Kako smo volili?

Bitka za RTV

Janez Janša in Nika Janša: Kako je volila hčerka?

Janez Janša in Nika Janša: Kako je volila hčerka?
© Denis Sarkić

Dobili smo dve Sloveniji. Ko smo v nedeljo po Ljubljani spraševali naključne mimoidoče, kako nameravajo glasovati na referendumu, je bil odgovor večine kratek: "Proti!" Vendar to ne pomeni, da je enako glasovala večina slovenskega volilnega telesa. Večina je glasovala "Za". Prve analize referendumskega rezultata, ki so volilno telo členile na urbana in ruralna okolja, so bile pomenljive. Na podeželju novo zakonodajo, ki spreminja status javne RTV hiše, podpirajo. V urbanih okoljih novi zakonodaji nasprotujejo. Poenostavimo: tisti del Slovenije, ki posluša Atomic Harmonic, je novo zakonodajo podprl. Tisti del Slovenije, ki podvigov slovenskega turbo folka ne prebavlja, je glasoval proti.

Ruralna okolja so vladi prižgala zeleno luč: vlada uživa zadostno podporo, da lahko nadaljuje s politiko, ki je skorajda revolucionarna. Urbana okolja vladi sporočajo nekaj drugega: vlada sicer ima mandat, da vodi državo. Vendar nima mandata za revolucijo. Na splošno pa je večina, ki jo je na referendumu dobila vlada, zadostna, da bo vladajoča koalicija brez kančka dvoma uveljavila ideje, zapisane v novo RTV-jevsko zakonodajo.

Recept za zmago

Zakaj je rezultat tak, kakršen je? Kako se dobi volitve ali referendum? Recept ima tri sestavine. Potrebna je argumentacija. Potrebna je retorika, ki se jo enostavno prevede v propagando. In potrebna je mobilizacija. Pobudniki referenduma o RTV-jevskem zakonu so imeli relativno dobro izhodišče. Lahko so nanizali niz argumentov proti novemu zakonu o javni RTV hiši. Recimo: ker bo novi programski svet RTV Slovenija postavil parlament, bo novi programski svet bolj politično obarvan, četudi bi v njem sedele osebnosti, ki bi jih parlamentu v izbiro poslala civilna družba.

Zagovorniki zakona o RTV hiši so imeli slabše izhodiščne argumente. Poudarjali so, denimo, da so osebnosti, ki naj bi v starem svetu RTV predstavljale civilno družbo, v resnici na sestanke najvišjega organa RTV hiše prinašale strankarsko prtljago. To, da je predsednik sveta RTV Janez Kocijančič, danes sicer predsednik olimpijskega komiteja, nekoč vodil Združeno listo, je bil ključni argument podpornikov zakona. Vendar je vladajoča koalicija ta argument prevedla v jezno retoriko in propagando: stari partijski kadri pod krinko civilne družbe vladajo nacionalni RTV hiši. In temu moramo narediti konec.

Pobudniki referenduma bi temu retoričnemu obrazcu lahko ugovarjali: Janez Kocijančič je iz politike odletel leta 1972, ko je trda partijska struja počistila z liberalci, v CK ZKS pa je vrnil šele leta 1989, torej v času, ko je ZKS najavila sestop z oblasti. In člane CK-ja, imenovanega leta 1989, lahko najdemo tudi med podporniki medijske politike sedanje vlade. Vendar bi pobudniki referenduma s to retoriko pristali na defenzivno držo. Dovolj spodobno argumentacijo so nasprotniki zakona le redko prevedli v ofenzivno retoriko.

Kaj pa mobilizacija? Štiri dni pred referendumom se je oglasilo društvo za ohranjanje cikastega goveda v Sloveniji. Pa zveza društev rejcev govedi lisaste pasme. In društvo rejcev govedi črnobele pasme. In društvo rejcev govedi mesnih pasem. Govedorejska društva so se družno zavzela za demokratične spremembe. Govedorejska društva podpirajo novi zakon o RTV. Slovenska javnost po mnenju govedorejcev med drugim tudi zaradi starega zakona o RTV ni imela priložnosti, da bi dobila pravo sliko o stanju v slovenskem kmetijstvu. Z novim zakonom o RTV pa bi šle stvari drugače. Glasujte za, so sporočili govedorejci. Sicer se bo nadaljevalo staro, nevzdržno stanje.

Pobudniki referenduma so torej nastopali z dovolj spodobno argumentacijo. Retoričnih obrazcev niso znali prevesti v učinkovito propagando. Pri mobilizaciji pa jim je najbolj spodletelo. V nedeljo, okoli poldneva, ko je bilo znano, kolikšna je referendumska udeležba, je postalo jasno, da bo udeležba podobna referendumu, na katerem je volilno telo odločalo o izbrisanih. Tedaj je na volišča prišlo nekaj več kot 30 odstotkov volivk in volivcev. Leta 2001, ko je bil na sporedu referendum o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, je do 11. ure glasovalo več kot 12 odstotkov volilnega telesa. Tokrat pa je na volišča prišlo manj kot enajst odstotkov volivk in volivcev.

