Max Modic

11. 2. 2005  |  Mladina 6

Krivi, ker seksajo

Rumeni tisk v vlogi moralnega razsodnika

© Igor Škafar

Evo, pa ga imamo, prvi pravi seksualni škandal v slovenski visoki politiki. Poslopje na Šubičevi je naposled izgubilo nedolžnost. Končno so s spuščenimi hlačami in tičem ob nepravem času na nepravem mestu zasačili veliko živino, ne pa nekega nepomembnega javnega uslužbenca ali uslužbenko, malega človeka, ki med priljubljene spolne pripomočke občasno uvršča digitalni fotoaparat.

To in še več so na naslovni strani obljubljale sredine Slovenske novice oziroma njihova visokotiražna priloga Bulvar, ki se suče na opravljivi strani ulice. Prebrali smo, da poslanec Združene liste in nekdanji koprski župan Aurelio Juri že osem let kolovrati po svingerski sceni, da zahaja v avstrijski Gradec, začel pa naj bi z neko 19-letnico, ki naj bi imela očetovski sindrom. Ja, in kaj potem? Je koga prisilil v spolni odnos? Je fukal na javnem mestu in grobo žalil javno moralo?

Za tovrstno publikacijo neobičajno obširen članek je bil bogato ilustriran s faksimili osebne korespondence na spletni klepetalnici www.poljub.net ter fotografijami SMS sporočil, ki so prihajala s službenega telefona poslanca Aurelija Jurija. Kandirano češnjo na škandalozni torti pa je predstavljal eksplicitni, kajpada bogaboječe cenzurirani posnetek ženske v sendviču dveh moških, ki svoja spolna partnerja boža po genitalijah. Aurelio Juri naj bi bil tisti na levi, podpis pod fotografijo pa ni puščal nobenega dvoma: "Takole se je poslanec Aurelio Juri pred časom razdajal po elektronski pošti in priložil fotografijo." Ali drugače: "Da fotografije iz erotičnih seans dejansko obstajajo, smo že vedeli, saj smo se prepričali na svoje lastne oči."

Popolna zgodba, torej. Tako sumljivo popolna, da si jo je treba ogledati pobliže. Konec koncev je bila objavljena v publikaciji, ki nam je pred poldrugim letom poskušala prodati fotografijo italijanske porno dive Baby Pozzi kot ekskluzivni goli posnetek mlade Helene Blagne, ki naj bi krožil po Hrvaškem. Ne samo to, teden dni pred razkritjem "nezaslišanih perverznosti" iz intimnega življenja poslanca Aurelija Jurija je taista priloga objavila serijo treh zamegljeno nerazločnih, z nočno kamero posnetih fotografij, na katerih je urednik Bulvarja videl pornografsko onegavljenje v skoraj Severininem stilu, v avtomobilu pred halo Tivoli pa naj bi se mečkala znani slovenski kantavtor in njegova neznana spremljevalka. Kot čistunska protiutež promiskuitetnemu fotomaterialu, na katerem ni mogoče razločiti niti števila oseb, kaj šele tistega, kar naj bi počele, uvod teksta krasi fotka pevca in njegove nič hudega sluteče žene, pri čemer je treba poudariti, da gospa na sliki sploh ni pevčeva žena. Posledice neodgovornega tabloidnega opravljanja pevčeve zasebnosti so se pokazale kmalu po objavi članka, v celoti pa jih nosi njegova šoloobvezna hči, ki so jo vrstniki z zajedljivimi pripombami spravili na rob obupa in nato, ker se je trdno postavila na očetovo stran, še pretepli, tako da je končala z roko v mavcu.

Najbolj logično vprašanje, ki si ga med prebiranjem poslančevih seksualnih podvigov zastavi pozoren bralec, je, zakaj so na ekskluzivni svingerski fotki Aurelija Jurija "udeležencem" porezane glave. Okej, razumeli bi, da urednik Bulvarja noče izpostavljati anonimnih spolnih partnerjev Aurelija Jurija, toda zakaj cenzurirati poslančev obraz? In to na fotki, ki velja za kronski dokaz njegove perverznosti in ga predstavlja kot "nepremišljenega bedaka", ki "misli s (prepotrebnim) tičem in ne z glavo" ter bi nas po vsej verjetnosti "prodal za en navaden vznemirljiv seks". Halo? K izbranemu izrazoslovju neodvisnega raziskovalnega novinarja, ki bojda piše resnico in nič drugega kot resnico, se bomo vrnili v nadaljevanju, zdaj pojasnimo misterij odrezane poslančeve glave. Stvar je zelo preprosta: oseba na levi strani svingerske fotografije sploh ni Aurelio Juri, kajti fotografija je sneta s hrvaškega spletnega portala www.voajeri385.com, ki združuje svobodomiselne pare in posameznike iz vseh bivših jugoslovanskih republik in objavlja njihove privatne seksualno eksplicitne posnetke v obliki fotografij in kratkih filmov.

