Od Lepene pa do Triglava

Aktiven poletni teden slovenskih demokratov

Vrhunsko vino za vrhunskega predsednika

Vrhunsko vino za vrhunskega predsednika
© Miha Fras

V Lepeni je sonce navkljub zgodnji uri že pošteno pripekalo. Med turisti, ki so se ravno prebujali in si pripravljali prve kofeinske napitke, se je tistega sobotnega jutra sprehodil sam predsednik slovenske vlade. Zaspani počitnikarji so predsednika lovili s pogledi. Če jih že ni presenetila navzočnost Janeza Janše, ki se je počasi sprehajal med šotori, pa so bili zagotovo presenečeni ob pogledu na predsedniško obutev, saj si je predsednik slovenske vlade in eden najzaslužnejših osamosvojiteljev za to priložnost sproščeno izbral japonke - povsem navadne, tiste za jurja. Po kratkem ogledu sotočja Soče in Lepenjice se je Janez s kolegom Zverom odpravil k svojim, k članstvu SDS, ki se je počasi začelo zbirati na travniku pred bližnjo gostilno. Prikolica, ki je bila, kot je praksa na gasilskih veselicah, tistega dne prirejena v oder, in reklamni pano SDS sta dala vedeti, da bo tam manjša veselica. Predsednika Janeza je na poti k prizorišču ustavila volilka in oboževalka, ki se ni mogla upreti skušnjavi in mu je na glas zaupala volilno zaljubljenost: "Imate vso našo podporo." Spet drugi taborniki iz SDS so z besedami "vse za ta dan" Janezu kazali na s poživili in z živili napolnjene prtljažnike. "Ne bomo lačni, še kozliček pride," mu je povedal redni volilec in pokazal na prtljažnik, poln piva. Z uradnim odprtjem enajstega poletnega tabora SDS so malce zamujali, saj je bil očitno predsednik med vsemi najtočnejši. Medtem ko se je čakalo na prihod še drugih demokratskih šerifov, je vodja odšel poklepetat v gostilno, pred njo pa je mlada poslanka Alenka Jeraj s tovariši iz strankinega podmladka napihovala balone za kasnejše klavrne igre brez meja. "Mami, a je preveč napihnjen?" je mlado poslanko, ki si je kavbojke odrezala do višine, kjer hlačke postanejo vroče, spraševal sin, očitno eden najmlajših strankarskih aktivistov. Čez čas, ko je na prizorišče že prispel še drugi minister, Andrej Bručan, se je vodja pokroviteljsko pomešal med članstvo.

Čeprav je Lepena tradicionalno poletno zbirališče najbolj zagretega članstva SDS, se ljudi tam ni trlo. Približno stotnija članov, ki so v večini že srečali Abrahama, je iskala zavetje pred vročim opoldanskim soncem. "Vse člane in strankarske veljake" je uvodoma pozdravil ansambel Zarja, ki je na samem začetku z mislijo "tržiški župan nam je vzor v petju" izvrstno opredelil svoje glasbeno-politične nazore. Ob prvi narodnozabavni viži se predsednik ni dal motiti in je nadaljeval pogovor s poslancem Dimitrijem Kovačičem, z ministrom Bručanom in Antonom Jegličem. Ravno nasprotno od članov, s katerimi sem se skrival v senci. Te so prvi raztegi harmonike prijetno razveselili. "Reč'mo, kar 'čmo, sam' ta mus'ka naredi vzdušje," so ob domačih melodijah razmišljali starejši taborniki. Četverica se ni mogla načuditi današnji mladini, ki se iz tovrstnih melodij norčuje, upokojeni demokrati so bili še posebej razočarani nad kmečkimi otroki, ki prav tako kot njihovi urbani vrstniki brijejo norca iz takšne glasbe. Uvodne besede za to priložnost nališpane voditeljice, ki jo bomo morda po triumfu Eve Irgl še kdaj videli v poslanskih klopeh, so zbudile pozornost tudi pri elitnem članstvu. Prva ekipa je posedla na klopi pred odrom, medtem pa si je razpoloženo članstvo na mizo že postavilo orošen flaškon belega za krajšanje časa med protokolarnimi formalnostmi. Uvodne besede Antona Jegliča, nesojenega ljubljanskega župana, neuspelega kandidata Popovičeve liste in gorskega vodnika z mednarodno licenco, so bile slišati približno takole: "Zbrali smo se v naši lepi Trenti, kjer nas obdajajo gore, ki so nekaj najlepšega, kar imamo, so simbol slovenstva." In sedaj te gore krasijo državico, ki je po Jegliču šele z Janezom Janšo končno dobila "prvo svobodno vlado".

