov povečali. In ravno grozljivo je, da bodo ..." Zdelo se je, da govori predstavnik nekega drugega časa, tistega pred kakšnimi sedemdesetimi leti. A Peče ni bil edini. Razprava o zakonu o izbrisanih je bila vrhunec nestrpnosti. "Večina tistih pa, ki smo jih videli na ekranih tu, pred parlamentom, ki protestirajo in zahtevajo pravico, je špekulantov. To pa trdim - špekulirajo," se je zaklinjal Pavle Rupar: "In so seveda zdaj udarili tu, v Sloveniji, češ 'bili smo ovde, evo sad čemo dobiti još neke pare od te države'." Jože Jerovšek je bil nekaj dni prej, v razpravi na odboru za notranjo politiko, prav tako neusmiljen: "In dejstvo je, da je v to kategorijo vključenih mnogo oseb, ki niso priznavale dejstva samostojne, neodvisne države Slovenije. Marsikatera država bi takšne osebe razglasila za osebe 'non grata'. In imajo to države pravico. Slovenija je bila milostna in velikodušna v tistem obdobju."

Besede o izbrisanih so bile besede o agresorjih, okupatorjih slovenske države, o navideznih žrtvah, ki izsiljujejo z odškodnino, o ljudeh, ki bi jih "v demokratični Evropi naložili na kamione, na vagone ali pa na letala in jih poslali v matično domovino", kakor jih je pred pol leta v Trenjih Zmago Jelinčič. Parlamentarna razprava o izbrisanih je bila primer rasističnega diskurza, takšnega, proti kateremu se odločno bori Komisija sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti. A nerazumljivi gnev do človeških usod ni ostal le parlamentarna folklorna posebnost. Janez Janša je namreč napovedal, da bo skupaj z devetindvajseterico poslancev zahteval referendum o izglasovanem zakonu. Dan pozneje mu je z vetom politično legitimnost povečal še državni svet. Če Janša ne bo dobil zadostne parlamentarne podpore, bo podpise proti zakonu o izbrisanih prinesel z ulice.

Južnjaki, raus!

Argumenti zagovornikov referenduma o izbrisanih so preprosti. Tehnični zakon, ki ga je sprejel parlament, bi lahko povzročil velikanske stroške, namenjen pa naj bi bil tudi tistim, ki se jih "najmanj sumljiva" odločba ustavnega sodišča niti najmanj ne tiče. Pobudniki referendumskega odločanja seveda zatrjujejo, da so za spoštovanje človekovih pravic, a očitno le do tedaj, kadar te človekove pravice ne stanejo preveč. Nekako tako, kot da bi Haider trdil, da se sicer strinja s postavitvijo dvojezičnih napisov, da pa so bolj široki prometni znaki pač malo predragi za avstrijsko demokracijo. Vendar nestrpna retorika v državnem zboru potrjuje, da se glavni razlog za napovedani referendum o izbrisanih ne skriva v domnevnih finančnih pasteh in zakonskih pomanjkljivostih, ampak v preprostem dejstvu, da je (pre)velik del slovenske politike obremenjen s predsodki, ksenofobijo in sovraštvom do drugačnih, posebno tistih, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije. Razlogi za razpis referenduma o izbrisanih so enaki razlogom, zakaj se je izbris sploh zgodil.

V parlamentu se pravzaprav ponavlja zgodba skrajnih nacionalistov iz poosamosvojitvenih časov, ko si je podobne cilje že zadal Matjaž Gerlanc, predsednik pozabljene Nacionalsocialne zveze Slovenije. Leta 1993 je od predsednika državnega zbora Hermana Rigelnika zahteval, naj razpiše referendum o razveljavitvi zakona o državljanstvu. Referenduma takrat ni bilo, ne toliko zaradi njegove neustavne vsebine kot zaradi dejstva, da je Slovenija sicer poznala ustavno zajamčeno pravico do referendumskega odločanja, ni pa imela še ustrezne zakonodaje. Dve leti pozneje se je zgodba o referendumu o odvzemu državljanstva ponovila. Tokrat je podpise zbirala Lapova Slovenska nacionalna desnica s pomočjo samostojnega poslanca Marjana Poljšaka in Štefan Matuš iz SLS. Lapa in Gerlanca niso povezovale le nočne straže in varnostne trojke, ampak tudi prepričanje, da bi morala Slovenija ponovno premisliti, komu in na kakšen način je leta 1991 "podarila" državljanstva, saj naj bi bilo med njimi tudi veliko kriminalcev, špekulantov, predstavnikov pete kolone, pač ljudi, ki niso vredni slovenske domovnice. "Edini nacionalizem, ki je v Sloveniji vreden obsojanja, je albanskomafijski tribalizem, srbski šovinizem in muslimanski fundamentalizem, zato našega državotvornega patriotizma ne moremo metati v isti koš," se je recimo zaklinjal Lap.