Kaj je na dnevnem redu?

Kljub nizki udeležbi velja dodati, da stava pri referendumu o RTV-jevskem zakonu ni bila majhna. Ne le, da so govedorejci pričakovali, kako bi novi zakon o RTV-ju izboljšal njihov položaj. Tudi denacionalizacijski upravičenci so izrazili prepričanje, da bi bil njihov pravični boj za vrnitev po drugi svetovni vojni odvzetega premoženja lažji, če bi bil zakon sprejet. Vladajoča koalicija je govorila celo, da gre pri referendumu za zaupnico ali nezaupnico vladni politiki.

In druga stran? Opozorila, ki so jih v javnost pošiljali nasprotniki zakona, sicer niso zagotavljala, da bodo imele krave več mleka, če bi volilno telo glasovalo proti. Hkrati pa napovedi nasprotnikov zakona o RTV niso bile brez apokaliptičnih tonov. Ocena, da bi bila javna RTV hiša ob potrditvi zakona podvržena še mnogo hujšemu nadzoru politike, ni dober obet. Boj za avtonomijo medijev se je namreč v Sloveniji odvijal v osemdesetih letih. In bilo bi slabo, če bi morali mediji sredi prvega desetletja tretjega tisočletja ponovno v bitko, za katero se je dozdevalo, da je bila vsaj na načelni in argumentativni ravni dobljena pred, recimo, petnajstimi let.

Kakšen je bil resničen zastavek referendumske igre? Na eni strani je opozicija, ki jo vodi LDS, torej stranka, ki še vedno liže rane volilnega poraza. Na drugi strani je vladajoča koalicija, samozavestna, da boli glava, prepričana, da je z zmago na volitvah dobila zeleno luč za vse možne, skorajda revolucionarne posege. Vendar polarizacija ni tako enostavna. Na strani nasprotnikov zakona o RTV se je aktiviralo zanimivo omrežje osebnosti, za katere ne moremo trditi, da so navijači LDS ali SD. Prej gre za to, da so se osebnosti, ki nasprotujejo zakonu, angažirale zaradi buldožerske in revolucionarne mentalitete vladajoče koalicije.

Koalicija je bila glasna, pred seboj je podrla vsak, še tako dobronameren argument proti novi zakonodaji. Za manj denarja je obljubljala boljši RTV program - torej manj denarja, več muzike. In ta buldožerska in revolucionarna mentaliteta, aroganca, če hočete, je šla delu javnosti na živce. Na referendumu torej ni šlo zgolj za boj dveh blokov. Bloki so bili trije: koalicija s svojimi sateliti, opozicija in tretji blok, torej del javnosti, ki se z revolucionarnimi posegi ne strinja.

Če moramo imenovati osebnost, ki je v zadnjih tednih predstavljala ta tretji blok, bomo najbolj ilustrativni, če imenujemo dr. Manco Košir. Dr. Manca Košir je bila leta 1982, ob samem nastanku, članica uredništva Nove revije. Srečali smo jo med osebnostmi, ki so podpirale predsedniško kandidaturo Barbare Brezigar. Je torej daleč od tega, da bi bila navijačica dr. Janeza Drnovška, torej osebnosti, ki pooseblja 12-letno vladavino LDS. Če bi sodili zgolj po podatkih o podpori Barbari Brezigar in članstvu v uredništvu Nove revije, bi lahko dr. Manco Košir po nemarnem uvrstili v krog Zbora za republiko, torej v tisti del politične scene, ki podpira novi zakon o RTV. Kdor pa je maja letos obiskal sestanek Zbora za republiko, na katerem je tekla diskusija o javni RTV hiši, se bo spominjal, da je bila dr. Manca Košir na javni tribuni izžvižgana. Izžvižgana zato, ker so njeni strokovni argumenti govorili proti revolucionarnemu zakonu.

Avtonomisti

Opravka smo imeli torej s tremi bloki. Prvi blok predstavlja omrežje osebnosti, ki so se z nekoliko stisnjenimi zobmi zavzele za ohranitev avtonomije javne RTV hiše, ob tem pa so te osebnosti vedele, da stara RTV-jevska ureditev ni dobra. Je kvečjemu manj slaba od nove, ki jo je predlagala sedanja vlada in jo je potrdil parlament. Strategije delovanja tega bloka so bile na moč heterogene - od akademskih razprav do duhovite politične gverile. Kot primer duhovite politične gverile lahko navedemo sporočilo, ki je nekaj dni pred referendumom krožilo po elektronski pošti, v sporočilu za je bil popisat TV spored, ki naj bi veljal, ko bo potrjen novi RTV-jevski zakon. TV spored naj bi začel z jutranjo molitvijo, med TV prodajo bi prodajali kapice z napisom SDS, čez dan bi imeli priložnost poslušati zbrane misli predsednika vlade, po polnoči pa bi bila na vrsti rubrika Pet minut za opozicijo.