Po uverturi je prišel čas za glavne besede ljubljenega Janeza, ki se je v govoru vrnil na začetek, ko so v času, ki je bil "bolj podoben zimi kot pomladi", zamisel o taboru pletli v steni Srebrnjaka. Nihče naj si ne bi bil mislil, da se bo načrt uresničil tako pravljično, da se bodo v Trenti, ki je po skromnem Janezovem mnenju "najlepša alpska dolina na svetu", poleti zabavali voditelji slovenske vlade. Čeprav so mi člani zatrjevali, da je letošnji obisk, ki ni mogel zapolniti niti ducata postavljenih miz, nekaj povsem klasičnega, Janez očitno ni bil zadovoljen s pogledom na prazne mize, saj je govor končal v upanju, da "nas bo v prihodnjih letih vse več". Po domoljubnih presežnikih, namenjenih prelepi okolici, je Janša izrekel še nekaj političnih misli, češ da "imamo Slovenci vso pravico do samozavesti, saj so pred nami priložnosti, kakršnih še nikoli nismo imeli", ter se nazadnje vrnil k Antonu Jegliču, med drugim tudi predsedniku gorniškega kluba Skala, ga javno pohvalil, da je ob svojem sedemdesetem jubileju naskočil severno triglavsko steno v rekordnem času, in za ves strankarski in gorniški trud podaril nekaj kosov pohodniške opreme. "Mater je dober," je Jegličevo agilnost občudoval moj sosed, ki je Janezu ob poslovilnih besedah, "da se bomo naslednje leto spet vrnili v Trento", pritrdil in z vso silo zaploskal. Ko se je protokol končal, je članstvo hitro odšlo preverjat gurmansko ponudbo tamkajšnjega šanka, ki se tiste sobote ni mogel pohvaliti ravno z uspešnim prodajnim dnem.

Večina članov je namreč čakala na degustacijo lokalnih dobrot. Ko so najudarnejši na sonce postavljali izbrane buteljke, rezali sir in mortadelo, se je predsednik Janez odpravil na kavo z novinarjema nacionalne in komercialne televizije. Pripravljene dobrote so čakale vse do njihove vrnitve. Takrat pa je članstvo začutilo, da je prišel njegov čas. Brez zadržkov je začelo Janezu izkazovati ljubezen, vsak član si ga je zaželel imeti vsaj za trenutek. Vsaj za stisk roke. Eden ga je vabil, naj odreže prvi kos njegovega za to priložnost shranjenega pršuta, drugi je takoj zatem vskočil z ogromno steklenico šampanjca, ki ni želel, da jo odprejo katere druge kot mandatarske roke. Janez je članstvu dovolil v neposredno bližino, resda je sogovornike le redko pogledal v oči, toda člani mu tega niso zamerili, z nasmejanimi obrazi mu v bistvu niso imeli kaj veliko povedati, večinoma so imeli za Janeza eno samo prošnjo, skupno fotografiranje. Janeza so si izposojali in Janez se je posojal članstvu in njegovim fotografskim objektivom. Člani so se med seboj pomerili, kateri med njimi že ima fotografijo z mandatarjem in kateri jo je vstavil v večji okvir.

Do drugih izpostavljenih strankarskih obrazov je bilo članstvo bolj zadržano. Resda so se člani postavili v vrsto za rokovanje tudi, če jih je prišel pozdravit samo minister Zver, ki so mu seveda takoj natočili kozarček rujnega, vendar je bilo vzburjenje neprimerljivo močnejše ob stiku s predsednikom. Zver, ki se je vmes preoblekel v športno opremo in si v sebi lastnem slogu nataknil bele nogavice, si je pred igrami brez meja zaželel še partije hitropoteznega šaha. Član mu je nagonsko odstopil sedež, tako da Zveru na šahiranje ni bilo treba čakati niti sekunde. Medtem ko si je žvižgal, pel in migal ob pesmici "Piču me je en komar", je prvo v nizu partij izgubil. Janeza je še vedno naskakovalo zaljubljeno članstvo, eden od članov ga je odpeljal k vozilu in mu začel ob predstavljanju posamičnih vinskih sort, sortiranih v prtljažniku, podarjati vrhunske steklenice. Bilo jih je toliko, da jih Janez ni mogel držati sam. Toda navkljub količini si steklenice ni zaslužil noben drug strankarski veljak.