Ali drugače, svingerski posnetek poslanca Aurelija Jurija je že tretji fotografski konstrukt, ki si ga je v zadnjem času privoščil Bulvar, kar meče dokaj čudno luč na urednikove izjave o preverjanju virov in informacij.

Seks je kriminal

Zaradi posebej žaljivega in nizkotnega diskurza, ki preseneti že v uvodu članka z naslovom Au, vau Aurelio! in poslanca samo na osnovi njegove spolne aktivnosti okarakterizira kot potencialnega narodnega izdajalca, bi si povprečno razgledan bralec utegnil ustvariti vtis, da so svingerji, ki jim domnevno pripada tudi Aurelio Juri, neka oblika organiziranega kriminala, ki spodjeda državno varnost. Še huje, zaradi svoje svingerske pripadnosti naj bi bil poslanec Juri celo tarča mafij in obveščevalnih služb, ki bi ga "zaradi njegovih bizarnih in perverznih početij zlahka izsiljevale in kot poslancu državnega zbora ukazovale, kako naj glasuje in kaj naj dela." Hudo, ni kaj. Upajmo, da si bodo v redakciji Bulvarja, medtem ko tu strnemo dejstva o pojavu svingerstva, naravnali ure in koledarje z letnico 1948 zamenjali s tistimi, na katerih piše 2005.

Seksualna revolucija s konca šestdesetih let minulega stoletja je med drugim vplivala tudi na to, da se je v medijih začelo sproščeno govoriti o spolnosti ter da sta pop kultura in umetnost začeli prikazovati spolnost brez bojazni, omejitev in zadržkov. Svobodna ljubezen ni bila več greh, ki pelje naravnost v pekel. Nasprotno, svobodna ljubezen je postala trend, ki so si ga lahko brez slabe vesti privoščili tudi poročeni pari. Ljubezensko življenje se po izbruhu seksualne revolucije ni več končalo na mejah zakona ali pa skupnega gospodinjstva. Parov, ki so te meje prestopili skupaj in so v želji po seksualnem razodetju v skupno posteljo povabili še tretjega, četrtega ali petega spolnega partnerja, se je oprijel izraz svingerji. Kar je samostalniška izpeljanka iz angleškega glagola swing, ki med drugim pomeni tudi prosto gibanje ali kroženje. Svingerji so se dokaj hitro organizirali ter ustanovili lastne klube z jasnimi pravili in kodeksom obnašanja, ki so v kaos kratkotrajnih ljubezenskih zvez brez čuta za odgovornost in obveznosti do partnerja začeli vnašati nov red. V klub se je načeloma lahko včlanil vsakdo, toda hišna pravila so določala, da se paru pri spolnih igricah ni smel pridružiti brez izrecnega privoljenja obeh partnerjev. Vsakdo je lahko rekel ne in tisti, ki tega ni spoštoval ali pa je postal pri tem še nesramen, je letel iz kluba.

Val svingerstva je v prvi polovici sedemdesetih pljusknil tudi v naše kraje in pari, ki so prakticirali to obliko spolnega druženja, so se dokaj neopazno porazgubili po privatnih žurkah, ki so jih po jugoslovanskih metropolah organizirali zametki socialistične visoke družbe. V Sloveniji po neuradnih informacijah bolj ali manj redno deluje slab ducat svinger klubov, vanje pa naj bi bilo po grobih ocenah včlanjenih približno 2000 Slovencev, od tega več kot tri četrtine parov. Jasno, noben klub ni registriran kot tak in prav vsi delujejo na črno, se pravi pod okriljem prijavljene turistične, gostinske ali pa kake druge dejavnosti, ki se vsakodnevno srečuje z velikim številom ljudi. Klubi nimajo imen in telefonov, njihove lokacije pa so znane le članom.