Dejstvo, da se je med referendumsko kampanjo angažiral ta blok, je morda najbolj dragoceno. Blok, ki se je zavzemal za ohranitev avtonomije javne RTV hiše, je imel na voljo skromne materialne vire.

Opozicija

Drugi blok predstavlja opozicija. Domnevamo lahko, da je LDS, ko je videla prve ankete o odnosu javnosti do novega zakona o RTV, sklepala, da se podaja v bitko, ki obeta zmago. Pač, javnost je bila ob vložitvi zakona in v času parlamentarne diskusije zaradi domislic predlagateljev negativno nastrojena. LDS pa bi, če je želela zaceliti skelečo rano volilnega poraza, potrebovala uspeh. Odločitev največje opozicijske stranke, da nasprotuje zakonu, ima še dodatne dimenzije. Ni šlo zgolj za to, da bi stranka potrebovala uspešno akcijo. Prek referendumske akcije bi lahko aktivirala zaspano, rahlo zarjavelo strankarsko mašinerijo. Referendumske kampanje so pač dogodki, ki zahtevajo mobilizacijo celotnega strankarskega aparata, mobilizacija pa je možna zgolj ob konkretnih projektih. Dozdevalo se je, da je obramba javnega statusa nacionalne RTV hiše primerna priložnost, da LDS podmaže stroj, ki je bil nekoč učinkovit.

Ob tem pa največja opozicijska stranka ni imela pretirane sreče s tajmingom. Prvič, LDS nima predsednika, ki bi bil nesporen voditelj stranke. Položaj Toneta Ropa je omajan še od lanskega oktobra. V času, ko je bila na mizo vržena referendumska karta, se je Ropov položaj še bolj zamajal.

Kakšna je pravzaprav referendumska kronologija? Že aprila je opozicija namigovala, da bo zakonu o RTV nasprotovala z vsemi legitimnimi oblikami političnega boja, tudi z zahtevo za razpis referenduma. Ideja o referendumu je torej v obtoku od zgodnje pomladi. Vendar je 2. junija, med parlamentarno diskusijo o zakonu, poslanec LDS dr. Pavle Gantar izjavil, da LDS "ni stranka referendumov". Na začetku junija se je torej dozdevalo, da opozicija vendarle ne bo udarila z referendumskim kanonom.

Le teden dni kasneje, 9. junija, je generalni sekretar LDS Roman Jakič sporočil, da odstopa s položaja. Glede na to, da referendumska kampanja ni hec, stranka brez generalnega sekretarja, motorja stranke, ne more delovati kot resna mašina.

Teden dni kasneje, 16. junija, je Marjan Sedmak, upokojeni novinar, v parlament prinesel državljansko pobudo za razpis referenduma. Tedaj je postalo jasno, da referendum bo. LDS pa se je v tistem času ukvarjala z novimi znotrajstrankarskimi dilemami. Ali naj jeseni skliče kongres? Ali naj bo kongres programski ali volilni? Medtem je predsednik parlamenta premlel Sedmakovo referendumsko pobudo in jo vrgel v smeti. Ugotovil je, da je referendumsko vprašanje nejasno. Največja opozicija stranka pa je 22. junija dokončno sklenila, da gre jeseni na kongres. Tudi ob objavi novice, da gre na kongres, ni definirala, kakšna bo narava najvišjega zbora stranke. Hkrati je LDS na položaj generalnega sekretarja postavila vršilca dolžnosti, Saša Stojanoviča. Stojanoviča je na položaj predlagal predsednik LDS Tone Rop. Novi generalni sekretar LDS je ožji strankarski javnosti sicer znan kot dotedanji sekretar izvršnega odbora stranke. Širši javnosti pa ni znan.

Junija je bila torej LDS brez generalnega sekretarja, ki bi bil znan širši javnosti, hkrati pa ni bilo jasno, ali namerava jeseni iskati novega predsednika stranke ali ne. Šele 13. julija je stranka objavila, da bo oktobra sklicala volilni kongres. Istega dne je predsednik stranke Tone Rop deponiral odstopno izjavo. Sredi julija je stranka torej de facto ostala brez predsednika. Ne glede na to pa je LDS 15. junija, pičla dva dneva zatem, ko je vrh stranke deponiral odstopne izjave, v parlamentu ob sodelovanju Pahorjevih socialnih demokratov vložila uradno referendumsko pobudo.