Med čakanjem na igre brez meja sem se zaklepetal z avstrijskima turistoma, ki sta se demokratskih dobrot najedla, ne da bi vedela, za kakšno veselico v resnici gre. Ugibala sta, da S v imenu stranke pomeni socialistična stranka. To, da gre za slovensko demokratsko stranko, jima ni bilo težko razložiti, težje jima je bilo pojasniti, da je prisotni demokratski predsednik v bistvu reformirani komunist, ki je na oblast prišel s protikomunistično politično taktiko. Malce začudena, da sta se znašla na pikniku predsednika slovenske vlade, nista bila tako zagreta kot neka druga turistka, ki je vztrajala pri rokovanju s slovenskim poglavarjem. Janez pa je počasi izgubljal voljo do druženja. Ko ga je ekipa, ki se je trudila z organizacijo iger brez meja, prosila, naj s prvo brco žoge odpre igre, za to ni pokazal volje. Mlajši del občinstva je pustil na cedilu, tako da sta nazadnje od velikih na igrah brez meja jedla melono in brcala žogo le minister Zver in poslanec Kovačič.

Naskok na Triglav

Po igrah brez meja, ki bi jih bolje izpeljal katerikoli vrtec, se je otvoritveni dan bližal koncu. Tako kot predsednik in drugi veljaki SDS sva tudi midva s fotografom počasi zapustila Lepeno. Ker se predsednik Janez ni odločil za nobeno od družabnih dejanj letošnjega tabora in ker si ga pisec tega besedila ne bi upal spremljati po pobočjih Škrlatice, ki jo je alpinist Janez osvojil v naslednjih dneh tabora, smo tabornike iz SDS obiskali še ob njihovem sobotnem obisku Triglava ob 110. obletnici postavitve Aljaževega stolpa. Kredarica je bila v sončnem sobotnem jutru neverjetno obljudena. Priprave na slovesno mašo so stekle ekspresno. Pridni božji delavci so pred kapelico hitro uredili cerkev pod milim nebom. Med čakanjem na začetek maše je med zbranim pohodniškim ljudstvom nenadoma završalo. Prikazal se je predsednik Janez. Okoli 5. ure zjutraj naj bi se bil v spremstvu osebnih varnostnikov, Darka Njavra, ameriškega veleposlanika Thomasa B. Robertsona, Antona Jegliča in novinarja Vladimirja Voduška odpravil iz Vrat. Čeprav se ob Janševem pohodu na Triglav poraja nekaj vprašanj, predvsem v zvezi s tem, koliko časa je premier potreboval za naskok na Kredarico. Nacionalni televiziji je sicer izkušeni planinec in alpinist Janša zatrdil, da je za vzpon na Kredarico potreboval tri ure, v prispevku na komercialni televizije pa je novinar sporočil, da so se iz Vrat odpravili okoli 5. ure zjutraj, kar so potrdili tudi še v temi nastali posnetki. Ker smo Janeza na Kredarici zagledali nekaj minut po deseti, je po kateremkoli križnem načinu izračunavanja Janezov vzpon trajal približno pet ur.

Kakorkoli: tri ure ali pet ur, Janez ob prihodu ni kazal niti najmanjših znakov utrujenosti. Čeprav sem pozorno iskal kapljice znoja, ki bi kazale stopnjo naporov, je bil njegov obraz povsem spočit. Pokrit s strankarsko čepico se je sprehodil med planinci, ki so mu zaploskali prav tako močno kot članstvo v Lepeni, in se odšel preobleč v notranjost koče. Zbrani kler na čelu z nadškofom Alojzom Uranom ob začetku maševanja in uvodnih božjih pozdravih očitno ni vrgel pogleda na predsednika Janeza, ki je še vedno dajal intervju nacionalni televiziji.

