Revidiranje zgodovine NOB

Nova vlada pravi, da je ne zanimajo ideološka ločevanja, nekatere njene poteze in izjave njenih članov pa dokazujejo nasprotno

Janez Janša na Mali gori 27. aprila

Janez Janša na Mali gori 27. aprila
© Denis Sarkić

Ko se je nova vlada vzpenjala na oblast, je obljubila, da bo presegla ideološke razlike. Zatrjevala je, da je ne zanimajo ločevanje duhov in partizansko-domobranska prerekanja, ampak prihodnost. Fraze o kontinuiteti, diktaturi na desetletja podlage, o komunističnih privilegijih so izginile. Pojavile so se fraze o združevanju. Desnica je ravnala modro in zmagala na volitvah. Janša je v svojem inavguracijskem govoru sicer omenil padec berlinskega zidu, a dlje ni šel. Ne, nova vlada naj se ne bi izgubila v ideološkem močvirju, ki je nekoč že posrkalo slovensko desnico.

Obljube politikov pa so bile vendarle drugačne, kot so bila njihova dejanja. Minister Zver je le nekaj tednov po svoji izvolitvi dejal, da je v zgodovinskih učbenikih premalo "slovenstva" in da se dogodki iz polpretekle zgodovine vrednotijo po staro. Minister Drobnič je pripravil svežnje zakonov, ki spreminjajo napis na vojnih grobiščih in bistveno zmanjšujejo višino vojaških invalidnin. Minister Rupel se je odzval mlačno, ko je italijanska javna televizija diabolizirala partizane. Vlada ni podprla proslave ob obletnici ajdovske vlade, državno proslavo OF pa je prestavila na Malo goro, ob spomenik, postavljen v spomin tigrovcem. Podobnih dejanj je še nekaj: vlada naj bi "spornemu" zgodovinarju Dežmanu obljubila vplivnejše delovno mesto, Janeza Janše ni bilo v Dražgošah, nacionalni mediji naj bi bili še zmeraj pod vplivom totalitarnega sistema, vlada razmišlja o novih praznikih, zmanjševanju sredstev za borčevsko organizacijo ... In jasno, kritiki, ki so vladi očitali, da je ob izzivanju Italijanov molčala, so bili po mnenju ministra Rupla predstavniki minulega časa. Rupel je prepričan, da v politiko prihaja generacija, "ki površno pozna zgodovino in je zato tudi neobremenjena". Zakaj je to dobro, najtrofejnejši slovenski minister sicer ni pojasnil. Zanimivo pa je, da je vlada očitke o prikrojevanju zgodovine vseskozi zanikala. Janša je prejšnji teden v parlamentu zatrdil, da vlada ne želi spreminjati "zgodovinskih dejstev. Tisto, kar se je zgodilo, se je pač zgodilo". Ministrskemu predsedniku je žal, da opozicija širi "nestrpni ideološki diskurz". Vlada torej pravi, da ji ostanki nekdanjega režima komsomolsko očitajo totalitaristične poteze in obračunavanje s preteklostjo, česar pa sama sicer ne počne.

Ne za domobrance, pač pa proti komunistom

Odnos do polpretekle zgodovine, ki ga goji nova posadka z Gregoričeve, je seveda večplasten in ga je težko označiti zgolj za revanšizem, pa četudi ima nekaj takšnih značilnosti, ali zgolj za prodomobransko držo. Vendar ima ta odnos vseeno nekaj zakonitosti. Sedanja slovenska oblast izvira iz Demosa, političnega kroga, znotraj katerega so bili tudi posamezniki, ki so slovensko osamosvajanje razumeli kot obliko antikomunizma. Povezana je z razumniki, ki v partizanskem gibanju bolj od akta osvobajanja prepoznavajo prevaro komunistične partije. Vladi je tudi bližje ideja vsiljene državljanske vojne kot pa ideja kolaboracije in odpora proti okupatorju. Sam premier Janša je imel do uspehov partizanskih brigad vselej zadržan, če ne ciničen in sovražen odnos. O posledicah zamolčane zgodovine piše recimo v Okopih. Njegov oče, tako v knjigi, naj bi se ves krvav rešil z morišča v Kočevskem rogu. Bolj od težko preverljive družinske preteklosti pa so seveda pomembna politična dejanja slovenskega premiera. V zadnjih ducat letih jih je bilo kar nekaj, ki dokazujejo, da Janša sicer ne zanika osvobodilnega boja in ne podpira kolaboracije, vendar je predvsem in samo protirevolucionar in zato posledično zmanjšuje pomen ene ter krivdo druge strani.