Takrat so poslanci državnega zbora pobudo za referendum poslali ustavnemu sodišču in to je (pričakovano) presodilo, da je referendumsko vprašanje neustavno. Drugi plebiscit za samostojno Slovenijo ni uspel. A tako kot sta nekoč Lap in Gerlanc poskušala kršiti ustavno načelo osebnega dostojanstva, pravne varnosti, varstva zasebnosti in še nekaj drugih ustavnih kategorij, tako danes tisti, ki zagovarjajo referendum o izbrisanih, ovirajo odločbo ustavnega sodišča, ki je izbrisanim krivično odvzete pravice povrnila.

Politične igre

Ponavlja pa se tudi zgodba o političnih akterjih. Čeprav takratna pobuda o odvzemu državljanstva zaradi svoje očitne neustavnosti in nestrpnosti med poslanci ni uživala veliko podpore, ji je tiho prikimavalo kar nekaj posameznikov. Med njimi so bili najkonkretnejši tisti iz SLS. Vzhajajoča zvezda Marjan Podobnik je bil tako prepričan, da je čas, da državni organi "naredijo red na tem področju", svet SLS pa je sklenil, "da pobudo podpirajo kot zavzemanje za revizijo državljanstev tistim, ki so sodelovali v agresiji na Slovenijo in so kaznovani zaradi kriminalnih dejanj oziroma so državljanstvo pridobili s podkupovanjem". Večina ostalih poslancev je pobudo ostro zavrnila, pridružila pa se jim je tudi Komisija za pravičnost in mir.

Dejstvo, da pobudo o referendumu podpira Zmago Jelinčič, seveda ni pretresljivo, precej bolj nenavadno je, da je v njegov rog zapihala tudi Koalicija Slovenija in prek državnega sveta celo koalicijska SLS, čeprav je bila poteza njenih svetnikov skoraj pričakovana. Stranka, ki jo brez prave vizije pretresajo notranji boji, se namreč že od nekdaj noče zameriti slovenski pomladi. "SLS je v državnem svetu demonstrirala preverjeni, vsem znani koncept sedenja na dveh stolih," meni Samo Uhan iz Centra za raziskavo javnega mnenja. "Že nekaj časa v Sloveniji kroži teza, da je prišel čas za zmago desnice. Zamenjava oblasti se navadno zgodi ali ob zasičenosti volilnega telesa z eno opcijo ali pa ob novi vzhajajoči zvezdi. Slovenska desnica lahko zmaga le s pomočjo SLS, ki pa je trenutno daleč stran od nekdanje politične moči. Na drugi strani pa sta popolnoma predvidljiva Janša in Bajuk, za katera so izbrisani prišli kot naročeni. In kje se tukaj najdejo Bajuk, Janša in Jelinčič, eni niso niti prava desnica, drugi niso niti pravi nacionalisti? So pa oboji avtoritarci," razmišlja Uhan. Seveda pa je vprašanje, ali so izbrisani politična tema, ki bi lahko slovenski pomladi prinesla volilni uspeh. "Janša glasov izbrisanih in njihovih prijateljev ne more dobiti, ker pa je kvota teh glasov majhna, kakšne velike koristi ne bo imela tudi druga stran. Tisto, kar se povzroči z radikalizacijo političnega prostora glede na znana razmerja, v nobene primeru ni prerazporejanje volilnega telesa. Kvečjemu umik v volilno abstinenco."

Zahteva po referendumu, ki jo je sprožila Janševa stranka, pa je razkrila tudi nekaj drugega. SDS, ki se poskuša s spremembo imena prikupiti političnemu centru, je še zmeraj le stranka, ki zagovarja radikalne politične cilje. Janša je v bistvu bolj radikalen, kot pa se dela, da je, a hkrati ima dovolj izkušenj, da svoja intimna politična prepričanja zakriva za masko domnevnih zakonskih nejasnosti. Če bi se SDS in njene prijateljice dejansko zavedale žalostnih usod, ki jih je povzročilo administrativno etično brisanje, bi obsodile krivce za izbris. Ne pa da obsojajo "protislovenska" in "protiosamosvojitvena" prepričanja nekaterih poslancev. Očitno niti Janša niti njegovi sopotniki ne vedo, da patriotizem ni pravna kategorija in da morajo države zagotavljati državljanske in človekove pravice tudi za tiste, ki niso goreči domoljubi. Človekove pravice nimajo nikakršne zveze s političnim prepričanjem.