Čeprav je bil vzpon na Triglav v sklopu dejavnosti poletnega tabora SDS, je bilo na Kredarici le nekaj rumeno-modrih majic. Še pred koncem maše se je bilo namreč treba odpraviti na vrh Triglava. Pri tem je večina upoštevala nasvet prekaljenega planinca z vzdevkom Šoder: "Samo počasi, nikamor se ne mudi. Gora je večna." A vsi niso šli v počasnem ritmu. Mimo se je zapodil Dimitrij Kovačič, ki tako kot njegov predsednik ni bil niti malo preznojen. Prav tako Darko Njavro, ki je Triglav osvajal skoraj v teku. "Potreboval sem 43 minut," ga je bilo mogoče slišati med hvalisanjem ob Aljaževem stolpu, kjer se je izjemno dobro počutil v družbi poslancev SDS. "Kako ste rekli, da vam je ime?" ga je spraševala žena poslanca Tomaža Štebeta. "A, Darko Njavro si, a tisti iz Depale vasi?" je prav na glas ugibala Štebetova, ki je v skladu z gorniško etiko prijazno ponujala dobrote, ki sta jih z možem poslancem prinesla na vrh. Zbranim SDS-ovcem je prvo pivo plačal poslanec Kovačič in za štiri mala laška piva odštel 3200 tolarjev. Na Triglavu namreč mladenič zdravo služi poletni denar s prinašanjem pločevink, ki jih ne glede na vsebino prodaja po 800 tolarjev. Ob zbranih SDS-ovcih in Njavru, ki so po pivu nazdravili še z buteljko belega, sta postala turista, ki jima je bilo ponosno povedano, da so to slovenski poslanci in da čakamo le še na predsednika vlade. Ko je na Triglav prispel novinar Vladimir, je bil to znak, da bo počasi na vrh prišel tudi Janez. In ker Janez ni ljudski človek, ki bi pot na Triglav ob tej okrogli obletnici delil z rajo ali pa vsaj s predsednikom parlamenta Francem Cukjatijem, če že ne z veleposlanikom Robertsonom, je goro osvojil po alpinistični poti in v svojem asketskem slogu prišel na vrh sam. Takoj ob prihodu na vrh so ga pričakali novinarji, do roba stene se je prebil tudi novinar Vladimir, ki pa je imel pozneje težave z vračanjem k stolpu. Med preskakovanjem skal mu je tako tovariško, v stilu novega zakona o RTV, kamero prijel sam predsednik vlade. Janša tudi tokrat na obrazu ni imel niti kapljice znoja, pa tudi zgovoren ni bil kaj prida. Govoril je samo s strankarskimi veljaki in šele čez nekaj časa si je na vrhu zaželel požirka vode. "Daj Janezu vodo," je prijateljico nagovoril Njavro, ki ga očitno zelo skrbi počutje predsednika vlade. Toda Janez si je z vodo postregel sam in pred slavnostnimi govori je bilo treba počakati na prihod veleposlanika - po oktobrskih volitvah - naše najbolj prijateljske države, ZDA. Robertson je na Triglav prišel popolnoma rdeč, preznojen in pokrit z alpinistično čelado. Predvideno je bilo, da bo z Janezom Triglav osvojil po alpinistični poti, vendar si tega, čeprav so ga na Kredarici prodajali za izvrstnega gornika, očitno ni upal. Na vrh je nazadnje prišel v spremstvu Franca Cukjatija, in ker Milana Kučana tako ali tako ni nihče pogrešal, je to pomenilo, da se kratka protokolarna slovesnost lahko začne. Ob slavnostnih besedah uvodničarja, predsednika Planinske zveze Slovenije Francija Ekarja, ni bilo mogoče čutiti, da bi se ta nekdanji kandidat LDS v družbi predstavnikov politične desnice počutil nelagodno. Predsedniku Janezu je celo podaril fotografijo, čemur se je Janez sladko-kislo nasmehnil in še sam pristavil nekaj zgodovinskih besed. "Obstajajo posebna mesta in posebni kraji. Danes smo na enem izmed njih," je bil metafizičen predsednik Janez, ki je spet poudarjal razmerje med Triglavom in slovenstvom. Saj veste, kako vzpon na Triglav proizvaja Slovence. Nekako tako kot Graceland proizvaja resnične Presleyjeve fene, tako za tukajšnje domoljubne prebivalce Triglav dejansko pomeni nacionalni orgazem. Za domoljubno satisfakcijo na Triglavu ima seveda zasluge Jakob Aljaž, ki je bil po predsedniku Janezu izreden domoljub in podjetnik - tako kot bi moralo biti bolj domoljubno in podjetniško celotno podalpsko ljudstvo, saj pomanjkanje domoljubja in podjetništva zavira njegov vsesplošni razvoj. Po še nekaj domoljubnih besednih zvezah je Janez govor okrasil s čustvi in zbrane zaprosil za minuto spoštljive tišine v spomin na Jakoba Aljaža, sam pa je tišino nato končal z besedami: "Slava mu." Sledili so šampanjec, spet obvezno fotografiranje oboževalcev s predsednikom Janezom in sestop. Trdo jedro SDS je ostalo na večernem žuru na Kredarici, raja se je počasi spustila v dolino. Med vračanjem sem imel veliko časa za ugotavljanje razmerja med pohodniško bolečino v nogah in slovenstvom. Navkljub peturnemu sprehodu mi je to vseeno ostalo neznanka.