Seštejmo: LDS je referendumsko pobudo vložila neposredno zatem, ko je de facto ostala brez predsednika, na položaj generalnega sekretarja stranke je imenovala malo znanega operativca, odstopne izjave pa je deponiral še del vrha stranke. Če je bil po eni strani referendum mišljen kot manever, s katerim naj bi LDS v tek pognala rahlo zarjavelo mašinerijo, je po drugi strani ob vložitvi referendumske pobude LDS ostala brez vrha strankarske mašinerije. Referendumsko kampanjo je tako vodila predvsem skupina poslank in poslancev - denimo Majda Širca in dr. Pavle Gantar, ta skupina pa je sodelovala z lokalnimi organi strank.

V tednih, ko bi se moral cel aparat ukvarjati s subtilnim vprašanjem, kako naj javnost prepriča, da je smiselno nasprotovati zakonu o RTV, je po LDS-ovskih kuloarjih krožilo drugo vprašanje: kdo bo novi predsednik stranke. Iskanje novega predsednika stranke, če odločitev o novem vodji ni samoumevna, je občutljivo, pravzaprav stresno početje. Če med pomembno referendumsko kampanjo strankarsko zakulisje pretresa vprašanje, kdo bo novi predsednik, to na referendumsko kampanjo ne more vplivati pozitivno.

Kampanja pobudnikov referenduma je imela še eno obupno šibko točko. Znotraj opozicije, ki je sprožila referendumsko pobudo, je obstajalo tiho, občasno tudi glasno rivalstvo. Tone Rop, predsednik LDS, in Borut Pahor, predsednik SD, sta si ob lansiranju referendumske pobude izmenjala ostro korespondenco, potem pa je bil en od dveh petelinov dovolj pameten, da je korespondenco frcnil v javnost. Hkrati je predsednik SD Pahor ves čas vzbujal vtis, da se od celotne operacije nekoliko distancira. Kot da bi se za vsak primer nekoliko postavil ob stran. Kampanja, pri kateri med partnerji obstaja odkrito rivalstvo, ni optimalna.

Koalicija

Ko se je opozicija odločala za referendum, je podcenila mobilizacijski potencial sedanje vladajoče koalicije, zlasti mobilizacijski potencial predsednika vlade Janeza Janše. Od leta 1996, ko je bil na sporedu referendum o volilnih sistemih, je sedanji voditelj vladajoče koalicije zgradil učinkovit mobilizacijski aparat. Janša ima zaradi velikega mobilizacijskega potenciala vpliv v kapilarnem omrežju. Mobilizira lahko govedorejce, denacionalizacijske upravičence, Zbor za republiko, Novo revijo, dovolj pomemben del novinarjev in rimskokatoliško cerkev. Zadnje mesece Janša nima vpliva zgolj v kapilarnem omrežju, pač pa vedno bolj čvrsto nadzira tudi - če ponovno uporabimo anatomsko metaforo - arterijsko omrežje. Tudi če je bila vladajoča koalicija na argumentativni ravni šibka, je z retoriko, propagando in mobilizacijskim potencialom nadoknadila šibke točke.

Nič več ponovitev

Kljub hvalevrednemu boju za ohranitev javnega statusa RTV hiše je imela bitka za javno RTV dva izhodiščna hendikepa. Prvič, kritičnemu opazovalcu je jasno, da ima RTV hiša nekaj problemov. Z RTV hišo bi bilo nekaj potrebno storiti. Vladajoča koalicija je na mizo vrgla svojo vizijo reševanja problemov. Vladajoča koalicija je lahko ves čas ponavljala misel, da ima rešilno vizijo. Pobudnike referenduma pa je vladajoča koalicija lahko predstavljala kot nergače, ki nasprotujejo rešilni viziji. Pobudnike referenduma je lahko predstavljala kot zagovornike ohranitve statusa quo, ta pa, kar lahko slišimo ob vsakem šanku, menda ni dober.

Obstajal je še en hendikep. Koncepti kot so javna RTV hiša ali avtonomno novinarstvo so abstraktni. Zato se zdi najširši javnosti boj za javno RTV hišo nekoliko meglen. Celo bolj zahtevnemu delu javnosti se zdijo akademski koncepti o javni RTV hiši nejasni.

Zagovorniki zakona so po drugi strani ponujali skrajno enostavno interpretacijo sveta. Novi zakon prinaša boljši TV program. Pika. Naročnina bo nižja. Klicaj! Nič več ponovitev!

Ljudi, ki imajo lastno mnenje o TV programu, je toliko, kolikor je TV gledalcev. Ljudi, ki so pripravljeni verjeti, da lahko novi zakon hkrati izboljša program in zniža naročnino, je več kot tistih, ki razumejo, kaj je javna RTV hiša.