Janša se je tako leta 1993 kot obrambni minister zameril Primorcem, ker septembra v Novo Gorico ni želel poslati častne čete na proslavo ob obletnici ustanovitve Devetega korpusa. Mladina je takrat poročala, da so ga jezni Primorci imeli za "domobranca". Pet let pozneje je njegova stranka v parlamentarno proceduro vložila svoj zakon o praznikih in dela prostih dnevih, po katerem naj bi namesto 27. aprila spomin na boj proti fašizmu obujali 15. septembra, na dan priključitve Primorske Sloveniji. Sedanji, sicer še v času Demosa potrjeni aprilski praznik, naj bi bila "precej meglena zadeva". "Državni praznik namreč ne sme temeljiti na zgodovinski laži, mora temeljiti na zgodovinski resnici. No, in ta sestanek pripadnikov Društva prijateljev Sovjetske zveze je bil eden od mnogih sestankov ali pa eden od mnogih podobnih sestankov aprila 1941, ko so se ljudje dobivali po različnih gostilnah v različnih društvih in so razpravljali o teh stvareh," je takrat govoril Janša. Podobno enostranski je bil Janša nekaj tednov pozneje, ko sta skupaj s političnim sopotnikom Peterletom prelagala Resolucijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima. Politično vsiljena debata o lustraciji je imela takrat svoj notranjepolitični cilj, bližale so se predsedniške volitve in glavni kandidat za prvo zmago je bil zadnji predsednik Komunistične partije Slovenije Milan Kučan. "Je pa ena razlika v tem, kar se je dogajalo v nekdanjih postkomunističnih državah, o katerih sem govoril, in med tem, kar se je dogajalo v Sloveniji po demokratičnih spremembah. Ta razlika je v tem, da v Sloveniji vseskozi od leta 1992 naprej kontinuiteta uporablja metodo dolomitske izjave kot temelj politične strategije, ki smo ji še vedno podvrženi. Vedno ...". Resolucija sicer ni bila sprejeta in ni preprečila domnevnih poskusov "žametne obnove totalitarističnega sistem v Sloveniji".

Na novo pisanje zgodovine ni bila imuna tudi Bajukova vlada. Ko je recimo v Kočevskem rogu Justin Stanovnik govoril o prevari osvobodilnega boja in državljanski vojni, ki jo nadaljujejo postkomunisti, vse skupaj pa je začinila še domobranska himna (ob kateri je bil v nasprotju s slovesnostjo v Novi Gorici postrojen častni vod Slovenske vojske), se tam prisotnima Bajuku in Janši od te izjave ni zdelo vredno distancirati. Eden izmed zadnjih takšnih primerov je bilo recimo sprejemanje zakona o vojnih grobiščih, politične razprave in obstrukcije, ki jih je spodbudilo vprašanje spominskega napisa. Naj spomnimo, da je takrat Koalicija Slovenija nasprotovala izglasovanemu napisu "žrtvam vojne in povojnih pobojev", ker naj bi zanikal revolucionarno nasilje. Ropova vlada je sprejela svoj predlog, ki mu je pozneje nasprotovala tudi vladna komisija za reševanje prikritih grobišč. Ko se je jeseni oblast zamenjala, je Janševa vlada v parlament poslala popravljeno različico spornega zakona, po katerem naj bi bil napis na grobiščih "žrtvam revolucionarnega nasilja", ne da bi omenil tudi vojno. Predlagani napis seveda izničuje kolaboracijo in "pozablja" na vojno dogajanje, ki je poleg revolucije neposredno povzročilo sicer v nobenem pogledu opravičljivi zločin. "Predlagani napis 'Žrtvam revolucionarnega nasilja' pa kaže na ideologijo predlagatelja, torej vlade. To je domobranska logika: za vse je kriva revolucija, za vse so krivi komunisti, Mi pa nismo nič krivi in Mi tudi nikoli nismo bili nič krivi! Tako se ta logika podaljšuje tudi v prihodnost", je novi vladi predlog v Sobotni prilogi komentirala Spomenka Hribar. (Zakon sicer v eni izmed različic uporablja tudi sintagmo "žrtvam vojnega revolucionarnega nasilja", ki pa ni napisan niti v uvodu niti v obrazložitvi zakona).

OF je monopolizirala odbor

Nova vlada se je minuli teden prvič soočila z državnim praznikom, ki ga je nekoč želela ukiniti. Že v samem izhodišču je naredila dve dejanji, ki spomin na sestanek iz Vidmarjeve vile ter dogodke, ki so mu sledili, postavljajo v drugačno luč. Najprej so državniško obredje iz Cankarjevega doma prestavili na Malo goro nad Ribnico. Na kraj, kjer so Italijani 13. maja 1941 napadli tri tigrovce, ki so se skrivali v lovski koči. Dejanje je seveda simbolično, vlada je s tem pokazala, da odpor proti okupatorju v Sloveniji ni iznajdba OF, pač pa so jo prehiteli tigrovci. "Kljub 15-letni tradiciji in izkušnjam protifašističnega boja TIGR-a nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad tigrovcev s fašističnimi okupatorji pa je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen," je v slavnostnem govoru na Mali gori povedal Janša. Simbolni akt ima vendarle majhno napako. Na istem mestu je namreč 15. maja 2004 govoril Janez Stanovnik, predsednik ZZB NOB Slovenije, ki je priznal, da je prva žrtev narodnoosvobodilnega boja padla na tem kraju in da je bil "je bil TIGR predhodnik NOB in da družijo TIGR in ZZB isti cilji narodove neodvisnosti in svobode, iste vrednote demokracije in človekovih pravic, isto spoštovanje vseh žrtev". Če je slovenski premier z izbiro kraja osrednje državne proslave želel zmanjšati pomen partizanskega boja, je torej zamudil. Še pomembnejša od izbira kraja pa je bila izbira glavnega govornika. Na osrednjih državnih slovesnostih ob dnevu upora proti okupatorju namreč že dolgo niso nastopili premieri, govorili so ministri, veleposlaniki, predsedniki državnega zbora, premieri pa ne. Prav tako ni nepomembno dejstvo, da je bil ob neposrednem televizijskem prenosu le en govornik, za kakšnega predstavnika organizacije TIGR pa ni bilo prostora. Leta 2000 so recimo na osrednji državniški slovesnosti ob 27. aprilu v Cankarjevem domu nastopali trije.