Če želite postati član svingerskega orkestra, zadostuje že, da spremljate zasebne stike na svetovnem spletu. Ni pomembno, ali organizatorju zaupate prave ali izmišljene osebne podatke, pomembna je le šifra. Kreditnih kartic in čekov ne jemljejo. Plačuje se izključno v gotovini. Diskretnost zagotavljajo vsi. Fotografiranje je strogo prepovedano.

V slovenskih svingerskih klubih se torej ne dogaja nič takega, kar se ne bi dogajalo v sorodnih klubih po svetu. Odrasli si pač občasno na lastno iniciativo privoščijo rekreacijski fuk. In ker so odrasli, jih zaradi tega ne more in ne sme nihče preganjati. Naši klubi se od svojih zahodnih podobnikov, denimo avstrijskih, ki so pri Slovencih zelo cenjeni, razlikujejo zgolj po tem, da niso nikjer registrirani. Kakorkoli že, nobenega razloga ni, da seks ne bi bil družabna dejavnost, če si par ali posameznik tega želi; ali naj bo seks tudi promiskuiteten, je stvar okusa, pri čemer imata enak glas oba partnerja.

Obrekovanje in opravljanje

Povedano drugače, tisto, kar je v pisanju Bulvarja dejansko najbolj šokantno, bizarno in perverzno, ni poslančevo seksualno življenje (in uporaba službenega telefona, za katerega od 1. januarja letos vsi plačujemo bonitete, se pravi davek na uporabo v zasebne namene), ki ga lahko tako Aurelio Juri kot Janez Janša ali vsak drug državljan v pravni državi usmerja po svojih lastnih nagnjenjih in prepričanjih (in do katerega ima vso pravico, ne da bi mu pri tem kdo gledal pod prste ali v tiča, če tega izrecno ne želi). Šokantno, bizarno in perverzno je, da se rumeni tisk postavlja v vlogo moralnega arbitra, ki odloča, kaj je normalno spolno življenje, kako izgleda, kje se lahko odvija in kdo ga lahko živi.

Kdo bo naslednji na tapeti? Poslanec, ki ga svoji zakonski družici občasno vtakne v rit? Popevkarica, ki rada te stvari počne v naravi? Igralec, ki uživa v igrah dominacije? Umetnik, ki se rad sprehaja gol po stanovanju? Morda premier Slovenije, ki podobno kot urednik Bulvarja živi na koruzi, kar že v izhodišču drastično odstopa od visokih moralnih norm, ki si jih očitno zastavlja rumeni tisk. Se mi le dozdeva ali gre res za popolno rimo z dejstvom, da na mestu predsednika parlamenta sedi bivši jezuit, ki je samske ženske označil za motene in kmalu zatem prebral domobransko prisego? Da o homofobnem podpredsedniku parlamenta niti ne govorimo.

Spomnimo se, Bulvar je lani s polnim imenom, brez črne pege čez oči, objavil ukradene privatne porno fotografije, ki niso nastale z namenom komercialne eksploatacije, nihče od portretirancev ni dal soglasja za objavo, na straneh omenjene priloge pa so se znašle zato, ker je na njih v glavni vlogi nastopala "javna oseba", predsednica lokalnega odbora Mladih liberalnih demokratov. Če k temu dodamo izmišljene gole fotografije pop primadone, kantavtorjev nevidni pornič in konstrukt o svingerskem poslancu, ki je glede na razpoložljiv dokazni material svingal samo preko mobitela in interneta, dobimo mozaik, ki bi utegnil zanimati tudi strokovno javnost. Ko sem se glede združevanja skrajne vulgarnosti s puritansko moralo, kar pri pisanju o spolno obarvanih temah prakticira Bulvar, ilustrativno pozanimal pri izvedencu psihološke usmeritve, se je njegovo mnenje glasilo, da mora imeti pisec tako nizkotnih besedil resne težave s svojim spolnim življenjem, saj ga v nasprotnem primeru ne bi tako patološko zavidal drugim.

Drži, tisti, ki imajo razčiščene pojme o spolnosti kot bistveni komponenti človeške intime, ne nastavljajo pasti ljudem, pa čeprav so to javne osebe, ki svoje seksualne fantazije izživljajo na internetnih klepetalnicah.