Jasno pa je bil najpomembnejši in najdaljši del državne proslave Janšev govor. Kaj je torej premier povedal o OF, NOB in kaj je povedal o revolucij? Na kratko, Slovenija je obstala zaradi odporništva in to odporništvo sta monopolizirali Kominterna in OF, ki je postrelila na stotine Slovencev, protikomunistična stran pa je prisegla okupatorju, kar je moralno sporno. Prav tako so neopravičljivi zločini obeh slovenskih in okupatorske strani, enako je s povojnimi poboji. A Janša je bil zelo državniški. Temelj vsega zla ni komunizem in zaslepljeni OF, ampak "tuja okupacija". "Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov". In jasno tudi ne kolaboracije, besede, ki je Janez Janša v govoru vendarle ni uporabil. Kljub poskusu "preseganja prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in razdvajanja" ni omenil vloge katoliške cerkve (če se je že spomnil na Moskvo). Prav tako je pozabil na pomen partizanstva za oblikovanje slovenske države. Vseeno pa je govor vseboval tudi obsodbo prisege okupatorju in (morda nepričakovano) obsodbo skušnjav nekaterih naših sosedov, ki pozabljajo, da je bila Slovenija okupirana. Pozornemu poslušalcu pa vendarle ni ušla neka podrobnost. Na dan upora proti okupatorju in na obletnico ustanovitve OF je slavnostni govornik velik del govora namenil obsodbi te organizacije. OF je "monopolizirala narodnoosvobodilni boj", poskušala je "izenačiti domoljubje s tujo ideologijo", večina borcev ne nosi krivde za "številne napake in zločine vodstva OF", ja, in logično "TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja". Janša je bil torej državniški, čeprav bližje Novi slovenski zavezi kot pa Zvezi borcev. Če je kot opozicijski lider OF očital, da je bil v Vidmarjevi vili sestanek društva prijateljev Sovjetske zveze, in seveda zamolčal, da so zraven sedeli še predstavniki krščanskih socialistov, Sokola in kulturnih delavcev, pa je kot premier organizaciji očital zlorabo odporništva in pozabil dodati, da je bil uspeh narodnoosvobodilnega odpora odvisen tudi od organizacijske strukture, ki so jo na terenu že imeli vzpostavljeno komunisti. Resnice je torej večplastna in državniške besede o monopolizaciji so poenostavljanje, ki si ga politik, ki poskuša "presegati razlike", pač težko privošči. Vprašanje pa je, kakšen bo državniški govor, ki ga nova vlada napoveduje za slovesnost v Teharjih.

Vendar je zadržano Janševo revidiranje zgodovine NOB odsev neke med nekaterimi politiki sicer zelo razširjene ideologije, ki pa ne temelji na razliki med partizani in domobranci, komunisti in klerikalci, med progresivnostjo in konzervativnostjo, med levico in desnico, pač pa med preprosto delitvijo med vašimi in našimi. Med tezo in antitezo, med tistimi, ki so na oblasti, in onimi, ki to oblast napadajo. Janševa vlada ima namreč do druge svetovne vojne, podobno kot tudi do nekaterih ostalih vprašanj, zelo nekonsistenten odnos. Karel Erjavec o NOB govori popolnoma drugače kot govori Janez Drobnič. Koalicijska SLS boj proti okupatorju vrednoti bolj pozitivno kot pa protikomunistična NSi. Ideologije povezovanja ali pa ločevanja so le oblike političnega boja prevzemanja oblasti, katerih intenzivnost je odvisna od aktualnega političnega trenutka.

Kako pa je z borbenimi gesli prevladujoče ideologije in politiko, pa dokazuje anekdota komisarja Janše. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je bil namreč mladi Janša komisar brigade "Avnoj 77", ki se je odpravila po poteh pohoda Avnoja, katerega namen je bil "spoznavanje in razvijanje tradicije NOB". V potopisu, objavljenemu v Biltenu Avnoja iz leta 1977, je med drugim zapisal: "Mladi smo bili vedno najbolj revolucionarni in na nas leži naloga, da naprej razvijamo našo samoupravno socialistično družbo, da jo gradimo na revolucionarnih temeljih, temeljih marksizma."